(a) zgodovinsko priznana kot tradicionalni proizvodi; ali

(b) proizvedena po kodificiranih ali registriranih tehničnih priporočilih za tradicionalni proces ali po tradicionalnih proizvodnih metodah; ali

(c) zaščitena kot tradicionalno živilo z zakonodajo Skupnosti, nacionalno, regionalno ali lokalno zakonodajo.

(a) poglavja II(1) Priloge II k Uredbi (ES) št. 852/2004 glede prostorov, kjer so taki proizvodi izpostavljeni okolju, potrebnemu za delni razvoj njihovih značilnosti. Taki prostori imajo lahko zlasti stene, strope in vrata, ki niso gladki, neprepustni, nevpojni ali iz nerjavečega materiala ter naravne geološke stene, strope in tla;

(b) poglavja II(1)(f) in poglavja V(1) Priloge II k Uredbi (ES) št. 852/2004 glede vrste materialov, ki sestavljajo orodja in opremo, značilno za pripravo, pakiranje in zavijanje teh proizvodov.

Ukrepi čiščenja in razkuževanja v prostorih iz (a) ter njihova pogostnost se prilagodijo dejavnosti z namenom, da se upošteva njihova posebna okoljska flora.

Orodja in oprema iz (b) se stalno vzdržujejo na primerni stopnji higiene ter redno čistijo in razkužujejo.

(a) vsebujejo kratek opis prilagojenih zahtev;

(b) opisujejo zadevna živila in obrate;

(c) navajajo vse druge ustrezne informacije.

1. Pristojni organ na kraju odpreme obvesti nosilca živilske dejavnosti, ki odpremlja, o najnujnejših podatkih o prehranjevalni verigi, ki jih je treba sporočiti klavnici v skladu z oddelkom III Priloge II k Uredbi (ES) št. 853/2004.

3. Kadar se živali odpremljajo v zakol v drugo državo članico, pristojni organi na kraju odpreme in na kraju zakola z medsebojnim sodelovanjem zagotovijo, da so podatki nosilca živilske dejavnosti, ki živali odpremlja, lahko dostopni za nosilca živilske dejavnosti, ki upravlja klavnico in jih sprejema.

1. Uradni veterinar lahko uporabi vzorec dokumenta iz Dodatka I za ustrezne rezultate pregledov, ki jih je treba sporočiti gospodarstvu, na katerem so bile vzrejene živali, pred zakolom v isti državi članici v skladu s poglavjem I v oddelku II Priloge I k Uredbi (ES) št. 854/2004.

2. Pristojni organ je odgovoren za sporočanje ustreznih rezultatov pregledov, kadar so živali vzrejene na gospodarstvu v drugi državi članici, in mora uporabiti različico vzorca dokumenta iz dodatka v jeziku države odpreme in namembne države.

1. „Vidni parazit“ je parazit ali skupina parazitov, ki se po svojih dimenzijah, barvi ali strukturi jasno razlikuje od ribjih tkiv.

2. „Vizualni pregled“ je pregled rib ali ribiških proizvodov, ki teh ne poškoduje, brez optičnih povečevalnih sredstev in v za človeški vid ugodnih pogojih osvetlitve, po potrebi s presvetlitvijo.

3. „Presvetlitev“ je pri ploščatih ribah ali ribjih filejih držanje ribe proti svetlobi v temnem prostoru za odkrivanje zajedavcev.

1. Vizualni pregled se opravi na reprezentativnem številu vzorcev. Vodje predelovalnih obratov na kopnem in usposobljene osebe na krovu predelovalnih plovil določijo obseg in pogostnost pregledov glede na vrsto ribiških proizvodov, njihovo geografsko poreklo in njihovo uporabo. Med proizvodnjo morajo usposobljene osebe pri ribah, ki so jim bili odstranjeni notranji organi, opravljati vizualne preglede trebušnih votlin, jeter in iker, namenjenih za prehrano ljudi. Vizualni pregled je odvisen od načina odstranjevanja notranjih organov:

2. Vizualne preglede ribjih filejev ali rezin morajo opravljati usposobljene osebe med njihovo pripravo in po njej. Kadar zaradi velikosti filejev ali obsega njihove priprave individualni pregledi niso možni, je treba narediti program jemanja vzorcev, ki mora biti na voljo pristojnim organom v skladu s poglavjem II(4) oddelka VIII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004. Kadar je s tehničnega vidika potrebno presvetljevanje, je treba to metodo vključiti v program jemanja vzorcev.

1. Sveži ribiški proizvodi se štejejo za neustrezne za prehrano ljudi, kadar organoleptična ocena zbudi dvome o njihovi svežosti, kemijsko preverjanje pa pokaže, da so presežene naslednje mejne vrednosti TVB-N:

Referenčna metoda, ki se uporablja za preverjanje mejnih vrednosti TVB-N, vključuje destilacijo ekstrakta, razgrajenega s perklorno kislino, kot je opisano v poglavju III.

2. Destilacija iz točke 1 se mora izvesti z aparaturo, ki je skladna s shemo v poglavju IV.

3. Rutinske metode, ki se lahko uporabljajo za preverjanje mejne vrednosti TVB-N, so naslednje:

4. Vzorec mora biti sestavljen iz približno 100 g mesa, odvzetega z najmanj treh različnih mest, zmešanega skupaj z mletjem.

Države članice priporočajo uradnim laboratorijem, da kot rutinski postopek uporabljajo zgornjo referenčno metodo. V primeru dvomljivih rezultatov ali v primeru spora glede rezultatov analize, izvedene z eno od rutinskih metod, se lahko za preverjanje rezultatov uporabi samo referenčna metoda.

1.  Sebastes spp., Helicolenus dactylopterus, Sebastichthys capensis.

2. Vrste iz družine Pleuronectidae (razen navadnega jezika: Hippoglossus spp.).

3.  Salmo salar, vrste iz družine Merlucciidae, vrste iz družine Gadidae.

(a) raztopina perklorne kisline (klorove(VII) kisline) = 6 g/100 ml;

(b) raztopina natrijevega hidroksida = 20 g/100 ml;

(c) standardna raztopina klorovodikove kisline 0,05 mol/l (0,05 N).

(d) raztopina borove kisline = 3 g/100 ml;

(e) silikonsko antipenilno sredstvo;

(f) raztopina fenolftaleina = 1 g/100 ml 95-odstotnega etanola;

(g) indikatorska raztopina (Tashiro mešani indikator) 2 g metilrdečega in 1 g metilenmodrega se raztopi v 1 000 ml 95-odstotnega etanola.

(a) Mlin za meso za izdelavo dovolj homogeno sesekljanega ribjega mesa.

(b) Visokohitrostni mešalnik z med 8 000 in 45 000 vrtljaji/min.

(c) Nagubani filtrirni papir, premer 150 mm, za hitro filtriranje.

(d) Bireta, 5 ml, graduirana na 0,01 ml.

(e) Aparatura za destilacijo z vodno paro. Aparatura mora biti takšna, da omogoča reguliranje različnih količin pare in proizvaja konstantno količino pare v določenem času. Zagotovljeno mora biti, da med dodajanjem snovi za naalkaljenje sproščene baze ne uhajajo.

(a) Priprava vzorca:

Vzorec za analizo se previdno zmelje z mlinom za meso, kot je opisano v točki 5(a). Natančno 10 g ± 0,1 g zmletega vzorca odtehtajte v ustrezno posodo. Zmešajte z 90,0 ml raztopine perklorne kisline, ki je opredeljena v točki 4(a), dve minuti homogenizirajte z mlinom, opisanim v točki 5(b), in nato filtrirajte.

Tako pridobljeni ekstrakt se lahko hrani najmanj sedem dni pri temperaturi približno med 2 oC in 6 oC.

(b) Destilacija z vodno paro

50,0 ml ekstrakta, pridobljenega v skladu s točko (a), se prenese v aparaturo za destilacijo z vodno paro, ki je opisana v točki 5(e). Za poznejše preverjanje naalkaljenja ekstrakta se doda nekaj kapljic fenolftaleina, ki je opredeljen v točki 4(f). Po dodatku nekaj kapljic silikonskega antipenilnega sredstva se ekstraktu doda 6,5 ml raztopine natrijevega hidroksida, ki je opredeljen v točki 4(b), in takoj se začne destilacija z vodno paro.

Destilacija z vodno paro se uravna tako, da v 10 minutah nastane približno 100 ml destilata. Destilacijska odtočna cev se potopi v predložko s 100 ml raztopine borove kisline, ki je opredeljena v točki 4(d) in se ji doda tri do pet kapljic indikatorske raztopine, opisane v točki 4(g). Po natanko 10 minutah je destilacija končana. Destilacijska odtočna cev se odstrani iz predložke in spere z vodo. Hlapne baze, ki so v raztopini predložke, se določijo s titracijo s standardno raztopino klorovodikove kisline, ki je opredeljena v točki 4(c).

pH vrednost končne točke mora biti 5,0 ± 0,1.

(c) Titracija

Potrebna je dvakratna ponovitev analize. Uporabljena metoda je pravilna, če razlika med obema analizama ni večja od 2 mg/100 g.

(d) Slepi preizkus

Izvede se slepi preizkus, opisan v točki (b). Namesto ekstrakta se uporabi 50,0 ml raztopine perklorne kisline, ki je opredeljena v točki 4(a).

1. Potrebna je dvakratna ponovitev analize. Uporabljena metoda je pravilna, če razlika med obema analizama ni večja od 2 mg/100 g.

2. Aparature se preverijo z destilacijo raztopine NH4Cl, ekvivalentne 50 mg TVB-N/100 g.

3. Standardni odmik obnovljivosti Sr = 1,20 mg/100 g. Standardni odmik primerljivosti SR = 2,50 mg/100 g.

1. Količino paralitičnega toksina školjk (PSP), v užitnih delih mehkužcev (telesu v celoti ali vsakem užitnem delu posebej) je treba odkrivati v skladu z biološko preskusno metodo ali drugo mednarodno priznano metodo. Za odkrivanje navedenih toksinov je kot alternativno metodo mogoče uporabiti tudi tako imenovano Lawrencovo metodo, ki je bila objavljena kot Official Method 2005.06 (Paralytic Shellfish Poisoning Toxins in Shellfish) AOAC.

2. Če so rezultati sporni, je referenčna metoda biološka metoda.

3. Točki 1 in 2 se bosta preučili glede na to, ali bo referenčni laboratorij Skupnosti za morske biotoksine uspešno uskladil izvedbene korake Lawrencove metode.

1. Metoda EU-RL LC-MS/MS je referenčna metoda za odkrivanje morskih toksinov iz poglavja V(2)(c), (d) in (e) oddelka VII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004. Ta metoda določa vsaj naslednje spojine:

2. Skupna toksična ekvivalentnost se izračuna z uporabo faktorjev toksične ekvivalentnosti (TEF) kot priporoča Evropska agencija za varnost hrane.

3. Če se odkrijejo novi analogi, ki so pomembni za javno zdravje, jih je treba vključiti v analizo. Skupna toksična ekvivalentnost se izračuna z uporabo faktorjev toksične ekvivalentnosti (TEF), kot priporoča Evropska agencija za varnost hrane.

4. Druge metode, kot je tekočinska kromatografija (LS) - masna spektrometrija (MS), tekočinska kromatografija visoke ločljivosti (HPLC) z ustreznim odkrivanjem, imunski in funkcionalni preskusi, kot je poskus zaviranja encima fosfataze, se lahko uporabijo kot nadomestne možnosti ali so dopolnilne metode EU-RL LC-MS/MS, če:

1. Da se državam članicam dopusti prilagoditev njihovih metod metodi LC-MS/MS iz točke A(1) tega poglavja, se za odkrivanje morskih toksinov iz poglavja V(2)(c), (d) in (e) oddelka VII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004 vrsta bioloških poskusov na miših, ki se razlikujejo po uporabljenih delih živali (hepatopankreas ali celo telo) ter uporabljenih topilih pri ekstrakciji in čiščenju, lahko uporablja do 31. decembra 2014.

2. Občutljivost in selektivnost sta odvisni od raztopin, ki se uporabljajo pri ekstrakciji in čiščenju, to pa je treba upoštevati pri izbiri metode, da bi zajeli celotno paleto toksinov.

3. Za odkrivanje okadaične kisline, dinofizistoksinov, azaspiracidov, pektenotoksinov in jestoksinov se lahko uporabi en sam biološki poskus na miših, pri katerem je uporabljena ekstrakcija z acetonom. Po potrebi se ta poskus lahko dopolni s tekočinskim/tekočinskim postopkom ločevanja z uporabo etilacetata in vode ali diklormetana in vode, da bi odstranili morebitne interference.

4. Za vsak poskus se uporabijo tri miši. Kadar v 24 urah po inokulaciji z ekstraktom v odmerku, ki je enakovreden 5 g hepatopankreasa ali 25 g celotnega telesa, pogineta dve od treh miši, to velja za pozitiven rezultat na prisotnost enega ali več toksinov iz poglavja V(2)(c), (d) in (e) oddelka VII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004 v koncentracijah, ki presegajo navedene.

5. Biološki poskus na miših z ekstrakcijo z acetonom, ki ji sledi tekočinski/tekočinski postopek ločevanja z dietiletrom, se lahko uporablja za odkrivanje okadaične kisline, dinofizistoksinov, pektenotoksinov in azaspiracidov, ni pa ga mogoče uporabiti za odkrivanje jestoksinov, saj med postopkom ločevanja lahko pride do izgubljanja teh toksinov. Za vsak poskus se uporabijo tri miši. Kadar v 24 urah po inokulaciji z ekstraktom v odmerku, ki je enakovreden 5 g hepatopankreasa ali 25 g celotnega telesa, pogineta dve od treh miši, to velja za pozitiven rezultat na prisotnost okadaične kisline, dinofizistoksinov, pektenotoksinov in azaspiracidov v koncentracijah, ki presegajo navedene iz poglavja V(2)(c) in (e) oddelka VII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004.

6. Z biološkim poskusom na podganah je mogoče zaznati okadaično kislino, dinofizistoksine in azaspiracide. Za vsak poskus se uporabijo tri podgane. Pojav diareje pri kateri koli izmed treh podgan se obravnava kot pozitiven rezultat na prisotnost okadaične kisline, dinofizistoksinov in azaspiracidov v koncentracijah, ki presegajo navedene v poglavju V(2)(c) in (e) oddelka VII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004.

1. ne presega 0,1 % (= 100 mg/100 g ali 1 000 ppm) svežega proizvoda;

2. je določena s standardizirano mednarodno metodo.

1. Vsaka država članica Komisiji pošlje povezavo do enotnega nacionalnega spletnega mesta z glavnim seznamom vseh seznamov odobrenih živilskih obratov za proizvode živalskega izvora, opredeljene v točki 8(1) Priloge I k Uredbi (ES) št. 853/2004.

2. Glavni seznam iz točke 1 je sestavljen iz enega lista in je izpolnjen v enem ali več uradnih jezikih Skupnosti.

1. Spletno mesto z glavnim seznamom razvije pristojni organ ali, kjer je primerno, eden od pristojnih organov iz člena 4 Uredbe (ES) št. 882/2004.

2. Glavni seznam vsebuje povezave na:

1. nabrane na proizvodnih območjih, ki so jih pristojni organi jasno določili, nadzorovali in odobrili za namen Odločbe Komisije 2006/766/ES ( 9 ) in kjer je raven PSL v užitnih delih teh mehkužcev pod 300 μg za 100g;

2. prepeljane neposredno v obrat v kontejnerjih ali vozilih, ki so jih pristojni organi zapečatili.

…

…

(ime in številka uradne odobritve obrata, ki so ga pristojni organi posebej pooblastili za obdelavo);

3. med prevozom v obrat opremljene z dokumentom, ki ga je izdal pristojni organ in ki dovoljuje prevoz, izkazuje naravo in vrsto proizvoda, območje izvora in namembni obrat;

4. so bile toplotno obdelane v skladu s Prilogo k Odločbi 96/77/ES;

5. ne vsebujejo takšne ravni PSL, ki se zaznava z metodo bioloških preizkusov, kakor je(so) navajalo(-a) priloženo(-a) poročilo(-a) o analizi preskusa, opravljenega na vsaki seriji pošiljke, ki jo zajema to potrdilo.

1. Pri preverjanju meril iz dela III poglavja I oddelka IX Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004 je treba kot referenčne metode uporabiti naslednje standarde:

2. Uporaba alternativnih analiznih metod je sprejemljiva:

1. Pri določanju aktivnosti alkalne fosfataze je treba kot referenčno metodo uporabiti standard ISO 11816-1.

2. Aktivnost alkalne fosfataze je izražena kot število milienot encimskega delovanja na liter (mU/l). Enota aktivnosti alkalne fosfataze je količina encima alkalne fosfataze, ki katalizira pretvorbo 1 mikromola substrata na minuto.

3. Rezultat preskusa alkalne fosfataze je negativen, kadar izmerjena aktivnost v kravjem mleku ne presega 350 mU/l.

4. Uporaba alternativnih analiznih metod je sprejemljiva, kadar so metode preverjene glede na referenčno metodo iz točke 1 v skladu z mednarodno sprejetimi protokoli.

(a) vsa krma je bila proizvedena v obratu, ki proizvaja krmo v skladu s predpisi iz členov 4 in 5 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 183/2005 ( 10 ); kadar se za krmo za živali uporabi krma bogata z vlakninami ali poljščine, se ti ustrezno obdelajo in kadar je možno, posušijo in/ali peletirajo;

(b) če je le možno, se uporablja sistem „all-in/all-out“. Kadar se v čredo doda nove živali, se jih osami tako dolgo, kolikor zahteva veterinarska služba, da se prepreči vnos bolezni;

(c) nobena žival nima dostopa do zunanjih objektov, razen če nosilec živilske dejavnosti z analizo tveganja dokaže pristojnemu organu, da časovno obdobje, objekti in okoliščine dostopa ne predstavljajo tveganja za vnos bolezni v čredo;

(d) na voljo so podrobne informacije o živalih od rojstva do zakola in pogoji ravnanja z njimi v skladu z oddelkom III Priloge II k Uredbi (ES) št. 853/2004;

(e) če se za živali uporablja nastilj, se bolezen ali vnos bolezni preprečuje z ustrezno obdelavo nastilja;

(f) osebje kmetijskega gospodarstva mora upoštevati splošne higienske določbe iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 852/2004;

(g) uporabljajo se postopki, s katerimi se nadzira dostop do prostorov, kjer bivajo živali;

(h) gospodarstvo nima objektov za turiste ali kampiranje, razen če nosilec živilske dejavnosti z analizo tveganja dokaže pristojnemu organu, da so objekti primerno ločeni od objektov za rejo živali in da posreden in neposreden stik ljudi z živalmi ni mogoč.

(i) živali nimajo dostopa do odlagališča odpadkov ali odpadkov z gospodarstva;

(j) izvaja se zatiranje in nadzor škodljivcev;

(k) silaže se ne uporablja za krmljenje, razen če nosilec živilske dejavnosti z analizo tveganja pristojnemu organu dokaže, da krma ne predstavlja tveganja za živali;

(l) odpadnih vod in usedlin iz komunalnih čistilnih naprav se ne sprošča na področje, do katerega imajo dostop živali ali se uporablja za pridelavo poljščin za krmo, razen če se jih ne obravnava ustrezno, kar potrdi pristojni organ.

1. Oddelek I(B) Priloge II se spremeni:

2. Priloga III se spremeni:

1. Poglavje III(3) v oddelku I Priloge I se spremeni:

2. V poglavju II(A) Priloge II se točki 4 in 5 nadomestita z naslednjima:

3. Točka 1 v poglavju II(G) Priloge III, se nadomesti z naslednjo: