Cilj Bonske konvencije je ohranjanje selitvenih vrst* prosto živečih živali. Prosto živeče živali potrebujejo posebno pozornost zaradi svojega pomena z okoljskega, ekološkega, genetskega, znanstvenega, rekreacijskega, kulturnega, izobraževalnega, družbenega in gospodarskega vidika. Za ohranjanje selitvenih vrst je zlasti potrebno mednarodno sodelovanje za zagotovitev varstva v celotnem območju razširjenosti*.
S sklepom je konvencija sklenjena v imenu EGS (zdaj EU).

KLJUČNE TOČKE

Pogodbenice te konvencije priznavajo pomen ohranjanja selitvenih vrst in potrebo, da se posebna pozornost namenja vrstam z neugodnim ohranitvenim stanjem*.
Da se prepreči, da bi katera koli selitvena vrsta postala ogrožena*, si morajo pogodbenice prizadevati, da:
- spodbujajo raziskave in sodelujejo pri podpori raziskavam v zvezi s selitvenimi vrstami in
- sklepajo sporazume, ki zajemajo ohranjanje in upravljanje selitvenih vrst, vključenih v dodatek II.
Da bi zavarovale ogrožene selitvene vrste, si bodo pogodbenice prizadevale:
- zagotoviti takojšnje varstvo selitvenih vrst, vključenih v dodatek I;
- ohraniti ali obnoviti življenjske prostore ogroženih vrst;
- preprečiti, odstraniti, izravnati ali kar najbolj zmanjšati škodljive posledice dejavnosti ali zaprek, ki resno preprečujejo selitev te vrste; in
- preprečiti, zmanjšati ali nadzirati dejavnike, ki ogrožajo ali bodo verjetno še naprej ogrožali vrsto, kolikor je to mogoče in ustrezno.
Države na območju razširjenosti selitvene vrste morajo prepovedati jemanje živali, ki pripadajo vrsti, navedeni v dodatku I, iz narave, z nekaterimi izjemami, kot so jemanje iz narave za znanstvene namene ali izboljšanje razmnoževanja ali preživetja vrste. Te izjeme morajo biti vsebinsko natančno opredeljene in omejene glede na čas in prostor in takšno jemanje iz narave ne sme škodovati vrsti.
Za ohranitev in upravljanje vrst, navedenih v dodatku II, so lahko potrebni mednarodni sporazumi.
Smernice za sporazume:
- obnoviti ali obdržati zadevno selitveno vrsto;
- zajeti celotno območje razširjenosti zadevne selitvene vrste;
- biti na voljo vsem državam na območju razširjenosti te vrste, ne glede na to, ali so pogodbenice te konvencije;
- kadar je mogoče, obravnavati več vrst.
Vsak sporazum mora vsebovati naslednje informacije:
- ime zadevne selitvene vrste;
- območje razširjenosti selitvene vrste in njeno selitveno pot;
- ukrepe za izvajanje sporazuma;
- postopke za reševanje sporov;
- imenovanje organa, ki je pristojen za izvajanje sporazuma.
Sporazumi lahko predvidijo tudi:
- raziskave o vrstah;
- izmenjavo informacij o selitvenih vrstah;
- obnovo ali vzdrževanje mreže primernih življenjskih prostorov za ohranitev vrst;
- redne preglede ohranitvenega stanja vrste;
- postopke v izrednih razmerah, s katerimi je mogoče hitro povečati učinkovitost ohranitvenih ukrepov.
Drugačna vrsta sporazumov so sporazumi na podlagi člena IV (4) Konvencije. Ti niso omejeni na vrste, naštete v dodatku II Konvencije in se lahko sklepajo v zvezi s katero koli populacijo ali katerim koli zemljepisno ločenim delom populacije katere koli vrste ali nižje sistematske skupine prosto živečih živali, katerih del redno prečka eno ali več meja državne jurisdikcije.
Konferenca pogodbenic je organ odločanja te konvencije. Pregleda izvajanje te konvencije in lahko sprejme priporočila.
Konvencija in njuna dodatka I in II se lahko spremenijo.
Kakršen koli spor med pogodbenicami se mora rešiti s pogajanji med vpletenimi pogodbenicami. Če tega spora ni mogoče rešiti s pogajanji, se lahko predloži arbitraži, zlasti arbitraži Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, njegova odločitev pa je zavezujoča za pogodbenice.

DATUM ZAČETKA VELJAVNOSTI

Bonska konvencija je bila podpisana leta 1979 in je začela veljati 1. novembra 1983.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

Svetovna biotska raznovrstnost (Evropska komisija)
Konvencija o ohranjanju selitvenih vrst prosto živečih živali.

KLJUČNI POJMI

Selitvene vrste: celotna populacija ali kateri koli zemljepisno ločen del populacije katere koli vrste ali nižje sistematske skupine prosto živečih živali, katerih znaten delež ciklično in na predvidljiv način prečka eno ali več meja državne jurisdikcije.

Območje razširjenosti: kopenske in vodne površine, kjer so naseljene selitvene vrste ali pa jih prečkajo ali preletijo na svoji selitveni poti.

Ohranitveno stanje selitvene vrste: vsota vplivov, ki delujejo na selitveno vrsto in lahko dolgoročno učinkujejo na njeno razširjenost in številčnost.

Ogrožena: selitvena vrsta je v nevarnosti, da izumre na celotnem območju razširjenosti ali na delu ozemlja v državi.

GLAVNA DOKUMENTA

Konvencija o ohranjanju selitvenih vrst prosto živečih živali (UL L 210, 19.7.1982, str. 11–22).

Sklep Sveta 82/461/EGS z dne 24. junija 1982 o sklenitvi Konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali (UL L 210, 19.7.1982, str. 10).

POVEZANI DOKUMENTI

Sklep Sveta 2006/871/ES z dne 18. julija 2005 o sklenitvi Sporazuma o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic, v imenu Evropske skupnosti (UL L 345, 8.12.2006, p. 24–25).

Sklep Sveta 98/145/ES z dne 12. februarja 1998 o odobritvi, v imenu Evropske skupnosti, sprememb dodatkov I in II k Bonski konvenciji o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali, kakor je bilo sklenjeno na petem zasedanju Konference pogodbenic Konvencije (UL L 46, 17.2.1998, p. 6–7).

Zadnja posodobitev 12.05.2020

Top

All