Lizbonska pogodba

 

POVZETEK:

Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti

KAJ JE NAMEN TE POGODBE?

• Pogodba spreminja način delovanja in sprejemanje odločitev institucij EU, da bi se prilagodile EU, ki po več zaporednih širitvah obsega že 28 držav.
• Pogodba spreminja notranjo in zunanjo politiko, z nadaljnjo širitvijo zakonodajnih pristojnosti Evropskega parlamenta pa zagotavlja več demokracije pri odločanju na ravni EU.

KLJUČNE TOČKE

Institucionalne spremembe

Evropski parlament

• danes sestavljajo zastopniki državljanov EU, in ne več narodov držav EU, kot je veljalo prej, s čimer se vzpostavlja močnejša demokratična povezava med poslanci Evropskega parlamenta in volilnim telesom;
• ima več zakonodajnih pooblastil v okviru rednega zakonodajnega postopka. Lizbonska pogodba razširja to področje na 40 novih področij politike, v kar 73 primerih pa Parlament in Svet sprejemata zakonodajo enakopravno;
• izvoli predsednika Evropske komisije z večino svojih članov;
• ima največ 751 poslancev.

Evropski svet

Sestavljajo ga voditelji držav ali vlad, kar zagotavlja EU večjo kontinuiteto in usklajenost. Uradno je priznan kot institucija EU, ki določa splošne politične smernice in prednostne naloge EU.

Z večino glasov izvoli predsednika za dobo 30 mesecev z možnostjo enkratne ponovne izvolitve, s čimer se zamenja prejšnja šestmesečna rotirajoča vloga.

Svet

Pri potrditvi zakonodaje uporablja nova pravila večinskega glasovanja. Za zagotovitev večine je potrebna udeležba najmanj 55 % držav EU, ki predstavljajo najmanj 65 % prebivalstva EU. Za blokiranje predloga mu morajo nasprotovati najmanj štiri države.

Svet se sestaja javno ter razpravlja in glasuje o osnutku zakonodaj.

Evropska komisija

Predsednik Komisije je:

• izbran in izvoljen na podlagi rezultatov evropskih volitev;
• odgovoren za imenovanje komisarjev in razdelitev njihovih resorjev ter lahko zahteva odstop posameznih komisarjev.

Sodišče Evropske unije

Njegova pristojnost se razširi na vsa področja politike EU, razen na skupno zunanjo in varnostno politiko.

Evropska centralna banka (ECB)

ECB je z vključitvijo v člen 13 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) danes uradno priznana kot institucija EU.

Skupna zunanja in varnostna politika

Pogodba:

• vzpostavlja nov položaj podpredsednika Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanjo in varnostno politiko. Visoki predstavnik predseduje Svetu za zunanje zadeve (člen 18 PEU);
• ustanovi Evropsko službo za zunanje delovanje, katere osebje sestavlja osebje Komisije, Sveta in nacionalnih diplomatskih služb;
• uvaja klavzulo o vzajemni obrambi, v skladu s katero morajo vse države EU pomagati druga drugi/drugi državi EU v primeru napada.

Druge spremembe

Politike EU

Prejšnjo strukturo v obliki stebra zdaj nadomesti nova porazdelitev pristojnosti:

• izključna: področja, na katerih EU sama sprejema zakonodajo, države EU pa jo izvajajo (člen 3 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU));
• deljena: področja, na katerem lahko države EU sprejemajo zakonodajo in zakonsko zavezujoče ukrepe, če tega ni že storila EU (člen 4 PDEU);
• podporne: področja, na kateri EU sprejema ukrepe za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov nacionalne politike (člen 6 PDEU);
• poleg tega je EU pristojna tudi za politiko o nadzoru meja, azilu, priseljevanju ter sodelovanju med pravosodnimi in policijskimi organi, kar je bilo prej v medvladni pristojnosti.

Krepitev demokracije

Pogodba:

• potrjuje tri temeljna načela, tj. demokratično enakost*, predstavniško demokracijo* in participativno demokracijo*;
• uvaja državljansko pobudo, ki je ena glavnih novosti Lizbonske pogodbe in v skladu s katero lahko najmanj milijonov državljanov (pod določenimi pogoji) pozove Komisijo, naj predloži predlog (člen 11 PEU);
• določa, da je Listina o temeljnih pravicah pravno zavezujoča in ima enako pravno veljavnost kot pogodbi (člen 6 PEU);
• omogoča nacionalnim parlamentom večjo vlogo pri odločanju na ravni EU (člen 12 PEU);
• redni zakonodajni postopek (prej soodločanje) je zdaj glavni zakonodajni postopek, v katerem je Evropski parlament enakovreden Svetu kot sozakonodajalec (člen 294 PDEU);
• uvaja razlikovanje med zakonodajnimi in nezakonodajnimi akti, odvisno od postopka odločanja (člen 297 PDEU);
• uvaja delegirane akte (člen 290 PDEU) in izvedbene akte (člen 291 PDEU). Prvi dajejo Komisiji pooblastila za sprejemanje nezakonodajnih aktov splošne uporabe, ki dopolnjujejo zakonodajne akte (vendar ne v zvezi s temeljnimi elementi). Drugi zagotavljajo okvir za ukrepanje Komisije na prejšnjih področjih komitologije.

Izstop iz EU

Pogodba prvič določa formalni postopek, ki se uporabi, če država EU želi izstopiti iz EU (člen PEU – glej povzetek člena 50 o pogajanjih z Združenim kraljestvom (1)).

OD KDAJ SE TA POGODBA UPORABLJA?

Podpisana je bila 13. decembra 2007, veljati pa je začela 1. decembra 2009.

OZADJE

Lizbonska pogodba v veliki meri temelji na Pogodbi o Ustavi za Evropo. Namen te je bil nadomestiti ustanovni pogodbi EU z enim samim besedilom. Podpisana je bila v Rimu 29. oktobra 2004. Da bi začela veljati, jo je moralo ratificirati vseh (takratnih) 27 držav EU (ratificiralo jo je 17 držav). Vendar je bila zavrnjena na nacionalnih referendumih v Franciji in na Nizozemskem leta 2005.

Nasprotno pa Lizbonska pogodba ti pogodbi spreminja, tako kot sta to storili že Amsterdamska pogodba in Pogodba iz Nice. Vključuje večino institucionalnih reform in reform politike, ki so predvidene v Ustavni pogodbi.

KLJUČNI POJMI

GLAVNI DOKUMENT

Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, podpisana v Lizboni dne 13. decembra 2007 (UL C 306, 17.12.2007, str. 1–271).

Zadnja posodobitev 15.12.2017

---

(1) Združeno kraljestvo 1. februarja 2020 izstopi iz Evropske unije in postane tretja država (ki ni članica EU).