Direktive so del sekundarne zakonodaje EU. Sprejmejo jo torej institucije EU v skladu s pogodbami. Ko so sprejete na ravni EU, jih države članice EU prenesejo v svoj pravni red, tako da v državah članicah postanejo zakoni.
Direktiva 2003/88/ES (glej povzetek) o organizaciji delovnega časa na primer določa obvezen čas počitka in omejitev tedenskega delovnega časa, dovoljenega v EU.
Vendar pa vsaka posamezna država članica pripravi svojo zakonodajo in določi, kako bo ta pravila uporabljala.

Zavezujoči splošni akt

Člen 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da je direktiva v državah članicah, na katere je naslovljena (na eno, več ali vse), zavezujoča glede rezultata, ki ga je treba doseči, pri čemer je nacionalnim organom prepuščena izbira oblike in metod za dosego cilja.
Vendar se direktiva razlikuje od uredbe ali sklepa zaradi naslednjega:
- v nasprotju z uredbo, ki se po začetku veljavnosti neposredno uporablja v državah članicah, se direktiva v državah članicah ne uporablja neposredno, temveč jo je treba najprej prenesti v nacionalno zakonodajo, šele nato pa se v državi članici začne uporabljati;
- v nasprotju s sklepom se direktiva uporablja splošno.

Sprejetje

Direktiva se sprejme v skladu z zakonodajnim postopkom. Nato postane zakonodajni akt, ki ga sprejmeta Svet Evropske unije in Evropski parlament po rednem zakonodajnem postopku, ali pa ga sprejme samo Svet po posebnem zakonodajnem postopku. V tem primeru je potrebno soglasje Parlamenta ali pa posvetovanje z njim.
Direktiva je lahko sprejeta tudi po nezakonodajnem postopku, kot v primeru Direktive (EU) 2017/159 o izvajanju dogovora v zvezi s Konvencijo o delu na področju ribolova Mednarodne organizacije dela iz leta 2007, ki je nezakonodajni akt.

Obvezen prenos

Da bi direktiva veljala na nacionalni ravni, morajo države članice sprejeti zakon za njen prenos. Ta nacionalni ukrep mora izpolnjevati cilje, ki jih določa direktiva. Nacionalni organi morajo te ukrepe sporočiti Evropski komisiji.
Prenos se mora opraviti do roka, ki se določi ob sprejetju direktive (na splošno v dveh letih).
Kadar država direktive ne prenese, lahko Komisija sproži postopke za ugotavljanje kršitev in sproži postopke proti državi na Sodišču Evropske unije (neizvrševanje sodbe v tem primeru lahko pripelje do nove obsodbe, ki se lahko konča z denarnimi kaznimi).
Če država članica ne sporoči ukrepov za prenos direktive, lahko Komisija v skladu s 3. odstavkom 260. člena zahteva, da zadevna država članica plača globo.

Maksimalna in minimalna uskladitev

Pomembno je razlikovati med zahtevami za minimalno in maksimalno (ali celotno) uskladitev v direktivah.
V primeru minimalne uskladitve direktiva določa minimalne standarde, pogosto ob priznavanju dejstva, da so v pravnih sistemih v nekaterih državah članicah že določeni višji standardi. V tem primeru imajo države članice EU pravico določiti višje standarde, kot so tisti, ki jih določa direktiva.
V primeru maksimalne uskladitve morajo države članice uvesti pravila z minimalnimi in maksimalnimi standardi, določenimi v direktivi.

Varstvo posameznikov v primeru nepravilnega prenosa ali neizvedbe prenosa direktiv

Direktiva načeloma začne veljati samo, ko je prenesena. Vendar pa Sodišče meni, da ima lahko direktiva, ki ni bila prenesena, nekatere neposredne učinke, kadar:
- se prenos v nacionalno zakonodajo ni zgodil ali če je bil opravljen nepravilno,
- so določbe direktive brezpogojne ter dovolj jasne in točne,
- določbe direktive podeljujejo pravice posameznikom.
Kadar so ti pogoji izpolnjeni, se posamezniki lahko v primerih sporov proti državi članici na nacionalnih sodiščih sklicujejo na direktivo. Ne morejo pa se sklicevati na neposreden učinek direktive v primeru vložitve zahtevka proti drugemu posamezniku, če direktiva ni bila prenesena (sodba v primeru C-41/74 Yvonne van Duyn proti Ministrstvu za notranje zadeve je primer vertikalnega neposrednega učinka.*, sodba v zadevi C-152/84 M. H. Marshall proti Southampton and South-West Hampshire Area Health Authority (Teaching) pa je primer pomanjkanja neposrednega horizontalnega učinka.*).
Sodišče v določenih pogojih posameznikom omogoča tudi možnost pridobitve nadomestila od države za direktive, katerih prenos je nezadosten ali v zamudi (primer: sodba v zadevi C-6/90 Francovich).

Zamude pri prenosu

Da bi zagotovila ustrezno izvajanje prava EU v korist državljanov in podjetij, Komisija spremlja prenos, da se prepriča, da je bil izveden ter da je pravilen in popoln za doseganje predvidenih rezultatov ter da je bil izveden v predpisanem roku.
EU je določila cilj zmanjšanja primanjkljaja pri prenosu – razliko med številom direktiv, ki jih je sprejela EU, in številom direktiv, ki so jih države članice prenesle – na 1 %. Pregled stanja prenosa se vsako leto posodobi kot del pregleda stanja na enotnem trgu in je na voljo v razdelku o uspešnosti orodja za upravljanje, kjer so na voljo informacije o EU kot celoti in za posamezne države članice.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

Zakonodaja (spletno mesto Evropske unije).

KLJUČNI POJMI

Vertikalni neposredni učinek. To zadeva razmerje med pravom EU in nacionalnim pravom ter način, na katerega morajo države članice zagotoviti skladnost svojega nacionalnega prava s pravom EU.

Neposredni horizontalni učinek. Ta doktrina opisuje položaj, v katerem se lahko posamezniki zanašajo na neposredne učinke individualnih pravic, podeljenih s členi pogodb EU, da bi pred nacionalnimi sodišči vložili zahtevke zoper druge posameznike. Zato v tem primeru ni treba, da bi bila direktiva prenesena v nacionalno zakonodajo.

GLAVNI DOKUMENT

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije – šesti del – Določbe o institucijah in finančne določbe – naslov I – Določbe o institucijah – poglavje 2 – Pravni akti Unije, postopki za sprejetje in druge določbe – oddelek 1 – Pravni akti Unije – člen 288 (prejšnji člen 249 PES) (UL C 202, 7. 6. 2016, str. 171–172).

Zadnja posodobitev 16.03.2022

Top

All