SODBA SODIŠČA

z dne 23. septembra 2003(*)

„Prosto gibanje delavcev – Državljan tretje države, zakonec državljana države članice – Zakonec, ki mu je prepovedan vstop in prebivanje v tej državi članici – Začasna nastanitev para v drugi državi članici – Nastanitev z namenom, da se zakoncu omogoči pravica do vstopa in prebivanja v prvi državi članici na podlagi prava Skupnosti – Zloraba“

V zadevi C-109/01,

katere predmet je predlog Immigration Appeal Tribunal (Združeno kraljestvo), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Secretary of State for the Home Department

in

Hacenom Akrichom,

sprejme predhodno odločbo o razlagi prava Skupnosti na področju prostega gibanja oseb in pravice do prebivanja državljana tretje države, zakonca državljana države članice,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J. P. Puissochet, M. Wathelet, R. Schintgen in C. W. A. Timmermans, predsedniki senatov, D. A. O. Edward, A. La Pergola in P. Jann, sodniki, F. Macken in N. Colneric (poročevalka), sodnici, in S. von Bahr, sodnik,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za H. Akricha T. Eicke, barrister, po pooblastilu D. Flynna, Joint Council for the Welfare of Immigrants, in D. Bettsa, solicitor,

–        za vlado Združenega kraljestva J. E. Collins, zastopnik, skupaj z E. Sharpston, QC, in T. R. Tamom, barrister,

–        za grško vlado I. Galani Maragkoudaki in S. Vodina, zastopnici,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti: C. O'Reilly, zastopnica,

na podlagi poročila za obravnavo,

po ustni predstavitvi stališč H. Akricha, ki ga zastopa T. Eicke, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa J. E. Collins skupaj z E. Sharpston, grške vlade, ki jo zastopata I. Galani Maragkoudaki in E. M. Mamouna, zastopnici, in Komisije, ki jo zastopa C. O'Reilly, na obravnavi 5. novembra 2002,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. februarja 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Immigration Appeal Tribunal je s sklepom z dne 3. oktobra 2000, ki ga je Sodišče prejelo 7. marca 2001, na podlagi člena 234 ES predložilo v predhodno odločanje dve vprašanji o razlagi prava Skupnosti na področju prostega gibanja oseb in pravice do prebivanja zakonca državljana države članice, ki je državljan tretje države.

2        Ti vprašanji sta se zastavili v okviru spora med Secretary of State for the Home Department (v nadaljevanju: Secretary of State) in H. Akrichem, maroškim državljanom, v zvezi s pravico zadnjega do vstopa in bivanja v Združenem kraljestvu.

 Pravni okvir

 Pravo Skupnosti

3        Člen 39, od (1) do (3), ES določa:

„1.      V Skupnosti se zagotovi prosto gibanje delavcev.

2.      Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

3.      Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico:

[…]

b)      se v ta namen na območju držav članic prosto gibati;

[…]“

4        Direktiva Sveta z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo ali javnim zdravjem (64/221/EGS) (UL 1964, 56, str. 850) v členih 1, 2 ter 3(1) in (2) določa:

„Člen 1

1.       Določbe te direktive se uporabljajo za vsakega državljana države članice, ki prebiva v drugi državi članici Skupnosti ali tja potuje, da bi opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba, ali kot uporabnik storitev.

2.       Te določbe se uporabljajo tudi za zakonca in za družinske člane, za katere veljajo določbe uredb in direktiv, sprejetih na tem področju v skladu s Pogodbo.

Člen 2

1.       Ta direktiva se nanaša na vse ukrepe v zvezi z vstopom na ozemlje, z izdajo ali podaljšanjem dovoljenja za prebivanje ali z izstopom z ozemlja, ki jih sprejmejo države članice zaradi javnega reda, javne varnosti ali zaščite javnega zdravja.

2.       Ni se dovoljeno sklicevati na omenjene razloge, da bi s tem dosegli ekonomske cilje.

Člen 3

1.       Ukrepi, utemeljeni z javnim redom ali javno varnostjo, so odvisni izključno od osebnega vedenja prizadete [zadevne] osebe.

2.       Za sprejem takih ukrepov ne zadoščajo sami po sebi prejšnji primeri kaznovanosti za kazniva ravnanja.“

5        Člen 10(1) in (3) Uredbe Sveta EGS št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2) določa:

„1.      Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:

(a)      njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;

(b)      vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca.

[…]

3.      Za namene odstavkov 1 in 2 mora imeti delavec za svojo družino na razpolago stanovanje, ki se šteje kot primerno za domače delavce v regiji, v kateri je zaposlen; ta določba ne sme povzročiti diskriminacije med domačimi delavci in delavci drugih držav članic.“

6        Sočasno z Uredbo št. 1612/68 je zakonodajalec Skupnosti sprejel Direktivo Sveta z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in za njihove družine (68/360/EGS) (UL L 257, str. 13). V skladu s prvo uvodno izjavo je namen te direktive sprejetje ukrepov, ki bodo v skladu s pravicami in posebnimi pravicami, ki jih podeljuje Uredba št. 1612/68 državljanom katere koli države članice, ki se gibajo zaradi zaposlitve, ter njihovim družinskim članom. V skladu z drugo uvodno izjavo navedene direktive mora ureditev o prebivanju v okviru tega, kar je mogoče, čim bolj približati položaj delavcev iz drugih držav članic in njihovih družinskih članov položaju državljanov.

7        Člen 1 Direktive 68/360 določa:

„Države članice v skladu z določbami te direktive odpravijo omejitve gibanja in prebivanja za državljane navedenih držav in za njihove družinske člane, za katere se uporablja Uredba (EGS) št. 1612/68.“

8        Člen 3 Direktive 68/360 določa:

„1. Države članice dovolijo osebam, navedenim v členu 1, vstop na svoje ozemlje, s predložitvijo veljavne osebne izkaznice ali potne listine.

2. Vstopnega vizuma ali drugega enakovrednega dokumenta ni dovoljeno zahtevati, razen za družinske člane, ki niso državljani ene od držav članic. Države članice omogočijo takim osebam vse možnosti za pridobitev vseh potrebnih vizumov.“

9        Člen 4 Direktive 68/360 določa:

„1. Države članice zagotovijo pravico do prebivanja na njihovem ozemlju osebam, navedenim v členu 1, ki predložijo dokumente, navedene v odstavku 3.

2. Kot dokazilo pravice do prebivanja se izda dokument, imenovan ‚Dovoljenje za prebivanje državljana države članice Evropske gospodarske skupnosti‘. Ta dokument mora vsebovati izjavo, da je bil izdan v skladu z določbami Uredbe (EGS) št. 1612/68 in v skladu z ukrepi, ki so jih sprejele države članice za izvajanje te direktive. Besedilo izjave je v Prilogi te direktive.

3. Za izdajo dovoljenja za prebivanje za državljana države članice EGS lahko države članice zahtevajo predložitev naslednjih dokumentov:

–        od delavca:

a)       dokument, s katerim je vstopil na ozemlje države;

b)       potrdilo delodajalca, da bo zaposlil delavca, ali potrdilo o zaposlitvi;

–        od družinskih članov delavca:

c)       dokument, s katerim so vstopili na ozemlje države;

d)       dokument, ki ga je izdal pristojni organ matične države ali države, iz katere so prišli, in ki dokazuje njihovo sorodstvo;

e)       v primerih, navedenih v členu 10(1) in (2) Uredbe (EGS) št. 1612/68, dokument, ki ga je izdal pristojni organ matične države ali države, iz katere so prišli, ki potrjuje, da so vzdrževani družinski člani delavca ali da živijo z njim v istem gospodinjstvu.

4. Družinskemu članu, ki ni državljan države članice, se izda dokument o prebivanju, ki ima rok veljavnosti kot dokument, izdan delavcu, od katerega je družinski član odvisen.“

10      Za samozaposlene delavce in člane njihovih družin velja Direktiva Sveta z dne 21. maja 1973 o odpravi omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti za državljane držav članic v zvezi z ustanavljanjem in opravljanjem storitev (73/148/EGS) (UL L 172, str. 14).

 Nacionalno pravo

 Splošne določbe

11      Imigracijska zakonodaja Združenega kraljestva je urejena zlasti z Immigration Act 1971 (imigracijski zakon iz leta 1971) in United Kingdom Immigration Rules (House of Commons Paper 395) (imigracijska pravila, ki jih je parlament Združenega kraljestva sprejel leta 1994), ki so bila od tedaj že večkrat dopolnjena (v nadaljevanju: Immigration Rules).

12      Na podlagi členov 1(2) in 3(1) Immigration Act 1971 oseba, ki ni britanski državljan, praviloma lahko vstopi v Združeno kraljestvo ali tam prebiva le, če je za to dobila dovoljenje. To dovoljenje se imenuje dovoljenje za vstop („leave to enter“) oziroma dovoljenje za prebivanje („leave to remain“).

13      Na podlagi pravila 24 Immigration Rules morajo državljani določenih držav, med katerimi je Maroko, pred prihodom v Združeno kraljestvo pridobiti odobritev za vstop („entry clearance“). Ta je podobna vizumu. Za osebe, ki potrebujejo vizum, je ta odobritev vizum.

14      Na podlagi člena 7(1) Immigration Act 1988 (imigracijski zakon iz leta 1988) oseba, ki „lahko vstopi v Združeno kraljestvo in v njem prebiva na podlagi prava Skupnosti, na katero se lahko neposredno sklicuje“, ne potrebuje dovoljenja za vstop ali za prebivanje v Združenem kraljestvu.

 Pooblastilo za odločanje po prostem preudarku Secretary of State

15      Secretary of State ima pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, na podlagi katerega lahko osebam dovoli vstop v Združeno kraljestvo ali prebivanje v njem, čeprav ne izpolnjujejo pogojev iz posebnih določb imigracijske zakonodaje.

 Izgon

16      Na podlagi člena 3(5) in (6) Immigration Act 1971 se lahko oseba, ki ni britanski državljan, med drugim izžene („deportation“) iz Združenega kraljestva, če je obsojena za kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporno kaznijo, in če je kazensko sodišče priporočilo njen izgon.

17      Odločba o izgonu, ki jo je podpisal Secretary of State, na podlagi člena 5(1) Immigration Act 1971 učinkuje tako, da se od zadevne osebe zahteva, da zapusti Združeno kraljestvo, in da se ji prepove vstop v Združeno kraljestvo ter da se že odobreno dovoljenje za vstop in prebivanje razveljavi, bodisi ji je bilo dano pred podpisom te odločbe ali po njem. Odločbe o izgonu vsebujejo ukrep odstranitve oseb iz Združenega kraljestva.

18      Osebi, ki zaprosi za dovoljenje za vstop v Združeno kraljestvo in zoper njo velja odločba o izgonu, je treba zavrniti izdajo tega dovoljenja (pravilo 320(2) Immigration Rules), čeprav bi sicer izpolnjevala pogoje za vstop v Združeno kraljestvo. Tujec, ki je vstopil v Združeno kraljestvo, čeprav zoper njega velja odločba o izgonu, je v državo vstopil nezakonito (člen 33(1) Immigration Act 1971). Na podlagi člena 4(2)(c) in priloge 2, odstavek 9, Immigration Act 1971 se ga izžene iz Združenega kraljestva.

19      Odločbe o izgonu so časovno neomejene. Toda Secretary of State lahko na podlagi člena 5(2) Immigration Act 1971 odločbo o izgonu kadarkoli prekliče. Vsako prošnjo za preklic odločbe o izgonu je na podlagi pravila 390 Immigration Rules treba proučiti ob upoštevanju vseh okoliščin, vključno z razlogi, iz katerih je bila odločba o izgonu izdana, izjav v podporo preklicu, nacionalnih interesov, vključno z ohranitvijo učinkovitega nadzora imigracije, in interesov prosilca, vključno s humanitarnimi razlogi. Zakonske in družinske vezi se po navadi upoštevajo kot humanitarni razlogi.

20      Odločba o izgonu se na podlagi pravila 391 Immigration Rules prekliče le, če so se okoliščine bistveno spremenile ali če preklic upraviči pretečeni čas. Vendar pa se, razen v izjemnih okoliščinah, odločba o izgonu ne more preklicati, če oseba ni bila odsotna iz Združenega kraljestva vsaj tri leta od izdaje odločbe.

21      Toda na podlagi pravila 392 Immigration Rules preklic odločbe o izgonu sam po sebi ne podeljuje zainteresirani osebi pravice do vstopa v Združeno kraljestvo. Dovoljuje ji le, da zaprosi za vstop v Združeno kraljestvo skladno z Immigration Rules ali drugimi določbami imigracijskega prava.

 Poroka z britanskim državljanom ali državljanom države članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP)

22      Oseba, katere vstop v Združeno kraljestvo je odvisen od pridobitve dovoljenja za vstop, lahko zaprosi za to dovoljenje na podlagi poroke z osebo, vključno z britanskim državljanom, ki je prisotna in ustaljena v Združenem kraljestvu. Zahtevani pogoji za izdajo tega dovoljenja so našteti v pravilu 281 Immigration Rules. Ta določba v točki (vi) predvideva zlasti, da mora prosilec imeti veljavno odobritev za vstop, ki mu kot zakoncu dopušča vstop v Združeno kraljestvo.

23      Če oseba izpolni skupek pogojev, naštetih v pravilu 281 Immigration Rules, lahko dobi odobritev za vstop, in če ji je vstop odobren, lahko zaprosi za dovoljenje za vstop, ko prispe na mejni prehod z Združenim kraljestvom. Oseba, ki želi kot zakonec prisotne in ustaljene osebe pridobiti dovoljenje za vstop v Združeno kraljestvo na podlagi pravila 282 Immigration Rules in ima odobritev za vstop, lahko pridobi dovoljenje za vstop, sprva veljavno največ 12 mesecev.

24      Vendar pa se na podlagi pravil 320(2) in 321(3) Immigration Rules osebi, zoper katero velja odločba o izgonu, ki zaprosi za vstop v Združeno kraljestvo kot zakonec prisotne in ustaljene osebe v Združenem kraljestvu, zavrne odobritev za vstop in dovoljenje za vstop, če zanj zaprosi, čeprav bi sicer izpolnila pogoje za vstop. Preden lahko taka oseba dobi odobritev za vstop ali dovoljenje za vstop v Združeno kraljestvo, mora poskrbeti za preklic odločbe o izgonu. Zanj lahko zaprosi, preden ali ko zaprosi za odobritev za vstop.

25      Imigracijsko pravo Združenega kraljestva sprva ni vsebovalo posebnih določb glede položaja, ki ga je Sodišče obravnavalo v sodbi z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh (C‑370/90, Recueil, str. I‑4265) v zvezi z vstopom osebe v Združeno kraljestvo, ki bi morala imeti dovoljenje za vstop in ki želi vstopiti v Združeno kraljestvo kot zakonec državljana Združenega kraljestva, ki se vrača ali ki se želi vrniti v Združeno kraljestvo po tem, ko je kot delavec v drugi državi članici uresničeval svoje pravice na podlagi prava Skupnosti.

26      Vendar pa je glede na zgoraj navedeno sodbo Singh taka oseba bila upravičena uveljavljati pravice iz „prava Skupnosti, na katero se lahko neposredno sklicuje“, v smislu člena 7(1) Immigration Act 1988 in člena 2 European Communities Act 1972 (zakon o Evropskih skupnostih iz leta 1972) in ji kot taki ni bilo treba pridobiti dovoljenja za vstop v Združeno kraljestvo.

27      Kadar je taka oseba bila „dolžna pridobiti predhodno odobritev“, je v praksi morala dobiti to odobritev za vstop v Združeno kraljestvo. Po navadi ji je bila izdana, vendar jo je iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja bilo mogoče zavrniti. Če je to odobritev dobila, je imela ob prihodu v Združeno kraljestvo pravico do vstopa in bivanja pod enakimi pogoji kot člani družine državljana druge države članice EGS (člen 3(2) in (3) Immigration (European Economic Area) Order 1994 (sklep o imigraciji iz EGP iz leta 1994)).

28      V skladu s členom 11(1) EEA Regulations 2000 (uredba iz leta 2000 o pravici do vstopa in bivanja državljanov EGP v Združenem kraljestvu) se ta uredba uporabi za „člana družine“ državljana Združenega kraljestva, kot če bi bil član družine „državljana EGP“, če so izpolnjeni pogoji iz člena 11(2). Ti pogoji so:

–        po zapustitvi Združenega kraljestva je državljan Združenega kraljestva prebival v državi članici EGP in je bil tam bodisi zaposlen (ne začasno ali občasno) bodisi samozaposlen;

–        državljan Združenega kraljestva ni zapustil Združenega kraljestva, da bi omogočil članu svoje družine, da pridobi pravice na podlagi te uredbe in da se izogne uporabi imigracijskega prava Združenega kraljestva;

–        po vrnitvi v Združeno kraljestvo bi državljan Združenega kraljestva, če bi bil državljan EGP, lahko prebival v Združenem kraljestvu („qualified person“) in

–        član družine državljana Združenega kraljestva je njegov zakonec, poročila sta se v državi članici EGP in pred vrnitvijo britanskega državljana v Združeno kraljestvo sta živela skupaj v državi članici EGP.

 Spor o glavni stvari

29      H. Akrichu, leta 1967 rojenemu maroškemu državljanu, je bil februarja 1989 dovoljen vstop v Združeno kraljestvo na podlagi enomesečnega turističnega vizuma. Zaprosil je za dovoljenje za prebivanje kot študent, vendar je bila njegova prošnja julija 1989 zavrnjena, nato vloženo pravno sredstvo pa je bilo zavrnjeno avgusta 1990.

30      Junija 1990 je bil obsojen zaradi poskusa kraje in uporabe ukradenega osebnega dokumenta. Na podlagi odločbe o izgonu, ki jo je izdal Secretary of State, je bil 2. januarja 1991 izgnan v Alžirijo.

31      Januarja 1992 se je z uporabo ponarejene francoske osebne izkaznice vrnil v Združeno kraljestvo. Bil je aretiran in junija 1992 ponovno izgnan. Potem ko je slab mesec dni ostal zunaj Združenega kraljestva, se je nezakonito vrnil.

32      Med nezakonitim bivanjem v Združenem kraljestvu se je 8. avgusta 1996 poročil z Helino Jazdzewsko, britansko državljanko, in konec istega meseca kot zakonec državljanke Združenega kraljestva zaprosil za dovoljenje za prebivanje.

33      Po priprtju na podlagi Immigration Act 1971 na začetku leta 1997 je bil H. Akrich avgusta 1997 na svojo željo izgnan v Dublin (Irska), kjer je od junija 1997 živela njegova soproga.

34      Januarja 1998 je H. Akrich zaprosil za preklic odločbe o izgonu in naslednji mesec za odobritev za vstop kot zakonec osebe, ustaljene v Združenem kraljestvu.

35      V zvezi s to prošnjo sta zakonca Akrich na veleposlaništvu Združenega kraljestva v Dublinu opravila razgovor z britanskim uradnikom o svojem bivanju na Irskem in svojih namerah. Po eni strani se je izkazalo, da je ga. Akrich delala v Dublinu od avgusta 1997 in je bila od januarja 1998 zaposlena s polnim delovnim časom za določen čas do maja ali junija 1998, vendar z možnostjo podaljšanja. H. Akrich pa je prek agencije delal v restavracijah, kjer je sprejel vsako razpoložljivo delo. Brat ge. Akrich jima je v Združenem kraljestvu ponudil nastanitev, če bi se vrnila, ge. Akrich pa so z avgustom 1998 ponudili zaposlitev v Združenem kraljestvu.

36      Po drugi strani se je iz tega razgovora izkazalo, da sta zakonca Akrich zaprosila za odobritev za vstop na podlagi zgoraj navedene sodbe Singh. Ga. Akrich je na eno od zastavljenih vprašanj odgovorila, da se z možem nameravata vrniti v Združeno kraljestvo, ker sta „slišala za pravice iz prava Skupnosti, na podlagi katerih se je po šestih mesecih mogoče vrniti v Združeno kraljestvo“. Povedala je, da je to informacijo dobila od „solicitors in drugih ljudi v enaki situaciji“.

37      Secretary of State je 21. septembra 1998 zavrnil preklic odločbe o izgonu. Po njegovih navodilih so 29. septembra 1998 zavrnili tudi prošnjo za odobritev za vstop, ki je temeljila na zgoraj navedeni sodbi Singh. Secretary of State je menil, da je selitev zakoncev Akrich na Irsko bila le začasna odsotnost, da bi H. Akrich po vrnitvi v Združeno kraljestvo dobil pravico do bivanja in s tem zaobšel nacionalno zakonodajo Združenega kraljestva, in da zato ga. Akrich dejansko ni uveljavila svojih pravic iz Pogodbe ES kot delavka v drugi državi članici.

38      Oktobra 1998 je H. Akrich pri Immigration Adjudicator (Združeno kraljestvo) vložil tožbo zoper ti odločbi, ki ji je bilo ugodeno.

39      Upoštevajoč zlasti kot dokazano, da sta se zakonca Akrich preselila na Irsko, zato da bi pozneje izkoristila pravice, izhajajoče iz prava Skupnosti, ki jima dopuščajo vrnitev v Združeno kraljestvo, je Immigration Adjudicator kljub temu sklenil, da je po pravni plati ga. Akrich dejansko uresničila pravice, ki ji jih podeljuje pravo Skupnosti, da namera zakoncev teh pravic ni spremenila in da se zakonca nista sklicevala na pravo Skupnosti zato, da bi zaobšla določbe nacionalne zakonodaje Združenega kraljestva. Prav tako je sklenil, da H. Akrich ne predstavlja resnične in dovolj resne grožnje za javni red, ki bi upravičila ohranitev odločbe o izgonu.

40      Secretary of State je pri Immigration Appeal Tribunal zoper to odločbo vložil pritožbo.

 Sklep o predložitvi in vprašanji za predhodno odločanje

41      Immigration Appeal Tribunal je v svojem sklepu o predložitvi opozorilo, da je Sodišče v točki 24 zgoraj navedene sodbe Singh izrazilo ta pridržek:

„Glede nevarnosti goljufije, na katero se sklicuje vlada Združenega kraljestva, zadostuje spomniti, da glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča (glej zlasti sodbi z dne 7. februarja 1979 v zadevi Knoors, 115/78, Recueil, str. 399, točka 25, in z dne 3. oktobra 1990 v zadevi Bouchoucha, C‑61/89, Recueil, str. I‑3551, točka 14) olajšave, ki jih predvideva prava Skupnosti, nimajo za posledico, da se osebe, ki jih izkoristijo, izognejo uporabi nacionalne zakonodaje niti da se državam članicam prepove sprejetje ukrepov, potrebnih za preprečitev take zlorabe.“

42      Immigration Appeal Tribunal se sprašuje, ali je Immigration Adjudicator s tem, da je sprejel razlago H. Akricha, po kateri mora biti vsak ukrep, ki ga sprejme država članica za preprečitev zlorabe, v skladu s pravom Skupnosti, pravilno uporabil ta zadržek.

43      Secretary of State meni, da bi zadržek moral biti upoštevan v dveh stopnjah obrazložitve H. Akricha, tako da ne bi bilo mogoče določiti, ali zakonca Akrich lahko izkoristita pravice, podeljene „delavcem“, niti ali izjema, temelječa na „javnem redu“, dovoljuje izključitev zakonca „delavca“ ene države članice, ne da bi se upoštevalo, da je bil cilj domnevne izvedbe pravic, podeljenih na podlagi prava Skupnosti, izognitev običajni uporabi imigracijskega prava Združenega kraljestva.

44      Predložitveno sodišče meni, da to vprašanje v zgoraj navedeni sodbi Singh ni bilo jasno rešeno in da je primerno, da se povpraša Sodišče za nadaljnje usmeritve v zadevi.

45      Ob upoštevanju teh razmišljanj je Immigration Appeal Tribunal prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„Če je državljan države članice poročen z državljanom tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih narekuje nacionalno pravo za vstop in prebivanje v tej državi članici, in ki se z zakoncem, ki je tujec, preseli v drugo državo članico, da bi uresničeval pravice, podeljene s pravom Skupnosti, in da bi tam delal samo določeno obdobje, da bi pozneje ob vrnitvi s tem zakoncem na ozemlje države članice, katere državljan je, izkoristil pravice, podeljene s pravom Skupnosti:

1.      Ali lahko država članica izvora šteje namero para – ko se preseli v drugo državo članico, da bi ob vrnitvi v državo članico izvora uveljavljal pravice iz prava Skupnosti, čeprav zakonec, ki je tujec, ne izpolnjuje pogojev iz nacionalne zakonodaje – za zahtevo za uporabo prava Skupnosti, da se zaobide uporaba nacionalne zakonodaje, in

2.      če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali lahko država članica zavrne:

a)      odpravo predhodne ovire za vstop zakonca, ki je tujec, v to državo članico (v tem primeru veljavna odločba o izgonu) in

b)      zakoncu, ki je tujec, odobritev pravice do vstopa na svoje ozemlje?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

46      S tema vprašanjema, ki ju je treba proučiti skupaj, želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, kolikšen je obseg zgoraj navedene sodbe Singh v zvezi s položajem, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

47      Sodišče je v tisti sodbi razsodilo, da je treba določbe člena 52 Pogodbe EGS (postal člen 52 Pogodbe ES in po spremembi člen 43 ES) in Direktive 73/148 razlagati tako, da obvezujejo državo članico, da dovoli vstop in prebivanje na svojem ozemlju zakoncu – ne glede na njegovo državljanstvo – državljana te države, ki je prišel s tem zakoncem na ozemlje druge države članice zaradi zaposlitve v smislu člena 48 Pogodbe EGS (postal člen 48 Pogodbe ES in po spremembi člen 39 ES) in ki se v smislu člena 52 Pogodbe vrne na ozemlje države, katere državljan je, da bi se tam nastanil. V skladu z izrekom tiste sodbe mora zakonec uživati vsaj iste pravice kot te, do katerih bi bil upravičen na podlagi prava Skupnosti, če bi njegov zakonec vstopil in prebival na ozemlju druge države članice.

48      Iste posledice izhajajo iz člena 39 ES, če se državljan zadevne države članice namerava vrniti na njeno ozemlje zaradi zaposlitve. Zato mora zakonec, ki je državljan tretje države, uživati vsaj iste pravice kot te, do katerih bi bil upravičen na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68, če bi njegov zakonec vstopil in prebival na ozemlju druge države članice.

49      Vendar se Uredba št. 1612/68 nanaša le na prosto gibanje delavcev v Skupnosti. Molči pa o obstoju pravic glede dostopa na ozemlje Skupnosti državljana tretje države, ki je zakonec državljana Unije.

50      Da bi državljan tretje države, ki je zakonec državljana Unije, v primeru, kakršen je ta v zadevi v glavni stvari, lahko uresničeval pravice iz člena 10 Uredbe št. 1612/68, mora zakonito prebivati v državi članici, ko odide v drugo državo članico, v katero državljan Unije migrira ali je migriral.

51      Ta razlaga je usklajena s strukturo določb Skupnosti, katerih namen je zagotovitev prostega gibanja delavcev v Skupnosti, katerega izvajanje ne more kaznovati delavca migranta in njegove družine.

52      Kadar državljan Unije, ki je ustaljen v eni državi članici in poročen z državljanom tretje države, ki ima pravico prebivati v tej državi članici, odide v drugo državo članico zaradi zaposlitve, posledica tega ne sme biti onemogočenje zakonitega skupnega življenja, zaradi česar člen 10 Uredbe št. 1612/68 daje temu zakoncu pravico, da se nastani v tej drugi državi članici.

53      Nasprotno pa kadar državljan Unije, ustaljen v državi članici in poročen z državljanom tretje države, ki nima pravice prebivati v tej državi članici, odide v drugo državo članico zaradi zaposlitve, dejstvo, da njegov zakonec nima pravic, izhajajočih iz člena 10 Uredbe št. 1612/68, da se nastani z njim v tej drugi državi članici, ne predstavlja manj ugodnega obravnavanja od tega, do katerega bi bil upravičen, preden ta državljan Unije uporabi možnosti iz Pogodbe v zvezi s prostim gibanjem oseb. Zato neobstoj take pravice ne odvrne državljana Unije od izvajanja pravic do gibanja, priznanih v členu 39 ES.

54      Isto velja, kadar se državljan Unije, poročen z državljanom tretje države, vrne zaradi zaposlitve v državo članico, katere državljan je. Če lahko njegov zakonec prebiva v drugi državi članici, se uporabi člen 10 Uredbe št. 1612/68, da se državljana Unije ne odvrne od izvajanja prostega gibanja z vrnitvijo v državo članico, katere državljan je. Če pa njegov zakonec ne more veljavno prebivati v drugi državi članici, neobstoj njegove pravice, izhajajoče iz tega člena 10, da se nastani z državljanom Unije, nima odvračilnega učinka.

55      Glede vprašanja zlorabe, omenjenega v točki 24 zgoraj navedene sodbe Singh, je treba spomniti, da so razlogi, ki so spodbudili delavca ene države članice, da poišče delo v drugi državi članici, nepomembni glede njegove pravice do vstopa in do prebivanja na ozemlju te druge države od trenutka, ko začne izvajati ali želi dejansko in učinkovito izvajati dejavnost (sodba z dne 23. marca 1982 v zadevi Levin, 53/81, Recueil, str. 1035, točka 23).

56      Take namere so neustrezne za presojo pravnega položaja para ob vrnitvi v državo članico, katere državljan je delavec. Tako vedenje ne predstavlja zlorabe v smislu točke 24 zgoraj navedene sodbe Singh, čeprav zakonec ni imel pravice do prebivanja v državi članici, katere državljan je delavec, ko se je par naselil v drugi državi članici.

57      Nasprotno pa bi šlo za zlorabo, če bi se v zvezi z zakonskimi zvezami, sklenjenimi brez namena skupnega življenja zakoncev, sklicevalo na ugodnosti, ki jih pravo Skupnosti ponuja delavcu migrantu in njegovemu zakoncu, da bi se zaobšle določbe v zvezi z vstopom in prebivanjem državljanov tretjih držav.

58      Kadar gre za pravo zakonsko zvezo in če ob vrnitvi državljana Unije v državo članico, katere državljan je, njegov zakonec, ki je državljan tretje države in s katerim je živel v državi članici, iz katere odhaja, prebiva nezakonito na ozemlju ene države članice, je kljub temu treba upoštevati pravico do spoštovanja družinskega življenja v smislu člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). Ta pravica je del temeljnih pravic, ki so na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča, ki je potrjena v preambuli Enotnega evropskega akta in členu 6(2) EU, varovane v pravnem redu Skupnosti.

59      Čeprav EKČP kot taka tujcu ne zagotavlja pravice do vstopa ali do prebivanja na ozemlju neke države, lahko izgon osebe iz tretje države, kjer živijo njeni bližnji sorodniki, predstavlja vmešavanje v pravico do spoštovanja družinskega življenja, varovano s členom 8(1) te konvencije. Tako vmešavanje krši EKČP, če ne izpolni zahtev iz člena 8(2), torej če ni „določeno z zakonom“, utemeljeno z enim ali več zakonskimi cilji glede na ta odstavek in „nujno v demokratični družbi“, kar pomeni „utemeljeno z nujno socialno potrebo“ in zlasti sorazmerno z zastavljenim zakonitim ciljem (sodba z dne 11. julija 2002 v zadevi Carpenter, C‑60/00, Recueil, str. I‑6279, točka 42).

60      Na meje tega, kar je „nujno v demokratični družbi“, če je zakonec storil kaznivo dejanje, je opozorilo Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbah z dne 2. avgusta 2001 v zadevi Boultif proti Švici (Recueil des arrêts et décisions 2001-IX, točke od 46 do 56) in z dne 11. julija 2002 v zadevi Amrollahi proti Danski (neobjavljena v Recueil des arrêts et décisions, točke od 33 do 44).

61      Glede na vse navedene ugotovitve je treba na postavljena vprašanja odgovoriti:

–        Da bi državljan tretje države, ki je zakonec državljana Unije, v primeru, kakršen je ta v zadevi v glavni stvari, lahko izkoristil pravice iz člena 10 Uredbe št. 1612/68, mora zakonito prebivati v eni državi članici, preden odide v drugo državo članico, v katero državljan Unije migrira ali je migriral.

–        Člen 10 Uredbe št. 1612/68 se ne uporabi, če sta državljan države članice in državljan tretje države sklenila zakonsko zvezo brez namena skupnega življenja, da bi zaobšla določbe v zvezi z vstopom in prebivanjem državljanov tretjih držav.

–        Če gre za pravo zakonsko zvezo med državljanom države članice in državljanom tretje države, okoliščina, da sta se zakonca naselila v drugi državi članici, zato da bi ob vrnitvi v državo članico, katere državljan je prvi, pridobila pravice, ki izhajajo iz prava Skupnosti, ni ustrezna za presojo njunega pravnega položaja, ki jo opravijo pristojni organi te države.

–        Če se državljan prve države članice, ki je poročen z državljanom tretje države in z njim živi v drugi državi članici, vrne v državo članico, katere državljan je, da bi se tam zaposlil, njegov zakonec pa ni upravičen do pravic, predvidenih v členu 10 Uredbe št. 1612/68, ker je nezakonito prebival na ozemlju države članice, morajo pristojni organi prve države članice kljub temu pri presoji prošnje zakonca za vstop na svoje ozemlje in prebivanje na njem, upoštevati pravico do spoštovanja družinskega življenja v smislu člena 8 EKČP, kadar gre za pravo zakonsko zvezo.

 Stroški

62      Stroški vlade Združenega kraljestva in grške vlade ter Komisije, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo Immigration Appeal Tribunal s sklepom z dne 3. oktobra 2000, razsodilo:

1)      Da bi lahko državljan tretje države, ki je zakonec državljana Unije, v primeru, kakršen je ta v zadevi v glavni stvari, izkoristil pravice iz člena 10 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, mora zakonito prebivati v eni državi članici, preden odide v drugo državo članico, v katero državljan Unije migrira ali je migriral.

2)      Člen 10 Uredbe št. 1612/68 se ne uporabi, če sta državljan države članice in državljan tretje države sklenila zakonsko zvezo brez namena skupnega življenja, da bi zaobšla določbe v zvezi z vstopom in prebivanjem državljanov tretjih držav.

3)      Če gre za pravo zakonsko zvezo med državljanom države članice in državljanom tretje države, okoliščina, da sta se zakonca naselila v drugi državi članici, da bi ob vrnitvi v državo članico, katere državljan je prvi, pridobila pravice, ki izhajajo iz prava Skupnosti, ni ustrezna za presojo njunega pravnega položaja, ki jo opravijo pristojni organi te države.

4)      Če se državljan prve države članice, ki je poročen z državljanom tretje države in z njim živi v drugi državi članici, vrne v državo članico, katere državljan je, da bi se tam zaposlil, njegov zakonec pa ni upravičen do pravic, predvidenih v členu 10 Uredbe št. 1612/68, ker je nezakonito prebival na ozemlju države članice, morajo pristojni organi prve države članice kljub temu pri presoji prošnje zakonca za vstop na svoje ozemlje in prebivanje na njem, upoštevati pravico do spoštovanja družinskega življenja v smislu člena 8 EKČP, kadar gre za pravo zakonsko zvezo.

Rodríguez Iglesias

Puissochet

Wathelet

Schintgen

Timmermans

Edward

La Pergola

Jann

Macken

Colneric

von Bahr

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. septembra 2003.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.