8.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 183/1

(1)

Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s točko (c) člena 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) lahko taki ukrepi vključujejo ukrepe, katerih cilj je zagotoviti združljivost predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov in sporov o pristojnosti.

(3)

Evropski svet je na zasedanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 potrdil načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločb pravosodnih organov kot temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah ter pozval Svet in Komisijo, naj sprejmeta program ukrepov za izvajanje tega načela.

(4)

Skupni program Komisije in Sveta z osnutkom ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (3) je bil sprejet 30. novembra 2000. Ta program opredeljuje ukrepe za harmonizacijo kolizijskih pravil kot ukrepe, ki naj bi olajšali vzajemno priznavanje odločb, in predvideva pripravo instrumenta na področju premoženjskih razmerij med zakoncema.

(5)

Evropski svet, ki se je sestal 4. in 5. novembra 2004 v Bruslju, je sprejel nov program, imenovan „Haaški program: krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji“ (4). V njem je Svet pozval Komisijo, naj pripravi zeleno knjigo o koliziji zakonov v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema, vključno z vprašanjem pristojnosti in vzajemnega priznavanja. V programu je poudarjeno tudi, da je treba sprejeti pravni akt za to področje.

(6)

Komisija je 17. julija 2006 sprejela Zeleno knjigo o koliziji zakonov v zvezi z zakonskim premoženjskim razmerjem zakoncev, ki obravnava zlasti vprašanje sodne pristojnosti in vzajemnega priznavanja. Na podlagi te zelene knjige je potekalo obsežno posvetovanje o vseh težavah, ki jih imajo pari v Evropi pri likvidaciji medsebojnih premoženjskih razmerij, in o mogočih pravnih sredstvih.

(7)

Evropski svet je na zasedanju 10. in 11. decembra 2009 v Bruslju sprejel nov večletni program, imenovan „Stockholmski program – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“ (5). V tem programu je menil, da bi bilo treba vzajemno priznavanje razširiti na področja, na katerih se to načelo še ne uporablja, so pa bistvena za vsakdanje življenje, kot na primer premoženjska razmerja med zakoncema, ob upoštevanju pravnih sistemov držav članic, vključno z javnim redom, in nacionalnih izročil na tem področju.

(8)

Komisija je v „Poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010: Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU“, sprejetem 27. oktobra 2010, napovedala, da bo sprejela predlog zakonodajnega instrumenta, ki bo omogočil odpravo ovir za prosto gibanje oseb in zlasti rešitev težav parov pri upravljanju ali delitvi njihovega premoženja.

(9)

Komisija je 16. marca 2011 sprejela predlog uredbe Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema in predlog uredbe Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti.

(10)

Svet je na zasedanju 3. decembra 2015 ugotovil, da ni mogoče doseči soglasja za sprejetje predlogov uredb o premoženjskih razmerjih med zakoncema in o premoženjskopravnih posledicah registriranih partnerskih skupnosti ter da zato Unija kot celota ne more v razumnem času doseči ciljev sodelovanja na tem področju.

(11)

Od decembra 2015 do februarja 2016 so Belgija, Bolgarija, Češka, Nemčija, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Slovenija, Finska in Švedska Komisiji poslali prošnje, v katerih je bilo navedeno, da želijo med seboj vzpostaviti okrepljeno sodelovanje na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, natančneje o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema in pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti, in od Komisije zahtevali, naj Svetu predloži predlog v zvezi s tem. Ciper je v svojem dopisu iz marca 2016 sporočil, da želi sodelovati pri vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja; Ciper je to željo potrdil v času dela Sveta.

(12)

Svet je 9. junija 2016 sprejel Sklep (EU) 2016/954 o odobritvi takšnega okrepljenega sodelovanja.

(13)

V skladu s členom 328(1) PDEU se lahko v okrepljeno sodelovanje ob vzpostavitvi vključi vsaka država članica, ki izpolnjuje morebitne pogoje za sodelovanje, določene v sklepu o odobritvi. Vanj se lahko vključi tudi kadar koli pozneje, pri čemer pa mora poleg navedenih pogojev upoštevati v tem okviru že sprejete akte. Komisija in države članice, ki so že udeležene pri okrepljenem sodelovanju, bi morale zagotoviti, da se spodbudi udeležba čim več držav članic. Ta uredba bi morala biti v celoti zavezujoča in bi jo bilo treba neposredno uporabljati samo v državah članicah, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, ki zajema tako področje premoženjskih razmerij med zakoncema kot premoženjskopravne posledice registriranih partnerskih skupnosti, in sicer na podlagi Sklepa (EU) 2016/954 ali na podlagi sklepa, sprejetega v skladu z drugim ali tretjim pododstavkom člena 331(1) PDEU.

(14)

V skladu s členom 81 PDEU bi se morala ta uredba uporabljati za premoženjska razmerja med zakoncema s čezmejnimi posledicami.

(15)

Da bi se poročenim parom zagotovila pravna varnost glede njihovega premoženja in omogočila neka raven predvidljivosti, bi bilo treba vsa pravila, ki se uporabljajo za premoženjska razmerja med zakoncema, združiti v enem samem instrumentu.

(16)

Da bi uresničili te cilje, bi bilo treba v tej uredbi združiti določbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju oziroma sprejemljivosti, izvršljivosti in izvrševanju odločb, javnih listin in sodnih poravnav.

(17)

Ta uredba ne opredeljuje „zakonske zveze“, ki je opredeljena v nacionalnem pravu držav članic.

(18)

Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vsa civilnopravna vprašanja premoženjskih razmerij med zakoncema, tako glede vsakodnevnega upravljanja premoženja zakoncev kot glede likvidacije njunih premoženjskih razmerij, zlasti ob razvezi ali smrti enega od zakoncev. V tej uredbi bi se moral izraz „premoženjska razmerja med zakoncema“ razlagati kot avtonomen pojem in ne bi smel zajemati le pravil, od katerih zakonca ne smeta odstopati, temveč tudi vsa neobvezna pravila, o katerih se lahko dogovorita po pravu, ki se uporablja, in vsa dispozitivna pravila prava, ki se uporablja. Ne vključuje le ureditve premoženjskih razmerij, ki jo za zakonsko zvezo posebej in izključno predvidevajo nekateri nacionalni pravni sistemi, temveč tudi vse premoženjske odnose med zakoncema in v njunem razmerju do tretjih oseb, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja.

(19)

Zaradi jasnosti bi morala biti nekatera vprašanja, ki bi jih bilo mogoče povezati s premoženjskimi razmerji med zakoncema, izrecno izključena iz področja uporabe te uredbe.

(20)

Ta uredba se tako ne bi smela uporabljati za vprašanja splošne pravne in poslovne sposobnosti zakoncev; vendar pa to izvzetje ne bi smelo zajemati posebnih pooblastil in pravic enega ali obeh zakoncev v zvezi s premoženjem, bodisi med njima bodisi v razmerju do tretjih oseb, saj bi morala ta pooblastila in pravice spadati v področje uporabe te uredbe.

(21)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za druga predhodna vprašanja, kot so obstoj, veljavnost ali priznanje zakonske zveze, kar še naprej urejajo nacionalno pravo držav članic in njihova pravila mednarodnega zasebnega prava.

(22)

Ker preživninske obveznosti med zakoncema ureja Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 (6), bi jih bilo treba izvzeti iz področja uporabe te uredbe, enako pa velja za vprašanja, povezana z dedovanjem zapuščine po pokojnem zakoncu, saj jih ureja Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(23)

Vprašanja, ali se lahko pravice do starostne ali invalidske pokojnine – ne glede na njihov značaj –, ki so bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze in na podlagi katerih v času trajanja zakonske zveze ni prišlo do izplačila pokojnine, med zakoncema prenesejo ali prilagodijo, bi morala ostati izključena iz področja uporabe te uredbe, upoštevajoč specifične sisteme v državah članicah. Vendar bi se morala ta izključitev ozko razlagati. Zato bi morala ta uredba urejati zlasti vprašanje razvrstitve pokojninskih sredstev, zneske, ki so bili že plačani zakoncu med trajanjem zakonske zveze, in morebitno nadomestilo, ki bi bilo odobreno v primeru skupnega plačevanja pokojninskih prispevkov.

(24)

Ta uredba bi morala omogočati ustanovitev ali prenos pravice na nepremičnini ali premičnini, ki izvira iz premoženjskih razmerij med zakoncema, kot je določeno v pravu, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema. Vendar ne bi smela posegati v omejeno število („numerus clausus“) stvarnih pravic, ki jih pozna nacionalno pravo nekaterih držav članic. Državi članici ne bi bilo treba priznati stvarne pravice na premoženju, ki je v tej državi članici, če njeno pravo takšne stvarne pravice ne pozna.

(25)

Da pa bi lahko zakonci v drugi državi članici uživali pravice, ki so bile ustanovljene ali so nanje prešle zaradi premoženjskih razmerij med zakoncema, bi bilo treba v tej uredbi določiti, da se neznana stvarna pravica prilagodi najbolj enakovredni pravici po pravu te druge države članice. Pri takšni prilagoditvi bi bilo treba upoštevati namene in interese, ki se uresničujejo z določeno stvarno pravico, ter z njo povezane učinke. Organi ali pristojne osebe v državi, katere pravo se je uporabilo za premoženjska razmerja med zakoncema, se lahko zaprosijo za dodatne informacije o naravi in učinkih stvarne pravice, če je to potrebno za določitev najbolj enakovredne nacionalne pravice. V ta namen bi bilo treba uporabiti obstoječe mreže za pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah in druga razpoložljiva sredstva za lažje razumevanje tujega prava.

(26)

Prilagoditev neznanih stvarnih pravic, izrecno določena s to uredbo, ne bi smela izključevati drugih oblik prilagoditev v okviru uporabe te uredbe.

(27)

Zahteve za vpis pravice na nepremičnini ali premičnini v register bi bilo treba izključiti iz področja uporabe te uredbe. Zato bi moralo zakonske pogoje in način vpisa pravice ter organe, kot so zemljiške knjige ali notarji, ki so pristojni, da preverijo, ali so izpolnjene vse zahteve in ali je predložena ali veljavna dokumentacija zadostna oziroma vsebuje vse potrebne informacije, določati pravo države članice, v kateri se vodi register (za nepremičnine lex rei sitae). Organi lahko zlasti preverijo, ali je pravica zakonca na premoženju, ki je navedena v listini, predloženi za vpis, vpisana v register ali kako drugače izkazana v skladu s pravom države članice, v kateri se vodi register. Da ne bi prišlo do podvajanja listin, bi morali organi, pristojni za vpis, priznati listine, ki jih sestavijo pristojni organi v drugi državi članici in katerih obtok je predviden v tej uredbi. To ne pomeni, da organi, pristojni za vpis, ne morejo zahtevati, naj oseba, ki zaprosi za vpis, zagotovi dodatne informacije ali predloži dodatne listine, ki se zahtevajo po pravu države članice, v kateri se vodi register, na primer informacije ali listine v zvezi s plačilom davka. Pristojni organ lahko osebi, ki zaprosi za vpis, svetuje glede pridobitve manjkajočih informacij ali listin.

(28)

Iz področja uporabe te uredbe bi bilo treba izključiti tudi učinke vpisa pravice v register. Zato bi moralo pravo države članice, v kateri se vodi register, določati, ali ima vpis na primer deklaratorni ali konstitutivni učinek. Če je torej po pravu države članice, ki vodi register, pridobitev pravice na nepremičnini treba vpisati v register, da se zagotovi učinek erga omnes takega vpisa ali da se zaščitijo pravni posli, pravo te države določa, kdaj se takšna pravica pridobi.

(29)

Ta uredba bi morala upoštevati različne sisteme za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema, ki se uporabljajo v državah članicah. Zato bi moral imeti izraz „sodišče“ v tej uredbi širok pomen, tako da se ne bi nanašal le na sodišča v pravem pomenu besede, ki izvajajo sodne funkcije, temveč na primer tudi na notarje v nekaterih državah članicah, ki v nekaterih zadevah v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema tako kot sodišča izvajajo sodne funkcije, ter v nekaterih državah članicah na notarje in pravne strokovnjake, ki pri urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema izvajajo sodne funkcije na podlagi prenosa pooblastil s strani sodišča. Za vsa sodišča, kot so opredeljena v tej uredbi, bi morala veljati pravila o pristojnosti iz te uredbe. Nasprotno pa izraz „sodišče“ ne bi smel vključevati izvensodnih organov držav članic, ki so po nacionalnem pravu pooblaščeni za obravnavanje premoženjskih razmerij med zakoncema, kot so notarji v večini držav članic, če navadno ne izvajajo sodnih funkcij.

(30)

Ta uredba bi morala vsem notarjem, ki so pristojni za obravnavanje premoženjskih razmerij med zakoncema v državah članicah, omogočiti izvajanje te pristojnosti. Veljavnost pravil o pristojnosti iz te uredbe za notarje v določeni državi bi morala biti odvisna od tega, ali spadajo v opredelitev sodišča iz te uredbe.

(31)

Listine, ki jih notarji izdajo v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema v državah članicah, bi morale biti v obtoku v skladu s to uredbo. Kadar notarji izvajajo sodne funkcije, bi morala zanje veljati pravila o pristojnosti iz te uredbe, odločbe, ki jih izdajo, pa bi morale biti v obtoku v skladu z določbami te uredbe o priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju odločb. Kadar notarji ne izvajajo sodnih funkcij, zanje ne bi smela veljati pravila o pristojnosti, javne listine, ki jih izdajo, pa bi morale biti v obtoku v skladu z določbami te uredbe o javnih listinah.

(32)

Zaradi vse večje mobilnosti parov v času zakonske zveze in olajšanja pravilnega delovanja pravosodja bi morala pravila o pristojnosti, določena v tej uredbi, omogočati državljanom, da njihove med seboj povezane postopke obravnavajo sodišča iste države članice. Zato bi morala ta uredba težiti h koncentraciji pristojnosti za premoženjska razmerja med zakoncema v državi članici, katere sodišča obravnavajo dedovanje po zakoncu v skladu z Uredbo (EU) št. 650/2012, ali razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 (8).

(33)

Če teče postopek v zvezi z dedovanjem po zakoncu pred sodiščem države članice, ki je začelo postopek v skladu z Uredbo (EU) št. 650/2012, bi morala ta uredba določati, da imajo sodišča te države pristojnost za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema, do katerih pride v povezavi s to dedno zadevo.

(34)

Podobno bi morala premoženjska razmerja med zakoncema, povezana s postopkom, ki teče pred sodiščem države članice, ki obravnava vlogo za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze v skladu z Uredbo (ES) št. 2201/2003, obravnavati sodišča te države članice, razen če je lahko pristojnost za odločanje o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze utemeljena samo na natančno določenih razlogih za pristojnost. V takšnih primerih koncentracija pristojnosti ne bi smela biti dovoljena brez soglasja zakoncev.

(35)

Če vprašanja premoženjskih razmerij med zakoncema niso povezana s postopkom dedovanja po zakoncu ali postopkom za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, ki teče pred sodiščem države članice, bi morala ta uredba določati lestvico naveznih okoliščin, po kateri se določi pristojnost, začenši z običajnim prebivališčem zakoncev ob začetku postopka pred sodiščem. Razlog za določitev teh naveznih okoliščin je vse večja mobilnost državljanov in zagotovitev obstoja resnične navezne okoliščine med zakoncema in državo članico, v kateri se izvaja pristojnost.

(36)

Zaradi večje pravne varnosti, predvidljivosti in avtonomije strank bi morala ta uredba strankam v nekaterih okoliščinah omogočati, da sklenejo dogovor o izbiri prava v korist sodišč države članice, katere pravo se uporablja, ali sodišč države članice, v kateri je bila zakonska zveza sklenjena.

(37)

Za namene te uredbe in da bi vključili vse mogoče primere, bi morala biti država članica, v kateri je bila zakonska zveza sklenjena, država članica, pred organi katere je bila sklenjena zakonska zveza.

(38)

Sodišča države članice lahko presodijo, da po njihovem mednarodnem zasebnem pravu zadevne zakonske zveze ni mogoče priznati za namene postopka v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema. V takšnem primeru je lahko izjemoma nujno zavrniti pristojnost v skladu s to uredbo. Sodišča ukrepajo hitro in zadevna stranka bi morala imeti možnost zadevo predložiti v kateri koli drugi državi članici z navezno okoliščino, ki omogoča pristojnost, in sicer ne glede na vrstni red razlogov za pristojnost, pri čemer se spoštuje avtonomija strank. Katero koli sodišče, pred katerim se začne postopek po zavrnitvi pristojnosti, ki ni sodišče države članice, v kateri je bila zakonska zveza sklenjena, mora pod enakimi pogoji prav tako izjemoma imeti možnost zavrniti pristojnost. Vendar bi bilo treba s kombinacijo različnih pravil o pristojnosti zagotoviti, da imajo stranke vse možnosti začeti postopek pred sodišči države članice, ki bodo sprejela pristojnost, da bi uveljavile svoja premoženjska razmerja med zakoncema.

(39)

Ta uredba ne bi smela preprečevati strankama, da premoženjska razmerja med zakoncema sporazumno uredita zunaj sodišča – na primer pri notarju – v državi članici, ki sta jo izbrali, če je to mogoče po pravu te države članice. To bi moralo veljati, tudi če pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, ni pravo te države članice.

(40)

Da se zagotovi, da lahko sodišča vseh držav članic na podlagi istih razlogov izvajajo pristojnost za premoženjska razmerja med zakoncema, bi morala ta uredba taksativno opredeliti razloge, na podlagi katerih je mogoče izvajati takšno subsidiarno pristojnost.

(41)

Da bi odpravili zlasti primere odrekanja sodnega varstva, bi bilo treba v tej uredbi določiti tudi forum necessitatis, tako da bi lahko sodišče države članice izjemoma odločalo o premoženjskih razmerjih med zakoncema, ki so tesno povezana s tretjo državo. Do takšnega izjemnega primera bi lahko prišlo, če postopek v tretji državi ne bi bil mogoč, na primer zaradi državljanske vojne, ali če ni mogoče upravičeno pričakovati, da bo eden od zakoncev lahko začel ali izvedel postopek v tej državi. Pristojnost na podlagi forum necessitatis pa bi se lahko izvajala le, če bi bila zadeva v zadostni meri povezana z državo članico, v kateri je sodišče, ki je začelo postopek.

(42)

Zaradi pravilnega delovanja pravosodja bi se bilo treba izogibati izdajanju nezdružljivih odločb v različnih državah članicah. Zato bi bilo treba v tej uredbi določiti splošna postopkovna pravila, podobna pravilom v drugih instrumentih Unije s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah. Eno od takšnih postopkovnih pravil je pravilo o litispendenci, ki se bo uporabilo, če bo ista zadeva v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema predložena različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na podlagi tega pravila se bo nato določilo, katero sodišče bo nadaljevalo obravnavo zadeve.

(43)

Da bi lahko državljani ob popolni pravni varnosti uživali ugodnosti, ki jih ponuja notranji trg, bi moralo biti zakoncema na podlagi te uredbe vnaprej jasno, katero pravo se bo uporabljalo za premoženjska razmerja med njima. Uvesti bi bilo treba harmonizirana kolizijska pravila, da bi se preprečili nasprotujoči si izidi. Glavno pravilo bi moralo zagotoviti, da so premoženjska razmerja med zakoncema urejena s predvidljivim pravom, s katerim so tesno povezana. Zaradi pravne varnosti in preprečevanja razdrobljenosti premoženjskih razmerij med zakoncema bi moralo pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, urejati vsa premoženjska razmerja, torej vse premoženje, ki je urejeno s temi razmerji, ne glede na to, za kakšno premoženje gre, in ne glede na to, ali je premoženje v drugi državi članici ali v tretji državi.

(44)

Pravo, določeno s to uredbo, bi se moralo uporabljati tudi, če ni pravo države članice.

(45)

Da bi zakonca lažje upravljala svoje premoženje, bi jima morala ta uredba omogočati, da med pravi, s katerimi sta tesno povezana zaradi običajnega prebivališča ali njunega državljanstva, izbereta pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med njima, ne glede na to, za kakšno premoženje gre ali kje je. Pravo se lahko izbere kadar koli, pred sklenitvijo zakonske zveze, ob sklenitvi zakonske zveze ali med trajanjem zakonske zveze.

(46)

Da se zagotovi pravna varnost pri pravnih poslih in prepreči sprememba prava, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, ne da bi bila zakonca o tem obveščena, do takšne spremembe prava, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, ne bi smelo priti, razen na izrecno zahtevo strank. Če se zakonca odločita za takšno spremembo, ta ne bi smela imeti učinka za nazaj, razen če zakonca to izrecno zahtevata. V nobenem primeru pa s spremembo ne smejo biti kršene pravice tretjih oseb.

(47)

Da bi se zakoncema omogočila ozaveščena izbira in zagotovilo spoštovanje njunega dogovora, bi bilo treba določiti pravila o materialni in formalni veljavnosti dogovora o izbiri prava, ki se uporablja, s čimer bi bila zagotovljena pravna varnost in boljši dostop do pravnega varstva. Glede formalne veljavnosti bi bilo treba določiti nekatera jamstva, s katerimi bi se zagotovilo, da se zakonca zavedata posledic svoje izbire. Zahtevati bi bilo treba vsaj to, da mora biti dogovor o izbiri prava, ki se uporablja, sklenjen v pisni obliki, datiran in podpisan od obeh strani. Če pa pravo države članice, v kateri imata zakonca običajno prebivališče ob sklenitvi dogovora, določa dodatne formalne pogoje, bi bilo treba izpolniti te pogoje. Če imata zakonca ob sklenitvi dogovora običajno prebivališče v različnih državah članicah, ki določata različne formalne pogoje, bi moralo zadoščati, da so izpolnjeni formalni pogoji ene od teh držav. Če ima le eden od zakoncev ob sklenitvi dogovora običajno prebivališče v državi članici, ki določa dodatne formalne pogoje, bi bilo treba izpolniti te pogoje.

(48)

Dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema je vrsta razpolaganja s premoženjem zakoncev, ki ima v državah članicah različno dopustnost in sprejemljivost. Da bi se lastninske pravice, pridobljene z dogovorom o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema, lažje priznale v državah članicah, bi bilo treba določiti pravila o formalni veljavnosti dogovora o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema. Zahtevati bi bilo treba vsaj to, da mora biti dogovor sklenjen v pisni obliki, datiran in podpisan od obeh strani. Vendar bi moral dogovor izpolnjevati tudi dodatne obličnostne zahteve, določene v pravu, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, kot je določeno v tej uredbi in v pravu države članice, v kateri imata zakonca običajno prebivališče. Ta uredba bi morala določati tudi, katero pravo ureja materialno veljavnost takšnega dogovora.

(49)

Če pravo, ki se uporablja, ni bilo izbrano, bi morala ta uredba zaradi uskladitve potrebe po predvidljivosti in pravni varnosti z dejanskimi življenjskimi okoliščinami para določati harmonizirana kolizijska pravila, s katerimi bi se na podlagi lestvice naveznih okoliščin določilo pravo, ki se uporablja za celotno premoženje zakoncev. Prvo običajno skupno prebivališče zakoncev kmalu po sklenitvi zakonske zveze bi moralo predstavljati prvo merilo, pred pravom države, katere skupno državljanstvo imata zakonca ob sklenitvi zakonske zveze. Če ne pride v poštev nobeno od teh meril ali če zakonca nimata prvega običajnega skupnega prebivališča, ker imata ob sklenitvi zakonske zveze skupno dvojno državljanstvo, bi se moralo kot tretje merilo uporabiti pravo države, s katero sta oba zakonca najtesneje povezana. Pri uporabi zadnjega merila bi bilo treba upoštevati vse okoliščine, pri čemer bi moralo biti jasno, da se upošteva povezanost zakoncev z državo v času sklenitve zakonske zveze.

(50)

Če se v tej uredbi kot navezna okoliščina navaja državljanstvo, je vprašanje, kako obravnavamo osebo, ki ima več državljanstev, predhodno vprašanje, ki ne spada na področje uporabe te uredbe in bi ga bilo treba reševati v skladu z nacionalnim pravom, vključno z mednarodnimi konvencijami, kjer je to ustrezno, ob doslednem spoštovanju splošnih načel Unije. Ta obravnava ne bi smela vplivati na veljavnost izbire prava, opravljene v skladu s to uredbo.

(51)

Če pravo ni bilo izbrano in ni bil sklenjen dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema, bi moral imeti sodni organ države članice pri določitvi prava, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, izjemoma – če sta se zakonca za dalj časa preselila v državo njunega običajnega prebivališča – možnost, da na zahtevo enega od zakoncev zaključi, da se uporabi pravo te države, če sta se zakonca nanj sklicevala. V nobenem primeru pa s spremembo ne smejo biti kršene pravice tretjih oseb.

(52)

Pravo, ki je bilo določeno kot pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, bi moralo urejati celoten proces, od razvrstitve premoženja enega ali obeh zakoncev v različne kategorije med trajanjem zakonske zveze in po njenem prenehanju do likvidacije premoženjskih razmerij. Vključevati bi moralo učinke premoženjskih razmerij med zakoncema na pravno razmerje med zakoncem in tretjimi osebami. Vendar bi lahko zakonec pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, za takšne učinke uporabil proti tretji osebi samo, če je tretja oseba v času nastanka pravnega razmerja med zakoncem in njo vedela ali bi morala vedeti za to pravo.

(53)

Zaradi javnega interesa, kot je zaščita politične, socialne ali gospodarske ureditve države članice, bi moralo biti sodiščem in drugim pristojnim organom držav članic izjemoma dovoljeno uporabiti izjeme na podlagi prisilnih določb. Pojem „prisilne določbe“ bi moral tako zajemati obvezna pravila, kot so pravila za zaščito družinskega prebivališča. Vendar bi bilo treba to izjemo od uporabe prava, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, razlagati strogo, da bi ostala združljiva s splošnim ciljem te uredbe.

(54)

Zaradi javnega interesa bi morala imeti sodišča in drugi pristojni organi, ki obravnavajo premoženjska razmerja med zakoncema v državah članicah, v izjemnih okoliščinah možnost neupoštevanja nekaterih določb tujega prava, kadar bi bila njihova uporaba v določenem primeru očitno nezdružljiva z javnim redom zadevne države članice. Vendar sodišča ali drugi pristojni organi ne bi smeli imeti možnosti uporabe izjeme javnega reda, da bi zavrnili pravo druge države članice ali da ne bi priznali oziroma sprejeli ali izvršili odločbe, javne listine ali sodne poravnave, izdane v drugi državi članici, kadar bi bilo to v nasprotju z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti s členom 21 Listine o načelu nediskriminacije.

(55)

Ker imajo nekatere države dva ali več pravnih sistemov ali sklopov pravil v zvezi z zadevami, ki jih ureja ta uredba, bi bilo treba določiti, v kolikšnem obsegu se določbe te uredbe uporabljajo v različnih ozemeljskih enotah teh držav.

(56)

Glede na splošni cilj te uredbe, ki je vzajemno priznavanje odločb, izdanih v državah članicah na področju premoženjskih razmerij med zakoncema, bi bilo treba v tej uredbi določiti pravila o priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju odločb, podobna tistim iz drugih instrumentov Unije s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah.

(57)

Da bi upoštevali različne sisteme za obravnavo premoženjskih razmerij med zakoncema v državah članicah, bi bilo treba s to uredbo zagotoviti sprejemljivost in izvršljivost javnih listin, izdanih na področju premoženjskih razmerij med zakoncema, v vseh državah članicah.

(58)

Javne listine bi morale imeti v drugi državi članici enako dokazno moč kot v državi članici izvora ali najbolj primerljive učinke. Pri določanju dokazne moči javne listine v drugi državi članici ali njenih najbolj primerljivih učinkov bi bilo treba upoštevati vrsto in obseg dokazne moči javne listine v državi članici izvora. Zato bo dokazna moč javne listine v drugi državi članici odvisna od prava države članice izvora.

(59)

Verodostojnost javne listine bi moral biti avtonomen pojem, ki naj zadeva vprašanja, kot so pristnost listine, zahteve glede obličnosti za listino, pooblastila organa, ki sestavi listino, in postopek, po katerem se listina sestavi. Vključevati bi moral tudi dejstva, ki jih v javno listino zapiše zadevni organ, kot je dejstvo, da sta se navedeni stranki določenega dne zglasili pri tem organu in dali navedene izjave. Stranka, ki želi izpodbijati verodostojnost javne listine, bi morala to storiti na pristojnem sodišču države članice, iz katere izvira javna listina, po pravu te države članice.

(60)

Pojem „pravni posli ali pravna razmerja, zapisana v javni listini“ bi bilo treba razlagati kot sklicevanje na materialno vsebino javne listine. Stranka, ki želi izpodbijati pravne posle ali pravna razmerja, zapisana v javni listini, bi morala to storiti na sodiščih, pristojnih po tej uredbi, ki bi morala o tem odločati po pravu, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema.

(61)

Če je vprašanje, ki zadeva pravne posle ali pravna razmerja, zapisana v javni listini, obravnavano kot predhodno vprašanje v postopku na sodišču države članice, bi moralo biti za odločanje o tem vprašanju pristojno to sodišče.

(62)

Izpodbijana javna listina ne bi smela imeti nobene dokazne moči v državi članici, ki ni država članica izvora, dokler je postopek izpodbijanja v teku. Če se izpodbija samo določena zadeva v zvezi s pravnimi posli ali pravnimi razmerji, zapisanimi v javni listini, izpodbijana javna listina v državi članici, ki ni država članica izvora, ne bi smela imeti nobene dokazne moči glede izpodbijane zadeve, dokler je postopek izpodbijanja v teku. Javna listina, ki je zaradi izpodbijanja razglašena za neveljavno, ne bi smela imeti nobene dokazne moči več.

(63)

Organ, ki bi na podlagi uporabe te uredbe prejel neskladni javni listini, bi moral glede na okoliščine posamezne zadeve oceniti, katera od obeh, če sploh katera, naj ima prednost. Če iz teh okoliščin ni razvidno, katera od obeh javnih listin, če sploh katera, bi morala imeti prednost, bi morala o tem odločiti sodišča, ki so pristojna v skladu s to uredbo, ali – če se to vprašanje postavi kot predhodno vprašanje v postopku – sodišče, pred katerim teče ta postopek. Če sta neskladni javna listina in odločba, bi bilo treba upoštevati razloge za nepriznanje iz te uredbe.

(64)

Priznanje in izvršitev odločbe o premoženjskih razmerjih med zakoncema na podlagi te uredbe nikakor ne bi smela pomeniti priznanja zakonske zveze, ki je osnova za premoženjska razmerja med zakoncema, na podlagi katerih je bila sprejeta odločba.

(65)

Opredeliti bi bilo treba razmerje med to uredbo in dvostranskimi oziroma večstranskimi konvencijami o premoženjskih razmerjih med zakoncema, katerih pogodbenice so države članice.

(66)

Ta uredba državam članicam, ki so pogodbenice konvencije z dne 6. februarja 1931 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava o zakonski zvezi, posvojitvi in skrbništvu, kot je bila revidirana leta 2006, konvencije z dne 19. novembra 1934 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava o dedovanju, oporokah in upravljanju zapuščine, kot je bila revidirana junija 2012, ter konvencije z dne 11. oktobra 1977 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko o priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih zadevah, ne preprečuje, da uporabljajo te konvencije, če določajo enostavnejše in hitrejše postopke za priznanje in izvršitev odločb v zadevah v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema.

(67)

Za lažjo uporabo te uredbe bi bilo treba določiti, da morajo države članice sporočiti nekatere podatke o svoji zakonodaji in postopkih v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES (9). Da bi lahko vse informacije, pomembne za uporabo te uredbe v praksi, pravočasno objavili v Uradnem listu Evropske unije, bi morale države članice takšne informacije Komisiji sporočiti pred začetkom uporabe te uredbe.

(68)

Prav tako bi bilo treba zaradi lažje uporabe te uredbe in zato, da bi omogočili uporabo modernih komunikacijskih tehnologij, predpisati standardne obrazce za dokazila, ki se predložijo ob vložitvi zahtevkov za razglasitev izvršljivosti odločbe, javne listine ali sodne poravnave.

(69)

Pri izračunu rokov in iztekov rokov, določenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 (10).

(70)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo in poznejše spreminjanje dokazil in obrazcev za razglasitev izvršljivosti odločb, sodnih poravnav in javnih listin. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(71)

Pri sprejemanju izvedbenih aktov za oblikovanje in poznejše spreminjanje dokazil in obrazcev, določenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati svetovalni postopek.

(72)

Ciljev te uredbe, in sicer prostega gibanja oseb v Uniji, možnosti, da zakonca uredita premoženjska razmerja med seboj in s tretjimi osebami v času trajanja zakonske zveze in ob likvidaciji svojih premoženjskih razmerij, ter večje predvidljivosti in pravne varnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje dosežejo na ravni Unije, in sicer po potrebi z okrepljenim sodelovanjem držav članic. V skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji je Unija pristojna za ukrepanje. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(73)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino, zlasti s členi 7, 9, 17, 21 in 47 v zvezi s spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja, pravico sklepanja zakonske zveze in pravico ustvarjanja družine v skladu z nacionalnimi zakoni, lastninsko pravico, načelom nediskriminacije in pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Sodišča in drugi pristojni organi držav članic bi morali pri uporabi te uredbe upoštevati navedene pravice in načela –

(a)

pravna in poslovna sposobnost zakoncev;

(b)

obstoj, veljavnost in priznanje zakonske zveze;

(c)

preživninske obveznosti;

(d)

dedovanje po pokojnem zakoncu;

(e)

socialna varnost;

(f)

upravičenost prenosa ali prilagoditev pravic do starostne ali invalidske pokojnine, ki so bile pridobljene v času zakonske zveze in na podlagi katerih v času zakonske zveze ni prišlo do izplačila pokojnine, med zakoncema v primeru razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze;

(g)

narava stvarnih pravic na premoženju in

(h)

vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis, in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register.

(a)

„premoženjska razmerja med zakoncema“ pomeni celoto pravil, ki veljajo za premoženjske odnose med zakoncema in v njunem razmerju do tretjih oseb zaradi sklenitve ali prenehanja zakonske zveze;

(b)

„dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema“ pomeni vsak dogovor med zakoncema ali bodočima zakoncema, s katerim uredita svoja premoženjska razmerja;

(c)

„javna listina“ pomeni listino v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema, ki je bila uradno sestavljena ali vpisana kot javna listina v državi članici in katere verodostojnost:

(d)

„odločba“ pomeni vsako odločbo v zvezi z premoženjskimi razmerji med zakoncema, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na to, kako je odločba poimenovana, vključno s sklepom sodnega uradnika o odmeri stroškov sodnega postopka;

(e)

„sodna poravnava“ pomeni poravnavo v zadevi v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila med postopkom sklenjena pred sodiščem;

(f)

„država članica izvora“ pomeni državo članico, v kateri je bila izdana odločba, sestavljena javna listina ali potrjena ali sklenjena sodna poravnava;

(g)

„država članica izvršitve“ pomeni državo članico, v kateri se zahteva priznanje in/ali izvršitev odločbe, javne listine ali sodne poravnave.

(a)

lahko predmet pritožbe, naslovljene na sodni organ, ali predmet ponovne preučitve s strani tega organa in

(b)

imajo enakovredno veljavnost in učinek kot odločba sodnega organa glede iste zadeve.

(a)

sodišče države članice, v kateri vlagatelj običajno prebiva in je tam prebival najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge v skladu s peto alineo člena 3(1)(a) Uredbe (ES) št. 2201/2003;

(b)

sodišče države članice, katere državljan je vlagatelj, ki tam običajno prebiva ter je tam bival najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge v skladu s šesto alineo člena 3(1)(a) Uredbe (ES) št. 2201/2003;

(c)

začelo postopek za spremembo prenehanja življenjske skupnosti v razvezo na podlagi člena 5 Uredbe (ES) št. 2201/2003 ali

(d)

začelo postopek v okviru subsidiarne pristojnosti na podlagi člena 7 Uredbe (ES) št. 2201/2003.

(a)

na katere ozemlju imata zakonca v času, ko sodišče začne postopek, običajno prebivališče ali, če tega ni,

(b)

na katere ozemlju sta imela zakonca zadnje običajno prebivališče, če eden od zakoncev še vedno prebiva tam v času, ko sodišče začne postopek, ali, če tega ni,

(c)

na katere ozemlju ima tožena stranka običajno prebivališče v času, ko sodišče začne postopek, ali, če tega ni,

(d)

katere skupno državljanstvo imata zakonca v času, ko sodišče začne postopek.

(a)

v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo na sodišču, če tožeča stranka po tem ni opustila dejanj, ki bi jih morala opraviti, da bi bilo pisanje vročeno toženi stranki;

(b)

če je treba pisanje vročiti še pred vložitvijo na sodišče, v trenutku, ko ga prejme organ, ki je odgovoren za vročitev, če tožeča stranka potem ni opustila dejanj, ki bi jih morala opraviti, da bi bilo pisanje vloženo na sodišču, ali

(c)

če se postopek začne po uradni dolžnosti, v trenutku, ko sodišče sprejme sklep o začetku postopka, ali – če takšen sklep ni potreben – v trenutku, ko je zadeva vpisana pri sodišču.

(a)

pravo države, v kateri imata zakonca ali bodoča zakonca ali eden od njiju v času sklenitve dogovora običajno prebivališče, ali

(b)

pravo države, katere državljanstvo ima eden od zakoncev ali bodočih zakoncev v času sklenitve dogovora.

(a)

v kateri imata zakonca prvo običajno skupno prebivališče po sklenitvi zakonske zveze ali, če tega ni,

(b)

katere skupno državljanstvo imata zakonca v času sklenitve zakonske zveze ali, če tega ni,

(c)

s katero sta oba zakonca v času sklenitve zakonske zveze ob upoštevanju vseh okoliščin najtesneje povezana.

(a)

sta imela zakonca v tej drugi državi zadnje običajno skupno prebivališče znatno dalj časa kot v državi, določeno na podlagi točke (a) odstavka 1, in

(b)

sta se oba zakonca pri urejanju ali načrtovanju svojih premoženjskih razmerij sklicevala na pravo te druge države.

(a)

razvrstitev premoženja enega ali obeh zakoncev v različne kategorije med trajanjem zakonske zveze in po njenem koncu;

(b)

prehod premoženja iz ene kategorije v drugo;

(c)

odgovornost enega zakonca za obveznosti in dolgove drugega zakonca;

(d)

pooblastila, pravice in obveznosti enega ali obeh zakoncev v zvezi s premoženjem;

(e)

prenehanje premoženjskih razmerij med zakoncema ter razdelitev ali likvidacijo premoženja;

(f)

učinke premoženjskih razmerij med zakoncema na pravno razmerje med zakoncem in tretjimi osebami ter

(g)

materialno veljavnost dogovora o ureditvi premoženjskih razmerjih med zakoncema.

(a)

je to pravo pravo

ali

(b)

je eden od zakoncev izpolnil veljavne zahteve za javno objavo ali registracijo premoženjskih razmerij med zakoncema, ki jih določa pravo:

(a)

pravo države, ki se uporablja za pravni posel med zakoncem in tretjo osebo, ali

(b)

v zadevah, povezanih z nepremičnim premoženjem ali vpisanim premoženjem ali pravicami, pravo države, v kateri je nepremičnina ali v kateri so vpisani premoženje ali pravice.

(a)

se vsako napotilo na pravo države iz odstavka 1 za namene določitve prava, ki se uporablja, v skladu z določbami o običajnem prebivališču zakoncev razlaga kot napotilo na pravo ozemeljske enote, v kateri imata zakonca običajno prebivališče;

(b)

se vsako napotilo na pravo države iz odstavka 1 za namene določitve prava, ki se uporablja, v skladu z določbami o državljanstvu zakoncev razlaga kot napotilo na pravo ozemeljske enote, s katero sta zakonca najtesneje povezana;

(c)

se vsako napotilo na pravo države iz odstavka 1 za namene določitve prava, ki se uporablja, v skladu z drugimi določbami o drugih elementih kot naveznih okoliščinah razlaga kot napotilo na pravo ozemeljske enote, v kateri je zadevni element.

(a)

če je njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

(b)

če toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila svojo obrambo, razen v primeru, če tožena stranka ni začela postopka za izpodbijanje odločbe, čeprav je imela to možnost;

(c)

če je nezdružljiva z odločbo, izdano v postopku med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

(d)

če je nezdružljiva s predhodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.

(a)

izvod odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njene verodostojnosti;

(b)

dokazilo, ki ga izda sodišče ali pristojni organ države članice izvora na obrazcu, pripravljenem v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 67(2), brez poseganja v člen 46.

(a)

sodiščih ali organih, ki so pristojni za obravnavanje zahtev za razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 44(1) in za obravnavanje pravnih sredstev zoper odločbe o takšnih zahtevah v skladu s členom 49(2);

(b)

postopkih izpodbijanja razsodbe o pravnem sredstvu iz člena 50.