21.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 337/35

(1)

Uredba (ES) št. 994/98 pooblašča Komisijo, da z uredbo določi prag, pod katerim se šteje, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 87(1) Pogodbe in zato niso zavezani postopku uradne priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe.

(2)

Komisija je v številnih odločbah uporabila člena 87 in 88 Pogodbe in pri tem pojasnila zlasti pojem pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe. Komisija je tudi razložila svojo politiko v zvezi z zgornjo mejo pomoči de minimis, pod katero se lahko šteje, da se člen 87(1) ne uporablja, najprej v svojem sporočilu o pomočeh de minimis  (3), potem pa še v Uredbi Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči (4), ki jo s 1. januarjem 2007 nadomešča Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis  (5). Zaradi posebnih pravil, ki se uporabljajo v kmetijskem sektorju, in zaradi tveganja, da bi v tem sektorju celo nizki zneski pomoči lahko izpolnjevali merila člena 87(1) Pogodbe, je Uredba (ES) št. 69/2001 izključila kmetijski sektor iz svojega področja uporabe. Uredba (ES) št. 1998/2006 izključuje sektor kmetijske proizvodnje iz področja uporabe.

(3)

Vendar pa so z leti pridobljene izkušnje pokazale, da zelo nizki zneski pomoči, dodeljeni v kmetijskem sektorju, pod določenimi pogoji ne izpolnjujejo meril iz člena 87(1) Pogodbe, zato je Komisija določila pravila za dodeljevanje pomoči de minimis v navedenem sektorju v Uredbi Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za pomoči de minimis v kmetijskem sektorju (6). Navedena uredba, po kateri za skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene istemu podjetju, velja, da ne izpolnjuje vseh meril iz člena 87(1) Pogodbe, če ne presega 3 000 EUR na upravičenca med katerim koli obdobjem treh let ali zbirnega zneska, ki je določen za vsako državo članico in je enak 0,3 % vrednosti letne proizvodnje kmetijskega sektorja, se nanaša na primarno proizvodnjo in tudi na predelavo in trženje kmetijskih proizvodov.

(4)

Zaradi podobnosti med dejavnostmi predelave in trženja kmetijskih proizvodov na eni strani in industrijskimi dejavnostmi na drugi, so bile dejavnosti predelave in trženja kmetijskih proizvodov vključene v področje uporabe Uredbe (ES) št. 1998/2006, ki določa pomoči de minimis za industrijske dejavnosti. Zato so bile navedene dejavnosti izključene iz področja uporabe Uredbe (ES) št. 1860/2004. Zaradi jasnosti je treba Uredbo (ES) št. 1860/2004 preklicati in nadomestiti z novo uredbo, ki se uporablja le za sektor kmetijske proizvodnje.

(5)

Glede na izkušnje Komisije je mogoče najvišji znesek pomoči s 3 000 EUR na upravičenca za obdobje treh let povečati na 7 500 EUR, zgornjo mejo 0,3 % letne vrednosti proizvodnje kmetijskega sektorja pa na 0,75 %, ne da bi to prizadelo trgovanje med državami članicami ali povzročilo izkrivljanje konkurence ali nevarnost njenega izkrivljanja in ne da bi za pomoči, dodeljene znotraj teh meja, veljal člen 87(1) Pogodbe, pod pogojem, da so izpolnjeni določeni pogoji. To povečanje bo med drugim omogočilo, da se zmanjša administrativno breme. Pri tem se štejejo proračunska leta, kakor jih v zadevni državi članici uporablja podjetje. Triletno obdobje je treba obravnavati spremenljivo glede na vsak primer pomoči, kar pomeni, da je pri vsaki novi dodelitvi pomoči de minimis treba določiti skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene v zadevnem proračunskem letu ter v prejšnjih dveh proračunskih letih. Ukrepi pomoči, ki presegajo zgornjo mejo pomoči 7 500 EUR, se ne smejo razdeliti na več manjših delov, da bi lahko bili ti deli znotraj področja uporabe te uredbe.

(6)

Ta uredba se ne sme uporabljati za izvozne pomoči ali za pomoči, ki dajejo nacionalnim proizvodom prednost pred uvoženimi. Zlasti se ne sme uporabljati pomoči za financiranje vzpostavitve in delovanja distribucijske mreže v drugih državah. Pomoč za kritje stroškov udeležbe na komercialnih sejmih in stroškov študij ali svetovalnih storitev, potrebnih za uvajanje novega ali obstoječega proizvoda na nov trg, običajno ni izvozna pomoč.

(7)

Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da so, takoj ko Skupnost izda predpise za uvedbo skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, države članice zavezane, da se vzdržijo sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko tej ureditvi trga škodili ali odstopali od nje (7). Iz tega razloga se ta uredba ne bi smela uporabljati za pomoči, katerih višina je določena na podlagi cene ali količine proizvodov, ki se kupujejo ali dajejo na trg.

(8)

Zaradi transparentnosti, enakopravne obravnave in pravilne uporabe zgornjih meja de minimis je primerno, da države članice uporabljajo isti način izračuna. Za lažji izračun je primerno, da se zneski pomoči, ki se ne dodelijo v obliki denarnih subvencij, preračunajo v njihov bruto ekvivalent subvencije. Izračun ekvivalenta subvencije tistih transparentnih vrst pomoči, ki niso subvencije ali pomoči, plačljive v več obrokih, zahteva uporabo tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve. Za enotno, transparentno in enostavno uporabo pravil o državnih pomočeh je treba tržne obrestne mere za namene te uredbe šteti kot referenčne obrestne mere, ki jih občasno določi Komisija na podlagi objektivnih meril in se objavijo v Uradnem listu Evropske unije ali na internetu. Vendar obstaja možnost, da bo treba najnižji obrestni meri dodati dodatne bazne točke zaradi zagotovljenih jamstev ali tveganja, povezanega z upravičencem.

(9)

Prav tako zaradi transparentnosti, enake obravnave in pravilne uporabe zgornje meje de minimis se ta uredba lahko uporablja le za transparentne pomoči de minimis. „Transparentna pomoč“ je pomoč, za katero je mogoče natančno in vnaprej izračunati bruto ekvivalent subvencije, ne da bi bilo treba izvesti analizo tveganja. Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede za subvencije, subvencionirane obrestne mere in limitirane davčne oprostitve. Pomoč v obliki posojil z ugodnimi obrestnimi merami je treba obravnavati kot transparentno pomoč de minimis, ko se bruto ekvivalent subvencije izračuna na podlagi tržnih obrestnih mer, ki veljajo v trenutku odobritve pomoči. Pomoč v obliki kapitalskih vložkov se ne sme obravnavati kot transparentna pomoč de minimis, razen če je skupni znesek vložkov javnega kapitala nižji od zgornje meje pomoči de minimis za posameznega upravičenca. Pomoč v obliki ukrepov investicijskega kapitala, kakor je navedena v smernicah o državnih pomočeh za spodbujanje naložb investicijskega kapitala v mala in srednje velika podjetja (8), se ne sme obravnavati kot transparentna pomoč de minimis, razen če v okviru zadevnega programa investicijskega kapitala dotok kapitala v vsako upravičeno podjetje ne presega zgornje meje pomoči de minimis za posameznega upravičenca.

(10)

Treba je zagotoviti pravno varnost za jamstvene sheme, ki ne morejo vplivati na trgovino in izkrivljati konkurence ter v zvezi s katerimi je na voljo zadosti podatkov, da se lahko zanesljivo ocenijo vsi morebitni učinki. Ta uredba mora zato določiti posebno jamstveno zgornjo mejo, osnovano na zajamčenem znesku posameznega posojila, kateremu je jamstvo namenjeno. To posebno zgornjo mejo je treba izračunati z uporabo metodologije, ki ocenjuje znesek državne pomoči, vključen v jamstvene sheme, ki pokrivajo posojila v korist perspektivnih podjetij. Ta posebna zgornja meja se zato ne sme uporabljati za ad hoc individualne pomoči, ki se dodelijo zunaj področja uporabe jamstvenih shem, niti za jamstva za transakcije, ki niso posojila, kot so na primer jamstva za transakcije lastniškega kapitala. Posebno zgornjo mejo je treba določiti na podlagi dejstva, da je ob upoštevanju limitirane mere (neto stopnja neplačil) v višini 13 %, kar pomeni najslabši možni scenarij za jamstvene sheme v Skupnosti, v zvezi z jamstvom v višini 56 250 EUR pa lahko sklepamo, da je bruto ekvivalent subvencije enak zgornji meji pomoči de minimis v znesku 7 500 EUR. To posebno zgornjo mejo je treba uporabiti samo za jamstva, ki pokrivajo do 80 % posojila. Metodologijo, ki jo Komisija odobri po priglasitvi na podlagi uredbe Komisije na področju državnih pomoči, lahko za namen ocene bruto ekvivalenta subvencije v jamstvu uporabijo tudi države članice, če odobrena metodologija izrecno obravnava vrsto jamstev in vrsto zadevnih transakcij, ki so jim jamstva namenjena, v okviru uporabe te uredbe.

(11)

Ta uredba se ne sme uporabljati za podjetja v težavah v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (9), ker je težavno določati bruto ekvivalent subvencije pomoči, dodeljene tej vrsti podjetij.

(12)

Pomoč de minimis je treba v skladu z načeli, ki urejajo pomoči iz člena 87(1) Pogodbe, šteti kot dodeljeno v trenutku, ko se pravica do prejema pomoči podeli podjetju na podlagi veljavnega nacionalnega pravnega režima.

(13)

Da se prepreči izogibanje največjim intenzivnostim pomoči, predvidenim v različnih dokumentih Skupnosti, se poleg pomoči de minimis v zvezi z istimi upravičenimi stroški ne sme dodeliti še državna pomoč, če bi takšno seštevanje povzročilo intenzivnost pomoči, ki bi presegala intenzivnost, določeno za posebne okoliščine vsakega primera v predpisih Skupnosti.

(14)

Ta uredba ne izključuje možnosti, da se ukrep, ki ga sprejme država članica, ne šteje kot državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe iz kakih drugih razlogov, ne pa na podlagi te uredbe, na primer v primeru kapitalskih vložkov ali jamstev, saj gre za ukrep, za katerega je bila sprejeta odločitev v skladu z načeli zasebnih investitorjev, ki delujejo v običajnih razmerah tržne ekonomije.

(15)

Dolžnost Komisije je, da zagotovi spoštovanje pravil, ki se uporabljajo za državno pomoč, in še zlasti, da pomoč, odobrena na podlagi pravil de minimis, izpolnjuje pogoje zadevnih pravil. V skladu z načelom sodelovanja iz člena 10 Pogodbe morajo države članice olajšati izpolnjevanje te naloge tako, da vzpostavijo potreben mehanizem, s katerim zagotovijo, da skupni znesek pomoči, odobrene v skladu s pravilom de minimis, ne presega zgornje meje 7 500 EUR na upravičenca ali skupnih zgornjih meja, ki jih določi Komisija na podlagi vrednosti proizvodnje kmetijskega sektorja. Zato morajo države članice pri dodeljevanju pomoči de minimis s sklicevanjem na to uredbo obvestiti zadevno podjetje o znesku pomoči in navesti, da gre za pomoč de minimis. Poleg tega mora zadevna država članica pred odobritvijo take pomoči od podjetja prejeti izjavo o drugi pomoči de minimis, ki jo je prejelo v zadevnem proračunskem letu in dveh prejšnjih proračunskih letih, ter skrbno preveriti, da nova pomoč de minimis ne bo presegla zgornje meje de minimis pomoči. Upoštevanje zgornjih meja se lahko preverja tudi v centralnem registru. V primeru jamstvenih shem, ki jih vzpostavi Evropski investicijski sklad, pa lahko slednji pripravi seznam upravičencev in od držav članic zahteva, da upravičence obvestijo o prejeti pomoči de minimis.

(16)

Uredba (ES) št. 1860/2004 preneha veljati 31. decembra 2008. Ker bi morala ta uredba začeti veljati pred tem datumom, je treba razjasniti posledice, ki jih bo njena uporaba imela za pomoč, odobreno podjetjem v sektorju kmetijske proizvodnje na podlagi Uredbe (ES) št. 1860/2004.

(17)

Ob upoštevanju izkušenj Komisije in zlasti potrebe, da se njena politika državnih pomoči redno revidira, je primerno omejiti obdobje veljavnosti te uredbe. Če se ta uredba po izteku veljavnosti ne podaljša, je treba državam članicam zagotoviti šestmesečno prilagoditveno obdobje v zvezi z vsemi pomočmi de minimis, za katere velja ta uredba –

(a)

pomoči, katerih znesek se določi na podlagi cene ali količine proizvodov, danih na trg;

(b)

pomoči za dejavnosti, povezane z izvozom, torej pomoči, ki so neposredno vezane na izvožene količine, na vzpostavitev in delovanje distribucijskega mreže ali na druge tekoče izdatke, povezane z izvozno dejavnostjo;

(c)

pomoči, ki se dodelijo pod pogojem, da se domačim proizvodom pri uporabi daje prednost pred uvoženimi;

(d)

pomoči, dodeljene podjetjem v težavah.

1.

„podjetja v sektorju kmetijske proizvodnje“: podjetja, ki se ukvarjajo s primarno proizvodnjo kmetijskih proizvodov;

2.

„kmetijski proizvodi“: proizvodi, navedeni v Prilogi I k Pogodbi, razen proizvodov ribištva in ribogojstva, ki jih obravnava Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 (10).

(a)

pomoč v obliki posojil je treba obravnavati kot transparentno pomoč, ko se bruto ekvivalent subvencije izračuna na podlagi tržnih obrestnih mer, ki veljajo v trenutku odobritve pomoči;

(b)

pomoč v obliki kapitalskih vložkov se ne obravnava kot transparentna pomoč, razen če skupni znesek vložkov javnega kapitala ne presega zgornje meje de minimis;

(c)

pomoč v obliki ukrepov investicijskega kapitala se ne obravnava kot transparentna pomoč, razen če v okviru sheme zadevnega investicijskega kapitala vložek kapitala ne presega zgornje meje pomoči de minimis za vsako podjetje;

(d)

Individualna pomoč, dodeljena v okviru jamstvene sheme za podjetja, ki niso podjetja v težavah, se obravnava kot transparentna pomoč de minimis, kadar zajamčeni del posojila, predvidenega v okviru takšne sheme, ne presega 56 250 EUR na podjetje. Če zajamčeni del posojila, kateremu je jamstvo namenjeno, znaša le določen delež te zgornje meje, se šteje, da bruto ekvivalent subvencije ustreza istemu deležu zgornje meje iz odstavka 2. Jamstvo ne presega 80 % posojila, kateremu je namenjeno.

(i)

če je bila metodologija za izračun bruto ekvivalenta subvencije jamstev za uporabo v tej uredbi, potem ko je bila ta metodologija priglašena Komisiji v okviru predpisov, ki jih je Komisija sprejela na področju državne pomoči, sprejeta pred izvajanjem sheme;

(ii)

če odobrena metodologija izrecno obravnava vrsto jamstev in vrsto zadevnih transakcij, ki so jim jamstva namenjena, v tej uredbi.

(a)

Evropski investicijski sklad vsako leto na podlagi podatkov, o katerih ga morajo obvestiti finančni posredniki, sestavi seznam upravičencev pomoči in bruto ekvivalentov subvencij, ki jih prejme vsak izmed njih. Evropski investicijski sklad te podatke pošlje zadevni državi članici in Komisiji;

(b)

zadevna država članica posreduje podatke končnim upravičencem pomoči v treh mesecih po prejetju;

(c)

zadevna država članica od vsakega upravičenca pridobi izjavo, ki navaja, da skupna pomoč de minimis, ki jo prejme upravičenec, ne presega zgornje meje de minimis. Če je ta zgornja meja presežena, zadevna država članica zagotovi, da se Komisija obvesti o prekoračitvi zgornje meje, ali da se pomoč izterja od upravičenca.

(a)

informacije o individualnih pomočeh de minimis – deset let po datumu dodelitve pomoči;

(b)

informacije o shemah pomoči de minimis – deset let po datumu dodelitve zadnje individualne pomoči iz zadevne sheme.