Sklepi Sveta z dne 22. maja 2008 o večjezičnosti

(2008/C 140/10)

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju:

1. sklepov Evropskega sveta v Lizboni z dne 23. in 24. marca 2000, ki so vključili tuje jezike v evropski okvir za opredelitev osnovnih znanj, ki naj jih zagotovi vseživljenjsko učenje [1];

2. člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki priznava načelo, da bo Unija upoštevala kulturno, versko in jezikovno raznolikost [2];

3. sklepov Evropskega sveta v Barceloni z dne 15. in 16. marca 2002, ki so pozvali k nadaljnjim ukrepom, da se izboljša obvladovanje osnovnih znanj, zlasti s poučevanjem dveh tujih jezikov od zgodnjega otroštva [3];

4. sporočila Komisije z dne 24. julija 2003"Spodbujanje učenja jezikov in jezikovne različnosti: akcijski načrt za obdobje 2004–2006" [4] in naknadnega poročila Komisije z dne 25. septembra 2007 o izvajanju navedenega akcijskega načrta [5];

5. Odločbe št. 2241/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o enotnem okviru Skupnosti za preglednost kvalifikacij in usposobljenosti (Europass) [6];

6. sporočila Komisije z dne 22. novembra 2005"Nova okvirna strategija za večjezičnost", ki zajema tako notranje kot zunanje ukrepe za spodbujanje jezikov in komunikacije z državljani [7];

7. sklepov Sveta z dne 19. maja 2006 o Evropskem kazalniku jezikovnih kompetenc [8], ki so ponovno poudarili, da znanje tujih jezikov ne samo spodbuja krepitev vzajemnega razumevanja med narodi, temveč je tudi predpogoj za mobilno delovno silo, ki prispeva h konkurenčnosti gospodarstva Evropske unije;

8. priporočila 2006/962/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje [9], h katerim spada tudi komuniciranje v tujih jezikih;

9. resolucije Sveta z dne 16. novembra 2007 o Evropski agendi za kulturo [10], ki določa večjezičnost kot eno izmed prednostnih področij za ukrepanje za spodbujanje kulturne dediščine;

in glede na razprave na ministrski konferenci o večjezičnosti, ki je potekala 15. februarja 2008;

MENI, da:

- sta jezikovna in kulturna raznovrstnost posebnosti v vsakdanu vse več evropskih državljanov in podjetij zaradi povečane mobilnosti, migracij in globalizacije,

- so jezikovne sposobnosti zaželene življenjske spretnosti za vse državljane EU, saj jim omogočajo gospodarske, družbene in kulturne koristi prostega gibanja znotraj Unije,

- so zaporedna poročila in priporočila različnih interesnih skupin pokazala, da se v evropski družbi jezikovne potrebe še vedno ne upoštevajo dovolj,

- pomen, ki se pripisuje večjezičnosti in drugim vprašanjem jezikovne politike v okviru skupnih politik EU, narekuje potrebo, da se tem vprašanjem nameni zadostna pozornost, ter potrebo, da evropske institucije ponovno poudarijo svojo dolgoročno zavezo k spodbujanju učenja jezikov in jezikovne različnosti;

POUDARJA, da:

1. politika večjezičnosti zajema gospodarske, družbene in kulturne vidike jezikov v okviru vseživljenjskega učenja;

2. je treba ohraniti jezikovno različnost Evrope in v celoti spoštovati enakost med jeziki. Pri uresničevanju teh ciljev bi morale institucije Evropske unije odigrati ključno vlogo;

3. je znanje jezikov poleg tega, da prispeva k osebni in kulturni obogatitvi, ena od osnovnih spretnosti, ki jih morajo pridobiti evropski državljani, da bi lahko igrali aktivno vlogo v evropski družbi znanja in ena od spretnosti, ki spodbuja mobilnost in omogoča vključevanje v družbo in socialno kohezijo;

4. bi moral biti za učenje na voljo čim širši spekter jezikov, s podporo novih tehnologij, inovativnih pristopov in povezovanja med izvajalci izobraževanja, saj so lahko jezikovne potrebe različne glede na interese vsakega posameznika, delo in kulturno ozadje;

5. je zaradi spodbujanja gospodarske rasti in konkurenčnosti za Evropo tudi pomembno, da ohrani zadostno jezikovno bazo neevropskih jezikov svetovnega dosega. Hkrati pa si je treba prizadevati za podporo položaju evropskih jezikov na mednarodnem odru;

6. je kakovostno učenje bistvenega pomena za uspešno učenje pri vsaki starosti in si je zato treba prizadevati, da se zagotovi, da učitelji jezikov dobro znajo jezik, ki ga poučujejo, imajo dostop do visoko kakovostnih začetnih in nadaljnjih usposabljanj in imajo potrebne medkulturne spretnosti. V okviru usposabljanja učiteljev jezikov bi bilo treba aktivno spodbujati in podpirati programe izmenjave med državami članicami;

7. bi bilo kot pomoč pri uspešnem vključevanju v družbo treba zagotoviti zadostno podporo priseljencem, da bi se lahko naučili jezika/jezikov države gostiteljice, člane skupnosti gostiteljice pa naj se spodbuja, da se zanimajo za kulture priseljencev;

8. so jezikovna in kulturna znanja v samem bistvu izobraževanja. Usposobljenost v prvem jeziku lahko olajša učenje drugih jezikov, medtem ko so zgodnje uèenje jezika, dvojezična izobrazba in poučevanja nejezikovnih predmetov v tujem jeziku (CLIL) učinkovita sredstva za izboljšanje zagotavljanja učenja jezikov;

9. sta kakovostno tolmačenje in prevajanje potrebna za zagotovitev učinkovite komunikacije med govorci različnih jezikov, večjo pozornost pa je treba nameniti jezikovnim aspektom pri trženju in distribuciji blaga in storitev, zlasti storitev avdiovizualnih medijev –

POZIVA DRŽAVE ČLANICE, NAJ OB PODPORI KOMISIJE:

1. sodelujejo za okrepitev evropskega sodelovanja v zvezi z večjezičnostjo in si ob posvetovanju z ustreznimi interesnimi skupinami prizadevajo za navedene usmeritve politike, ob ustrezni uporabi odprte metode usklajevanja, da se omogoči izmenjava izkušenj in dobre prakse;

2. sprejmejo ustrezne ukrepe za izboljšavo učinkovitega učenja jezikov in kontinuitete učenja jezikov z vidika vseživljenjskega učenja, vključno s širšo razpoložljivostjo sedanjih virov in infrastrukture, dostopne in privlačne za vse ter razvijajo vire in povečujejo raznolikost jezikov, ki jih ponujajo;

3. spodbujajo učenje svojega nacionalnega jezika v drugih državah članicah, vključno z večjo uporabo tehnologij učenja na daljavo, ter spodbujajo učenje manj razširjenih jezikov EU in neevropskih jezikov;

4. uporabljajo obstoječa orodja za potrditev jezikovnega znanja, kot je evropska jezikovna mapa Sveta Evrope in Europass-jezikovna mapa;

5. spodbujajo ukrepe za omogočanje učenja jezikov ljudi s posebnimi potrebami, kot načina prispevanja k njihovem vključevanju v družbo, boljšim poklicnim priložnostim in blaginji;

6. sodelujejo z mednarodnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z vprašanji večjezičnosti, zlasti s Svetom Evrope in Unesco-m;

POZIVA KOMISIJO, NAJ:

1. podpira države članice pri njihovih prizadevanjih za izvajanje navedenih prednostnih nalog;

2. do konca leta 2008 pripravi predloge za celosten okvir politike o večjezičnosti, ki ustrezno upošteva jezikovne potrebe državljanov in institucij, vključno s spoštovanjem njihove pravice, da komunicirajo z institucijami Evropske unije v enem izmed uradnih jezikov EU.

[1] Dok. SN 100/00, odstavek 26, str. 9.

[2] UL C 364, 18.12.2000, str. 13.

[3] Dok. SN 100/02, odstavek 44, str. 9.

[4] Dok. 11834/03.

[5] Dok. 13346/07.

[6] UL L 390, 31.12.2004, str. 6.

[7] Dok. 14908/05.

[8] UL C 172, 25.7.2006, str. 1.

[9] UL L 394, 30.12.2006, str. 10.

[10] UL C 287, 29.11.2007, str. 1.

--------------------------------------------------