Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije: Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti: Politični okvir za krepitev proizvodnje EU — za celovitejši pristop k industrijski politiki

KOM(2005) 474 končno

(2006/C 185/14)

Evropska komisija je 5. oktobra 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, ki je bila zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 28. marca 2006. Poročevalec je bil g. Ehnmark.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 426. plenarnem zasedanju 20. in 21. aprila 2006 (seja z dne 20. aprila) z 38 glasovi za, 1 glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek mnenja

1.1 Lizbonska strategija predvideva veliko različnih horizontalnih ukrepov za ustvarjanje okvira za povečanje evropske konkurenčnosti, sektorskih pristopov pa do sedaj ni bilo. EU je z novim sporočilom Evropske komisije korak bližje k oblikovanju skupne evropske industrijske politike. Skupna politika in skupne prednostne naloge bi morale okrepiti evropsko konkurenčnost v svetovnem merilu. Sporočilo Komisije o okviru za celostno industrijsko politiko je zato zelo dobrodošlo.

1.2 EESO podpira obsežno analizo nujnih podpornih ukrepov v 27 sektorjih predelovalne industrije in ustanovitev 14 sektorskih in medsektorskih projektnih skupin, katerih cilj je priprava konkretnejših ukrepov za krepitev konkurenčnosti evropske industrije.

1.3 Sporočilo pa ne zajema bistvenih vidikov oblikovanja in izvajanja evropske industrijske politike. Odgovornost za izvajanje je prenesena na druge oddelke Komisije, na nacionalne in regionalne organe oblasti in na industrijo. Na vprašanje, kaj kdo dela, še ni odgovora.

1.4 Sporočilo nikjer ne poudarja nujne porazdelitve nalog med EU in nacionalnimi ravnmi. 14 novih projektnih skupin bo delovalo predvsem na ravni EU. EESO poudarja, da je bistvenega pomena, da se vzpostavi usklajevanje z nacionalno ravnjo, kar bo prihranilo čas, ki ga industrija nima veliko.

1.5 Dve področji, glede katerih sporočilo ne vsebuje veliko usmeritev, sta vloga vlade pri inovacijah in konkurenčnosti ter meja med predelovalno industrijo in storitvami.

1.6 EESO v zvezi s prihodnjim delom poudarja pomembnost tesnega sodelovanja interesnih skupin in zlasti socialnih partnerjev. EESO meni, da je bistvenega pomena, da lahko socialni partnerji sklenejo sporazume o industrijskih spremembah in inovativnosti, kakor se je že zgodilo v nekaterih državah EU.

1.7 EU s tem sporočilom odgovarja na vprašanje: Ali ima predelovalna industrija prihodnost? EESO izraža svojo pripravljenost vključiti evropsko industrijsko politiko v mrežo, ustanovljeno za lizbonsko strategijo.

2. Uvod

2.1 Vmesni pregled lizbonske strategije, kakor ga je predstavil Evropski svet marca 2005, kaže mešano sliko rezultatov, doseženih v prvih petih letih.

2.2 Lizbonska strategija je bila neuspešna predvsem na področju gospodarske in industrijske rasti ter ustvarjanja več in boljših delovnih mest. V svetovni konkurenci se Evropa sooča s težavami. Številne študije rasti in konkurenčnosti uvrščajo ZDA na vodilno mesto skupaj z nordijskimi državami. Velika evropska gospodarstva močno zaostajajo. V nedavni razvrstitvi Svetovnega gospodarskega foruma je Velika Britanija na 13. mestu, Nemčija na 15. in Francija na 30., eno mesto pred Španijo. Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da gre nekaterim novim državam članicam EU bolje glede gospodarske rasti: v letu 2005 je bila rast BDP na Slovaškem 5,5 % in na Poljskem 5,4 %.

2.3 Nedavna raziskava rasti produktivnosti, ki jo je opravila svetovna gospodarska organizacija "The Conference Board", kaže, da vodilna evropska gospodarstva še naprej zaostajajo za ZDA, gledano v desetletnem obdobju. 15 starih držav članic EU je leta 2005 poročalo o rasti v višini 0,5 %, medtem ko so v ZDA beležili rast v višini 1,8 % in na Japonskem 1,9 %.

2.4 V svoji reakciji na sklepe Evropskega sveta marca 2005 je Evropska komisija v enem letu predstavila znatno število predlogov in sporočil, ki so obravnavala industrijsko prestrukturiranje, produktivnost in konkurenčnost kakor tudi pomoč podjetništvu ter malim in srednjim podjetjem.

2.5 V paleti novih predlogov ni bilo niti poskusov obravnave vprašanj posameznih industrijskih sektorjev (zlasti predelovalne industrije) niti poskusov zagotovitve podlage za sektorske ali vertikalne podporne ukrepe. Komisija je v svojem novem sporočilu "Za celovitejši pristop k industrijski politiki" to nadoknadila.

3. Opis predloga za nov politični okvir

3.1 Sporočilo lahko razumemo kot začetek novega procesa, ki temelji na analizi razmer glede konkurenčnosti na 27 področjih predelovalne industrije.

3.2 V središču pozornosti je tisto, kar v podjetjih vidijo kot ozka grla inovativnosti, konkurenčnosti in rasti. Poudarek je na malih in srednjih podjetjih (MSP), kar je logično glede na to, da je v predelovalni industriji EU daleč največ SMP, ki predstavljajo 58 % zaposlenih v predelovalni industriji). V okviru priprav so bila opravljena tudi posvetovanja z interesnimi skupinami.

3.3 Predelovalni sektorji, ki jih analizira sporočilo, obsegajo štiri najpomembnejša področja: živilsko in bioznanstveno industrijo; strojno industrijo in industrijo sistemov; industrijo mode in oblikovanja ter industrijo osnovnih snovi in polizdelkov. Analiza obsega biotehnično in farmacevtsko industrijo, strojništvo in elektrotehniko, obrambno ter letalsko in vesoljsko industrijo, pa tudi tekstil in pohištvo, keramiko, jeklo, kemikalije ter celulozno kašo in papir.

3.4 Pri ocenjevanju konkurenčnosti v 27 sektorjih so uporabljena naslednja merila:

- zagotavljanje odprtega in konkurenčnega enotnega trga;

- znanje, kot so raziskave, inovacije in spretnosti;

- boljši predpisi;

- zagotavljanje sinergij med politiko konkurence, energetsko in okoljsko politiko;

- zagotavljanje polne in pravične udeležbe na svetovnih trgih;

- pospeševanje socialne in ekonomske kohezije.

3.5 Sklepi za posamezne sektorje navajajo primere, v katerih "ima politični izziv od številnih ustreznih izzivov za posamezen sektor najvišjo prednost", kakor je navedeno v sporočilu Komisije. Četudi upoštevamo to navodilo, se sklepi še vedno ne zdijo pregledni. Pri biotehnologiji je na primer ugotovljena potreba po več raziskavah, vendar ne potreba po več spretnostih. Pri tekstilnih izdelkih je ugotovljeno povpraševanje po raziskovanju in spretnostih ter po dostopu do trgov, vendar ne potreba po preprečevanju izkrivljanja razmer v trgovini.

3.6 Komisija predlaga sedem najpomembnejših političnih pobud za soočanje s skupnimi izzivi in krepitev sinergije. Te medsektorske pobude so:

- pobuda o pravicah intelektualne lastnine in pobuda za boj proti ponarejanju;

- skupina na visoki ravni o konkurenci, energiji in okolju;

- zunanji vidiki konkurenčnosti in dostopa na trg;

- nov program za poenostavitev zakonodaje;

- izboljšanje sektorskih spretnosti;

- upravljanje strukturnih sprememb v proizvodnji;

- celostni evropski pristop k industrijskemu raziskovanju in inovacijam.

3.7 Komisija poleg medsektorskih pobud pripravlja več novih pobud za posamezne sektorje. Te nove pobude so: farmacevtski forum, vmesni pregled bioznanstvene in biotehnološke strategije, nove visoke skupine za kemično industrijo in obrambno industrijo, evropski vesoljski program, projektna skupina za konkurenčnost IKT ter začetek političnega dialoga na področju strojništva.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Novo sporočilo Komisije je prvi pomembnejši poskus oblikovanja obsežnih sektorskih pobud v zvezi s konkurenčnostjo in inovativnostjo v predelovalni industriji. To pobudo je treba pozdraviti. Horizontalni projekti in pobude ne zadostujejo. Novo sporočilo je strukturirano tako, da zagotavlja koristno podlago za odločanje o konkretnih ukrepih. Pobuda vsebuje prefinjeno analizo vprašanj rasti in konkurenčnosti v številnih industrijskih sektorjih.

4.2 Komisija je predlog predstavila kot okvir za določanje prednostnih nalog. Uvedba ukrepov, ki naj bi odgovorili na izzive globalizacije, je osrednja skrb.

4.3 Manjka pa jasna povezava med prizadevanji na ravni EU in nepogrešljivim sodelovanjem vlad, industrije ter nacionalnih in regionalnih interesnih skupin. Ta povezava bi se morala izoblikovati v prihodnosti, zlasti v okviru novih sektorskih in medsektorskih projektnih skupin. Kljub temu obstaja očitna nevarnost, da bo to pomenilo veliko načrtovanja in omejeno izvajanje.

4.4 Da bi to preprečili, EESO priporoča sprejetje ustreznih ukrepov za zagotavljanje ustreznega usklajevanja. To bi omogočilo tudi bolj aktivno sodelovanje različnih interesnih skupin.

4.5 Novo sporočilo ob drugih različnih predlogih in sporočilih predstavlja korak k zasnovi evropske industrijske politike. Je to realen cilj? Zavedajoč se izzivov, ki so pred evropsko industrijo, EESO meni, da je to verjetno najboljši način za krepitev konkurenčnosti ter za izkoriščanje posebnih prednosti Unije, kot so široka baza znanja in zelo velik notranji trg.

4.6 Komisija želi poudariti, da je novo sporočilo v skladu z duhom lizbonske strategije in prispevek k skupnim prizadevanjem v njenem okviru. Dejansko izvajanje (v smislu več raziskav ali izobraževanja ali urejanja s predpisi) bo v pristojnosti drugih oddelkov Komisije ter nacionalnih in regionalnih organov. Načrtovanje in izvajanje morata biti usklajena.

4.7 Pristop Komisije ni povsem enoznačen. Ponovno bi bilo treba premisliti o ravnovesju med horizontalnimi programi in novimi sektorskimi prizadevanji.

4.8 Sporočilo ne navaja sredstev za različne ukrepe, saj naj bi potrebna sredstva pridobili iz programa za konkurenčnost in inovativnost, okvirnega programa za raziskovanje, strukturnih skladov ter iz izobraževalnih programov, če omenimo samo najpomembnejše. Usklajevanje politik, vključno s sredstvi, bo težka in kočljiva naloga, zlasti ker so razpoložljiva finančna sredstva Skupnosti relativno omejena glede na potrebe in zahteve.

4.9 Za uvajanje novih sodobnih proizvodnih metod in strojev (zlasti v MSP) bodo potrebna posojila pod ugodnimi pogoji. V delo sektorskih in medsektorskih skupin za načrtovanje bi bilo treba pritegniti k sodelovanju EIB in EIS.

4.10 Komisija se v novem predlogu osredotoča na raven EU, medtem ko regionalne vidike obravnava le obrobno. Pomembnost velemestnih območij in njihove velike možnosti za spodbujanje industrijske inovativnosti in konkurenčnosti niso vključene v analizo. To, pa tudi vprašanja glede regionalne industrijske politike, bo treba obravnavati v nadaljevanju procesa.

4.10.1 Odbor opozarja, da Komisija ne ponuja nobenega predloga v zvezi z industrijskimi sektorji z visoko regionalno koncentracijo.

4.11 V odgovorih industrije in interesnih skupin glede ukrepov za konkurenčnost prevladujejo tri teme: več raziskav in povezanosti z raziskovanjem, več izobraževanja in usposabljanja (zlasti za spretnosti) ter lažji dostop do finančne podpore (zlasti za podjetništvo in mikro podjetja).

4.12 Večina predelovalnih sektorjev, ki jih analizira novo sporočilo, navaja sektorske spretnosti kot točko, v kateri ima sprememba politike "najvišjo prednost", kakor je navedeno v sporočilu Komisije. Vprašanja spretnosti in njihovega izboljšanja so bistvenega pomena. Upati je, da bo predlagana medsektorska pobuda o spretnostih sprožila inovativne predloge.

4.13 Sporočilo posveča malo pozornosti pomembnosti vlad pri zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev za industrijo in zlasti za predelovalno industrijo. Delo bo nedvomno ponudilo več možnih odgovorov na vprašanje, kako lahko vlade podprejo industrijo v zvezi z izobraževanjem, prometnimi sistemi, energetskimi rešitvami in mrežami IKT, če omenimo le nekaj primerov.

4.14 Sporočilo ne obravnava dejstva, da meja med predelovalno industrijo in storitvami postaja vedno bolj zabrisana. Kaj to pomeni glede človeških virov, odnosov in dostopa do trga, predpisov ter dostopa do finančnih sredstev?

4.15 Glede dostopa do finančnih sredstev za MSP bi lahko omenili, da obsežna analiza 27 sektorjev, in sicer farmacevtske industrije, biotehnologije, proizvodnje medicinskih pripomočkov, strojništva ter elektrotehnike, navaja le pet dodatnih posebnih zahtev. Nekoliko presenetljivo je, da enaka zahteva ni navedena za industrijo osnovnih in vmesnih proizvodov, če omenimo samo en primer.

5. K evropski industrijski politiki

5.1 EU je z novim sporočilom Evropske komisije korak bližje k oblikovanju skupnega okvira za evropsko industrijsko politiko, kar je treba pozdraviti. Skupna politika in skupne prednostne naloge bi morale okrepiti evropsko konkurenčnost v svetovnem merilu. Hkrati je treba evropsko industrijsko politiko videti v okviru struktur, zgrajenih za podporo industriji (izobraževanje in raziskovanje sta le dva primera) in za posvetovanja z zaposlenimi, če omenimo samo nekatere vidike. Trajnostna konkurenčnost Evrope ni mogoča brez polnega sodelovanja družbe in državljanov.

5.2 Pogosto je slišati trditev, da želi industrija enake konkurenčne pogoje z jasnimi (in nezbirokratiziranimi) sistemi opozarjanja. Zelo razširjeno stališče je: čim manj birokracije in čim več vsakovrstne podpore. Ministri so na sestanku Sveta za konkurenčnost poudarili, "da zakonske in regulativne obremenitve ne bi smele imeti negativnega učinka na konkurenčnost". Hkrati bi lahko trdili, da upravne obveznosti EU ne bi smele biti predstavljene le kot stroškovni dejavnik, saj pogosto nadomeščajo 25 različnih nacionalnih zakonodaj ter s tem zmanjšujejo operativne stroške. V nedavnem sporočilu Komisije je navedena trditev, da je treba stroške regulacije (katerih del so upravne obveznosti) analizirati v širšem kontekstu, pri čemer bi zajeli gospodarske, socialne ter okoljske stroške in koristi regulacije.

5.3 Svetovna konkurenca, s katero se soočajo EU in druge skupine držav, je neusmiljena, zato za samozadovoljstvo ni prostora. Po drugi strani rast in konkurenčnost za Evropo nikoli ne smeta biti sama sebi namen. Evropska socialna vizija je na splošno priznana; povzeta je v lizbonski strategiji: visoka raven na znanju temelječe konkurenčnosti, visoka raven prizadevanj na področju socialne kohezije ter odgovorna politika na področju okolja. Evropska industrijska politika je del lizbonske strategije in hkrati tudi naravnanost, ki bo trajala dlje kakor ta strategija. Ne glede na časovne okvire bo industrijska politika del širših prednostnih nalog, izoblikovanih v lizbonski strategiji.

5.3.1 Komisija je predstavila prenovljeno strategijo trajnostnega razvoja za sklep Sveta pred koncem tega leta. Okvirna industrijska politika je v skladu s prednostnimi nalogami strategije trajnostnega razvoja.

5.4 S tega vidika bi se morala evropska industrijska politika osredotočiti na tri prednostne naloge: ugotavljanje prednostnih sektorjev za trajnostno konkurenčnost, obravnavo prednostnih ukrepov za doseganje trajnostne konkurenčnosti in pospeševanje dokončne vzpostavitve notranjega trga kot ključnega ukrepa za spodbujanje ustvarjanja enakih konkurenčnih pogojev. Na ravni EU to pomeni posvečanje posebne pozornosti možnostim, ki se lahko dejansko uresničijo s pobudami na evropski ravni. Industrijska politika bi lahko s temi cilji resnično prispevala dodano vrednost k industriji, nacionalnim in regionalnim vladam ter socialnim partnerjem in organizirani civilni družbi.

5.5 Odbor pozdravlja napoved Komisije o ustanovitvi delovnih skupin, ki bi obravnavale več vidikov. Meni pa, da je treba pojasniti še odnose med industrijsko politiko in dvema drugima področjema, če želimo odstraniti določene dvoumnosti, ki so škodovale razvoju velikih evropskih industrijskih projektov.

5.5.1 Predvsem bi bilo treba pojasniti povezavo med politiko konkurence in industrijsko politiko.

5.5.2 Poleg tega je Komisija predstavila akcijski načrt za modernizacijo prava družb, pri čemer je treba upoštevati povečanje pravic delničarjev. Bistvenega pomena je, da ta modernizacija ne škodi industrijskim naložbam.

5.5.3 Komisarji, zadolženi za gospodarske zadeve, notranji trg, politiko konkurence in lizbonsko strategijo, bi se morali uskladiti, da bi se izognili vsakršni obliki neskladja, ki bi lahko ogrozilo verodostojnost in učinkovitost vseh ukrepov za oživitev industrijske politike.

5.6 Evropska industrijska politika mora upoštevati pomembno vlogo javnega sektorja pri zagotavljanju znanja in infrastrukture, če omenimo samo dve najpomembnejši področji. V nekaterih državah sta industrija in javni sektor navezala tesne stike, vendar ne v vseh. Pomen javnega sektorja za inovativnost je ponazorjen z dejstvom, da so javni izdatki za inovacije v ZDA dvakrat večji kakor v Evropi. Tudi če upoštevamo, da je velik del izdatkov namenjen vojaškim zadevam, številke kažejo pomen javnega sektorja. Z evropskega stališča bi bil pomemben primer preteklih (in delno sedanjih) javnih izdatkov za razvoj novih farmacevtskih proizvodov v nekaterih državah. Pomembnost javnega sektorja je ponazorjena tudi z njegovo vlogo pri povečanju uporabe sredstev informacijske in komunikacijske tehnologije.

5.7 Vmesna ocena lizbonske strategije je navdihnila tudi socialne partnerje k pripravi načrtov za zagotovitev prihodnosti evropske predelovalne industrije. Evropska organizacija delodajalcev UNICE je predstavila obširne pripombe in predloge v zvezi z dosedanjimi rezultati lizbonske strategije. ORGALIME, ki predstavlja mehansko, elektronsko in kovinarsko industrijo iz 23 evropskih držav, je v okviru pripomb na sporočilo Komisije predstavila obsežni načrt za razvoj evropske predelovalne industrije. Evropska zveza kovinarjev (EMF) je jeseni 2005 v imenu zaposlenih predstavila načrt za "pospešitev predelovalne dejavnosti", ki povzema več predlogov, ki so navedeni v drugih načrtih.

5.8 Načrt EMF navaja 15 ključnih ukrepov, ki so razdeljeni v dve skupini. V prvi skupini pod naslovom "Raziskave in razvoj" je poudarjena potreba po sredstvih za raziskovanje in večjem poudarku na socialni inovativnosti; v drugi skupini pod naslovom "Socialni okvir za inovativnost" so navedeni konkretni ukrepi za spodbujanje MSP, podjetništva, vseživljenjskega učenja ter za prestrukturiranje evropskih trgov dela s posebnim poudarkom na socialni varnosti.

5.9 Ta akcijski načrt (kakor tudi nekateri drugi načrti socialnih partnerjev) prikazuje določeno mero zbliževanja v analizi izzivov, s katerimi se sooča evropska industrija. Na splošno obstaja široko soglasje glede prihodnosti Evrope. Te vzporedne ugotovitve o ključnih izzivih in ukrepih zagotavljajo podlago za socialni dialog in sporazume o socialnem partnerstvu v korist inovativnosti in konkurenčnosti (glej poglavje 6).

5.10 Lizbonska strategija je bila uspešna pri spodbujanju konceptov družbe z visokim deležem znanja in vodilne vloge Evrope pri spretnostih in sposobnostih ter pri raziskavah in razvoju. Odločitev Evropskega sveta v Barceloni, da za cilj postavi zvišanje deleža BDP, namenjenega raziskovanju, na 3 odstotke, so skoraj vsi pozdravili in podprli, vsaj teoretično.

5.11 Treba je omeniti, da Komisija v svojih pogovorih in razpravah s predstavniki industrije ni našla veliko novih idej in rešitev za prenos znanja z univerz v industrijo. Komisija se bo k tem vprašanjem vrnila in jih bo obravnavala v prihodnjem sporočilu. Tudi podjetja morajo prevzeti svoj delež odgovornosti za vzpostavitev ustreznih povezav z raziskovanjem. To pomanjkanje idej za prenos znanja je zaskrbljujoče, tudi če upoštevamo počasnost doseganja cilja, da se za raziskave in razvoj namenja 3 % evropskega BDP. Drug razlog za skrb je število študentov na znanstvenih in tehničnih smereh v EU, ki se zmanjšuje v primerjavi z glavnimi tekmeci Unije. Mala in srednja podjetja bi morala izboljšati svoj človeški kapital in začeti zaposlovati visoko izobraženo delovno silo na področju proizvodnje in inovacij. Sedmi okvirni program bi moral pomagati malim in srednjim podjetjem pri uvajanju naprednih tehnoloških raziskav in proizvodnih postopkov.

5.12 V zvezi s tem je treba opozoriti, da bo Evropa zaostajala za ZDA in Japonsko tudi takrat, ko bo raziskavam in razvoju namenjala 3 % BDP. Triodstotni delež je vmesni cilj, kar so nekatere države članice že potrdile. Zaradi svetovne konkurence bodo v prihodnjih 15–20 letih potrebni še bolj ambiciozni cilji.

5.13 Podobno bi lahko rekli za potrebo po izboljšanju spretnosti in več vseživljenjskega učenja. Iz industrije prihajajo številna opozorila glede vprašanj, ki se nanašajo na izboljšanje spretnosti, toda teh vprašanj ni mogoče urejati na ravni EU. Na ravni EU se lahko ugotovijo in analizirajo vrste potreb, praktično izvajanje pa poteka na nacionalni in regionalni ravni. CEDEFOP lahko nedvomno prispeva s širjenjem informacij o pomembnih izkušnjah.

5.14 S tem v zvezi bi bilo treba opozoriti, da se je s pomembno analizo, ki jo je opravila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, že v zgodnjih sedemdesetih letih začela širša izobraževalnopolitična razprava o vseživljenjskem učenju. Vendar od takrat ni bilo veliko resnično novih poskusov usklajevanja možnosti in virov iz industrije, javnega sektorja ali posameznikov (ki bi lahko zaradi večje mobilnosti na trgu dela zahtevali boljše možnosti za izboljšanje spretnosti).

5.15 Osredotočenje na selitev in premestitev industrij je pritegnilo veliko pozornost na potrebo po zagotavljanju osnovnih pravic delavcev v svetovnem merilu. Sporazum ILO iz leta 1998 o "Deklaraciji o temeljnih načelih in pravicah pri delu" je zagotovil temelj za urejanje zaposlovanja ter standard, ki ga je treba uporabljati v celotnem mednarodnem sistemu upravljanja. Smernice OECD so politična zaveza vlad. Če naj se sprememba uveljavi kot pozitivna, je treba pokazati, da ni nujno, da je sprememba "igra z ničelnim izidom" ("zero sum game"), ter tudi to, da je možno na socialno pravičen način izvesti spremembo v podjetjih, industrijah, regijah in na trgu dela.

5.15.1 V zvezi s tem je treba priznati pomen evropskih svetov delavcev. Sveti so konkreten odziv na zahteve po široko uporabni strukturi za informiranje in posvetovanje s čezmejnimi podjetji. Čeprav bo trajalo nekaj časa, preden se te strukture vzpostavijo, in četudi je sedanja direktiva o delavskih svetih nekoliko nejasna, so sveti nepogrešljivi del širših prizadevanj k oblikovanju evropske industrijske politike.

5.16 Evropska industrijska politika lahko pomembno prispeva k evropski konkurenčnosti. Sporočilo Komisije je eden od temeljev. EESO je navedel še številne druge. EESO bi predlagal, da Komisija prevzame pobudo za začetek novih razprav in pogovorov v okviru socialnega dialoga in drugih podobnih forumov.

6. Pripombe o sektorskih predlogih

6.1 EESO podpira izbiro preskusnih parametrov za analizo 27 področij predelovalne industrije. Vendar so pri posameznih rezultatih analize kljub temu, da je zelo ambiciozno zastavljena, nekatere neskladnosti očitne. EESO podpira opravljeno delo in sklepe ter tudi izbiro tem za začetne sektorske in medsektorske projektne skupine.

6.2 EESO pozdravlja zlasti predvideno ustanovitev visoke skupine za konkurenčnost, energijo in okolje. Do okolja prijazne in energetsko varčevalne tehnologije lahko Uniji zelo koristijo, gledano z vidika svetovni razmer. Nova globalna zavest o nevarnosti podnebnih sprememb zaradi prevelike odvisnosti od fosilnih goriv bi morala biti močna podpora prizadevanjem za spreminjanje proizvodnih in potrošniških vzorcev. Naloga skupine na visoki ravni je mogočna. Nič manj ni mogočna zaradi dejstva, da zdaj tudi druge države — ZDA so le en primer — veliko vlagajo v okolju prijazne tehnologije.

6.3 Oblikovanje postaja ključni dejavnik razvoja in trženja proizvoda. Oblikovanju je treba posvetiti posebno pozornost ne samo v okviru ene sektorske projektne skupine, temveč kot enemu izmed horizontalnih vprašanj v nekaj projektnih skupinah. V več državah EU je industrijsko oblikovanje že dolgo uspešno. Na tej podlagi je treba delati v prihodnosti.

6.4 Sporočilo Komisije ne obravnava izrecno vprašanj komuniciranja z industrijo in različnimi interesnimi skupinami. Vendar bo glede na to, da bo pri precejšnjem delu izvajanja potrebno informiranje in komuniciranje, treba tem vprašanjem posvetiti veliko več pozornosti. Kako bi sicer velika skupina MSP dobila ustrezne informacije o skupnih partnerstvih in različnih podpornih ukrepih?

6.5 Drug odločilni vidik izvajanja bo časovni dejavnik. Pri razvoju proizvodov v predelovalni industriji ni mogoče delati počasi, ker svetovna konkurenca tega ne dovoli. Za različne projektne skupine na evropski ravni bo treba sprejeti neusmiljene časovne okvire, da bi zagotovili dodano vrednost tistim, na katere se nanašajo sklepi o naložbah in razvoju.

6.6 EESO razume skrb Komisije, da bo imela selitev delovnih mest iz EU v države s poceni delovno silo boleče lokalne in sektorske posledice, zlasti za nizkokvalificirane delavce, ki jim je treba pomagati, da se uspešno soočijo z učinki industrijskega prestrukturiranja. EESO je v drugih kontekstih zagovarjal boljšo in večjo uporabo strukturnih skladov za aktivne (in proaktivne) ukrepe za uspešno soočenje z učinki globalizacije. EESO bo še dodatno obravnaval nedavni predlog za globalizacijski sklad.

7. Potreba po širšem socialnem dialogu

7.1 V nekaterih državah so socialni partnerji že sklenili ambiciozne sporazume o inovativnosti in konkurenčnosti industrije, ki so izraz skupnih interesov in prednostnih nalog za prihodnji razvoj predelovalne industrije.

7.2 Kot primer lahko navedemo, da je bil na Švedskem leta 1997 podpisan sporazum med socialnimi partnerji. Od takrat so podpisniki sporazuma predstavili več predlogov za povečanje industrijske konkurenčnosti. Podpisniki so obravnavali predvsem vprašanja, kot so ustanavljanje konkurenčnih inštitutov za industrijsko raziskovanje, povečanje sodelovanja med industrijo in izobraževalnimi ustanovami in inštituti, pomoč pri inovacijah za nove in rastoče družbe ter pomoč centrom za industrijski razvoj. Vlada je sprejela številne od teh predlogov.

7.3 EESO poudarja nujno potrebo, da interesne skupine in zlasti socialni partnerji tesno sodelujejo v procesu inovativnosti, konkurenčnosti in prestrukturiranju. Hitrost sprememb se ne bo zmanjšala. Proaktivno stališče do sprememb, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, zato postaja nuja. Uspešno vodenje industrijske spremembe zahteva socialni dialog, ki temelji na trdnem in na zaupanju temelječem partnerstvu ter kulturi dialoga, za katere so značilne reprezentativne in stabilne strukture. Za učinkovito zastopanje je potrebna tudi visoka raven znanja o aktualnih vprašanjih in možnostih.

7.3.1 Spomniti je treba na prizadevanja več evropskih delavskih svetov (glej točko 5.14.1) za okrepitev pristojnosti tistih, ki sodelujejo pri delu svetov. To je bistvenega pomena za vse udeležence dialoga. Brez visoke ravni znanja in pristojnosti sveti ne bodo mogli delovati kot bistveni del posvetovanj in dialoga.

7.4 EESO upa, da bo sporočilo Komisije o integrirani industrijski politiki (skupaj z drugimi pobudami) vir navdiha za sodelovanje interesnih skupin in zlasti socialnih partnerjev v procesu sprememb. EESO je opisal svoja stališča o socialnem dialogu in industrijski spremembi v mnenju, sprejetem septembra 2005. [1]

7.5 EESO je glede na sklepe Evropskega sveta iz leta 2005 vzpostavil interaktivno mrežo, ki zbira izkušnje pri izvajanju lizbonske strategije. EESO bo z naklonjenostjo obravnaval razširitev te mreže na vprašanja, ki se nanašajo na sodelovanje interesnih skupin in zlasti socialnih partnerjev pri oblikovanju evropske industrijske politike.

8. Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI) je novembra 2005 sprejela dopolnilno mnenje o bolj celostnem pristopu industrijski politiki. Poročevalec je bil g. Pezzini.

8.1 CCMI se je zdelo skrajno zanimivo, da Evropska komisija obravnava vprašanje posamezne sektorske politike znotraj okvira industrijske politike. CCMI je izrazila svoje prepričanje, da ima lahko ta sektorska politika resničen učinek le, če se sistematično obravnava v okviru socialnega dialoga na lokalni in regionalni ravni ter na ravni EU.

8.2 Vendar pa je CCMI poudarila, da temu sporočilu Komisije manjkajo konkretne pobude, akcijski načrti in predvsem zadostni finančni viri, ki so potrebni za podporo politikam. Glede na to bi bilo treba EIB in EIS pritegniti k sodelovanju pri podjetniških projektih.

8.3 CCMI je poudarila tudi to, da bi Komisija morala priznati pomen vedno bolj sodobnega javnega sektorja.

8.4 Poleg tega je poudarila pomen regionalne proaktivno pripravljene industrijske politike in pomen trgovinske politike za uspešnost industrijske politike ter nenazadnje pomen temeljnih pravic delavcev iz konvencij ILO.

V Bruslju, 20. aprila 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie Sigmund

[1] UL C 24 z dne 31. januarja 2006.

--------------------------------------------------

DODATEK

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandma, ki je dobil več kot četrtino glasov, je bil zavrnjen:

Točka 7.5

2. stavek se črta:

EESO je glede na sklepe Evropskega sveta iz leta 2005 vzpostavil interaktivno mrežo, ki zbira izkušnje pri izvajanju lizbonske strategije. EESO bo z naklonjenostjo obravnaval razširitev te mreže tudi na vprašanja, ki se nanašajo na sodelovanje interesnih skupin in zlasti socialnih partnerjev pri oblikovanju evropske industrijske politike.

Obrazložitev

Poudarjanje posebne vloge socialnih partnerjev pri oblikovanju evropske industrijske politike zmanjšuje vlogo malih in srednjih podjetij, strokovnih organizacij, sektorskih združenj in znanstvene skupnosti pri izvajanju lizbonske strategije.

Izid glasovanja:

za: 11

proti: 27

vzdržani: 1

--------------------------------------------------