Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o izdajanju elektronskih računov pri javnih naročilih /* COM/2013/0449 final - 2013/0213 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA ·
Okvir politike Prehod na javno upravo brez papirja, zlasti v
čezmejnem okolju, je pomemben cilj za Evropsko unijo in države
članice. Izdajanje elektronskih računov je posebej obetavno
področje, ki bi lahko pomagalo doseči ta cilj. Ker so koristi izdajanja elektronskih
računov splošno priznane, več držav članic EU (Danska, Avstrija,
Švedska in Finska) zahteva predložitev e-računov pri javnih naročilih
v celotnem javnem sektorju ali v njegovem delu. Te pobude od spodaj navzgor pa
večinoma temeljijo na nacionalnih standardih, ki največkrat niso
interoperabilni. Kot taki povečujejo zapletenost in večajo stroške za
podjetja, ki želijo sodelovati pri čezmejnih javnih naročilih, s tem
pa ustvarjajo ovire za dostop do trga. Končni rezultat tega je, da je
izdajanje elektronskih računov v Evropi še vedno zelo omejeno in obsega od
4 do 15 % vseh izmenjanih računov. Pobuda na področju izdajanja
elektronskih računov pri javnih naročilih bi preprečila
nadaljnjo drobitev notranjega trga in olajšala uvajanje izdajanja elektronskih
računov. Ker javna naročila, ki jih urejajo direktive o javnih
naročilih, obsegajo okoli 3,7 % BDP EU, bi javni sektor z izvajanjem
pobude, katere namen je odprava ovir za dostop do trga na področju izdajanja
elektronskih računov pri javnih naročilih, postal „vodilni trg“ na
tem področju in pospešil širšo uporabo elektronskih računov tudi v
gospodarstvu. V zadnjih nekaj letih so številni akterji
pozivali k ukrepom na evropski ravni, da bi spodbudili trg izdajanja
elektronskih računov v vsej EU, zlasti za račune, ki si jih
izmenjujejo države. Komisija je v sporočilu „Izkoriščanje prednosti
elektronskega izdajanja računov v Evropi“ (COM(2010) 712) pozvala,
naj postane izdajanje elektronskih računov do leta 2020
prevladujoči način izdajanja računov v EU. Evropski parlament je
v resoluciji iz aprila 2012 pozval, naj postane do leta 2016
izdajanje elektronskih računov obvezno pri javnih naročilih, države
članice pa so na neformalnem zasedanju Sveta za konkurenco februarja 2012
in v sklepih Evropskega sveta iz junija 2012 pozvale, naj se sprejmejo
ukrepi, ki bodo spodbujali izdajanje elektronskih računov. Zato je videti,
da je čas, da se izvede predlagana pobuda o izdajanju elektronskih
računov pri javnih naročilih in da se dejansko odpravijo ovire za
dostop do trga, ki jih povzroča nezadostna interoperabilnost izdajanja
elektronskih računov. Predlog na tem področju bi tudi dopolnil
posodabljanje pravil EU o javnih naročilih, ki pravkar poteka in je
ključni ukrep v okviru Akta za enotni trg I, zlasti glede predlogov o
popolnem prehodu na elektronsko javno naročanje. Komisija meni, da so
ukrepi, ki spodbujajo uvajanje izdajanja elektronskih računov pri javnih
naročilih prednostna naloga. To se kaže v tem, da je bila pobuda o
izdajanju elektronskih računov pri javnih naročilih vključena v
Akt za enotni trg II kot eden od ključnih ukrepov. ·
Povezava z vprašanji glede standardizacije Predlog predvideva, da naj bi ustrezni
evropski organ za standardizacijo, ki je v tem primeru Evropski odbor za
standardizacijo (CEN), pripravil nov evropski standard izdajanja elektronskih
računov. To bo narejeno na podlagi pooblastila Evropske komisije, ki bo
pripravljeno pozneje. Pooblastilo bo vsebovalo seznam minimalnih zahtev, ki jih
bo moral vsebovati standard. Delo bo nato opravljeno v skladu z določbami
Uredbe (EU) št. 1025/2012. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z
ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENA UČINKA ·
Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi Vsebina tega predloga temelji na obsežnih posvetovanjih
z deležniki. V Bruslju sta bila dva sestanka (26. septembra 2012 in 7. marca 2013)
evropskega foruma več zainteresiranih strani (EMSF), ki sta bila pomembna
za razpravo o glavnih elementih morebitne pobude EU o izdajanju elektronskih
računov pri javnih naročilih. Gradivo za razpravo štirih skupin
dejavnosti EMSF je vsebovalo praktične povratne informacije, ki so jih
pripravili predstavniki nacionalnih forumov več zainteresiranih strani in
izvajalcev, na primer ponudniki storitev in podjetja. Poleg tega so člani
EMSF odgovarjali na vprašalnik, s katerim naj bi zbrali podatke o
obstoječih sistemih izdajanja elektronskih računov in njihovi
učinkovitosti ter stroških in koristih. Zbranih je bilo 20 odgovorov
(19 od nacionalnih forumov in eden od organa za standardizacijo), ki so bili
tudi široko uporabljeni v oceni učinka. Na sestanku 19. septembra 2012 je
bila vsebina pobude predstavljena svetovalnemu odboru za javna naročila
(ACPC), ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, nato pa je o njej
potekala razprava. Sklicanih je bilo tudi več neformalnih dvostranskih
srečanj s predstavniki več panožnih združenj, med drugim Evropskega
združenja ponudnikov storitev izdajanja elektronskih računov (European
E-invoicing Service Providers Association – EESPA), Konfederacije evropskih
gospodarskih združenj Business Europe in Evropskega združenja obrti, malih in
srednje velikih podjetij (UEAPME). Od 22. oktobra 2012 do 14. januarja 2013
je potekalo spletno posvetovanje prek orodja za interaktivno oblikovanje politik,
katerega namen je bil zbrati podatke o trenutni uporabi izdajanja elektronskih
računov in mnenja o morebitni pobudi EU na tem področju. Javni odziv
na posvetovanje je bil zelo pozitiven, saj je bilo zbranih več kakor 700 odgovorov. Različna posvetovanja z zainteresiranimi
stranmi so Komisiji zagotovila dober pregled nad mnenji različnih
deležnikov. ·
Ocena učinka Ocena učinka je bila odboru za oceno
učinka predložena februarja 2013. Na sestanku 20. marca 2013
je odbor za oceno učinka izpostavil več vprašanj, ki bi jih bilo
treba po njegovem mnenju nadalje obravnavati, in zahteval ponovno predložitev
ocene učinka. Spremenjena ocena učinka je bila odboru
znova predložena 19. aprila 2013. Glavne spremembe zaradi mnenja
odbora za oceno učinka so zadevale natančnejšo opredelitev problema
ter analizo subsidiarnosti in sorazmernosti, izboljšave analize učinka ter
boljšo predstavitev stališč deležnikov. Odbor za oceno učinka je 8. maja 2013
izdal pozitivno mnenje. Po preučitvi petih različnih
možnosti je zaključil, da je najprimernejša rešitev določiti, da
morajo javni naročniki in naročniki od določenega datuma
začeti sprejemati elektronske račune, skladne z novim skupim
evropskim standardom izdajanja računov. To bi pomagalo odpraviti
razdrobljenost, ki je posledica sedanjih različnih nacionalnih sistemov
izdajanja elektronskih računov, in zagotovilo celovitost notranjega trga.
Izbrani pristop bi združeval močno spodbudo obveznosti zagotavljati
interoperabilnost na področju izdajanja elektronskih računov pri
javnih naročilih s prožnejšim pristopom glede izbire najprimernejšega
načina zagotavljanja uporabe izdajanja elektronskih računov. Končno poročilo o oceni učinka
in povzetek sta objavljena skupaj s tem predlogom. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA ·
Pravna podlaga Predlog temelji na členu 114 Pogodbe
o delovanju Evropske unije (PDEU). Predlog odpravlja ovire za dostop do trga
pri čezmejnih javnih naročilih in trgovinske ovire tako, da
določa oblikovanje skupnega evropskega standarda in nalaga državam
članicam, da zagotovijo, da javni naročniki in naročniki ne bodo
zavrnili sprejemanja elektronskih računov, skladnih z navedenim evropskim
standardom. S tem bo predlog izboljšal pogoje za delovanje notranjega trga. ·
Načelo subsidiarnosti Unija lahko v skladu z načelom subsidiarnosti
ukrepa le, če in kolikor države članice ne morejo zadovoljivo
doseči ciljev predlaganih ukrepov, ampak jih je lažje doseči na ravni
EU. Ukrepi EU so iz spodaj podrobneje pojasnjenih razlogov potrebni, da se
odpravijo tržne in trgovinske ovire, ki so posledica obstoja različnih
nacionalnih pravil in standardov, ter da se zagotovi interoperabilnost. Zato je
predlog v skladu z načelom subsidiarnosti. Število obstoječih
standardov, zahtev in rešitev je še vedno zelo veliko in videti je, da sistemi
izdajanja elektronskih računov postajajo bolj, in ne manj, vezani na
državne meje. Pobude držav članic od spodaj navzgor so še povečale
težavo glede interoperabilnosti, saj se je na trgu pojavilo še več
standardov izdajanja elektronskih računov, zaradi česar se večajo
stroški, zagotavljanje interoperabilnosti pa postaja vedno bolj zapleteno. Zato
ukrepi, ki so jih sprejele države članice, ne zadostujejo, da bi
zagotovili interoperabilnost izdajanja elektronskih računov pri
čezmejnih javnih naročilih. Ukrep na ravni EU je utemeljen zaradi
nadnacionalne narave problema nezadostne interoperabilnosti med nacionalnimi
(in lastniškimi) sistemi izdajanja elektronskih računov. Glede na
čezmejno naravo transakcij na področju javnih naročil, ki jih
urejajo direktive o javnih naročilih, in odsotnost smiselnih rezultatov
prizadevanj nekaterih držav članic, da bi rešile težave na področju
interoperabilnosti, je videti, da je ukrepanje EU na področju izdajanja
elektronskih računov pri javnih naročilih edini način, da se
ukrepi držav članic uskladijo ter da se prepreči nadaljnja drobitev
notranjega trga. Poleg tega lahko v razpravi o interoperabilnosti le EU ukrepa
kot nepristranski razsodnik in objektivno priporoči najboljši pristop, da
se odpravijo tržne ovire. Ni videti, da se bo brez ukrepanja na ravni EU
sedanje stanje na področju izdajanja elektronskih računov pri javnih
naročilih v bližnji prihodnosti spremenilo ali izboljšalo. ·
Načelo sorazmernosti Predlog je skladen z načelom
sorazmernosti, ker ne presega okvira, ki je potreben za dosego cilja, da se
zagotovi pravilno delovanje notranjega trga. V oceni učinka so bile ocenjene
različne politične možnosti, ki kažejo, da je najboljša možnost
najprimernejša tudi z vidika sorazmernosti – izbrani pristop bi združeval
močno spodbudo obveznosti zagotavljati interoperabilnost na področju
izdajanja elektronskih računov pri javnih naročilih s prožnejšim
pristopom glede izbire najprimernejšega načina zagotavljanja uporabe
samega izdajanja elektronskih računov. ·
Izbira instrumentov Izbira pravne oblike zakonodajnega predloga
Komisije je odvisna od izbrane pravne podlage in od vsebine predloga. Kot je
bilo že navedeno, je člen 114 PDEU ustrezna pravna podlaga tega
predloga. Navedeni člen načeloma dopušča možnost, da je lahko
pravna oblika predloga direktiva ali uredba. Ker pa se lahko cilj predloga
doseže tako, da se državam članicam določi obveznost, da dosežejo
rezultat, dopusti pa se jim, da izberejo obliko in načine za dosego
rezultata, je direktiva najprimernejša oblika. ·
Ukrepi za prenos in obrazložitveni dokumenti Za prenos te direktive in zato, da se javnim
naročnikom in naročnikom dejansko omogoči njena uporaba, bodo
verjetno potrebni nacionalni ukrepi na različnih ravneh (zakonodajni,
regulativni, upravni in tehnični). Le države članice lahko razložijo,
kako se direktiva prenese s temi različnimi ukrepi in kako ti medsebojno
učinkujejo. Zato je treba obvestilu o ukrepih za prenos priložiti zadevne
obrazložitvene dokumente. 4. PRORAČUNSKE POSLEDICE Vse proračunske posledice, povezane s
pripravo evropskega standarda s strani ustrezne evropske organizacije za
standardizacijo, so že zajete v določbah Uredbe (EU) št. 1025/2012.
Ta predlog nima dodatnih finančnih posledic, ki bi presegale sredstva, ki
so že bila dodeljena ukrepom za standardizacijo v sedanjem in prihodnjem
večletnem finančnem okviru. 2013/0213 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o izdajanju elektronskih računov pri
javnih naročilih (Besedilo velja za EGP) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti člena 114 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po predložitvi osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[1], ob upoštevanju mnenja Odbora regij[2], v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,
ob upoštevanju naslednjega: ob upoštevanju naslednjega: (1) V državah članicah
obstajajo in se trenutno uporabljajo številni svetovni, nacionalni, regionalni
in lastniški standardi elektronskih računov. Nobeden od njih ne prevladuje
in večinoma niso interoperabilni. (2) Ker ni skupnega standarda, se
države članice pri spodbujanju uporabe elektronskih računov pri
javnih naročilih ali pri določanju, da ta postane obvezna,
odločajo, da bodo razvile svoje lastne tehnične rešitve na podlagi
ločenih nacionalnih standardov. Zato v državah članicah narašča
število različnih standardov, ki se uporabljajo hkrati, in verjetno bo v
prihodnje še naprej naraščalo. (3) Številčnost standardov,
ki niso interoperabilni, povzroča pretirano zapletenost, pravno negotovost
in dodatne stroške poslovanja gospodarskim subjektom, ki uporabljajo
elektronske račune med državami članicami. Gospodarski subjekti, ki
želijo opravljati dejavnosti na področju čezmejnih javnih
naročil, se morajo pogosto usklajevati z novimi standardi izdajanja
elektronskih računov ob vsakem vstopu na nov trg. Z odvračanjem
gospodarskih subjektov od opravljanja dejavnosti na področju
čezmejnih javnih naročil različne zakonske in tehnične
zahteve v zvezi z elektronskimi računi ovirajo dostop do trga pri
čezmejnih javnih naročilih in trgovino. Ovirane so temeljne
svoboščine, kar neposredno vpliva na delovanje notranjega trga. (4) Navedene ovire za trgovino
znotraj Unije se bodo v prihodnje verjetno še povečevale, ker bo razvitih
še več nacionalnih in lastniških standardov, ki ne bodo interoperabilni,
ter ker uporaba elektronskih računov pri javnih naročilih
narašča ali postaja v državah članicah obvezna. (5) Trgovinske ovire, ki so
posledica soobstoja različnih pravnih zahtev in tehničnih standardov
za elektronske račune ter pomanjkanja interoperabilnosti, bi bilo treba
odpraviti ali zmanjšati. Da bi dosegli ta cilj, bi bilo treba razviti skupni
evropski standard za semantični podatkovni model osnove elektronskega
računa. (6) Komisija bi morala uporabiti
ustrezne določbe Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji[3] ter zahtevati od evropske
organizacije za standardizacijo, da pripravi osnutek evropskega standarda za
semantični podatkovni model osnove elektronskega računa. Komisija bi
morala od ustrezne evropske organizacije za standardizacijo zahtevati, da mora
biti tak evropski standard tehnološko nevtralen, da se prepreči
izkrivljanje konkurence. Ker lahko elektronski računi vsebujejo osebne
podatke, bi morala Komisija tudi zahtevati, da mora tak standard zagotavljati
varstvo osebnih podatkov v skladu z Direktivo 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995
o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih
podatkov[4].
Poleg teh minimalnih zahtev bi morala Komisija v svoji zahtevi ustrezni
evropski organizaciji za standardizacijo določiti nadaljnje zahteve glede
vsebine takega evropskega standarda in rok za njegovo sprejetje. (7) Evropski standard za
semantični podatkovni model osnove elektronskega računa bi moral
temeljiti na obstoječih specifikacijah, vključno zlasti s tistimi, ki
so jih razvile evropske ali mednarodne organizacije, kot so CEN (CWA 16356 in
CWA 16562), ISO (finančni račun na podlagi metodologije ISO 20022)
in UN/CEFACT (CII, verzija 2.0). Elektronski podpisi ne bi smeli biti potrebni.
Tak evropski standard bi moral opredeliti semantične podatkovne elemente,
ki se nanašajo zlasti na dodatne podatke o prodajalcu in kupcu, identifikatorje
procesa, podatke o računu, podatke o postavki računa, podatke o
dobavi oziroma izvedbi ter podatke in pogoje plačila. Moral bi biti tudi
skladen z obstoječimi standardi za plačila, da bi omogočal
avtomatsko obdelavo plačil. (8) Če evropski standard, ki
ga pripravi ustrezni organ za standardizacijo, izpolnjuje zahteve,
določene v zahtevi Komisije, bi se morali sklici na tak evropski standard
objaviti v Uradnem listu Evropske unije. (9) Javni naročniki in
naročniki ne bi smeli zavrniti sprejetja elektronskih računov, ki so
skladni s takim skupnim evropskim standardom, zaradi neskladnosti z drugimi
tehničnimi zahtevami (npr. posebnimi nacionalnimi ali panožnimi
zahtevami). (10) Direktiva bi se morala
uporabljati za elektronske račune, ki jih prejmejo javni naročniki in
naročniki ter so izdani na podlagi izvajanja pogodb, dodeljenih v skladu z
Direktivo [ki nadomešča Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih
naročil gradenj, blaga in storitev[5]],
Direktivo [ki nadomešča Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih
naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter
sektorju poštnih storitev[6]],
ali Direktivo 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009
o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in
storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti,
ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES[7]. (11) Cilj interoperabilnosti je
omogočiti, da se informacije navajajo in obdelujejo dosledno v vseh
poslovnih sistemih, ne glede na tehnologijo, uporabo ali platformo. Popolna
interoperabilnost obsega interoperabilnosti vsebine (semantična), oblike
(sintaktična) in prenosa. Semantična interoperabilnost pomeni, da se
ohrani točen pomen izmenjanih podatkov ter se ti pravilno in nedvoumno
razumejo, ne glede na to, kako so fizično navedeni ali poslani. (12) Z zagotovitvijo
semantične interoperabilnosti in izboljšanjem pravne varnosti bo ta
direktiva spodbujala tudi uvajanje izdajanja elektronskih računov pri
javnih naročilih, s tem pa državam članicam, javnim naročnikom
in naročnikom ter gospodarskim subjektom omogočala znatne koristi z
vidika prihrankov, vpliva na okolje in zmanjševanja upravne obremenitve. (13) Evropski svet je v sklepih z
dne 28. in 29. junija 2012 izjavil, da bi bilo treba dati prednost
ukrepom, namenjenim nadaljnjemu razvoju čezmejne spletne trgovine,
vključno z olajšanjem prehoda na izdajanje elektronskih računov. (14) Evropski parlament je v
resoluciji z dne 20. aprila 2012 izpostavil razdrobljenost trga, ki
je posledica nacionalnih pravil o izdajanju elektronskih računov, poudaril
znatne koristi, ki jih ponuja izdajanje elektronskih računov, ter
izpostavil pomen pravne varnosti, jasnega tehničnega okolja ter odprtih in
interoperabilnih rešitev za izdajanje elektronskih računov na podlagi
skupnih pravnih zahtev, poslovnih procesov in tehničnih standardov. Zaradi
teh razlogov je pozval, naj postane izdajanje elektronskih računov pri
javnih naročilih do leta 2016 obvezno. (15) Evropski forum več
zainteresiranih strani o elektronskem izdajanju računov, ustanovljen s
Sklepom Komisije z dne 2. novembra 2010[8], je [mesec] 2013 sprejel
Priporočilo o interoperabilnosti izdajanja elektronskih računov z
uporabo semantičnega podatkovnega modela. (16) Ker bodo lahko javni
naročniki in naročniki sprejemali elektronske račune, ki bodo
poleg skupnega evropskega standarda skladni tudi z drugimi standardi, in
če v nacionalni zakonodaji ni določeno drugače, tudi račune
na papirju, ta direktiva ne nalaga nobenih dodatnih stroškov ali obremenitev
podjetjem, vključno z mikropodjetji ter malimi in srednje velikimi
podjetji v smislu Priporočila Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003
o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij[9]. (17) Pravila o izdajanju
elektronskih računov so že v Direktivi Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost[10]. Treba bi bilo zagotoviti, da
določbe te direktive ne vplivajo na pogoje za izdajo in sprejetje
elektronskih računov za namene DDV. (18) Da se javnim naročnikom
in naročnikom omogoči sprejetje tehničnih ukrepov, ki bodo po
določitvi evropskega standarda potrebni za uskladitev z določbami te
direktive, je upravičen 48-mesečni rok za prenos. (19) Ker države članice ne
morejo ustrezno uresničiti ciljev, tj. odpraviti tržnih in trgovinskih
ovir, ki so nastale zaradi različnih nacionalnih pravil in standardov, ter
zagotoviti interoperabilnost, in ker je te cilje mogoče bolje doseči
na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom
subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski
uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta
direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev. (20) Države članice so se v
skladu s Skupnimi političnimi izjavami z dne 28. septembra 2011
držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih[11] zavezale, da bodo v
utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile
enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi
deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos.
Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive
upravičeno – SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: Člen 1
Področje uporabe Ta direktiva se uporablja za elektronske
račune, izdane na podlagi izvajanja pogodb, dodeljenih v skladu z
Direktivo [ki nadomešča Direktivo 2004/18/ES], Direktivo [ki
nadomešča Direktivo 2004/17/ES] ali Direktivo 2009/81/ES. Člen 2
Opredelitev pojmov V tej direktivi se uporabljajo naslednje
opredelitve pojmov: (1)
„elektronski račun“ je račun, ki je bil
izdan in prejet v kateri koli elektronski obliki; (2)
„semantični podatkovni model“ je strukturiran
in logično medsebojno povezan niz pogojev in pomenov, ki določajo vsebino,
izmenjano na elektronskih računih; (3)
„osnova elektronskega računa“ je podniz
podatkov na elektronskem računu, ki je nujen, da se zagotovi čezmejna
interoperabilnost, vključno s potrebnimi podatki, da se zagotovi skladnost
z zakonodajo; (4)
„javni naročniki“ so naročniki,
opredeljeni v členu [2] Direktive [ki nadomešča Direktivo 2004/18/ES]; (5)
„naročniki“ so naročniki, opredeljeni v
členu [4] Direktive [ki nadomešča Direktivo 2004/17/ES]; (6)
„evropski standard“ je evropski standard, kakor je
opredeljen v členu 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012. Člen 3
Določitev evropskega standarda 1. Komisija od ustrezne evropske
organizacije za standardizacijo zahteva, da pripravi evropski standard za
semantični podatkovni model osnove elektronskega računa. Komisija zahteva, da je evropski standard za
semantični podatkovni model osnove elektronskega računa tehnološko
nevtralen in da zagotavlja varstvo osebnih podatkov v skladu z Direktivo 95/46/ES. Zahteva se sprejme v skladu s postopkom iz
člena 10(1) do (5) Uredbe (EU) št. 1025/2012. 2. Če evropski standard,
pripravljen na podlagi zahteve iz odstavka 1, izpolnjuje zahteve,
določene v navedeni zahtevi, Komisija objavi sklic na tak evropski
standard v Uradnem listu Evropske unije. Člen 4
Elektronski računi, skladni z evropskim standardom Države članice zagotovijo, da javni
naročniki in naročniki ne zavrnejo sprejetja elektronskih
računov, ki so skladni z evropskim standardom, objavljenim v skladu s
členom 3(2). Člen 5
Direktiva 2006/112/ES Ta direktiva ne posega v določbe
Direktive Sveta 2006/112/ES. Člen 6
Prenos 1. Države članice sprejmejo
zakone, predpise in upravne akte, potrebne za uskladitev s to direktivo,
najpozneje 48 mesecev po začetku veljavnosti. Komisiji takoj
sporočijo besedilo navedenih pravnih aktov. Države članice se v sprejetih pravnih aktih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni
objavi. Način sklicevanja določijo države članice. 2. Države članice Komisiji
predložijo besedila temeljnih pravnih aktov nacionalnega prava, sprejetih na področju,
ki ga ureja ta direktiva. Člen 7
Pregled Komisija pregleda učinke te direktive na
notranjem trgu in na uvajanje izdajanja elektronskih računov pri javnih
naročilih ter o tem najpozneje do 30. junija 2023 poroča
Evropskemu parlamentu in Svetu. Po potrebi poročilu priloži zakonodajni
predlog. Člen 8
Začetek veljavnosti Ta direktiva začne veljati dvajseti dan
po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 9
Naslovniki Ta direktiva je
naslovljena na države članice. V Bruslju, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik [1] UL C, , str. . [2] UL C, , str. . [3] UL L 316, 14.11.2012,
str. 12. [4] UL L 281, 23.11.1995,
str. 31. [5] UL L 134, 30.4.2004,
str. 114. [6] UL L 134, 30.4.2004,
str. 1. [7] UL L 216, 20.8.2009,
str. 76. [8] UL C 326, 3.12.2010,
str. 13. [9] UL L 124, 20.5.2003,
str. 36. [10] UL L 347, 11.12.2006,
str. 1. [11] UL C 369, 17.12.2011,
str. 14.