Evropska unija je eden od največjih donatorjev humanitarne pomoči na svetu in ključni akter pri zagotavljanju pomoči v izrednih razmerah žrtvam naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek. Poleg tega spodbuja spoštovanje in upoštevanje mednarodnega humanitarnega prava.

Evropska komisija namerava zlasti prek Generalnega direktorata za humanitarno pomoč in civilno zaščito (v nadaljnjem besedilu: GD ECHO) reševati in ohranjati tako življenja kot tudi okolje in lastnino, preprečevati in lajšati človeško trpljenje ter varovati integriteto in dostojanstvo prebivalstva, ki so ga prizadele naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek, znotraj ali zunaj EU. Komisija je pristojna za humanitarno pomoč in civilno zaščito, tj. dva glavna instrumenta, ki sta na voljo Evropski uniji za zagotovitev hitre in učinkovite nujne pomoči EU prebivalstvu, neposredno prizadetemu zaradi nesreč.

Humanitarna pomoč EU, ki se razlikuje od dolgoročnejše razvojne pomoči ali instrumentov zunanje politike, temelji na humanitarnih načelih človečnosti, nepristranskosti, neodvisnosti in nevtralnosti. Zaveza načelne humanitarne pomoči izhaja iz Lizbonske pogodbe.

Evropski uniji njeni politiki humanitarne pomoči in civilne zaščite omogočata, da lahko v praksi pokaže svojo zavezanost, da pomagala ljudem, ki znotraj in zunaj Unije potrebujejo pomoč, kadar so najbolj ranljivi. To prispeva k uresničevanju enega od strateških ciljev zunanjih ukrepov EU, določenega v Pogodbi o Evropski uniji.

Na pomen politike humanitarne pomoči kaže tudi imenovanje komisarja za humanitarno pomoč in krizno odzivanje v novi Komisiji. Z mehanizmom na področju civilne zaščite, ki je od februarja 2010 skupaj s področjem humanitarne pomoči združen v en generalni direktorat, naj bi se olajšalo sodelovanje na področju civilne zaščite v kriznih razmerah, na katere se je treba nemudoma odzvati.

Dogodki po svetu, ki vplivajo na zagotavljanje pomoči

Veliko današnjih svetovnih vprašanj vpliva na obseg in naravo humanitarnih izzivov in izzivov civilne zaščite:

Spreminjajoče se varnostne grožnje. Čeprav je od konca hladne vojne manj meddržavnih konfliktov, so se bolj razširile drugačne vrste bolj zapletenih konfliktov. Zaradi vedno večjega števila šibkih ali nedelujočih držav nastajajo razmere daljše nestabilnosti, nasilnih kriz in državljanskih vojn po vsej južni in srednji Aziji, na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter na afriški celini.

Podnebne spremembe. Nikoli prej nista bila okolje in podnebje našega planeta tako obremenjena zaradi človeške dejavnosti. Po svetu se pojavljajo ekstremnejši vremenski pojavi – suše, poplave, viharji – kot kdaj koli prej. Verjetno je, da bodo podnebne spremembe v prihodnje vplivale na pogostost naravnih nesreč in obseg njihovih posledic, pa tudi spremenile geografsko porazdelitev takšnih kriznih razmer. V veliko območjih po svetu težje dostopajo do osnovnih naravnih virov, vode in kmetijskih zemljišč, kar povzroča dodatne napetosti in migracije zaradi podnebnih sprememb.

Spremembe v svetovnem gospodarstvu. Države v razvoju in države v vzponu so zdaj nove nosilke svetovne rasti. Ocenjuje se, da naj bi do obdobja 2020–2025 skupni BDP osmih glavnih gospodarstev v vzponu presegel skupni BDP zdajšnjih držav G8. Čeprav je ta rast milijone ljudi rešila revščine, je napredek zelo neenakomerno porazdeljen in za velik del prebivalstva bodo razvojni cilji tisočletja ostali nedosegljivi.

Vse večja vloga nedržavnih akterjev. Nevladne organizacije po vsem svetu postajajo pomembne družbene in politične sile. Zasebni sektor je vse bolj vpliven, ne samo pri mednarodnem poslovanju in financah, ampak tudi na področju družbenih vprašanj. Svetovni mediji vplivajo na diplomacijo in politiko prek takojšnjega in čustvenega učinka zadnjih novic („breaking news“).

Finančna kriza lahko vpliva na razpoložljive vire, ki so na voljo za odziv na krizne razmere. Zaradi tega se lahko še poveča potreba po evropski solidarnosti in poudari pomen zagotavljanja cenovno primerne ter učinkovite pomoči.

Zato je izvajanje humanitarne pomoči in civilne zaščite vse bolj zapleteno in težavno. Zaradi vse večje pogostosti in intenzivnosti naravnih nesreč je več nenadnih humanitarnih kriz in zlasti posebnih izredno velikih nesreč, kot sta bili nesreči na Haitiju in v Pakistanu leta 2010. Med letom se je zgodilo 373 naravnih nesreč, v katerih je bilo ubitih skoraj 300 000 ljudi in prizadetih 207 milijonov prebivalcev po svetu[1]. Najbolj prizadeto območje je bila Azija s skupaj 89 % žrtev. Po statistiki naravnih nesreč je bilo leto 2010 eno najslabših v zadnjih dveh desetletjih. Med humanitarnimi nesrečami, ki jih povzroči človek, je še zmeraj največ tistih, ki nastajajo zaradi državljanskih vojn, pri čemer je civilno prebivalstvo vse bolj izpostavljeno nasilju in trpljenju. Tovrstne konflikte pogosto zaznamujeta neupoštevanje mednarodnega humanitarnega prava in načel s strani udeležencev v vojni ter krčenje humanitarnega prostora. Vedno težavneje je zagotoviti dostop humanitarnih organizacij do upravičencev ter varnost in zaščito civilnega prebivalstva in humanitarnih delavcev.

Druga pomembna značilnost je povečanje števila akterjev na področju humanitarne pomoči. Poleg tradicionalnih humanitarnih nevladnih organizacij in mednarodnih humanitarnih organizacij imajo vse pomembnejšo vlogo zasebne ustanove in podjetja. V nekaterih državah vojaške sile izvajajo kvazi-humanitarne dejavnosti. Nekatere mirovne sile imajo pooblastila za zaščito, ki lahko v nekaterih primerih vplivajo na humanitarne dejavnosti. V nekaterih območjih ima vse večjo vlogo medvladna pomoč ali uporaba vojaških sredstev. Veliko število akterjev pomeni veliko razlogov, zaradi katerih izvajajo pomoč, interesov in praks. Ponovna potrditev humanitarnih načel nevtralnosti in nediskriminacije postaja vse pomembnejša.

Dejavnosti EU na področju humanitarne pomoči in civilne zaščite v letu 2010

EU je prek Komisije (GD ECHO) zagotavljala humanitarno pomoč glede na potrebe in pospeševala zagotavljanje nefinančne pomoči v okviru evropske civilne zaščite.

GD ECHO ukrepa nemudoma na kraju nastanka kriz ali naravnih nesreč ter tako pomaga milijonom prizadetih prebivalcev po vsem svetu. V letu 2010 je EU za nove ali dolgotrajne krize skupaj zagotovila 1 115 milijonov EUR. Ta znesek je bil porabljen za:

- zagotavljanje humanitarne pomoči okoli 151 milijonom ljudi[2] v 80 državah nečlanicah EU, od tega je GD ECHO krizne razmere prvotno predvidel v 39 državah/ozemljih,

- uporaba mehanizma na področju civilne zaščite za 28 kriz znotraj in zunaj EU.

Začetni proračun za leto 2010 v višini 835 milijonov EUR za humanitarno pomoč je bil večkrat povečan zaradi odzivov na nove krize in naravne nesreče, ki so se pojavile med letom, zlasti zaradi dveh izredno velikih nesreč na Haitiju in v Pakistanu.

Dodatna sredstva za humanitarno pomoč so se dodelila iz rezerve za nujno pomoč, iz evropskih razvojnih skladov, v katerih so bila sicer namenjena humanitarni pomoči v afriških, karibskih in pacifiških državah, ter s prerazporeditvami s proračunskih vrstic za druge instrumente zunanje pomoči.

Od celotne pomoči iz leta 2010 se ocenjuje, da je bilo 44 % pomoči namenjene naravnim nesrečam, 41 % za dolgotrajne krize in 15 % za nenadne krize in nenačrtovane intervencije.

Naravne nesreče so še vedno povzročale veliko škodo po vsem svetu. GD ECHO pri posredovanju pri tovrstnih nesrečah uporablja dvojno strategijo:

- hiter odziv , z dodelitvijo humanitarne pomoči ter pospeševanjem in usklajevanjem pomoči na področju civilne zaščite, ki jo zagotovijo države članice EU in države, ki prostovoljno sodelujejo pri mehanizmu na področju civilne zaščite, drugim državam (EU ali tretjim državam) ob uporabi mehanizma,

- pripravljenost na nesreče , z opredelitvijo tistih geografskih območij in prebivalstva, ki so najbolj izpostavljeni naravnim nesrečam in za katere se vzpostavijo posebni programi za pripravljenost na nesreče.

GD ECHO je zagotovil humanitarno pomoč za odpravo posledic naslednjih nesreč:

- poplav v Beninu, Burkini Faso, Bangladešu, Kolumbiji in Pakistanu,

- potresov v Čilu, Indoneziji in na Haitiju,

- ciklonov v južni Aziji, srednji Ameriki in Laosu,

- suše na širšem območju Afriškega roga, območju Sahela, v Boliviji in Džibutiju,

- epidemij v Republiki Kongo, na Haitiju, v Malaviju, Zimbabveju in jugovzhodni Aziji.

- Posebna pomoč je bila dodeljena tudi Mongoliji, ki jo je prizadel „dzud“[3], Bangladešu (naval glodavcev), Filipinom (El Niño), Gvatemali, ki jo je prizadela vrsta naravnih nesreč (ognjeniški izbruh, tropski viharji, tropska depresija po hudi suši leta 2009), in Tadžikistanu, ki so ga prizadeli potres, poplave in epidemija otroške paralize.

Kar zadeva „ krize, ki jih povzroči človek, “ je bilo zaradi medetničnih spopadov v južnem Kirgizistanu junija 2010 organizirano krizno posredovanje, ki je zajemalo veliko področij, vključno z zagotavljanjem zatočišč, pomočjo v hrani in zdravniško pomočjo, pravnim svetovanjem in zaščito. V Jemnu so se poslabšale politične in humanitarne razmere zaradi več notranjih konfliktov po državi. Zaradi nestabilnost na območju Afriškega roga, zlasti v Somaliji, se povečuje tok ljudi, ki pristajajo na jemenskih obalah, vse več pa je tudi beguncev in prosilcev za azil. Vojaške operacije, ki so bile izvedene po krizi v Pakistanu z notranje razseljenimi osebami leta 2009, so povzročile novo razseljevanje, zaradi katerega je moral GD ECHO pomagati okoli trem milijonom ljudi, ki so nujno potrebovali humanitarno pomoč. Ob koncu leta je nastala v Slonokoščeni obali povolilna kriza, ki je vplivala tudi na sosednje države.

Komisija je morala poleg teh kriz obvladovati še več dolgotrajnih in zapletenih kriznih razmer. Lahko naštejemo naslednje primere:

- V Sudanu sta vse večja negotovost, vključno s pogostimi načrtnimi ugrabitvami in nadlegovanjem humanitarnih delavcev, ter izjemno omejen dostop pripomogla k skoraj popolnemu izginotju humanitarnega prostora v Darfurju. Pomoč se v glavnem dostavlja samo v begunskih taboriščih, v katerih partnerji delajo v izjemno negotovih razmerah.

- Zasedeno palestinsko ozemlje , v katerem zaradi celotnih okoliščin blokade, omejevanja dostopa in gibanja ter vpliva okupacijskega režima v Gazi, coni C Zahodnega brega in vzhodnem Jeruzalemu, prebivalstvo ostaja zelo ranljivo in je še naprej odvisno od zunanje humanitarne pomoči.

- V Demokratični republiki Kongo so se spopadi, spolno nasilje in razseljevanje prebivalstva nadaljevali skozi vse leto, čeprav so se razmere v nekaterih delih države delno stabilizirale.

Kljub porastu naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter večjemu številu žrtev, ki so jih povzročile zapletene krizne situacije v zadnjih nekaj letih, in kljub pomanjkanju spoštovanja humanitarnih načel ter varnosti in zaščite humanitarnih delavcev, so primeri, v katerih so se humanitarne razmere izboljšale. Brez dvoma obstajajo znaki upanja, da je humanitarno posredovanje uspešno, če finančni pomoči sledi razvoj. To se je zgodilo v Šrilanki in na Filipinih leta 2010. V Šrilanki so se humanitarne razmere znatno izboljšale. Do danes se je 75 % notranje razseljenih oseb vrnilo v svoje kraje izvora, preostanek pa še naprej živi pri gostiteljskih družinah ali v begunskih taboriščih. EU je še vedno med največjimi donatorji humanitarne pomoči na Šrilanki. Financirala je humanitarno odstranjevanje min, kar je pospešilo varno vrnitev nekdanjih notranje razseljenih oseb. Poleg tega se je bolj osredotočila na posredovanje v več sektorjih, vključno s financiranjem zatočišč, zagotavljanjem preživetja ter pomočjo v hrani. Še vedno obstajajo pomisleki glede varnosti, saj velik delež družin, ki so se vrnile, vodijo ženske. Varnostne razmere so od konca konflikta ostale stabilne in čeprav dostop za partnerje GD ECHO še vedno ostaja omejen, splošni trend kaže na izboljšanje. Na Filipinih so se varnostne razmere začele izboljševati, ko je bil dosežen napredek na mirovnih pogovorih med strankami, ter nato s premirjem, ki ga nadzoruje Skupni usklajevalni odbor za prekinitev sovražnosti ter Mednarodna nadzorna skupina, ki deluje pod malezijskim vodstvom. GD ECHO je še naprej zagotavljal pomoč za razseljene osebe, ki še živijo v evakuacijskih centrih, ter podpiral proces vračanja notranje razseljenih oseb. Konec leta 2010 število notranje razseljenih oseb ni presegalo 25 000, kar je potrdilo ustreznost postopnega ukinjanja humanitarne pomoči in uvajanja dolgoročnejših instrumentov.

Kar zadeva civilno zaščito, je bil mehanizem EU na področju civilne zaščite med letom uporabljen 28-krat (11-krat znotraj in 17-krat zunaj EU). Med drugim je bil uporabljen kot odziv na poplave v Pakistanu, Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji, Beninu, Tadžikistanu in Kolumbiji; potres in epidemijo kolere na Haitiju; potres v Čilu; razlitje nafte v Mehiškem zalivu; silovito neurje (Xynthia), ki je prizadelo zahodno Evropo; gozdne požare v Franciji, na Portugalskem in v Izraelu; snežne padavine v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem; orkane in tropske viharje v Gvatemali in na Haitiju; ter ne nazadnje nesrečo s kemikalijami na Madžarskem, kjer je bilo več vasi poplavljenih z rdečo goščo iz lokalne tovarne aluminija. 48 strokovnjakov je sodelovalo znotraj in zunaj EU v 12 ocenjevalnih in usklajevalnih misijah.

Na podlagi pripravljalnega ukrepa za zmogljivost hitrega odzivanja EU za leto 2010 (pobuda Evropskega parlamenta, ki se je začela leta 2008 in je bila podaljšana leta 2009, zadnjič pa leta 2010) so nastali dobri projekti, podprl pa se je tudi nadaljnji razvoj na področju modulov. Leta 2010 so bile v izrednih razmerah prvič razporejene štiri evropske zmogljivosti za hitro odzivanje, ki so bile vzpostavljene v okviru tega programa in so v stalni pripravljenosti, in sicer napredna kirurška zdravstvena postaja ter enota za čiščenje vode na Haitiju po potresu, modul za veliko zmogljivost črpanja za poplave na Poljskem in v Moldaviji ter tehnična pomoč in podporna skupina na Haitiju za epidemijo kolere.

Število operacij prevoza se je leta 2010 izjemno povečalo (bilo jih je 55, od tega 50 izvedenih prek neposrednih nepovratnih sredstev, 5 pa v okviru pogodbe s posrednikom za prevoz).

Pregled sedanje politike civilne zaščite se je začel leta 2010 in še vedno poteka.

Spodnja razpredelnica kaže, kako so bila leta 2010 sredstva EU za humanitarno pomoč in civilno zaščito razdeljena po regijah glede na potrebe (v tisoč EUR).

[pic]

GD ECHO v nasprotju s civilno zaščito načeloma humanitarne pomoči ne izvaja neposredno na terenu, ampak svoj mandat izvaja tako, da zagotovi sredstva za približno 200 partnerjev , ki vključujejo nevladne organizacije, agencije ZN, druge mednarodne organizacije, kot sta Mednarodni odbor Rdečega križa ter Mednarodna zveza združenj Rdečega križa in Rdečega polmeseca, in nekatere druge specializirane agencije iz držav članic EU.

Pomembno je, da ima GD ECHO širok razpon partnerjev, saj mu to omogoča, da lahko pokrije vedno daljši spisek potreb na različnih koncih sveta in pogosto v vedno zapletenejših razmerah. GD ECHO svoje donacije in prispevke dodeljuje tako, da med prejetimi predlogi izbere tiste, ki bodo najbolje izpolnili potrebe najranljivejšega prebivalstva. Leta 2010 so bila sredstva GD ECHO med partnerje razdeljena takole: 50 % nevladnim organizacijam, 39 % agencijam ZN in 11 % mednarodnim organizacijam.

Humanitarne organizacije se soočajo z vedno slabšim dostopom do ljudi, ki jim je pomoč namenjena . Tako je po eni strani zaradi zoževanja humanitarnega prostora s strani vlad in drugih nevladnih akterjev, ki ne upoštevajo niti najosnovnejše zaščite, ki jo določa mednarodno humanitarno pravo, po drugi strani pa zaradi varnostnih omejitev. Vlade postavljajo vedno več omejitev za izvajanje humanitarne pomoči (na primer Šrilanka). Na mnogih konfliktnih območjih (na primer v Demokratični republiki Kongo, Somaliji ali Sudanu) so humanitarni delavci priča posebno nasilnim metodam bojevanja, vključno s pobijanjem civilistov in pogosto tudi uporabo spolnega nasilja kot orožja v vojni. Zdi se, da se povečuje pogostost napadov na humanitarne delavce, vključno z izgoni in uboji. Donatorji se morajo soočiti z dejstvom, da so ogroženi tako varnost humanitarnega osebja kot tudi financiranje in infrastruktura, ki ju zagotavljajo. Nekatere vlade so pripravljene iti celo tako daleč, da zaplenijo oziroma „si sposodijo“ sredstva in lastnino donatorjev in/ali izženejo organizacije humanitarne pomoči, potem ko so jim odvzeli njihovo imetje.

Politiki humanitarne pomoči in pomoči na področju civilne zaščite

Veliko splošnih vprašanj v zvezi s politiko humanitarne pomoči je zajetih v evropskem soglasju o humanitarni pomoči iz leta 2007 in njegovem akcijskem načrtu. Vmesni pregled akcijskega načrta za evropsko soglasje je bil zaključen jeseni 2010[4] in je potrdil občuten napredek na vseh področjih izvajanja ukrepov. Rezultati vmesnega pregleda so na voljo na http://ec.europa.eu/echo/policies/consensus_en.htm.

Izjemno velika negotovost v zvezi s preskrbo s hrano je še vedno vplivala na veliko število ranljivega prebivalstva, tj. na okoli 10 % skoraj milijarde ljudi po svetu, ki imajo težave s preskrbo hrane. Komisija je marca sprejela Sporočilo o humanitarni pomoči v hrani[5] . Sporočilo določa okvir politike za humanitarne ukrepe EU z namenom okrepitve prizadevanj za odpravo negotovosti v zvezi s preskrbo s hrano v humanitarnih krizah. To skuša doseči z najustreznejšo kombinacijo orodij za odziv na krize, da bi se zagotovila najučinkovitejša in stroškovno najprimernejša pomoč v hrani v vsakem humanitarnem primeru.

Komisija je predstavila tudi predloge za okrepitev zmogljivosti EU za odziv na nesreče . Namen Sporočila[6] je izboljšati učinkovitost, skladnost in prepoznavnost na podlagi glavnih elementov odziva na krize, ki sta humanitarna pomoč in civilna zaščita, ter vojaške podpore, če je potrebno in ustrezno, znotraj in zunaj EU. Izkušnje, pridobljene na Haitiju in v Pakistanu ter ob nedavnih naravnih nesrečah po Evropi, bodo oblikovale predloge za ukrepanje v prihodnosti.

Komisija si po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe v tesnem sodelovanju z državami članicami in ostalimi zainteresiranimi stranmi prizadeva ustanoviti Evropsko prostovoljsko enoto za humanitarno pomoč[7] , kakor je določeno v členu 214(5). Novembra je bilo sprejeto sporočilo z namenom, da bi lahko evropski državljani prispevali k ukrepom pomoči in da se poudarijo evropske vrednote, kot je solidarnost z ljudmi v stiski. V letu 2011, ki je bilo razglašeno za evropsko leto prostovoljstva , bodo sledili pilotni ukrepi in priprava zakonodajnega predloga o ustanovitvi Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč.

Posebna raziskava Eurobarometra o humanitarni pomoči, opravljena leta 2010, je pokazala, da so državljani EU zelo solidarni z žrtvami konfliktov in naravnih nesreč zunaj EU. Osem od desetih državljanov meni, da je pomembno, da EU financira humanitarno pomoč zunaj svojih mej.

Komisija podpira ukrepe pripravljenosti na nesreče v regijah, ki so izpostavljene naravnim nesrečam, da bi pomagala lokalnim skupnostim pri hitrem in učinkovitem odzivu ob nastanku nesreče, s tem pa rešila veliko življenj. Komisija je še naprej podpirala programe DIPECHO, ki so se začeli izvajati leta 2009, pa tudi nove v južni Afriki, srednji Aziji, jugovzhodni Aziji in srednji Ameriki. Vendar se pripravljenost na nesreče ne financira le z akcijskimi načrti DIPECHO, saj veliko pomembnih sklepov o financiranju za humanitarno pomoč med svoje cilje uvršča tudi pripravljenost na nesreče ali ublažitev učinkov nesreč. Vključevanje ukrepov pripravljenosti na nesreče med glavne ukrepe poteka prek dejavnosti, povezanih s podporo infrastrukturi, dejavnosti zagovarjanja in ozaveščanja, manjših ukrepov za ublažitev nesreč, kartiranja in informatizacije podatkov, sistemov zgodnjega opozarjanja, izobraževanja, krepitve institucij ter dejavnosti za boj proti podnebnim spremembam.

GD ECHO v okviru svojih pooblastil na področju civilne zaščite spodbuja in olajšuje sodelovanje med 31 državami[8], ki sodelujejo pri mehanizmih civilne zaščite in finančnem instrumentu. Pri tem si prizadeva izboljšati učinkovitost sistemov za preprečevanje in zaščito pred naravnimi in tehnološkimi nesrečami ali nesrečami, ki jih povzroči človek, v Evropi. Komisija je na primer leta 2010 izdala smernice o nacionalni oceni tveganja ter kartiranju v zvezi z obvladovanjem nesreč, ki so bile pripravljene skupaj z nacionalnimi organi držav članic. Po pričakovanjih bodo zdaj države članice še nadalje razvile nacionalne postopke za obvladovanje tveganja, nato pa bodo v njihovem okviru uporabile navedene smernice. To bo pomemben napredek pri krepitvi kulture obvladovanja tveganja v primeru nesreč v EU. Izvajanje mehanizmov civilne zaščite in finančnega instrumenta zagotavlja boljšo zaščito ljudi, okolja, lastnine in kulturne dediščine v primeru nesreč. Na področju pripravljenosti na nesreče je EU osredotočena na sisteme zgodnjega opozarjanja, module in program usposabljanja v okviru mehanizma na področju civilne zaščite (leta 2010 je bilo usposobljenih več kot 870 strokovnjakov, poleg tega pa je bila zagotovljena podpora štirim obsežnim vajam). Komisija je tudi finančno podprla več projektov sodelovanja na področju pripravljenosti na nesreče (npr. izboljšanje sistema zgodnjega opozarjanja za 30 evropskih držav s podaljšanjem napovedi na pet dni vnaprej ter z vključitvijo opozarjanja pred dežjem in poplavami).

Na zahtevo vlade zadevne države je državam znotraj EU in tretjim državam, ki jih prizadenejo nesreče, zagotovljena pomoč glede na vire, ki jih dajo na voljo države članice.

[1] Vir: Središče za raziskave epidemiologije nesreč (CRED) (www.cred.be).

[2] Od 151 milijonov jih je 101 milijon prejelo humanitarno pomoč, 22 milijonov pomoč v hrani, 28 milijonov pa je EU zagotovila prek dejavnosti v zvezi s pripravljenostjo na nesreče.

[3] Naravni pojav, ki nastane po suhih poletjih zaradi kombinacije stalnega močnega sneženja in ekstremnega mraza.

[4] COM(2010) 722, SEC(2010) 1505.

[5] COM(2010) 126 (http://ec.europa.eu/echo/policies/food_assistance_en.htm).

[6] COM(2010) 600 konč. in SEC(2010) 1243/1242;

http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/georgieva/hot_topics/european_disaster_response_capacity_en.htm.

[7] COM(2010) 683;http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/georgieva/hot_topics/voluntary_humanitarian_en.htm.

[8] 27 držav članic EU, Norveška, Islandija, Lihtenštajn in Hrvaška.