SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

K okviru za kakovost pripravništev

Druga faza posvetovanja s socialnimi partnerji na ravni EU v skladu s členom 154 PDEU

1.           Uvod

S tem sporočilom želi Komisija v skladu s členom 154(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) zbrati mnenja socialnih partnerjev na ravni EU o vsebini predloga Komisije za evropski okvir za kakovost pripravništev in jih vprašati, ali želijo v skladu s členom 154(4) PDEU začeti pogajanja.

V sporočilu K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti[1] z 18. aprila 2012 (sveženj o zaposlovanju) je Komisija napovedala, da bo do konca leta 2012 predstavila priporočilo Sveta o okviru za kakovost pripravništev. Hkrati je začela javno posvetovanje[2], da bi zbrala mnenja različnih zainteresiranih strani o potrebi po takšni pobudi, njenem obsegu, obliki in možni vsebini. Zainteresirane strani so poslale več kot 250 odzivov, od tega 29 nacionalne in regionalne vlade (ministrstva in agencije), 8 sindikati, 40 organizacije delodajalcev in predstavniki podjetij, 14 mladinske (krovne) organizacije, 33 izobraževalne ustanove, 11 druge organizacije, 117 pa fizične osebe. Odzivi so pokazali široko soglasje o tem, da so pripravništva pomembna za lažji prehod od izobraževanja k zaposlitvi in da je treba zagotoviti visokokakovostna pripravništva. Sindikati, skupnost nevladnih organizacij, večina izobraževalnih ustanov, fizične osebe in številne nacionalne vlade so izrazili podporo okviru za kakovost pripravništev.

V svojih odzivih na javno posvetovanje so evropski socialni partnerji Komisijo obvestili, da želijo v okviru postopka iz členov 154 in 155 PDEU sodelovati v posvetovanju o možni usmeritvi ukrepov. V skladu s tema členoma se mora Komisija pred predložitvijo predlogov na področju socialne politike posvetovati s socialnimi partnerji.

Komisija je sprejela zahtevo socialnih partnerjev in poudarja, da imajo lahko ključno vlogo pri vzpostavljanju in izvajanju okvira za kakovost pripravništev. 11. septembra 2012 je evropske socialne partnerje pozvala, naj v prvi fazi posvetovanja izrazijo mnenje o možni usmeritvi ukrepov EU. Po prejetih odzivih Komisija začenja drugo fazo posvetovanja o vsebini predloga[3].

V tem sporočilu so združeni glavni rezultati prve faze posvetovanja in najnovejši podatki o težavah v zvezi s kakovostjo pripravništev. Prav tako so v njem določene možnosti za ukrepanje na ravni EU. Za pomoč socialnim partnerjem pri pripravi odzivov na to posvetovanje je sporočilu priložen analitični dokument, ki vsebuje osnovne informacije in analizo (npr. opredelitev vrst pripravništev, njihovih koristi in stroškov, mnenja zainteresiranih strani, opredelitev problema in cilji politike)[4].

Pripravništvo je omejeno obdobje delovne prakse v podjetju, javnem organu ali nepridobitni organizaciji, ki študentom ali mladim, ki so nedavno zaključili izobraževanje, pred redno zaposlitvijo omogoči pridobivanje dragocenih praktičnih delovnih izkušenj. Obstaja pet glavnih, delno prekrivajočih se vrst pripravništva: pripravništva, ki so del izobraževalnih programov; pripravništva, ki so del obveznega poklicnega usposabljanja (npr. na področju prava, medicine, poučevanja, arhitekture, računovodstva itd.); pripravništva, ki so del aktivnih politik trga dela; pripravništva na odprtem trgu; nadnacionalna pripravništva.

Pobuda bi lahko bila glede na svoje področje uporabe usmerjena na pripravništva na odprtem trgu, saj so ta najbolj problematična, vendar pa je odločitev o tem prepuščena socialnim partnerjem. Na voljo je več možnosti: področje uporabe ukrepov se lahko razširi ali omeji samo na čezmejna pripravništva ali pripravništva, daljša od določenega časovnega obdobja. Drugo vprašanje je, ali bi sektorske posebnosti lahko upravičile prilagoditev ali omejevanje ukrepov na posamezne sektorje.

2.           Prva faza posvetovanja s socialnimi partnerji

Med socialnimi partnerji obstaja široko soglasje, da so pripravništva pomembna za lažji prehod od izobraževanja k zaposlitvi, zlasti v času krize. Leta 2010 so se medsektorski socialni partnerji dogovorili, da bodo v okviru okvirnega sporazuma o vključujočih trgih dela kot ključni ukrep „spodbujali izboljšanje in povečanje števila pogodb o vajeništvu in pripravništvu“. Vsi udeleženci posvetovanja se strinjajo, da imajo socialni partnerji pomembno vlogo pri zagotavljanju pripravništev, in pozivajo Komisijo, naj zagotovi finančno podporo za povečanje števila pripravništev, tudi z uvedbo obsežnih programov na ravni EU. Vendar se je v prvi fazi posvetovanja izkazalo, da obstajajo različna mnenja glede tega, ali je potrebna pobuda na ravni EU, kakšni naj bosta njeno področje uporabe in oblika ter katere glavne elemente kakovosti bi lahko zajemala.

Sindikati menijo, da je ukrepanje EU na področju pripravništev „nujno potrebno“. ETUC[5] zelo skrbi veliko število mladih, ki dolgo, včasih več let, ostajajo v pripravništvu. Vse prepogosto nimajo jasnega statusa ali nobenih pravic do socialnega varstva ter zaslužijo veliko manj od minimalne plače. Z drugimi besedami, zagotavljajo storitve, enakovredne tistim, ki jih zagotavljajo zaposleni, nimajo pa primerljivih koristi. ETUC zato vztraja, da bi bilo treba za reševanje teh vprašanj okvir za kakovost vključiti v zakonodajo ali kolektivno pogodbo. ETUC se strinja z analizo/opredelitvijo elementov kakovosti iz posvetovalnega dokumenta Komisije (pogodba o pripravništvu, jasni cilji in vsebina, omejen čas pripravništva, ustrezna socialna varnost ter plačilo itd.) in poudarja, da morajo socialni partnerji v tem postopku dejavno sodelovati na vseh stopnjah in ravneh. Poleg tega ETUC opozarja, da je treba spremljati skladnost s prihodnjim okvirom za kakovost.

Organizacije delodajalcev so bolj skeptične in poudarjajo potrebo po jasnem razlikovanju med pripravništvi in vajeništvi. BusinessEurope se sprašuje, ali je potreba po pobudi na ravni EU upravičena. Organizacije delodajalcev priznavajo, da morda nekatera pripravništva niso dovolj kakovostna, vendar bi bilo po njihovem mnenju take pomisleke treba obravnavati na nacionalni ali regionalni ravni. Trdijo, da EU nima dovolj pristojnosti, zlasti glede plačila.

BusinessEurope meni, da vprašanja plačila in socialne zaščite morda ne spadajo v pristojnost EU, v vsakem primeru pa bi mala podjetja na tem področju težko ukrepala. Čeprav ni dvoma, da pripravništva prinašajo pomembne prednosti za MSP (zlasti možnost preverjanja morebitnih prihodnjih zaposlenih, zaposlovanje in zadržanje visokousposobljenih delavcev in povečanje ugleda podjetja s sorazmerno nizkimi stroški), UEAPME[6] poudarja, da mala podjetja zaradi razmeroma višjih stroškov težko zagotavljajo pripravniška mesta. CEEP[7] podpira okvir za kakovost na ravni EU v obliki splošnih načel.

BusinessEurope in UEAMPE navajata potrebo po ohranjanju zadostne prožnosti okvira, da se bodo upoštevale razlike nacionalnih sistemov in praks. Izražata pomisleke glede nevarnosti, da bi številni pravni ali upravni postopki preveč obremenili programe pripravništva, kar bi podjetja lahko odvrnilo od sprejemanja pripravnikov in tako mlade prikrajšalo za dragocene delovne izkušnje.

Večina se strinja, da se velik del sporočenih težav nanaša na pripravništva na odprtem trgu, in več organizacij (med katerimi so mnoge organizacije delodajalcev) predlaga, da se okvir za kakovost omeji na ta pripravništva.

Na sestanku odbora za socialni dialog 23. oktobra 2012 so BusinessEurope, CEEP in UEAPME izrazili pripravljenost delodajalcev EU za začetek razprav o pripravništvih v okviru avtonomnih pogajanj socialnih partnerjev EU o okviru za ukrepanje na področju zaposlovanja mladih. ETUC je pojasnil, da se v celoti zavzema za sodelovanje v pogajanjih socialnih partnerjev EU o okviru za ukrepanje, in pozdravil pobudo Komisije za okvir za kakovost pripravništev, vendar je mnenja, da na tej stopnji razprave v tem okviru niso primerne za pogajanja o pripravništvih v okviru člena 154 PDEU. Obe strani sta poudarili, da stališča, ki sta jih izrazili v prvi fazi posvetovanja, ne vplivajo na njihova stališča v (morebitni) drugi fazi.

3.           Težave v zvezi s pripravništvi

Kljub dejstvu, da pripravništva prinašajo številne koristi pripravnikom in delodajalcem ter družbi kot celoti, so vse institucije EU izrazile zaskrbljenost glede učinkovitosti, razpoložljivosti in kakovosti pripravništev. Leta 2010 je Evropski parlament sprejel resolucijo, v kateri izrecno poziva k boljšim in varnejšim delovnim praksam ter oblikovanju evropske listine kakovosti pripravništva z minimalnimi standardi za zagotovitev njihove izobraževalne vrednosti in preprečitev izkoriščanja[8]. Aprila 2012 je Evropska komisija v svežnju za zaposlovanje[9] napovedala, da bo do konca leta 2012 pripravila predlog za okvir za kakovost pripravništev. Junija 2012 je Evropski svet sklenil, da „je ključno obravnavati vprašanje brezposelnosti mladih, zlasti prek pobud Komisije o jamstvih za mlade in kakovostnem okviru za pripravništva“[10].

Visoka raven politične pozornosti je posledica dejstva, da so za znaten delež pripravništev značilne težave, kot so nezadostne učne vsebine, neplačilo ali nizko plačilo ter nezadovoljivi pogoji glede ureditev, ki niso povezane s plačilom/nadomestilom (npr. neprimerne delovne razmere). Nekatere težave so povezane tudi z nizko stopnjo mobilnosti pripravnikov znotraj EU[11].

V vseh državah članicah je stopnja brezposelnost mladih precej višja (v povprečju dvakrat) kot pri ostalem delovno aktivnem prebivalstvu. Razlogov za to je več, najpomembnejši pa je pomanjkanje delovnih izkušenj tistih, ki na novo vstopajo na trg dela. Zato so pripravništva tako pomembna pri zagotavljanju lažjega prehoda od izobraževanja k zaposlitvi in zmanjševanju brezposelnosti mladih. Z učinkovitim okvirom za kakovost bi se morale določiti smernice za pomoč delodajalcem pri zagotavljanju več pripravniških mest, ki bodo prinašala koristi podjetjem in bodo za pripravnike odskočna deska na trg dela.

Na drugi strani pa nizkokakovostna pripravništva, ki ne povečajo zaposljivosti pripravnikov, ne zagotavljajo minimalne ravni zaščite in se izrabljajo kot poceni nadomestila za obstoječa delovna mesta, mlade lahko odvrnejo od sodelovanja in lahko izkrivljajo trg dela. V številnih državah članicah pogodba o pripravništvu, ki določa pravice in obveznosti pogodbenih strank, ni obvezna, kar pomeni, da nekateri pripravniki (po podatkih študije Evropskega mladinskega foruma iz leta 2011 celo do 25 %) nimajo pisne pogodbene povezave s svojo organizacijo gostiteljico.

Nadomestila in plačila visokokakovostnih pripravništev predstavljajo stroške za delodajalca. Vendar so plačila pomemben element kakovosti. Neplačevanje nadomestil velikega deleža pripravništev vzbuja pomisleke glede enakosti dostopa, saj so tisti iz manj privilegiranih okolij lahko izključeni iz sodelovanja v pripravništvih.

Težava je tudi razširjenost zaporednih pripravništev, ko morajo mladi pred vstopom na trg dela včasih opraviti več pripravništev. Po podatkih študije Evropskega mladinskega foruma je 37 % anketirancev zaključilo tri pripravništva ali več. Nizko plačilo ali neplačilo skupaj z zaporednim opravljanjem pripravništev prav tako vzbuja pomisleke, ali delodajalci ne izrabljajo pripravništva kot oblike neplačane zaposlitve.

Trenutno razmeroma majhno število mladih pripravništvo opravlja v drugi državi. Raziskava Eurobarometra leta 2011 je pokazala, da je 53 % mladih v Evropi pripravljenih ali si želi delati v drugi državi članici EU.[12]

Glavne ovire za organizacijo čezmejne mobilnosti so povezane s pomanjkanjem preglednih in lahko dostopnih informacij o pravnih in upravnih pogojih ter težave pri iskanju organizacij gostiteljic, ki ustrezajo profilu pripravnikov. Pomanjkanje informacij o kakovosti pripravništev je dejansko bolj pereče za čezmejna pripravništva. Študija o pripravništvih je pokazala, da med državami članicami obstajajo velike razlike glede ureditev trgov dela in pripravništev. Ker tuji pripravniki ne poznajo dobro lokalnih razmer, težje razumejo in uveljavljajo svoje pravice.

Razkorak med velikim zanimanjem mladih za delo v tujini ter nizkim deležem mednarodnih pripravništev kaže, da ima negotovost glede delovnih pogojev v tujini lahko pomembno (negativno) vlogo. Če mladi ne vedo, kakšne pogoje, učne vsebine, socialno zaščito, plačilo itd. lahko pričakujejo pri opravljanju pripravništva v tujini, bo njihova pripravljenost za sodelovanje manjša. To bo pomenilo izgubljeno priložnost za pripravnike (in pozneje delavce), saj ne bodo pridobili novih spretnosti in izkušenj, hkrati pa oviro za mobilnost znotraj EU.

4.           Potreba po ukrepanju na ravni EU na področju pripravništev

Glede na položaj mladih na trgu dela EU in zgoraj opisane težave je nujno treba izboljšati kakovost pripravništev z vključitvijo socialnih partnerjev in zagotovitvijo smernic za države članice. Treba je znižati visoko stopnjo brezposelnosti mladih in zmanjšati neusklajenosti na evropskem trgu dela z zagotavljanjem lažjega prehoda od izobraževanja k zaposlitvi in odpravljanjem ovir za mobilnost. To sporočilo je del svežnja za zaposlovanje mladih, ki vsebuje pobude na področju jamstva za mlade, mobilnosti in vajeništev[13].

V okviru evropskega semestra za leto 2012 je 22 držav članic prejelo posamezna priporočila, posebej namenjena izboljšanju položaja mladih na trgu dela[14]. Kakovostna pripravništva pomagajo izboljšati zaposljivost mladih in so pomemben korak do redne zaposlitve.

Ukrepi na ravni EU bodo države članice podpirali pri izvajanju smernice za zaposlovanje št. 8 iz strategije Evropa 2020, zlasti pri „[vzpostaviti] shem, s katerimi bi mladim, ki so nedavno diplomirali, pomagale najti prvo zaposlitev ali jim omogočile nadaljnje izobraževanje in usposabljanje“. Poleg tega je mednarodno priznane standarde kakovosti ob usklajevanju in podpori nadnacionalnih institucij mogoče opredeliti hitreje. EU je za to najprimernejša, saj ne kaže na spontano vzpostavitev mednarodnih standardov kakovosti. Rešitev na ravni EU bi imela tudi jasne koristi za mobilnost pripravnikov znotraj EU in bi prispevala k bolj integriranem trgu dela EU. Glede na to, da so na evropskem trgu dela znatne neusklajenosti med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih, bo spodbujanje geografske mobilnosti pripravnikov znotraj EU pomagalo zmanjšati strukturno brezposelnost. Čezmejna pripravništva so ključen instrument za dosego tega cilja. Mladi, ki razmišljajo o usposabljanju v drugi državi članici EU, bi morali imeti jasne referenčne točke za preverjanje meril kakovosti, da jih ne bi odvrnila negotovost glede upravnih formalnosti, pravnih vprašanj ali pogodbenih obveznosti. Pristop na ravni EU je tudi operativni pogoj za razširitev portala EURES na vajeništva in pripravništva, kot je zahteval Evropski svet junija 2012[15].

5.           Možnosti za ukrepanje na ravni EU

Komisija je opredelila možnosti za ukrepanje na ravni EU, o katerih želi pridobiti mnenje socialnih partnerjev, tudi glede morebitnega začetka pogajanj. Vse možnosti za ukrepanje na ravni EU, ki se lahko med seboj povezujejo, so podrobno opisane v spremnem analitičnem dokumentu.

Trenutno se mnenja socialnih partnerjev EU, ki so jih izrazili v prvi fazi posvetovanja, razlikujejo glede vsebine in oblike pobude na ravni EU.

5.1.        Okvir za kakovost pripravništev

Komisija je v svežnju o zaposlovanju aprila 2012[16] napovedala predlog za okvir za kakovost pripravništev. V zvezi z izbiro elementov kakovosti, ki jih je treba sprejeti, je Komisija na podlagi študije o pripravništvih ter odzivov na javno posvetovanje in prvo fazo posvetovanja opredelila več načel, ki označujejo kakovostna pripravništva. Čeprav se zdi, da imajo ta načela splošno veljavo, bi se lahko prilagodila glede na vrsto dejavnosti/sektorja in velikost organizacije gostiteljice. Upoštevati bi bilo treba obremenitev za MSP zaradi izpolnjevanja zahtev, saj mala in zlasti mikro podjetja pripravnikom težko zagotovijo enako raven mentorstva (in podpore) kot večje organizacije. Raven varstva za pripravnike ne bi smela biti večja kot za zaposlene.

Za vključitev v okvir bi bilo treba predvideti naslednje elemente:

– Sporazum o pripravništvu: izhodišče okvira za kakovost je sklenitev sporazuma o pripravništvu. Kakovostno pripravništvo bi moralo temeljiti na pisnem sporazumu med pripravnikom in organizacijo gostiteljico (ter po možnosti z organizacijo za usposabljanje), ki zajema vidike, kot so poklicni in učni cilji, trajanje pripravništva, dnevni/tedenski delovni čas ter po potrebi socialna varnost in plačilo/nadomestilo.

– Preglednost informacij: pravice in obveznosti pripravnika, delodajalca in, če je primerno, izobraževalne ustanove. Najnovejše informacije o pravnih in drugih določbah, ki se uporabljajo na evropski in nacionalni ravni, bi morale biti v primerljivem formatu enostavno dostopne za vse strani, ki sodelujejo pri organizaciji in zasedanju pripravniških mest. Težave pri dostopanju do zanesljivih in celovitih informacij o teh določbah v državah članicah so ena izmed glavnih ovir za organizacijo čezmejnih pripravništev.

– Cilji in vsebina: pripravništva bi morala pripravnikom zagotoviti praktične spretnosti, ki bi dopolnile njihovo teoretično znanje, pridobljeno s študijem. Glavni namen pripravništev je izboljšati zaposljivost mladih in njihov poklicni razvoj. Pri tem je pomembno, da so cilji dobro opredeljeni in da je kakovost učnih vsebin visoka.

– Usmerjanje in priznavanje: za izvajanje izobraževalnih ciljev bi bilo treba za vsakega pripravnika v organizaciji gostiteljici določiti osebnega mentorja. Mentor bi moral pripravnika usmerjati pri izpolnjevanju dodeljenih nalog, spremljati njegov napredek ter pojasniti splošne delovne postopke in tehnike. Prav tako bi moral ob koncu pripravništva oceniti uspešnost pripravnika, na primer v obliki priporočilnega pisma. Končna ocena, ki vsebuje vidike, kot so trajanje pripravništva, izobraževalne vsebine, opravljene naloge, pridobljeno znanje, spretnosti in kompetence ter ocena uspešnosti, bi morala zagotoviti ustrezno priznavanje pripravništva.

– Trajanje: pripravništva na odprtem trgu običajno ne bi smela biti daljša od določenega obdobja, na primer šestih mesecev, s čimer se zagotovi, da pripravništvo ni nadomestilo za redno delovno mesto. Pri tem bi bilo treba izvzeti obvezno poklicno usposabljanje po diplomiranju (npr. za zdravnike, odvetnike, učitelje), saj za ta pripravništva običajno veljajo strogi predpisi. Podobno velja za „programe pripravništev“ v podjetjih, ki so namenjeni kandidatom za zaposlitev na višjih ravneh upravljanja, da se pripravnike pripravi na poklicno pot na višjih delovnih mestih v podjetju.

– Zaporedna pripravništva: treba bi bilo omejiti zaporedna pripravništva pri istem delodajalcu, npr. z omejevanjem možnosti za sklenitev novega sporazuma o pripravništvu med istimi stranmi v določenem obdobju (npr. 12 mesecev) po izteku prejšnjega sporazuma.

– Določbe o socialni varnosti: pripravnik in organizacija gostiteljica bi se morala jasno dogovoriti o zagotavljanju socialne zaščite. To vključuje zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer nesreče na delovnem mestu. Če pripravnik ni študent[17], morata organizacija gostiteljica in pripravnik izpolnjevati obveznosti zavarovanja, kot jih določa delovno pravo v zadevni državi. Druga možnost je, da se v sporazumu določi, da bo zavarovanje plačala organizacija gostiteljica ali pripravnik.

– Plačilo/nadomestilo stroškov: če imata od pripravništva v smislu prenosa znanja in učenja vzajemno korist tako organizacija gostiteljica kot pripravnik, se lahko razmisli o neplačanem pripravništvu. Zato bi morale smernice o plačilu/nadomestilu določati, da je treba v pisnem sporazumu o pripravništvu jasno opredeliti višino (morebitnega) nadomestila ali plačila ter pri tem upoštevati pomen plačila/nadomestila stroškov pri zagotavljanju dostopa do kakovostnih pripravništev in kasneje nekaterih poklicev mladim iz zapostavljenih okolij.

– Partnerski pristop: da bi povečali število kakovostnih pripravništev, bi morali delodajalci in organizacije gostiteljice poglobiti sodelovanje z javnimi zavodi za zaposlovanje (tudi prek mreže EURES), drugimi javnih organi, ustanovami za izobraževanje in usposabljanje ter drugimi delodajalci in tako bolje izkoriščati sinergije, zmanjševati stroške, izmenjevati dobre prakse, izboljševati usklajenosti s potencialnimi pripravniki itd.

Tak okvir za kakovost bi lahko bil omejen na pripravništva na odprtem trgu in bi imel obliko priporočila (na podlagi členov 292, 153 PDEU), kot je bilo napovedano v svežnju o zaposlovanju.

5.2.        Znak kakovosti pripravništev

Druga možnost je izdajanje znaka kakovosti organizacijam gostiteljicam, izobraževalnim ustanovam, zavodom za zaposlovanje in/ali drugim ustreznim udeležencem, ki delujejo v skladu z okvirom za kakovost ali ožjim naborom načel kakovosti. Veljalo bi razmisliti tudi o uvedbi znaka kakovosti za posebne sektorje.

Možne so različne rešitve. Za čim manjše stroške usklajevanja bi organizacijam, ki izpolnjujejo načela kakovosti, znak kakovosti lahko podelili brez predhodnega pregleda ali preverjanja, ob upoštevanju, da ustrezno utemeljene pritožbe lahko povzročijo odvzem znaka. Tako bi lahko podeljevanje znaka kakovosti upravljala majhna zunanja pisarna ali organizacija zainteresiranih strani. Znak kakovosti bi bil neregulativna rešitev vprašanj kakovosti. Nevarnost tega pristopa je, da bo za znak kakovosti morda zaprosilo le nekaj organizacij, zlasti ker je povpraševanje po pripravništvih trenutno večje od ponudbe. Poleg tega bi za znak kakovosti verjetno večinoma zaprosile tiste organizacije, ki že ponujajo visokokakovostna pripravništva, zato ta rešitev problema ne bi zajela v celoti.

5.3.        Oblikovanje informacijskega spletišča

Tretja možnost je oblikovanje spletišča s pregledom pripravništev (z redno posodobljenimi informacijami o pogojih pripravništev in pravnem okviru v vsaki državi članici – morebiti v okviru portala EURES). Dobro zasnovano, uporabnikom prijazno spletišče bi omogočilo lažji dostop do informacij o nacionalnih zakonodajah na področju pripravništva in o razpoložljivosti različnih oblik pripravništev v državah članicah. To bi lahko pripravnikom zmanjšalo stroške iskanja, izboljšalo usklajevanje in pozitivno vplivalo na povečanje števila kandidatov za čezmejna pripravništva. Po drugi strani pa bi bil učinek na kakovost pripravništva omejen. Spletišče bi rešilo pomanjkanje splošnih informacij o standardih, ne bi pa moglo sistematično zagotavljati informacij o kakovosti posameznih prostih pripravniških mestih; informacije o kakovosti bi se lahko zbirale samo s subjektivnimi povratnimi informacijami pripravnikov in bivših pripravnikov o posameznih pripravniških mestih.

5.4.        Učinek možnosti

V spremnem analitičnem dokumentu je navedeno, da bodo vse možnosti za ukrepanje na ravni EU imele učinek. Komisija socialne partnerje prosi za mnenja o učinku predlaganih možnosti.

6.           Naslednji koraki

Okvir za kakovost bi lahko ključno prispeval k izboljšanju kakovosti pripravništev v EU. Spodbujal bi organizacije gostiteljice, da ponudijo več pripravništev z visokokakovostnimi učnimi vsebinami in dostojnimi delovnimi pogoji, ki bodo resnična odskočna deska za vstop na trg dela.

Komisija bo v prihodnjih prizadevanjih za izboljšanje pripravništev upoštevala rezultate tega posvetovanja. Pri tem lahko takšno ukrepanje prekine, če se socialni partnerji odločijo za medsebojna pogajanja glede zadevnih vprašanj v zadostnem obsegu. V nasprotnem primeru bo sprejela pobudo EU o okviru za kakovost pripravništev, ki bo temeljila na oceni učinka.

7.           VPRAŠANJA ZA SOCIALNE PARTNERJE

Komisija zato zbira mnenja socialnih partnerjev o naslednjih vprašanjih in jih prosi za oceno učinka najprimernejše možnosti:

1.           Ali menite, da bi možnost iz oddelka 5.1

– lahko zagotovila sprejemljiv okvir za reševanje težav, na katere ste opozorili v prvi fazi posvetovanja?

– morala biti omejena na pripravništva na odprtem trgu ali bi morala zajemati vse vrste pripravništev?

2.           Kaj menite o možnostih iz oddelkov 5.2 in 5.3?

3.           Ali so socialni partnerji EU na medpanožni ali sektorski ravni pripravljeni začeti pogajanja na podlagi elementov iz oddelka 5.1 tega sporočila, da se v skladu s členom 155 PDEU sklene sporazum o okviru za kakovost pripravništev?

[1]               COM(2012) 173 final.

[2]               SWD(2012) 99 final.

[3]               Možni izidi tega postopka so: socialni partnerji lahko začnejo pogajanja in dosežejo avtonomen sporazum ali pa od Komisije zahtevajo, naj na podlagi njihovega sporazuma pripravi zakonodajni predlog. Če se socialni partnerji ne morejo sporazumeti ali odločijo, da ne bodo začeli pogajanj, mora Komisija oceniti stanje in se odločiti, ali bo predstavila svoj predlog.

[4]               SWD(2012) 407, 5.12.2012.

[5]               Evropska konfederacija sindikatov.

[6]               Evropsko združenje obrti, malih in srednje velikih podjetij.

[7]               Evropski center za podjetja z javno udeležbo in podjetja splošnega gospodarskega pomena.

[8]               EP 2009/2221 (INI), 14.6.2010.

[9]               COM(2012) 173, 18.4.2012.

[10]             EUCO 76/12, 28.–29. junija 2012.

[11]             Evropska komisija (2012): Študija o celovitem pregledu ureditev na področju pripravništev v državah članicah (v nadaljnjem besedilu: študija o pripravništvih).

[12]             Po izkušnjah iz programov Erasmus in Leonardo da Vinci si mnogi študenti želijo opravljati pripravništvo v tujini, saj povpraševanje morebitnih pripravnikov znatno presega razpoložljiva sredstva.

[13]             COM(2012) 727, 5.12.2012.

[14]             Podroben pregled priporočil, ki se nanašajo na mlade, je na voljo v Prilogi II k SWD(2012) 406, 5.12.2012.

[15]             EUCO 76/12, 28.–29. junija 2012.

[16]             COM(2012) 173, 18.4.2012.

[17]             V večini držav članic študentom socialno zaščito zagotavlja država ali njihova izobraževalna ustanova, kar pomeni, da so zavarovani pred zdravstvenimi tveganji in nesrečami med opravljanjem pripravništva v času študija.