SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v Evropski uniji

Uvod

V globaliziranem gospodarskem okolju postaja mobilnost delavcev v EU ter med EU in ostalim svetom vedno večja realnost in nuja. Koordinacija v zvezi s socialno varnostjo je sistem pravil, katerih cilj je olajšanje takšne mobilnosti. EU ima sistem pravil koordinacije sistemov socialne varnosti za mobilnost v EU že več kot 50 let[1]. Pred nedavnim so se ta pravila razširila na Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico[2].

Koordinacija sistemov socialne varnosti med EU in ostalim svetom je obravnavana na dva načina. Na eni strani je nacionalni pristop, pri čemer države članice sklenejo dvostranske sporazume z izbranimi tretjimi državami. Ta pristop je neenakomeren: obstaja nepopolna mreža sporazumov in vsebina sporazumov se navadno razlikuje od države do države.

Na drugi strani pa se sedaj razvija skupni pristop EU h koordinaciji sistemov socialne varnosti s tretjimi državami.

Ob upoštevanju navedenega ima to sporočilo štiri cilje:

– poudarja, da se migranti in podjetja iz tretjih držav, ki na splošno vidijo EU kot eno samo enoto, srečujejo z razdrobljenimi sistemi socialne varnosti, kar ustvarja ovire v smislu vstopanja v EU, gibanja po njej in izstopanja iz nje;

– prizadeva si za spodbujanje in krepitev sodelovanja med državami članicami, tako da bi se lahko s tretjimi državami razvil manj razdrobljen pristop h koordinaciji sistemov socialne varnosti;

– določa različne načine, kako pravila EU že vplivajo na zunanjo razsežnost, in daje jasna navodila glede pravnega razmerja med pravom EU in nacionalni dvostranskimi sporazumi;

– opisuje obstoječe sestavine skupnega pristopa EU in oblikuje predloge za njegov nadaljnji razvoj.

1.           Dvostranski sporazumi držav članic s tretjimi državami

1.1.        Kaj zajemajo nacionalni dvostranski sporazumi?

Pravice v zvezi s socialno varnostjo za osebe, ki se preselijo v in iz EU se še vedno pretežno obravnavajo v okviru nacionalnih predpisov. Posamezne države članice sklenejo dvostranske sporazume o koordinaciji socialne varnosti s tretjimi državami in ti sporazumi vzpostavijo sistem pravil koordinacije za osebe, ki se gibljejo med dvema državama. Razlogi za takšne sporazume so različni: običajno je njihov cilj zaščita državljanov, ki delajo v drugih državah; vse bolj pa se nanje gleda kot na sredstvo za pritegnitev podjetij in delovne sile iz tretjih držav. Sporazum je prav tako lahko izraz političnega prijateljstva med državama. Države članice EU so tudi pogodbenice večstranskih sporazumov socialne varnosti, kot je na primer Ibero-ameriška konvencija o socialni varnosti, katere pogodbenici sta tako Španija kot Portugalska.

Večina sporazumov s tretjimi državami običajno vsebuje pravila o veljavni zakonodaji, enaki obravnavi in pokojninah. Pokojninske določbe ščitijo pridobljene pravice migrantov, ko zapustijo nacionalno ozemlje, in omogočajo izplačilo pokojnine na drugem ozemlju. V nekaterih primerih je sprejeta določba za seštevanje zavarovalnih dob, dob zaposlitve ali stalnega prebivanja. Pravila veljavne zakonodaje na splošno vključujejo določbe o „napotitvi“. Te omogočajo, da za delavce, ki izpolnjujejo določene pogoje, še naprej velja zakonodaja o socialni varnosti države pošiljateljice in jih odvezuje plačila prispevkov za socialno varnost v njihovi državi zaposlitve. Načelo enake obravnave delavcev migrantov zagotavlja, da so obravnavani enako kot državljani države zaposlitve.

Države članice EU se na splošno pogajajo o dvostranskih sporazumih ne glede na prakso njihovih partnerskih držav EU. Postopek je zelo razdrobljen. V praksi bi lahko glavni trgovinski partnerji EU načrtovali sklenitev sporazumov z nekaterimi državami EU, medtem ko bi druge države pustili ob strani. Ni mehanizma za usklajevanje pristopov, prav tako ni mehanizma, s pomočjo katerega se lahko države članice EU sestanejo, da bi rešile skupne težave, s katerimi se srečujejo v zvezi z določeno državo.

Poleg tega se morajo priseljenci in podjetja s sedežem v tretjih državah zaradi specifičnosti nacionalnih dvostranskih sporazumov po posameznih državah članicah , prilagajati ne le razdrobljenim sistemom socialne varnosti, ko se gibljejo med državami EU, temveč tudi posebnim nacionalnim dvostranskim sporazumom, kadar se naselijo v EU in izselijo iz nje. Mreža dvostranskih sporazumov nikakor ni dokončana: glede na zadevno tretjo državo morda ni dvostranskega sporazuma z zadevno državo EU. To lahko pomeni izgubo pridobljenih pravic iz socialne varnosti za osebe, ki se preselijo iz ali nazaj v EU. To bi lahko prizadelo migrante z državljanstvom v EU, in migrante iz tretjih držav. Na splošno ni prave preglednosti glede pravic državljanov.

1.2.        Vpliv prava EU na nacionalne dvostranske sporazume

Sodba Gottardo

Za nacionalne dvostranske sporazume, tako kot za katero koli drugo vrsto zakonodaje države članice, velja prevlada prava EU. To je postalo jasno na področju socialne varnosti leta 2002, ko je Sodišče Evropske unije na podlagi člena 39 ES (zdaj člen 45 PDEU) odločilo, da države članice ne smejo omejiti uporabe sporazumov socialne varnosti, sklenjenih s tretjimi državami, na svoje državljane in da morajo obravnavati državljane EU enako v skladu s pogoji iz Sporazuma[3]. Ta odločitev, znana kot sodba Gottardo, pomeni, da morajo države članice, ki izvajajo sporazume na podlagi državljanstva, prilagoditi uporabo svojih sporazumov s tretjimi državami in zagotoviti, da lahko ti enako koristijo državljanom drugih držav članic[4].

Uredba št. 1231/2010

Pravila koordinacije EU glede socialne varnosti vplivajo tudi na zmožnost držav članic, da uporabljajo predpise, ki so jih določile v dvostranskih sporazumih. Pravila EU, ki jih vsebujeta uredbi (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009 in se nanašajo na koordinacijo sistemov socialne varnosti, določajo sistem koordinacije za osebe, ki se gibljejo znotraj EU. V letu 2003 so bila podaljšana na vse državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU in katerih „razmere niso v vsakem pogledu omejene na eno samo državo članico“. Veljavna uredba je Uredba (EU) št. 1231/2010[5]. Uredba je dejansko „most“, ki omogoča vsem osebam, ki zakonito prebivajo v eni državi EU, a so v neke vrste čezmejnem položaju, da imajo koristi na podlagi pravil koordinacije EU. To vključuje praktična vprašanja, kot je uživanje enakih pravic kot državljani EU do prejemanja vse potrebne zdravstvene oskrbe med začasnim bivanjem v drugi državi članici (pravica na podlagi evropske kartice zdravstvenega zavarovanja)[6].

Uredba (EU) št. 1231/2010 daje Evropski uniji izključno pristojnost glede koordinacije pravic socialne varnosti državljanov tretjih držav, ki so v čezmejnem položaju v EU. V primerih sporov imajo predpisi EU prednost pred nacionalnimi predpisi, ki so vsebovani v dvostranskih sporazumih s tretjimi državami. Kadar je na primer državljan iz tretje države napoten v državo EU pod pogoji dvostranskega sporazuma s tretjo državo in gre potem delat v drugo državo članico, se bo za to drugo premestitev uporabljala Uredba (EU) št. 1231/2010. Nadalje, kadar državljan tretje države dela v dveh ali več državah članicah za delodajalca s sedežem zunaj EU, se bodo uporabljala pravila EU za veljavno zakonodajo o socialni varnosti[7].

1.3.        Skupna praktična vprašanja in izzivi

Države članice morajo v skladu z „obvezo lojalnega sodelovanja“ v členu 4(3) PEU ter členu 351 PDEU sprejeti vse primerne ukrepe, da odpravijo neskladnosti med sporazumi, ki jih imajo s tretjimi državami in svojimi obvezami, ki izhajajo iz zakonodaje EU. V zvezi z učinkom odločitve Gottardo in Uredbe (EU) št. 1231/2010 o dvostranskih sporazumih morajo države članice zagotoviti sodelovanje zadevnih tretjih držav, da se izpolnijo obveze EU. Zaradi tega nastane več skupnih izzivov.

Da je v skladu s sodbo Gottardo, je treba dvostranski sporazum uporabljati v skladu z načelom EU glede nediskriminacije. To lahko vključuje ponovna pogajanja o sporazumu ali samo pridobitev privolitve, da se klavzula o nediskriminaciji vključi v sporazum. V praksi bodo morda morale države članice pridobiti evidence o socialnem zavarovanju iz tretjih držav za državljane držav EU, ki niso njihovi lastni. To pogosto povzroči administrativne in pravne težave. Temeljni problem pri tem pa je, da je država članica EU zavezana, da ravna v skladu s pravom EU, tretja država pa na splošno ni zavezana k sodelovanju v zvezi s temi vprašanji.

Zagotavljanje, da je način uporabe dvostranskih sporazumov v skladu z Uredbo (EU) št. 1231/2010 povzroča podobna vprašanja. Tretjim državam je treba pojasniti, da se v nekaterih okoliščinah dvostranskih sporazumov ne more uporabiti, ker ima zakonodaja EU prednost. S to težavo se soočajo vse države članice, ki pa trenutno nimajo skupnega mehanizma za odpravljanje le-te. Ena od možnih enostavnih rešitev je, da se v vse sporazume vključi določba, da ima v primeru spora zakonodaja EU prednost pred pogoji iz sporazuma.

Države članice imajo ključne skupne težave in se sprašujejo, kako se upreti pritisku, da bi pristale na dolga obdobja napotitve na delo, ki omogočajo, da so delavci iz tretjih držav izvzeti iz prispevanja v sistem socialne varnosti države članice. Najdaljše obdobje v EU, v katerem delavec lahko ostane zavarovan v državi članici izvora, je dve leti[8]. Vendar pa lahko ostanejo delavci, napoteni na delo v EU iz tretjih držav, zavarovani v svoji državi porekla za bistveno daljša obdobja, in to izvzetje iz zdravstvenega zavarovanja v EU je pogosto občutljiva točka pri sklepanju novejših dvostranskih sporazumov.

Poleg tega je pridobitev podatkov iz tretje države ključno vprašanje za večino držav članic v zvezi z ukrepi za boj proti goljufijam. Pravila EU v zvezi s koordinacijo sistemov socialne varnosti vsebujejo določbe, ki omogočajo državi članici, da zahteva preverjanje podatkov iz države članice, v kateri upravičenec stalno prebiva[9]. To nosilcem, ki izplačujejo dajatve, omogoča, da na primer jamčijo, da je upravičenec do pokojnine še živ ali da oseba še vedno izpolnjuje pogoje za prejemanje invalidske pokojnine. Ni veliko dvostranskih sporazumov, ki vsebujejo takšen mehanizem za preverjanje. Številne države članice bi pozdravile uvedbo učinkovitega pristopa k boju proti goljufijam.

1.4.        Krepitev sodelovanja s tretjimi državami na področju koordinacije sistemov socialne varnosti

– Glede na zgoraj navedena praktična vprašanja in izzive je jasno, da bi bilo boljše sodelovanje med državami članicami in tretjimi državami na področju koordinacije sistemov socialne varnosti koristno v več pogledih. Kadar države članice sodelujejo in po potrebi skupaj delujejo, imajo močnejše pogajalsko stališče nasproti tretjim državam, lahko lažje rešujejo skupne težave in skupaj poskrbijo, da se dvostranski sporazumi uporabljajo v skladu z zakonodajo EU. Na splošno naj bi večje sodelovanje privedlo do bolj usklajenega splošnega pristopa držav EU.

– V zvezi s tem je treba vzpostaviti mehanizem na ravni EU za krepitev sodelovanja med državami članicami. V tem okviru bo Komisija podprla k rezultatom usmerjeno delovno skupino strokovnjakov iz držav članic, ki se srečuje na letni osnovi, da bi se tovrstno sodelovanje olajšalo. Delovna skupina bo tudi omogočila Komisiji izmenjavo informacij o stanju pogajanj o sporazumih EU s tretjimi državami. Novi mehanizem bo prav tako zagotovil dopolnjevanje med nacionalnim dvostranskim pristopom in pristopom, ki ga EU razvija na področju sodelovanja s tretjimi državami v zvezi s koordinacijo sistemov socialne varnosti.

2.           Razvoj skupnega pristopa EU

2.1.        Uredba (EU) št. 1231/10

Uredba (EU) št. 1231/10 razširja osebno področje uporabe uredb EU, ki se nanašajo na koordinacijo sistemov socialne varnosti, na državljane tretjih držav, ki imajo zakonito stalno prebivališče in „njihove razmere v nobenem pogledu niso omejene na eno samo državo članico“. Eden od učinkov Uredbe je, da imajo državljani, ki spadajo v njeno področje uporabe, lahko koristi od načela enakega obravnavanja iz člena 4 Uredbe (ES) št. 883/2004. To pomeni, da bo vsak državljan tretje države v čezmejnem položaju, ki spada v področje uporabe Uredbe (ES) št. 1231/2010 in je upravičen do starostne pokojnine v eni državi EU, upravičen do enake obravnave kot državljani države, ki izplačuje dajatve, kar zadeva plačilo te pokojnine zunaj EU[10].

Komisija meni, da je potrebno učinkovito izvajanje načela enake obravnave, kadar gre za izplačevanje pokojnin v tretji državi. To je še toliko bolj pomembno, ker se glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, lahko pravico do pokojnine, ki temelji na zaposlitvi, v določenih okoliščinah izenači z lastninsko pravico, ki je zaščitena z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah[11]. V ta namen bo Komisija uporabila svojo mrežo nacionalnih strokovnjakov za socialno varnost, da bi zbrala informacije o zakonodaji in drugih ukrepih na nacionalni ravni v zvezi s izplačilom pokojnin v tretjih državah. Te informacije bodo vnesene v opise socialne varnosti različnih držav, objavljenih na spletni strani Komisije, in bodo dopolnjene z informacijami o dvostranskih sporazumih držav članic s tretjimi državami, katere bodo prav tako pridobljene s pomočjo nacionalnih strokovnjakov za socialno varnost.

2.2.        Pravice na podlagi instrumentov EU na področju migracij

Pravila EU, ki urejajo migracije, so predpisala standarde, ki jih mora izpolnjevati nacionalna zakonodaja na področju socialne varnosti glede državljanov tretjih držav, ki prebivajo v državi članici. Na primer, po petih let zakonitega prebivanja v državi članici EU in ob predpostavki, da so izpolnjeni nekateri pogoji, državljani tretjih držav pridobijo enake pravice kot državljani glede socialnega zavarovanja, socialne pomoči in socialnega varstva, kakor jih določa nacionalna zakonodaja[12]. Poleg tega obstajajo tri direktive EU na področju migracij, tako imenovana „direktiva o enotnem dovoljenju“[13], tako imenovana direktiva o „modri karti“[14] in direktiva, ki obravnava raziskovalce iz tretjih držav[15], ki državljanom iz tretjih držav, ki so priznani v državah članicah – ob upoštevanju nekaterih omejenih izjem – zagotavlja enako obravnavo na področju socialne varnosti, kot velja za državljane države, v kateri stalno prebivajo. To jamstvo vključuje enako obravnavo, kar zadeva prenos njihovih državnih pokojnin v tretjo državo in ni odvisno od obstoja dvostranskih sporazumov[16]. Predlogi Komisije za nadaljnje direktive EU na področju migracij vsebujejo podobne klavzule o enaki obravnavi[17].

2.3.        Pridružitveni sporazumi in stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi

Na splošno vsebujejo pridružitveni sporazumi (vključno s stabilizacijsko-pridružitvenimi sporazumi, sklenjenimi z državami Zahodnega Balkana) številna načela koordinacije, ki naj bi urejala pravila socialne varnosti za delavce in njihove družine, ki se gibljejo med državami članicami EU in pridruženimi državami. Poleg tega so dobili Pridružitveni sveti, ustanovljeni s temi sporazumi, nalogo, da sprejmejo določbe za izvajanje teh načel.

Oktobra 2010 je Svet sprejel prvi korak na tem področju z določitvijo stališča, ki ga EU zavzame v pridružitvenih svetih, ustanovljenih s sporazumi z Alžirijo, Marokom, Tunizijo, Izraelom, Hrvaško in Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, kar zadeva sprejetje sklepov s strani teh svetov v zvezi s koordinacijo sistemov socialne varnosti[18].

Ti sklepi pridružitvenega sveta morajo zajemati naslednje pravice za zakonito zaposlene delavce: enako obravnavo v primerjavi z delavci v državi gostiteljici; izvoz celotnega zneska starostne pokojnine, pokojnine za preživele družinske člane in invalidske pokojnine ter pokojnine v primeru nesreč pri delu in poklicnih bolezni zunaj ozemlja države, ki izplačuje dajatve; in enako obravnavo za družinske člane, ki zakonito prebivajo. Pravice morajo biti vzajemne – delavci EU uživajo enake pravice v pridruženih državah in ob vrnitvi v EU. Uživanje teh pravic ne bi smelo biti odvisno od internega gibanja oseb v EU. Ti sklepi bi morali tudi določiti vzajemni okvir za sodelovanje in mehanizme za preverjanje za boj proti goljufijam. Določbe dvostranskih sporazumov, sklenjenih med pridruženimi državami in posameznimi državami članicami, ki določajo ugodnejšo obravnavo državljanov pridruženih držav ali držav članic, se še naprej uporabljajo (ob upoštevanju, odvisno od primera, omenjene sodne prakse Sodišča Gottardo).

Ko bodo sklepi pridružitvenega sveta sprejeti, se bo skupni pristop EU glede koordinacije sistemov socialne varnosti učinkovito izvajal in imel neposredni učinek na nacionalno zakonodajo. Pozneje bo Komisija predlagala nekatere praktične upravne ureditve nezakonodajne narave, da bi se olajšala uporaba teh pridružitvenih sklepov. Komisija bo pomagala državam članicam, da bi uporabljale te sklepe: organizirala bo letna srečanja za razpravljanje o ureditvah koordinacije s pridruženimi državami in lažje sodelovanje na splošno; natančno bo spremljala, kako države članice uporabljajo sklepe.

Nazadnje, nobena razprava o vprašanju pridružitvenih sporazumov EU in koordinaciji sistemov socialne varnosti ne bi bila popolna brez navedbe Pridružitvenega sporazuma s Turčijo in zlasti Dodatnega protokola k navedenemu sporazumu[19] iz leta 1970, ki zagotavljata postopno doseganje cilja prostega pretoka delavcev med Turčijo in EU. V tem smislu člen 39 Dodatnega protokola od Pridružitvenega sveta zahteva, da sprejme ukrepe socialne varnosti za turške delavce, ki se gibljejo znotraj EU. Ta določba je bila izvršena s Sklepom Pridružitvenega sveta št. 3/80[20]. Čeprav potrebni izvedbeni ukrepi za ta sklep niso bili nikoli sprejeti, je Sodišče odločilo, da se načelo enake obravnave in klavzula o izvozu pokojnin iz Sklepa št. 3/80 uporabljata neposredno[21]. Zato na podlagi sodne prakse Sodišča dejansko že obstaja določen skupen pristop EU glede koordinacije socialne varnosti za turške delavce v EU.

2.4.        Uporaba pridružitvenih sporazumov pri nadaljnjem razvoju skupnega pristopa EU

EU in njene države članice niso glede koordinacije sistemov socialne varnosti prevzele obveznosti samo v zvezi s Turčijo, temveč tudi v sporazumih z Albanijo, Črno goro in San Marinom. Izvajanje teh določb je še vedno nerešeno. Komisija meni, da je treba pravne obveznosti, določene v teh sporazumih, upoštevati, tako da bo predlagala drugi sveženj sklepov Sveta o stališču, ki ga EU zavzame v ustreznih stabilizacijsko-pridružitvenih svetih, pridružitvenih svetih ali svetih za sodelovanje glede koordinacije sistemov socialne varnosti EU in teh držav.

Zlasti za Turčijo Komisija meni, da je treba sprejeti ukrepe za nadomestitev in posodobitev Sklepa Pridružitvenega sveta št. 3/80[22]. To je toliko bolj potrebno v skladu z nedavno sodbo Sodišča v zadevi C-485/07, Akdas. Novi predlog Komisije za izvajanje vidikov socialne varnosti Pridružitvenega sporazuma bo na primer upošteval načelo iz Uredbe (ES) št. 883/2004, da „posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“, niso izvozljive.

Kar zadeva pogajanja o novih pridružitvenih sporazumih s tretjimi državami, si bo Komisija prizadevala vključiti standardno klavzulo koordinacije sistemov socialne varnosti, ki temelji na načelih enake obravnave, izvoza pokojnin in upravnega sodelovanja.

2.5.        Novi sporazumi EU o socialni varnosti

Komisija bo za upoštevanje potreb globaliziranega trga dela začela razpravo v Upravni komisiji za koordinacijo sistemov socialne varnosti, da bi presodila, ali bi v nekaterih okoliščinah lahko obstajala potreba po skupnemu delovanju držav članic glede koordinacije socialne varnosti v zvezi z zadevno tretjo državo. Novi instrument (sporazumi EU o socialni varnosti) bi lahko zadovoljil to potrebo. Takšni sporazumi bi omogočili prožnejši pristop h koordinaciji glede socialne varnosti, kot je možen na podlagi pridružitvenih sporazumov, in bi bili lahko sklenjeni tudi s tretjimi državami, s katerimi ni pridružitvenega sporazuma ali sporazuma o sodelovanju. Sporazum EU bi bilo mogoče skleniti, kadar se potreba pojavi – na primer za obravnavanje težav z določeno tretjo državo pri izvajanju Uredbe (EU) št. 1231/2010 ali zadev, povezanih z dvojnimi prispevki za socialno varnost. Tak sporazum bi omogočil vključitev možnih dvostranskih posebnosti med državo članico in zadevno tretjo državo, njihova uporaba pa bi bila lahko za države članice neobvezna.

Komisija predvideva, da bi se takšni prilagojeni sporazumi sklenili z nekaterimi strateškimi partnerji EU, zlasti s tistimi, s katerimi obstaja pomembno gibanje delovne sile. Sporazum z državami organizacije za regionalno povezovanje bi bil prav tako lahko ena od možnosti. Splošni cilj takšnih sporazumov bi bilo spodbujanje skladnega pristopa EU do zadevnih tretjih držav.

2.6.        Krepitev zunanjega profila EU glede socialne varnosti

V strategiji Evropa 2020 je bilo poudarjeno, da je za EU bistvenega pomena, da je usmerjena navzven ter da sodeluje pri glavnih razpravah in ukrepih glede regulativnih vprašanj na svetovni ravni. Ker države vedno bolj razvijajo sodelovanje v zvezi z vprašanji čezmejne socialne varnosti, bi morala EU v tem okviru, glede na svoje dolgoletne izkušnje v zvezi s koordinacijo sistemov socialne varnosti, prevzeti vodilno vlogo. To bi moralo vključevati sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami, kot je Mednarodna organizacija dela (ILO). Mednarodna konferenca dela v letu 2011 je pozvala države članice ILO, naj razmislijo o sklenitvi sporazumov za zagotavljanje enake obravnave ter dostopa do pravic na področju socialne varnosti delavcev migrantov, njihove ohranitve in/ali prenosljivosti. Vse bolj pridobiva na pomenu razprava o koordinaciji sistemov socialne zaščite in socialne varnosti z drugimi regijami v svetu. Zato bo Komisija spodbujala sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami in drugimi deli sveta na področju koordinacije v zvezi s socialno varnostjo.

[1]               Pravila trenutno zajemata Uredba (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in njena izvedbena uredba (ES) št. 987/2009, UL L166, 30.5.2004, str. 1; UL L 284, 30.10.2009, str. 1.

[2]               Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru je začel veljati 1. januarja 1994 (vendar se je začel uporabljati za Lihtenštajn šele 1. maja 1995), UL L 1, 3.1.1994, str. 3. Sporazum med EU in Švico je začel veljati 1. junija 2002, UL L 114, 30.4.2002, str. 1.

[3]               Zadeva C-55/00.

[4]               Priporočilo št. P1 z dne 12. junija 2009 Upravne komisije za koordinacijo sistemov socialne varnosti (UL C 106, 24.4.2010, str. 47.

[5]               UL L 344, 29.12.2010, str. 1. Za Združeno kraljestvo je prejšnja Uredba (ES) št. 859/2003 še naprej zavezujoča in se zanj še naprej uporablja. Za Dansko Uredba (EU) št. 1231/2010 in Uredba (ES) št. 859/2003 nista zavezujoči in se zanjo ne uporabljata. Države EGP in Švica ne uporabljajo nobene teh uredb.

[6]               Člen 19 Uredbe (ES) št. 883/2004.

[7]               Glej na primer člen 14(11) Uredbe (ES) št. 987/2009.

[8]               Člen 12 Uredbe (ES) št. 883/2004.

[9]               Člen 5(3) Uredbe (ES) št. 987/2009.

[10]             Glej uvodno izjavo 13 Uredbe (EU) št. 1231/2010.

[11]             ESČP, Klein proti Avstriji (pritožba št. 57028/00), 3. marca 2011.

[12]             Člen 11 Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, UL L 16, 23.1.2004, str. 44.

[13]             Direktiva Sveta 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, UL L 343, 23.12.2011, str. 1.

[14]             Direktiva Sveta 2009/50/ES o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene visokokvalificirane zaposlitve, UL L 155, 18.6.2009, str. 17.

[15]             Direktiva Sveta 2005/71/ES o posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja, UL L 289, 12.10.2005, str. 15.

[16]             Ta pravica je izrecno dodeljena s členom14(1)(f) Direktive 2009/50/ES, vendar prav tako izhaja iz pogojev člena 12(c) Direktive 2005/71/ES.

[17]             Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi sezonskega dela, COM (2010) 379 final; Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav v okviru premestitev znotraj podjetja, COM(2010) 378 final.

[18]             UL L 306, 23.11.2010.

[19]             Dodatni protokol z dne 23.11.1970 k Sporazumu o pridružitvi med EGS in Turčijo, UL, L 293 1972, str. 3.

[20]             Sklep 3/80 Pridružitvenega sveta z dne 19. septembra 1980 o uporabi sistemov socialne varnosti držav članic Evropske skupnosti za turške delavce in člane njihovih družin, UL C110, 25.4.1983, str. 60.

[21]             Zadeva C-262/96, Sürül; zadeva C-485/07, Akdas; glej tudi sodbi v zadevi C-18/90, Kziber; C-103/94, Krid, o klavzuli enake obravnave v sporazumih o sodelovanju z državami Magreba, ki so jih zdaj nadomestili pridružitveni sporazumi.

[22]             Komisija bo umaknila svoj prejšnji predlog za izvajanje Sklepa Pridružitvenega sveta št. 3/80 (COM (83) 13).