KAZALO

1........... Uvod.............................................................................................................................. 5

2........... Prispevek k dolgotrajni trajnosti po vsem svetu................................................................ 5

2.1........ Preoblikovanje dialoga v uspešna partnerstva.................................................................. 5

2.2........ Ohranitev in okrepitev globalne arhitekture za upravljanje ribištva..................................... 7

2.3........ Prispevek k učinkovitejšemu delovanju RFMO............................................................... 8

3........... Na poti k sporazumom o trajnostnem ribolovu............................................................... 10

3.1........ Sedanji sporazumi o partnerstvu na področju ribolova in njihove pomanjkljivosti............ 10

3.2........ Boljše spodbujanje dolgoročnega ohranjanja virov in trajnosti........................................ 11

3.3........ Okrepitev upravljanja dvostranskih ribiških sporazumov................................................ 12

3.4........ Učinkovitejša podpora za trajnostni ribolov v partnerskih državah.................................. 13

4........... Skladnost z drugimi politikami EU................................................................................. 13

PRILOGA I............................................................................................................................... 15

PRILOGA II.............................................................................................................................. 16

POVZETEK

Po najnovejši oceni Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) se skoraj 85 % svetovnih staležev rib, za katere so na voljo informacije, popolnoma ali čezmerno izkorišča[1]. EU si mora prizadevati, da bo to stanje spremenila s hitrimi in drznimi pobudami.

EU je eden od maloštevilnih pomembnih akterjev, ki je močno prisoten na vseh svetovnih oceanih s svojimi ladjevji in naložbami, dvostranskimi sporazumi s tretjimi državami in sodelovanjem v najpomembnejših regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva (Regional Fisheries Management Organisations – RFMO). Je tudi glavni trg za ribiške proizvode, kar zadeva potrošnjo in uvoz. Porabi namreč 11 % svetovnih ribiških virov po obsegu in uvozu ter 24 % ribiških proizvodov po vrednosti. Zato je tudi odgovorna, da nadaljuje s prizadevanji za ohranjanje in trajnostno upravljanje mednarodnih staležev rib.

Prispevek k dolgotrajni trajnosti po vsem svetu

Da bi zagotovila trajnostno upravljanje in ohranjanje ribolovnih virov in izboljšala uspešnost RFMO, si mora EU prizadevati, da:

· nadaljuje globalni in večstranski program, ki spodbuja trajnostni ribolov po vsem svetu, ter pri tem dialog preoblikuje v uspešna partnerstva za obravnavo ključnih vprašanj, kot je odprava nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega (illegal, unreported and unregulated – IUU) ribolova in zmanjšanje presežne zmogljivosti;

· prevzame vodilno vlogo pri krepitvi uspešnosti RFMO, da bodo lahko bolje ohranjale in upravljale žive morske vire v okviru svoje pristojnosti, in sicer z:

– zagotavljanjem bolj zanesljivih podatkov in znanstvenih utemeljitev, na podlagi katerih se bodo sprejemale odločitve;

– boljšo skladnostjo in nadzorom;

– zmanjšanjem zmogljivosti na ravni, ki so sorazmerne z viri;

– učinkovitejšim delovanjem RFMO z izboljšanim sprejemanjem odločitev;

– uvedbo pristojbin za dostop do odprtega morja s strani članov RFMO;

· bolje poveže ribiško, razvojno, okoljsko, trgovinsko in druge politike za spodbujanje ciljev trajnostnega in odgovornega upravljanja.

Večstranski ribiški sporazumi

Mednarodni sporazumi med EU in posameznimi tretjimi državami morajo ostati okvir za ribolovne dejavnosti ladjevja EU v vodah tretjih držav. Za spodbujanje dolgotrajnega ohranjanja virov, dobrega upravljanja dvostranskih odnosov na področju ribištva in trajnostnega razvoja ribiškega sektorja v partnerskih državah mora EU pri prihodnjih ribiških sporazumih:

· sporazume osnovati na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju in informacijah o združenem ribolovnem naporu v zadevnih vodah;

· izvajati znanstvene revizije „mešanih“ sporazumov (sporazumov, ki veljajo za več vrst);

· spoštovanje človekovih pravic postaviti za osnovni pogoj za sklenitev in ohranjanje ribiških sporazumov;

· lastnike ladij obvezati h kritju večjega deleža stroškov pravic do dostopa;

· zagotoviti, da ribiški sporazumi podpirajo boljše upravljanje ribiškega sektorja v partnerski državi, predvsem glede nadzora, inšpekcij ter upravnih in znanstvenih zmogljivosti;

· zagotoviti trdno in učinkovito finančno upravljanje sredstev, namenjenih sektorski podpori, v okviru sporazumov ter predvideti začasno ukinitev plačil ob odsotnosti rezultatov.

Nekateri od teh elementov bi morali biti vključeni že v prehodne sporazume, ki so bili sklenjeni na podlagi pogajanj pred sprejetjem reforme skupne ribiške politike. Po sprejetju reforme bodo pri vseh pogajanjih upoštevane nove usmeritve. Po koncu procesa bo uveljavljena nova generacija sporazumov o trajnostnem ribolovu.

1. Uvod

V sporočilu so predstavljene nove usmeritve za zunanjo razsežnost reformirane skupne ribiške politike (SRP)[2]. Sporočilo temelji na številnih posvetovanjih in ocenah, ki so jih v okviru reforme opravile službe Komisije. Cilj reforme SRP je zagotoviti trajnostno izkoriščanje živih morskih virov ob prizadevanju za trdno gospodarsko uspešnost, vključujočo rast in boljšo kohezijo v obalnih regijah. Z novimi usmeritvami za zunanjo razsežnost reformirane SRP naj bi se ta načela spodbujala na mednarodni ravni, s čimer bi te usmeritve pripomogle k bolj odgovornemu mednarodnemu upravljanju ribištva in zagotovile trajnostno izkoriščanje staležev rib po svetu z doseganjem ribolovne umrljivosti, ki je skladna z največjim trajnostnim donosom[3], do leta 2015, obenem pa bi ublažile vpliv ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem. To konec koncev tako za evropske ribiče kot tudi za ribiče iz tretjih držav pomeni možnost donosnega preživljanja z ribolovom v prihodnosti.

Te usmeritve bodo omogočile tudi večje sinergije s celostno pomorsko politiko EU, kar bo Uniji omogočilo, da bo pri upravljanju ribištva lahko ubrala pristop, ki bo temeljil na ekosistemu, in se spopadla s problemi, ki prispevajo k vplivu na mednarodne staleže rib, kot so podnebne spremembe in onesnaževanje.

2. Prispevek k dolgotrajni trajnosti po vsem svetu 2.1. Preoblikovanje dialoga v uspešna partnerstva

EU ohranja dvostranske dialoge z glavnimi mednarodnimi partnerji, kot so Združene države Amerike, Kanada, Japonska, Avstralija, Nova Zelandija, Rusija in Kitajska. Namen dialogov je zagotoviti trajnost svetovnega ribištva, sklepati zavezništva na področju upravljanja ribištva in reševati težave na dvostranski podlagi.

EU ima tradicionalno dobre odnose s severnimi sosedami, zlasti Norveško, na podlagi t. i. severnih ureditev. Te ureditve določajo deljeno upravljanje virov v vodah severnega Atlantika, Arktike, Baltika in Severnega morja. Leta 2009 je začel veljati dvostranski sporazum med EU in Rusijo glede skupnega upravljanja Baltskega morja. EU z istimi severnimi sosedami sodeluje v forumih obalnih držav na področju izrazito selivskih in čezconskih staležev rib (vključno s skušo in sinjim molom) v severovzhodnem Atlantiku. Komisija bo proučila najboljše pristope k okrepitvi tega sodelovanja, da bi se upošteval razvoj na področju regionalnih procesov, s katerimi se bodo viri upravljali po posameznih morskih bazenih.

Obenem odnose EU z bližnjimi tujimi državami še naprej usmerjajo načela evropske sosedske politike, v okviru katere EU svojim sosedam ponuja privilegiran odnos, ki temelji na vzajemni zavezanosti skupnim vrednotam (demokraciji in človekovim pravicam, pravni državi, dobremu upravljanju, načelom tržnega gospodarstva in trajnostnemu razvoju). Evropska sosedska politika je tudi primerna posrednica celostne pomorske politike EU sosedskim partnerskim državam, saj spodbuja akterje v bazenu Baltskega, Sredozemskega in Črnega morja k oblikovanju in krepitvi mehanizmov za enakovredno izmenjavo, za katere lahko EU zagotovi pobudo in podporo.

Odprava nezakonitega ribolova

Da bi učinkovito reševala osrednje probleme, s katerimi se ribištvo danes spopada (npr. boj proti ribolovu IUU in zmanjšanje presežne zmogljivosti), si mora EU zagotoviti podporo drugih svetovnih akterjev.

Komisija predlaga, da se do konca leta 2013 začnejo razprave z drugimi pomembnimi uvoznicami ribiških proizvodov, zlasti ZDA in Japonsko[4], za uvedbo skupnega pristopa, s katerim bi proizvodom iz ribolova IUU preprečili vstop na te trge. Takšna pobuda bi lahko temeljila na uredbi EU o ribolovu IUU[5] in bi bila osnova za odpravo ribolova IUU v naslednjem desetletju, zlasti ob pridružitvi drugih pomembnih akterjev. Komisija bi bila v bližnji prihodnosti odprta za izvajanje skupnih mehanizmov s svojimi partnerji za izmenjavo informacij in usklajevanje pristopov k akterjem IUU (državam zastave ali ladjevjem).

UKREP · Uspešno partnerstvo z glavnimi akterji za razvoj skupnega pristopa k boju proti ribolovu IUU.

Presežna zmogljivost – svetovni problem

V okviru doseganja ravni ribolovne umrljivosti, združljive z MSY, najpozneje do leta 2015 namerava Komisija uvesti politično pobudo na visoki ravni za razpravo o možnostih zmanjšanja zmogljivosti na svetovni ravni do leta 2013. Takšna pobuda bi upoštevala prizadevanja držav v razvoju in bila skladna z reformo SRP, v okviru katere bo predlagano upravljanje na podlagi pravic kot eden od mehanizmov za doseganje zmanjšanja zmogljivosti.

UKREP · EU bo do leta 2013 organizirala konferenco na visoki ravni za razpravo o načinih zmanjšanja zmogljivosti, ki bo postavila temelje za proces zmanjšanja presežne zmogljivosti na svetovni ravni.

2.2. Ohranitev in okrepitev globalne arhitekture za upravljanje ribištva

Na svetovni ravni sodeluje EU pri delu Združenih narodov, in sicer kot pogodbenica Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu[6] in kot pogodbenica Sporazuma Združenih narodov o staležih rib[7]. EU je tudi dejavna članica Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) in sodeluje pri delu Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

To so glavne organizacije za spodbujanje razprav o zaščiti in ohranjanju živih morskih organizmov. Po sklenitvi sporazumov znotraj navedenih forumov (npr. o zaščiti občutljivih morskih ekosistemov v okviru ZN) so se ti instrumenti uspešno vpeljali na bolj operacijski ravni s sprejetjem konkretnih ohranitvenih ukrepov s strani regionalnih organizacij za upravljanje ribištva (RFMO). Sodelovanje EU v teh forumih mora biti torej usmerjeno in okrepljeno, in sicer v skladu z naslednjimi smernicami:

– nadaljnje spodbujanje pobud z osredotočanjem na vlogo držav pristanišča in držav zastave pri boju proti dejavnostim ribolova IUU v okviru FAO, kot so sporazum držav pristanišča iz leta 2009 ali tehnična posvetovanja o uspešnosti države zastave;

– nadaljnja prizadevanja za ozaveščanje o ključnih problemih, kot so presežna zmogljivost, zavržki, prilov ali posledice uporabe določenega ribolovnega orodja na morske ekosisteme, na ravni ZN;

– spodbujanje vzpostavitve enakih konkurenčnih pogojev za plovila, ki lovijo v vodah RFMO in tretjih držav, da bi preprečili „tekmovanje do dna“, pri čemer bi se popustljivejši okvir upravljanja lahko zlorabljal v škodo virov. Takšni ukrepi bi se izvajali brez poseganja v osnovno odgovornost držav zastave za odgovorno obnašanje plovil v njihovi pristojnosti.

UKREPI Komisija bo Svetu predlagala, naj: · še naprej pripravlja ambiciozne predloge za letno resolucijo Generalne skupščine ZN o trajnostnem ribolovu; · okrepi podporo za oblikovanje mednarodnih instrumentov za ohranjanje in upravljanje staležev rib v okviru FAO; · na ravni ZN sproži pobudo za uvedbo enotne sheme podeljevanja certifikatov, s katero bi odpravili ribolov IUU; · tretje strani spodbuja k upoštevanju visokih standardov trajnosti na odprtem morju in v vodah tretjih držav.

2.3. Prispevek k učinkovitejšemu delovanju RFMO

RFMO pomenijo ključne forume za ohranjanje in upravljanje skupnih in selivskih staležev rib. EU se je na podlagi konvencije UNCLOS in Sporazuma Združenih narodov o staležih rib zavezala, da bo sodelovala pri delu različnih RFMO, če ima zaradi ribolova ali trga dejanski interes[8] pri vrstah ribolova, ki ga te organizacije upravljajo. Vloga EU v teh forumih se je znatno povečala od leta 1999, ko je bilo objavljeno zadnje sporočilo o sodelovanju Skupnosti v okviru regionalnih ribiških organizacij (RFO)[9].

Kljub prizadevanjem RFMO, da bi trajnostno upravljale z viri v njihovi pristojnosti, ribji staleži še vedno upadajo. Po najnovejši oceni FAO se za skoraj 85 % svetovnih staležev rib, za katere so na voljo informacije, navaja, da so popolnoma ali čezmerno izkoriščani[10]. Ta trend je opazen že več desetletij in odraža močnejše izkoriščanje staležev rib, zlasti zaradi vse večjega povpraševanja potrošnikov po ribiških proizvodih.

EU mora v kratko‑ do srednjeročnem obdobju svoja prizadevanja usmeriti v reševanje glavnih ovir, zaradi katerih RFMO ne morejo izpolniti svojih pooblastil, in sicer z usmeritvijo svojih ukrepov v skladu z naslednjimi smernicami politike:

· Delovanje RFMO mora biti okrepljeno s sistematičnimi revizijami uspešnosti v skladu z ustreznimi resolucijami ZN.

· RFMO morajo biti na voljo zanesljivejši znanstveni podatki in mnenja na podlagi večjih naložb EU v zbiranje podatkov, raziskave, znanstvena spoznanja in znanstvene dejavnosti RFMO ter spodbujanja drugih članic RFMO v takšne naložbe. EU mora spodbujati širše znanstveno mnenje, zlasti z izvajanjem previdnostnega in ekosistemskega pristopa ter njunega dopolnjevanja z orodji za družbeno‑gospodarsko analizo.

· Da bi odpravila sedanje stanje pomanjkljive skladnosti nekaterih članic z ukrepi RFMO za ohranjanje in upravljanje, mora EU spodbujati naslednje:

– redne revizije evidenc o skladnosti za vsako posamezno pogodbenico v okviru zadevne RFMO;

– opredelitev razlogov za pomanjkljivo skladnost (pomanjkanje zmogljivosti v državah v razvoju) in njihovo odpravo na ustrezen usmerjen način;

– oblikovanje in uporaba preglednih in nediskriminacijskih sankcij v primeru jasne pomanjkljive skladnosti ali premajhnega političnega udejstvovanja pogodbenic. Ta proces lahko spremljajo pobude za nagraditev „skladnih“ in „preglednih“ akterjev (držav zastave ali ladjevij).

· Problem presežne zmogljivosti je treba reševati tako na večstranski ravni (pri čemer EU pripravi pobudo skupaj z glavnimi partnerji) in na ravni RFMO. EU mora spodbujati odpravo presežne zmogljivosti s pregledom najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj o trajnostnih ravneh ulova in proučitvijo ukrepov za njeno odpravo. Ukrepi lahko vsebujejo ohranitev zmogljivosti na obstoječi ravni ali njeno zmanjšanje ob upoštevanju prizadevanj držav v razvoju, ki želijo razviti lasten ribiški sektor.

· Sprejetje sklepov o ohranitvenih ukrepih na podlagi soglasja je najboljše zagotovilo za najvišjo raven skladnosti. Kljub temu si mora EU prizadevati za reformo sistemov odločanja v RFMO, zlasti za omogočanje glasovanja, kadar je to potrebno, v skladu z najnaprednejšim in učinkovitejšim postopkom, ki je bil pred kratkim sprejet v okviru Konvencije za južni Tihi ocean[11].

· Da bi okrepili finančno osnovo RFMO in dodatno spodbudili odgovorno uporabo virov s strani ladjevij, mora EU spodbujati koncept upravljavcev, katerih plovila plujejo pod zastavo članice RFMO in ki plačujejo pristojbino RFMO za dostop do odprtega morja. Dobro zasnovan režim na podlagi plačila za dostop, ki je popolnoma skladen s konvencijo UNCLOS, bi dodatno preprečeval „tragedijo skupne dobrine“[12].

UKREPI Komisija bo Svetu predlagala, naj spodbuja: · revizijo uspešnosti RFMO, da bi vse organizacije končale prve revizije do konca leta 2013 in jih pozneje redno izvajale (v razmikih od 3 do 5 let); · koncept režima na podlagi plačila za dostop z uvedbo pristojbin za uvrstitev plovil na sezname plovil, odobrenih s strani RFMO, pri omejenem številu RFMO; · ukrepe, navedene v tem poglavju, na koherenten in strukturiran način, s čimer bi tem organizacijam omogočili učinkovito izpolnjevanje pooblastil. To bi zagotovilo trajnostno in regulirano raven ribolovnih dejavnosti (na podlagi MSY) pri staležih v pristojnosti RFMO ter varstvo morske biotske raznovrstnosti.

3. Na poti k sporazumom o trajnostnem ribolovu 3.1. Sedanji sporazumi o partnerstvu na področju ribolova in njihove pomanjkljivosti

Dvostranski ribiški sporazumi med EU in tretjimi državami so že dolgo del skupne ribiške politike. Z reformo SRP iz leta 2002 so bile v dvostranske sporazume uvedene pomembne spremembe s poudarkom na partnerskem pristopu in razvoju trajnostnega ribolova v partnerskih državah. Cilj sedanjih sporazumov o partnerstvu na področju ribolova je plovilom EU v reguliranem in pravno zavarovanem okolju omogočiti ulov presežnih virov[13] v izključnih ekonomskih conah številnih tretjih držav[14].

Namen sporazumov o partnerstvu na področju ribolova je podpirati razvoj trajnostnega ribiškega sektorja v partnerskih državah, zato imajo večinoma pozitiven gospodarski in družbeni učinek. Pozitivno vplivajo predvsem na lokalna gospodarstva z zaposlovanjem ribičev, iztovarjanji in dejavnostmi predelave rib, ter prispevajo k oskrbi s hrano v partnerskih državah.

Kljub številnim izboljšavam delovanje teh sporazumov še vedno otežujejo precejšnje pomanjkljivosti, kot je bilo pred kratkim poudarjeno na posvetovanju o zeleni knjigi iz leta 2009[15]:

· znanstvena spoznanja o nekaterih staležih v tujih vodah ne zadostujejo za določitev skupne količine presežka;

· pogoji ribiških sporazumov, ki jih partnerske države sklenejo z drugimi državami, ki niso članice EU, običajno niso znani EU;

· posledično je pogosto nemogoče oceniti skupni ribolovni napor za posamezne staleže in določiti delež presežka, ki ga lahko ladjevje EU trajnostno izkorišča;

· absorpcijske sposobnosti številnih partnerskih držav so pri učinkovitem izkoriščanju sredstev, dodeljenih sektorski podpori v okviru ribiških sporazumov, omejene.

Komisija meni, da bi bilo treba sedanje sporazume o partnerstvu na področju ribolova preoblikovati v sporazume o trajnostnem ribolovu s poudarkom na ohranjanju virov in okoljski trajnosti ter boljšem upravljanju in večji učinkovitosti sektorske podpore.

3.2. Boljše spodbujanje dolgoročnega ohranjanja virov in trajnosti

Sporazumi o trajnostnem ribolovu morajo vedno temeljiti na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju, pri čemer je treba koncept največjega trajnostnega donosa uporabiti kot referenco.

Da bi ocenila obstoječe sporazume, ki veljajo za več vrst, bo Komisija izvedla znanstvene revizije, ki bodo sestavljene iz neodvisnih enakovrednih pregledov razpoložljivih znanstvenih podatkov. Na tej osnovi in v skladu z ekosistemskim pristopom bo odločila, če je treba te sporazume preusmeriti na vrste, pri katerih je raven znanstvenih spoznanj zadovoljiva in celoten riboloven napor znan[16]. Znanstveni podatki, ki jih zagotavljajo ustrezne RFMO, bodo pri sporazumih o tunu strožje upoštevani. Določbe glede poročanja o ulovu morajo države članice dosledno izpolnjevati. Komisija bo navedbe o neizpolnjevanju določb obravnavala hitro in pravično.

Prizadevala si bo tudi, da bodo sporazumi o trajnostnem ribolovu vključevali klavzulo o preglednosti, v skladu s katero bo združeni ribolovni napor v posamezni partnerski državi sporočen EU.

UKREPI Komisija bo: · sistematično izvedla znanstvene revizije, da bi ocenila staleže pred pogajanji za nove protokole k sporazumom, ki veljajo za več vrst; · zagotovila skladnost držav članic z določbami glede poročanja o ulovu, ki veljajo v vodah partnerskih držav, vključno s popolno uporabo obstoječih pravnih instrumentov, kot je uredba o ribolovu IUU; · okrepila preglednost globalnih ribolovnih naporov v vodah tretjih držav s posebnimi klavzulami v dvostranskih sporazumih in kontakti z drugimi tretjimi stranmi.

3.3. Okrepitev upravljanja dvostranskih ribiških sporazumov

Sedanje sporazume o partnerstvu na področju ribolova je treba reformirati, da bi lahko zagotovili kvalificiran okvir upravljanja za ribolovne dejavnosti plovil EU v vodah tretjih držav. Izvajanje sporazumov je treba poenostaviti, sporazumi morajo zagotoviti boljši način odzivanja na kršitve človekovih pravic, javne prispevke k stroškom dostopa pa je treba zmanjšati.

Sporazumi o trajnostnem ribolovu morajo biti oblikovani tako, da jih je lažje izvajati in upoštevati. V ta namen morajo temeljiti na vzorčnih sporazumih, zato je treba uvesti standardne klavzule. V zvezi z dovoljenji za ribolov, ki se izdajo in upravljajo na podlagi sporazumov, je treba olajšati upravni proces. Komisija bo leta 2012 pripravila predlog za revizijo uredbe o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti[17].

V vse prihodnje sporazume je treba vstaviti klavzulo o človekovih pravicah, kot se že izvaja pri protokolih, ki so bili pred kratkim parafirani, tako da se kršitve bistvenih in temeljnih elementov človekovih pravic in demokratičnih načel kaznujejo z odložitvijo izvajanja protokola k sporazumu. Klavzula mora biti po potrebi sestavljena po vzoru določb sporazuma iz Cotonouja[18] ali drugih mednarodnih instrumentov in sporazumov.

Klavzula o ekskluzivnosti v sedanjih sporazumih o partnerstvu na področju ribištva plovilom EU preprečuje, da bi lovila zunaj regulativnega okvira sporazuma, kadar ta obstaja, in zagotavlja, da za vsa plovila EU veljajo enaka pravila. Da bi preprečili izogibanje upoštevanja klavzule o ekskluzivnosti z zamenjavo zastave ribiškega plovila, mora biti v prihodnjih ribiških sporazumih predvideno, da plovilu EU, ki zamenja zastavo, da bi se izognilo svojim obveznostim ali pridobilo dodatne ribolovne možnosti, ni več dovoljeno loviti v izključni ekonomski coni partnerske države.

Ribiški sektor EU mora prevzeti pravičen delež stroškov dostopa do presežnih virov tretjih držav. Prispevek iz proračunskih sredstev EU je treba ustrezno zmanjšati.

UKREPI Komisija: · bo do leta 2012 pripravila predlog za revizijo uredbe o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti za poenostavitev upravljanja ribolovnih dovoljenj; · si bo prizadevala, da bo spoštovanje človekovih pravic postalo obvezen pogoj za sklenitev sporazumov o trajnostnem ribolovu in ohranitev sodelovanja s tretjimi državami na področju ribištva; · si bo prizadevala, da se v dvostranske sporazume uvedejo določbe za preprečevanje zlorabne zamenjave zastave ribiškega plovila; · si bo prizadevala za povečanje prispevka lastnikov ladij k stroškom dostopa do voda tretjih držav.

3.4. Učinkovitejša podpora za trajnostni ribolov v partnerskih državah

Finančna podpora EU sektorski politiki tretjih držav bi morala partnerskim državam omogočiti konkretne in merljive koristi, tudi na področju trajnostnega lokalnega ribolova. Njen cilj mora biti podpora upravnim in znanstvenim zmogljivostim, usmerjena pa mora biti predvsem na dejavnosti spremljanja in nadzora, vključno z bojem proti ribolovu IUU. Za podporo EU partnerskim državam v okviru sporazumov o trajnostnem ribolovu mora biti prednostna naloga tudi izboljšanje znanstvenega mnenja in krepitev zmogljivosti.

Obenem je treba sektorsko podporo preoblikovati tako, da je učinkovitejša, bolje usmerjena in redno ocenjena. Od partnerskih držav je treba zahtevati zagotovilo rezultatov in okrepiti pogojenost, tako da se plačil ob odsotnosti rezultatov ne izplača. Komisija bo oblikovala splošne smernice za spremljanje sredstev v podporo sektorske politike v okviru vseh ribiških sporazumov, ki jih bo mogoče prilagoditi posebnim sporazumom.

Poleg tega si bo Komisija prizadevala povečati dodano vrednost sektorske podpore trajnostnemu razvoju ribiškega sektorja v partnerskih državah z večjim upoštevanjem strategij in prednostnih nalog, opredeljenih v teh strategijah.

UKREPI Komisija: · bo predlagala, da se v vseh primerih plačila sektorske podpore ločijo od plačil za pravice do dostopa do ribolovnih virov, in bo sektorsko podporo določila glede na potrebe in absorpcijske zmogljivosti partnerskih držav; · si bo prizadevala za večjo pogojenost sektorskega dela, tako da bodo plačila pogojena z napredkom, doseženim pri izvajanju sektorske podpore; · bo podpirala prizadevanja partnerskih držav za izboljšanje zbiranja podatkov in zagotavljanja natančnega znanstvenega mnenja.

4. Skladnost z drugimi politikami EU

Da bi dosegla cilje iz tega sporočila, mora imeti EU v različnih mednarodnih forumih bolj odločilno vlogo z večjo povezanostjo njenih ukrepov in politik na področju mednarodnega upravljanja ribištva ter razvojne, trgovinske, okoljske politike, politike raziskav in inovacij, zunanje politike in drugih. EU bo to med drugim dosegla z naslednjim:

– Usklajevanje ribiške in razvojne politike mora zagotoviti, da je priznanje prizadevanj držav v razvoju za vzpostavitev lastnega ribiškega sektorja povezano z ozaveščanjem o njihovih dolžnostih za trajnostno upravljanje ribištva.

– EU si bo prizadevala za sinergije med prihodnjimi ribiškimi sporazumi ter razvojnimi politikami in instrumenti, zlasti Evropskim razvojnim skladom in drugimi politikami, npr. politiko raziskav in inovacij.

– EU bo v okviru zunanjih dejavnostih Evropske unije še naprej podpirala strategije in programe, povezane z ribištvom (npr. pomorsko varnost in boj proti piratstvu), v okviru splošnih strategij za partnerstvo in sodelovanje.

– EU kot pomembna uvoznica ribiških proizvodov proizvodom iz ribolova IUU že preprečuje vstop na njen trg. Trgovinska politika EU lahko tudi pripomore k zagotavljanju trajnostnega ribolova po vsem svetu s spodbujanjem izpolnjevanja ustreznih mednarodnih konvencij in sporazumov v zvezi z upravljanjem ribištva v okviru preferencialnih trgovinskih sporazumov.

– Usklajenost okoljskih in ribiških ciljev bo zagotovljena z nadaljnjim povezovanjem politik, oblikovanih znotraj mednarodnih okoljskih organov in konvencij, v sklepe RFMO za ohranjanje in upravljanje.

UKREPI Komisija bo: · oblikovala in izvajala regionalne strategije za trajnostni ribolov za posamezne oceane in morja, npr. v Tihem in Indijskem oceanu in Sredozemskem morju; · do konca leta 2011 sprejela predlog za pravni okvir, vključno z ukrepi, povezanimi s trgovino, da bi zagotovila trajnost ribiških virov.

PRILOGA I

Regionalne organizacije za upravljanje ribištva

PRILOGA II

Dvostranski ribiški sporazumi

VRSTA SPORAZUMA || Partnerska država || PROTOKOL V VELJAVI DO || LETNI FINANČNI PRISPEVEK EU

„mešani“ sporazumi (sporazumi, ki veljajo za več vrst) || Grenlandija || 31. decembra 2012 || 14 307 244 EUR

Gvineja Bissau || 15. junija 2011 || 7 500 000 EUR

Mavretanija || 31. julija 2012 || od 86 000 000 EUR (prvo leto) do 70 000 000 EUR (četrto leto)

Maroko || 27. februarja 2012 || 36 100 000 EUR

sporazumi o tunu z zahodnoafriškimi državami || Zelenortsko otočje || 31. avgusta 2011 || 385 000 EUR

Gabon || 2. decembra 2011 || 860 000 EUR

Slonokoščena obala || 30. junija 2013 || 595 000 EUR

São Tomé in Principe || konca leta 2013 || 682 500 EUR

sporazumi o tunu z državami Indijskega oceana || Komori || 31. decembra 2013 || 615 250 EUR

Madagaskar || 31. decembra 2012 || 1 197 000 EUR

Mozambik || 31. decembra 2011 || 900 000 EUR

Sejšeli || 17. januarja 2014 || 5 600 000 EUR

sporazumi o tunu s tihomorskimi državami || Kiribati || 15. septembra 2012 || 478 400 EUR

Mikronezija || 25. februarja 2010 (novi petletni protokol je v postopku ratifikacije) || 559 000 EUR

Salomonovi otoki || 8. oktobra 2012 || 400 000 EUR

mirujoči sporazumi || || ||

Gambija || brez veljavnega protokola ||

Gvineja || brez veljavnega protokola ||

Ekvatorialna Gvineja || brez veljavnega protokola ||

Mauritius || brez veljavnega protokola ||

Senegal || brez veljavnega protokola ||

[1]               The State of World Fisheries and Aquaculture 2010 (Stanje svetovnega ribištva in ribogojstva leta 2010), FAO, Rim, 2010, str. 35. Od morskih staležev, ki jih spremlja FAO, je več kot polovica (53 %) ocenjenih kot popolnoma izkoriščanih, 28 % kot čezmerno izkoriščanih, 3 % kot izčrpani in 1 % kot staleži, ki so v fazi obnavljanja po izčrpanosti. 3 % staležev so ocenjeni kot premalo izkoriščani in 12 % je ocenjenih kot zmerno izkoriščanih.

[2]               Usmeritve za zunanjo razsežnost celostne pomorske politike so bile določene v sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Razvoj mednarodne dimenzije celostne pomorske politike Evropske unije (COM(2009)0536 konč.).

[3]               Največji trajnostni donos (maximum sustainable yield – MSY) je največja količina rib, ki se lahko z ulovom odvzame staležu rib v nedoločenem obdobju. Namen koncepta MSY je (v skladu s konceptom trajnostnega ulova) ohraniti velikost populacije na točki največje stopnje rasti, in sicer z ulovom rib, ki bi bile praviloma dodane populaciji, s čimer se populaciji omogoči, da je lahko produktivna neomejeno dolgo.

[4]               Ti državi skupaj z EU predstavljata dve tretjini svetovnega trga ribiških proizvodov; glej The State of World Fisheries and Aquaculture 2010 (Stanje svetovnega ribištva in ribogojstva leta 2010), FAO, Rim, 2010.

[5]               Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje in o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1936/2001 in (ES) št. 601/2004 ter o razveljavitvi uredb (ES) št. 1093/94 in (ES) št. 1447/1999.

[6]               UNCLOS, 1982, znana tudi kot konvencija iz Montego Baya.

[7]               Sporazum o izvajanju določb konvencije UNCLOS o ohranjanju in upravljanju čezconskih in izrazito selivskih staležev rib, UNFSA, 1995, znan tudi kot newyorški sporazum.

[8]               „Dejanski interes“ lahko izvira iz ribolova na odprtem morju, iz obalne lege z izključno ekonomsko cono, ki spada v pristojnost RFMO, ali iz znatnega uvoza ribiških proizvodov, ulovljenih na območju, ki ga upravlja RFMO.

[9]               COM(1999)613 konč, 8.12.1999

[10]             The State of World Fisheries and Aquaculture 2010 (Stanje svetovnega ribištva in ribogojstva leta 2010), FAO, Rim, 2010, str. 35. Od morskih staležev, ki jih spremlja FAO, je več kot polovica (53 %) ocenjenih kot popolnoma izkoriščanih, 28 % kot čezmerno izkoriščanih, 3 % kot izčrpani in 1 % kot staleži, ki so v fazi obnavljanja po izčrpanosti. 3 % staležev so ocenjeni kot premalo izkoriščani in 12 % je ocenjenih kot zmerno izkoriščanih. Od staležev tuna in tunu podobnih rib, za katere je stanje izkoriščenosti znano, je morebiti do 60 % staležev popolnoma izkoriščanih, do 35 % staležev pa je opredeljenih kot čezmerno izkoriščanih ali izčrpanih. Le maloštevilni staleži naj bi bili premalo izkoriščani (predvsem črtasti tun).

[11]             Konvencija o ohranjanju in upravljanju ribolovnih virov odprtega morja v južnem Tihem oceanu, člena 16 in 17.

[12]             Tragedija skupne dobrine je dilema, ki izhaja iz položaja, v katerem več posameznikov, ki delujejo neodvisno in v skladu z lastnim interesom, na koncu izčrpa skupen omejen vir, čeprav je jasno, da to ni v nikogaršnjem dolgoročnem interesu.

[13]             Delež dovoljenega ulova, ki ga obalna država ne more ali ne želi uloviti sama; glej člen 62(2) Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu.

[14]             Priloga 2 vsebuje pregled sedanjih dvostranskih sporazumov EU na področju ribištva in njihovih glavnih značilnosti. Da bi bili dvostranski sporazumi na področju ribištva v celoti operativni, jim mora biti priložen protokol, v katerem so določene podrobnosti glede ribolovnih možnosti in finančnega prispevka. Sporazumi brez veljavnega protokola ali v postopku ratifikacije so označeni kot „mirujoči“.

[15]             Synthesis of the Consultation on the Reform of the Common Fisheries Policy (Sinteza posvetovanja o reformi skupne ribiške politike), SEC(2010)428 konč., 16.4.2010.

[16]             Sedanji sporazumi o partnerstvu na področju ribištva se lahko razdelijo na (a) sporazume, ki veljajo izključno za tuna in z njim povezane izrazito selivske vrste (sporazumi o tunu), in (b) sporazume, ki veljajo za druge vrste (znane tudi kot „mešani“ sporazumi). Znanstveni podatki o staležih tuna so zaradi pokritosti s strani RFMO na splošno boljši kot pri drugih vrstah.

[17]             Uredba Sveta (ES) št. 1006/2008 z dne 29. septembra 2008 o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti ribiških plovil Skupnosti zunaj voda Skupnosti in dostopu plovil tretjih držav do voda Skupnosti ter o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93 in (ES) št. 1627/94 in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 3317/94

[18]             Sporazum iz Cotonouja je najbolj obsežen sporazum o partnerstvu med državami v razvoju in EU. Od leta 2000 zagotavlja okvir za odnose EU z 79 afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (AKP).