[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 16.3.2011

COM(2011) 125 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Odprava nejasnosti v zvezi s premoženjskimi razmerji mednarodnih parov

{COM(2011) 126 konč.}{COM(2011) 127 konč.}{SEC(2011) 327 konč.}{SEC(2011) 328 konč.}

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Odprava nejasnosti v zvezi s premoženjskimi razmerji mednarodnih parov

1. Uvod

Glavni namen vzpostavitve evropskega pravosodnega območja je evropskim državljanom zagotoviti pravno varnost in jim omogočiti enostaven dostop do pravnega varstva v čezmejnih razmerjih. Evropska unija je v ta namen sprejela več pravnih aktov.

Kljub temu pa Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2010, ki ga je Komisija objavila 27. oktobra 2010[1], kaže, da ostaja še veliko ovir, zaradi katerih ni mogoče v celoti uveljavljati pravic državljanstva Unije in zlasti pravice do prostega gibanja. Med ovirami, ki jih je navedla Komisija, so tudi negotovosti v zvezi z lastninskimi pravicami mednarodnih parov, ki jih med drugim sestavljajo državljani različnih držav članic ali državljani, ki ne živijo v svoji državi izvora.

Od približno 122 milijonov zakonskih zvez v Uniji je okoli 16 milijonov (13 %) čezmejnih zakonskih zvez. Leta 2007 je bilo od 2,4 milijona zakonskih zvez, sklenjenih v Uniji, takšnih 300 000 parov. Podobno je bilo tudi pri razvezah, saj je bilo od skupaj 1 040 000 razvez v EU isto leto 140 000 (13 %) razvez mednarodnih parov. Poleg tega sta se v 8 500 mednarodnih registriranih partnerskih skupnosti partnerja ločila, 1 266 skupnosti pa se je končalo s smrtjo enega od partnerjev.

Zaradi razlik med različnimi nacionalnimi pravnimi sistemi se mednarodni pari pogosto spopadajo z nepričakovanimi in včasih neprijetnimi posledicami pri upravljanju svojega premoženja.

Ko se zveza konča z razvezo, ločitvijo ali smrtjo enega v paru, mora par ali preživeli premagati številne težave, povezane zlasti z delitvijo premoženja, pridobljenega v obdobju skupnega življenja, kakor priča naslednji primer.

Grško-madžarski par se poroči v Grčiji, kjer zakonca skupaj živita tri leta. Po tem obdobju se preselita na Madžarsko. Po dveh letih na Madžarskem se razvežeta. Po grškem pravu se na podlagi pravila o izbiri prava za delitev premoženja med zakoncema uporablja grški zakon (navezna okoliščina naj bi bila običajno skupno prebivališče zakoncev ob poroki ). Nasprotno pa bi se po madžarskem pravilu o izbiri prava za delitev skupnega premoženja med zakoncema moral uporabljati madžarski zakon (navezna okoliščina naj bi bila običajno skupno prebivališče zakoncev ob razvezi ).

Kako določiti pristojno sodišče? Par je živel v Grčiji, pa tudi na Madžarskem. Ali naj se postopek za delitev skupnega premoženja začne pred grškim ali madžarskim sodiščem?

V tem primeru lahko madžarski zakonec pohiti in izbere madžarsko sodišče, če meni, da je lahko madžarska zakonodaja zanj ugodnejša, ker bi bolje zaščitila njegove interese. Govorimo torej o „hitenju na sodišče“. Po trenutno veljavnih pravilih lahko tako zakonec, ki je bolje informiran, začne postopek, kar postavlja drugega v slabši položaj.

V tem trenutku pravila, ki se uporabljajo na področju premoženjskih razmerij pri mednarodnih parih, ne omogočajo, da bi se ta situacija preprečila, in ne zagotavljajo potrebne pravne varnosti za upravljanje in delitev premoženja parov.

2. PRAVNI OKVIR

Unija razvija politiko, s katero namerava državljanom in zlasti mednarodnim parom olajšati življenje v čezmejnih razmerjih.

Zato je bilo sprejetih več pravnih aktov mednarodnega zasebnega prava, ki urejajo področje družinskega prava, in sicer zlasti Uredba „Bruselj II a“ z dne 27. novembra 2003[2] in Uredba „Rim III“, sprejeta 20. decembra 2010[3].

Ko se mednarodni par odloči za razvezo ali ločitev Uredba „Bruselj II a“ določa, katero sodišče bo pristojno za odločanje o njuni razvezi in kako bo sodna odločba o njuni razvezi potovala od ene države članice do druge ter na kakšen način bo priznana in izvršena v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bila sodna odločba izdana.

Uredba „Rim III“ dopolnjuje ta pravila in predvideva možnost, da zakonca izbereta pravo, ki se bo uporabljajo pri njunem postopku razveze. Ta uredba je rezultat okrepljenega sodelovanja[4] na področju prava, ki se uporablja za razvezo, kar je prvi primer okrepljenega sodelovanja.

Ti pravni akti zakoncema pri postopkih razveze in prenehanja življenjske skupnosti zagotavljajo pravno varnost, predvidljivost in večjo prožnost. Omogočajo jima, da na podlagi objektivnih meril izbereta pravo, ki se bo uporabljalo, in pristojno sodišče.

Vendar pa nobena od določb v teh pravnih aktih ne ureja vprašanj mednarodnega zasebnega prava, povezanih s premoženjskimi razmerji pri mednarodnih parih.

Enako velja za predlog uredbe na področju dedovanja, o kateri še potekajo pogajanja[5]. Namen tega predloga je državljanom, ki prebivajo v Evropski uniji, omogočiti, da vnaprej pripravijo dedovanje in učinkovito zagotovijo pravice dedičev ter drugih oseb, povezanih s pokojnikom, in upnikov do zapuščine. Vendar vidiki premoženjskih vprašanj zakonske zveze in registrirane partnerske skupnosti v zadevnem predlogu niso zajeti.

3. PREMOžENJSKI VIDIKI: RAZLOGI ZA TAKOJšNJE UKREPANJE

Evropski svet je v dokumentu z naslovom Stockholmski program – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje[6], nedavno zahteval razširitev načela vzajemnega priznavanja na področja, ki so ključna za vsakdanje življenje državljanov. Vprašanja, povezana s premoženjskimi razmerji in z delitvijo premoženja po ločitvi para izrecno spadajo na ta področja[7].

Poleg tega je Evropski parlament[8] podprl pobudo Komisije o zakonskih premoženjskih razmerjih zakoncev in poudaril, da morajo biti na področju civilnega sodstva prednostno obravnavane potrebe, ki so jih izrazili državljani na podlagi poenostavljenih sodnih mehanizmov in uvedbe enostavnejših, razumljivejših in dostopnejših postopkov.

Komisija je že julija 2006 objavila zeleno knjigo o navzkrižju zakonov v zvezi z zakonskim premoženjskim razmerjem zakoncev[9], ki obravnava tudi sodno pristojnost in vzajemno priznavanje. Na podlagi te knjige je bilo opravljeno obširno javno posvetovanje, s katerim se je potrdila potreba po evropskih pravnih aktih, tako na področju premoženjskih razmerij med zakoncema kot tudi premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti.

Komisija meni, da je treba dopolniti obstoječi pravni okvir in mu dodati določbe v zvezi s premoženjskimi razmerji, da bi lahko v celoti izpolnili pričakovanja državljanov. Zato v skladu z zavezo, ki jo je sprejela v Poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010, predstavlja predloge z jasnimi, evropskimi rešitvami vprašanj, s katerimi se na teh področjih srečujejo mednarodni pari.

4. PRISTOP MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA ZA ZAGOTAVLJANJE PRAVNE VARNOSTI DRžAVLJANOV

Upravljanje premoženja zakoncev med skupnim življenjem, kar vključuje tudi razvezo, ureja nacionalno pravo držav članic.

Materialno pravo na področju premoženjskih razmerij med zakoncema se med državami članicami razlikuje, čeprav večina držav članic razlikuje med zakonitim ter pogodbenim premoženjskim razmerjem med zakoncema. Zakonito premoženjsko razmerje se uporabi, če zakonca ne izbereta drugačne ureditve. Če se zakonca dogovorita o drugačni ureditvi, pa govorimo o pogodbenem premoženjskem razmerju.

Premoženje, ki ga imata ali sta ga pridobila zakonca, se bo obravnavalo kot skupna last ali last le enega od zakoncev na podlagi veljavnih pravil o premoženjskih razmerjih. V sistemu skupnega imetja v zakonu del ali celota premoženja, ki ga ima ali ga pridobi zakonec, postane skupno premoženje in torej pripada obema zakoncema, v sistemu ločenega imetja pa premoženje pripada enemu oziroma drugemu zakoncu. Ta splošna načela se v zakonodajah držav članic izvajajo različno.

O registrirani partnerski skupnosti govorimo, če zadeva življenjsko skupnost dveh oseb, ki živita skupaj in sta svojo zvezo registrirali pri javnem organu države, v kateri prebivata. Gre za nedavno sprejet pravni institut, ki ga je do zdaj v svojo zakonodajo vpeljalo 14 držav članic[10]. Tako kot zakonska zveza ima tudi registrirana partnerska skupnost vpliv na delitev premoženja med partnerjema, kar ureja nacionalna zakonodaja. Razlike med nacionalnimi zakonodajami so še večje kot na področju ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema.

Podobno kot materialno pravo se tudi nacionalna pravila mednarodnega zasebnega prava, ki se uporabljajo za premoženjska razmerja mednarodnih parov, med državami članicami zelo razlikujejo. Te razmere parom, ki so se odločili izkoristiti pravico do prostega gibanja oseb, ne zagotavljajo zadovoljive pravne varnosti.

Da bi presegli te razlike in državljanom zagotovili vso potrebno pravno varnost, si je mogoče zamisliti tri pristope na evropski ravni:

- Prva rešitev, ki se že uporablja v praksi, je, da se skrb za pripravo rešitev prepusti državam članicam v okviru dvostranskih sporazumov. Primer takega pristopa je sporazum med Francijo in Nemčijo iz februarja 2010[11]. Vendar taki sporazumi ne morejo zajeti vseh problemov v praksi, ki se kažejo, zaradi česar ne morejo zagotoviti celovite evropske rešitve tega vprašanja, tudi če so odprti za pristop drugih držav članic (kakor je to sporazum med Francijo in Nemčijo).

- Z drugim pristopom naj bi se uskladilo materialno pravo, ki ureja premoženjskopravne posledice zakonske zveze in registrirane partnerske skupnosti. Vendar ta pristop ni mogoč, saj pogodbe Uniji na teh področjih ne dajejo pristojnosti. Prav tako Unija nima pristojnosti na področju oblik zveze, iz katerih izhajajo ta premoženjska razmerja, tj. zakonska zveza in registrirana partnerska skupnost.

- V okviru tretjega pristopa, ki je mogoč na podlagi pogodb, pa naj bi se na evropski ravni sprejela pravila mednarodnega zasebnega prava na področju premoženjskih posledic, ki izhajajo iz zakonske zveze in registrirane partnerske skupnosti.

Zato Komisija predlaga naslednji pobudi, kakor je napovedala v akcijskem načrtu izvajanja stockholmskega programa z dne 20. aprila 2010[12]:

- predlog uredbe Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema,

- predlog uredbe Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na področju premoženjskih posledic, ki izhajajo iz registrirane partnerske skupnosti.

Čeprav sta si predloga strukturno in vsebinsko zelo podobna, Komisija meni, da bo lažje upoštevati posebnosti obeh vrst partnerstva s sprejetjem dveh ločenih pravnih aktov kot pa samo z enim, ki bi zajel obe vrsti. Zakonska zveza in registrirana partnerska skupnost sta v EU različna pravna instituta. Zakonska zveza je že dolgo veljaven pravni institut, ki obstaja v vseh 27 državah članicah, medtem ko je registrirana partnerska skupnost mlajši pravni institut, ki ga pozna le zgoraj omenjenih štirinajst držav članic. Zato je neizogibno, da se nekatere predlagane pravne rešitve med institutoma razlikujejo.

Ker sta zakonska zveza in registrirana partnerska skupnost lahko odprti ali zaprti – odvisno od države članice – za pare nasprotnega in istega spola, sta oba predloga nevtralna glede na spol[13]. Oba akta imata skupen cilj zagotoviti jasen pravni odgovor na težave, s katerimi se spopadajo mednarodni pari na tem področju, pri čemer bodo zaradi predstavitve dveh ločenih pravnih aktov pravila, ki se uporabljajo za vsak pravni institut, jasna in jih bodo državljani in strokovnjaki lažje razumeli.

Zaradi velike sorodnosti predlogov bosta oba sprejeta istočasno in v paketu, kar poudarja odločenost Komisije olajšati vsakodnevno življenje mednarodnih parov, ne glede na to, ali so sklenili zakonsko zvezo ali registrirali partnersko skupnost. Komisija poziva Svet, naj prav tako sprejme ta splošni pristop.

Z davčnega vidika sta oba predloga nevtralna in ne uvajata nobene spremembe v nacionalno davčno zakonodajo držav članic.

5. SPOšTOVANJE TEMELJNIH PRAVIC

V skladu s strategijo Unije za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji[14] je Komisija preverila, da predloga spoštujeta pravice iz Listine.

Ne vplivata na pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ali pravico skleniti zakonsko zvezo in ustvariti družino v skladu z nacionalnimi zakoni, kot ju določata člena 7 oziroma 9 Listine.

Lastninska pravica iz člena 17 Listine se okrepi. Predvidljivost prava, ki se uporablja za celotno premoženje parov, bo zakoncema ali partnerjema omogočila, da bosta bolje izkoristila svojo lastninsko pravico.

Komisija je tudi preverila, ali se upošteva člen 21, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo, in je zato poskrbela, da sta oba predloga nevtralna glede na spol. Zato ne določa različne obravnave glede na spolno usmerjenost.

Predlagane določbe izboljšujejo dostop do sodnega varstva v Uniji za državljane in zlasti za poročene pare in pare v registrirani partnerski skupnosti. Prav tako omogočajo lažje izvajanje člena 47 Listine o temeljnih pravicah, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva in do nepristranskega sojenja. Z objektivnimi merili za določitev pristojnega sodišča se odpravijo vzporedni postopki in prenagljena izbira najugodnejšega pravnega reda najbolj aktivne stranke.

6. VSEBINA PREDLOGOV

Predloga Komisije si prizadevata odgovoriti na naslednja vprašanja:

- Katero sodišče je pristojno za delitev skupnega premoženja zakoncev ali partnerjev?

- Kateri zakon se uporablja za delitev tega premoženja?

- Ali se lahko sodba sodišča ali odločba drugega pristojnega organa države članice brez težav prizna in izvrši v drugi državi članici?

6.1. Določitev pristojnega sodišča: centralizacija postopkov in usklajenost z obstoječim pravnim redom Evropske unije

Predloga uredb določata, katero sodišče bo pristojno za delitev skupnega premoženja zakoncev ali partnerjev. Komisija predlaga, da bi se za postopke razveze, ločitve in delitve premoženja zakoncev uporabljalo eno samo sodišče.

Poleg tega se s predlogoma skuša zagotoviti tudi usklajenost z že veljavnimi ali predlaganimi evropskimi pravili o pristojnosti sodišč iz drugih pravnih aktov Unije.

Sodišča, ki so na podlagi Uredbe Bruselj II a pristojna za presojanje o razvezi ali prenehanju življenjske skupnosti, bodo s sprejetjem predlogov postala pristojna tudi za delitev skupnega premoženja zakoncev, ki je potrebna zaradi razveze ali prenehanja življenjske skupnosti.

Podobno bo tudi sodišče, pristojno za presojanje v zapuščinskih postopkih[15] v primeru smrti enega od zakoncev ali partnerjev s sprejetjem predlogov postalo pristojno tudi za vprašanja, povezana s premoženjskimi razmerji med zakoncema in premoženjskopravnimi posledicami, ki izhajajo iz partnerstev.

Z združevanjem pristojnosti v enem samem sodišču se bo veliko prihranilo. Stroški posameznega postopka bi bili po ocenah manjši za okoli 2 000 do 3 000 EUR. Državljanom bodo prihranjeni postopki na več sodiščih z različnimi pristojnostmi. Tako bo na primer za delitev zapuščine ali premoženja po razpadu registrirane partnerske skupnosti zaradi smrti enega od partnerjev pristojno eno sodišče.

6.2. Določitev prava, ki se uporablja: možnost, da se izbira prepusti zakoncema

Zaradi posebnosti obeh pravnih institutov se predlagata ločena pristopa za zakonsko zvezo in za registrirano partnersko skupnost.

Zakonca imata možnost izbrati pravo, ki se uporablja. Gre za omejeno izbiro, da ne bi zakonca izbrala prava, s katerim njuna zakonska zveza nima nobene povezave. Izbira prava lahko temelji na običajnem skupnem prebivališču ali državljanstvu. Če zakonca ne izbereta prava, ki se uporablja, je v predlogu določen seznam objektivnih naveznih okoliščin, s katerimi se to pravo lahko določi.

S temi rešitvami se bo upoštevala mobilnost državljanov in spoštovala svobodna volja zakoncev, hkrati pa je obema zakoncema zagotovljena pravna varnost. Če bosta zakonca prenesla običajno prebivališče iz ene v drugo državo članico, bosta lahko na primer brez težav zamenjala pravo, ki se uporablja za urejanje njunih premoženjskih razmerij. Ta pristop je bil uveden tudi v nedavno sprejeti Uredbi Rim III, navedeni zgoraj, o pravu, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti.

Registrirane partnerske skupnosti takšne možnosti izbire nimajo. Predlog natančno opredeljuje pravo, ki se uporablja za premoženjskopravne posledice partnerstev. Gre za pravo države registracije partnerstva. Ker registriranih partnerskih skupnosti ne poznajo v vseh državah članicah Unije in ker so zakonodaje držav članic, ki so ta pravni institut uvedle v svoj pravni sistem, zelo različne, se predlog sklicuje na pravo države registracije.

Vendar se bo s tem predpisom povečala preglednost določanja prava, ki se uporablja, za registrirane partnerske skupnosti, prav tako pa bo mogoče predvideti možne premoženjskopravne posledice pri postopkih ločevanja.

Komisija bo v ustreznih medijih javno objavila informacije o zakonodajah in nacionalnih postopkih v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema in premoženjskopravnimi posledicami registriranih partnerskih skupnosti, zlasti na spletni strani Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah. Prav tako bo objavila informacije o nacionalnih določbah v zvezi s posledicami za tretje osebe.

6.3. Priznavanje in izvrševanje odločb: hiter pretok in izvrševanje odločb v Uniji

Predlagane določbe o priznavanju in izvrševanju odločb in javnih listin so podobne tistim iz predloga uredbe o zapuščinskih zadevah[16]. Te so usklajene z obstoječimi določbami v civilnih in gospodarskih zadevah[17].

Njihov namen je zagotoviti neoviran pretok odločb v Uniji in njihovo učinkovito izvrševanje, saj danes vsaka država članica uporablja svoja nacionalna pravila za priznavanje in izvrševanje odločb, izdanih na tem področju.

V predlogih so navedeni prvi ukrepi, predlagani na ravni Unije, na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov. Zajemajo področje družinskega prava. V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije je za ukrepe, ki zadevajo vidike družinskega prava, potrebna soglasna odločitev Sveta. Komisija je zato menila, da je primerno, da države članice, v katerih se zaprosi za priznavanje in izvrševanje odločbe, ohranijo nadzor nad odločbami na tem področju. Zato bodo odločbe, izdane v eni državi članici, pred sodišči države članice, v kateri se zaprosi za izvršitev, priznane v postopku eksekvature. Gre za postopek, v katerem gre predvsem za formalno preverjanje dokumentov vlagatelja, kakor že obstaja v civilnih in gospodarskih zadevah.

S temi novimi določbami bo dosežen precejšen napredek glede na današnje razmere, saj zdaj vsaka država članica uporablja svoja postopkovna pravila in ima svoje razloge za zavrnitev izvršitve odločb iz drugih držav članic, kar zelo ovira pretok sodnih odločb na tem področju.

Po oceni izvedbe predlaganih ukrepov in določb, enakovrednih zgoraj navedeni uredbi Bruselj II a, bo Komisija proučila, če je možno uvesti enostavnejši in bolj samodejen postopek.

7. SKLEPNE UGOTOVITVE

S predlaganima uredbama si Komisija želi poenostaviti življenje državljanov v obdobju, ki zanje ni najenostavnejše. S tem izpolnjuje obveznosti, ki jih je prevzela v poročilu o državljanstvu Unije.

Uredbi mednarodnim parom v zakonski zvezi ali registrirani partnerski skupnosti zagotavljata večjo pravno varnost. Po razpadu zveze ali skupnosti bo na podlagi uredb mogoče določiti pravo, ki se uporablja za delitev premoženja, in sodno pristojnost. Prosti pretok sodb bo prav tako zagotovljen z njihovim samodejnim priznavanjem v celotni Uniji, za njihovo izvrševanje pa se bo uporabljal poenostavljeni enotni postopek.

S predlogoma, pri katerih so bili upoštevani že obstoječi pravni red in pravni akti, o katerih še potekajo pogovori, se dopolnjuje trenutni pravni okvir in zagotavlja potrebna usklajenost na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah ter zlasti na področju družinskega prava. Kakor drugi ukrepi, sprejeti na tem področju, tudi zadevni uredbi ne vplivata na materialno pravo držav članic v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema in premoženjskopravnimi posledicami registriranih partnerskih skupnosti. Materialno pravo v skladu s pogodbama ostaja v nacionalni pristojnosti.

[1] Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2010: Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU – COM(2010) 603.

[2] Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, 23.12.2003).

[3] Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 343, 29.12.2010, str. 10).

[4] Pri tem okrepljenem sodelovanju sodeluje 14 držav članic: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Francija, Italija, Latvija, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Portugalska, Romunija, Slovenija in Španija.

[5] Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju – COM(2009) 154.

[6] UL C 115, 4.5.2010.

[7] Ta vprašanja so bila omenjena že leta 1998 v Dunajskem akcijskem načrtu (UL C 19, 23.1.1999) in dve leti pozneje v Programu vzajemnega priznavanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL C 12, 15.1.2001).

[8] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Območje svobode, varnosti in pravice za državljane – stockholmski program in Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. novembra 2010 o vidikih civilnega, gospodarskega, družinskega in mednarodnega zasebnega prava v Akcijskem načrtu za uresničevanje stockholmskega programa.

[9] COM(2006) 400 – Zelena knjiga o navzkrižju zakonov v zvezi z zakonskim premoženjskim razmerjem zakoncev, ki obravnava zlasti vprašanje sodne pristojnosti in vzajemnega priznavanja {SEC(2006) 952}.

[10] Belgija, Danska, Nemčija, Finska, Francija, Madžarska, Irska, Luksemburg, Avstrija, Nizozemska, Češka, Združeno kraljestvo, Slovenija in Švedska.

[11] Dvostranski sporazum med Nemčijo in Francijo o izbirni pravni ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema glede premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, podpisan februarja 2010.

[12] COM(2010) 171 konč.

[13] V okviru predloga v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema se bo na primer istospolna zakonska zveza, ki je dovoljena v portugalskem pravu, obravnavala enako kot zakonska zveza med osebama nasprotnega spola. Partnerska skupnost, registrirana v Franciji, se lahko sklene med osebama nasprotnega spola ali osebama istega spola, pri čemer spadata obe partnerski skupnosti v področje uporabe predloga v zvezi s premoženjskopravnimi posledicami registriranih partnerskih skupnosti.

[14] Sporočilo Komisije, COM(2010) 573 z dne 19. oktobra 2010.

[15] V skladu s prihodnjim instrumentom, o katerem potekajo pogovori.

[16] Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju – COM(2009) 154.

[17] Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 12, 16.1.2001, str. 1). 14. decembra 2010 je bil sprejet predlog prenovitve Uredbe Bruselj I – COM(2010) 748.