[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 25.6.2010

COM(2010)330 konč.

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o napredku glede ukrepov za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in naložb v infrastrukturo

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o napredku glede ukrepov za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in naložb v infrastrukturo

I. UVOD

To poročilo izpolnjuje zahteve iz člena 9 Direktive 2005/89/ES z dne 18. januarja 2006 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in naložb v infrastrukturo (v nadaljnjem besedilu: Direktiva). Poročilo opisuje napredek držav članic pri izvajanju Direktive in glavne spremembe pri nadzoru zanesljivosti oskrbe z električno energijo.

Namen direktive je oblikovati ukrepe za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo, zagotoviti primerno stopnjo proizvodne zmogljivosti ter primerno ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem ter vzpostaviti primerne stopnje povezav med državami EU. Direktiva tudi določa okvir, v katerem države članice opredelijo transparentne, stabilne in nediskriminatorne politike za zanesljivost oskrbe z električno energijo, združljive s konkurenčnim notranjim trgom z električno energijo. Direktiva dopolnjuje ukrepe iz Direktive 2003/54/ES o električni energiji in Uredbe 1228/03 o čezmejnih izmenjavah električne energije. Skupaj določbe iz navedenih zakonodajnih aktov zagotavljajo skupek jasnih osnovnih pravil o pomembnih vprašanjih, ki prispevajo k zadostnosti proizvodnje in prenosa električne energije.

II. PODROBNI IZSLEDKI

ČLEN 3: TEMELJNE DOLOČBE

Cilj določb Direktive je z oblikovanjem naložbam naklonjenega okolja ter določitvijo vlog in odgovornosti pristojnih organov in vseh zadevnih akterjev zagotoviti visoko stopnjo zanesljivosti oskrbe z električno energijo. Pri tem morajo države članice upoštevati dejavnike, kot je potreba po stabilnem zakonodajnem okviru, spodbujanju obnovljivih virov energije ter po rednem vzdrževanju in obnavljanju elektroenergetskih omrežij.

Na splošno so države članice ustrezno prenesle navedeni člen z novimi zakonodajnimi zahtevami ali z uporabo določb iz drugih direktiv, ki zadevajo iste cilje. Določbe Direktive bodo okrepljene s tretjim svežnjem ukrepov za notranji energetski trg (v nadaljevanju: tretji sveženj), ki od upravljavcev prenosnih omrežij zahteva okrepljeno sodelovanje na številnih področjih, zlasti glede načrtovanja naložb. Tretji sveženj vzpostavlja tudi Evropsko omrežje upravljavcev prenosnega omrežja za električno energijo (ENTSO-E), katerega naloge so izdelava načrtov za razvoj omrežja, modeliranje integriranih omrežij ter razvoj scenarijev in ocene prožnosti ter stopnje odjema integriranega sistema. Razvojni načrti bi morali biti dovolj dolgoročni, da bi omogočili zgodnje odkrivanje primanjkljajev pri naložbah, zlasti v zvezi s čezmejnimi zmogljivostmi.

Vendar pa na evropskem trgu obstajajo še nekatere pomembne ovire. Cenovno tveganje je glavno vprašanje pri izvedljivosti naložbenih projektov. Hkraten obstoj odprtih energetskih trgov in reguliranih cen energije je v državah članicah EU še vedno dokaj običajen: regulirane cene ima več kot polovica držav članic[1]. Sistemi reguliranih cen, ki so splošnega značaja ter niso transparentne in namenjene izključno ranljivim odjemalcem, ne veljajo za nepogrešljive. Regulirane tarife pogosto ne odražajo stopenj veleprodajnih cen, ki lahko škodijo naložbam v nove proizvodne zmogljivosti. Srednjeročno lahko to ogrozi zanesljivost oskrbe z električno energijo.

V prihodnjih letih bodo potrebne znatne naložbe v posodobitev in prenovo opreme za proizvodnjo in prenos, zlasti v povezavi z doseganjem ciljev glede obnovljivih virov energije. Za te naložbe bo potrebno financiranje, za kar bodo morali biti naložbeniki prepričani, da bodo mejni stroški na dolgi rok povrnjeni. Večino sredstev bo skoraj gotovo zagotovil trg. Vedno pomembneje bo, kakšen bo vpliv ukrepov v zvezi s cilji glede obnovljivih virov energije na globalni trg z električno energijo ter kako bodo upravljavci prenosnih omrežij razvili omrežne povezave. Vsestransko integriran in prilagodljiv evropski trg z električno energijo lahko pomaga zmanjšati cenovno nestanovitnost in spodbuditi naložbe, ki bodo okrepile integracijo notranjega trga z električno energijo.

ČLEN 4: OPERATIVNA VARNOST OMREžJA

Glede operativne varnosti omrežja Direktiva določa, da države članice ali pristojni organi zagotovijo, da upravljavci prenosnega omrežja določijo minimalne operativne predpise in obveznosti glede varnosti omrežja ter da morajo upravljavci sistema ta pravila upoštevati. Države članice zlasti zagotovijo, da si medsebojno povezani upravljavci prenosnega in distribucijskega omrežja izmenjujejo podatke o delovanju omrežij. Med ostalimi zahtevami je tudi obveza po izpolnitvi ciljev kakovosti oskrbe in varnosti obratovanja omrežja.

Upravljavci elektroenergetskih omrežij so v središču reševanja morebitnih motenj oskrbe z električno energijo. Zelo pomembna sta transparentnost in izmenjava informacij med upravljavci omrežja. Z boljšo koordinacijo se zmanjša tveganje za izpad električne energije in zaščiti evropske porabnike. Pri ohranjanju in povečanju varnosti sistema med izpadi na proizvodnih enotah so zelo pomembne zmogljivosti medsebojnih povezav med upravljavci prenosnih omrežij. Napake v delovanju omrežja in izpade električne energije so v letih 2003 in 2006 povzročili ali poglobili slabo usklajevanje upravljanja omrežja in manjkajoče povezave v omrežjih. Jasno se je pokazalo, da ima prostovoljno sodelovanje svoje meje.

V večini držav članic EU operativne predpise za omrežje s tehničnega vidika oblikuje upravljavec prenosnih omrežij, poleg tega pa obstaja sistem odobritve, ki vključuje regulatorje in/ali vlado. V vseh državah članicah so merila o varnosti delovanja omrežja za nujne operativne postopke določena vnaprej, obstajajo pa tudi določbe za sodelovanje s sosednjimi upravljavci prenosnih omrežij pri vprašanjih, pomembnih za operativno varnost. Tako ima na primer na Češkem, v Luksemburgu, na Portugalskem in Slovaškem vlada posebno vlogo pri vzpostavitvi in razvoju operativne varnosti.

Direktiva 2005/89/ES o električni energiji od upravljavcev prenosnih in, kjer je to primerno, distribucijskih omrežij zahteva, da določijo in izpolnijo cilje kakovosti oskrbe in zanesljivosti obratovanja omrežja. V letu 2008 je Svet evropskih regulatorjev na področju energije izvedel primerjalno analizo o kakovosti oskrbe z električno energijo[2]. V raziskavi je navedeno, da vse države članice nadzorujejo nenačrtovane prekinitve, daljše od treh minut, in da se splošna neprekinjenost oskrbe z električno energijo v Evropi izboljšuje, saj se izgubljene minute porabnikov od leta 2002 skoraj nepretrgoma zmanjšujejo. Navedeno je tudi, da večina držav članic zbere informacije o razlogu za prekinitev. Po pričakovanju je neprekinjenost oskrbe boljša v urbanih kot na podeželskih območjih. Vendar pa si Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (CENELEC) še naprej prizadeva za razvoj usklajenih kazalcev neprekinjenosti oskrbe, da se izboljša učinkovitost nadzornih sistemov za neprekinjenost oskrbe.

Komisija za vsako polletno obdobje skliče sestanek Odbora za čezmejno trgovanje z električno energijo, na katerem se razpravlja o napovedih glede proizvodnje električne energije za poletno ali zimsko obdobje. Namen sestankov je izmenjavanje informacij, da se poveča ozaveščenost glede možnih težav z oskrbo. Sezonsko (poletno ali zimsko) poročilo o napovedih je pripravljeno na evropski ravni in predstavlja pregled nacionalne ali regionalne uravnoteženosti med napovedano proizvodnjo električne energije in konično obremenitvijo na tedenski ravni za prihajajoče poletno/zimsko obdobje. Po potrebi lahko Komisija za kritična obdobja oblikuje „ad hoc“ enote za pripravljenost (cellules de vigilance), da zagotovi hitro izmenjavo informacij med sosednjimi državami in upravljavci prenosih omrežij. Takšna enota je bila oblikovana za poletne mesece v obdobju 2007–2009. Glavni sklepi sestankov med letoma 2007 in 2009 so bili, da je razmerje med proizvodnjo in obremenitvijo v večini držav ustrezno za varno delovanje omrežij v normalnih okoliščinah. Ob neugodnih vremenskih razmerah ali v drugih obdobjih, v katerih lahko pride do pomanjkanja električne energije, se uvedejo ukrepi za ublažitev stanja – uvoz potrebne energije je mogoč z obstoječimi zmogljivostmi medsebojnih povezav.

S tretjim svežnjem so se povečale dolžnosti regulatorjev, in sicer morajo ti nadzirati upoštevanje predpisov o varnosti in zanesljivosti omrežja ter pregledati njegovo učinkovitost v preteklosti ter določiti ali potrditi standarde in zahteve glede kakovosti storitev in oskrbe ali k temu prispevati skupaj z drugimi pristojnimi organi. Regulatorji morajo tudi zagotoviti, da upravljavci prenosnih in distribucijskih omrežij izpolnjujejo svoje dolžnosti v skladu z Direktivo, vključno z zagotavljanjem, da so omrežja sposobna izpolniti razumne potrebe po električni energiji. Poleg tega imajo regulatorji pri prenosu dolžnost, da nadzorujejo naložbene načrte upravljavcev prenosnega omrežja in njihovo skladnost z načrtom za razvoj omrežja na ravni Unije, ki vključuje napoved ENTSO-E o zadostnosti proizvodnje.

ČLEN 5: VZDRžEVANJE RAVNOTEžJA MED PONUDBO IN POVPRAšEVANJEM

Za vzdrževanje ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe za vzdrževanje ravnotežja med povpraševanjem po električni energiji in razpoložljivimi proizvodnimi zmogljivostmi. To je treba doseči tako, da se spodbuja vzpostavitev okvira trga na debelo, ki bo dajal ustrezne cenovne signale za proizvodnjo in porabo, ter od upravljavcev prenosnega omrežja zahteva, da zagotovijo ustrezen obseg rezerv proizvodnih zmogljivosti, ki so na voljo za namene uravnoteženj, in/ali da sprejmejo enakovredne tržno usmerjene ukrepe.

Povpraševanje po električni energiji

Evropska komisija v drugem strateškem pregledu energetske politike[3] navaja, da povpraševanje po električni energiji kaže trend naraščanja, ki je v skladu z napovedmi zainteresiranih strani v sektorju električne energije, čeprav na malo nižji ravni. Komisija ocenjuje, da bo v skladu s trenutnimi trendi in politikami letno povečanje povpraševanja po električni energiji v naslednjih 20 letih okoli 1 %[4]. Nedavno objavljena napoved ENTSO-E o zadostnosti omrežja[5] za obdobje 2010–2025 navaja, da se pričakuje povečanje povpraševanja po električni energiji z dokaj povečano obremenitvijo v večini držav članic po letu 2015.

Povprečno letno povečanje obremenitve po ENTSO-E | 2010 do 2015 | 2015 do 2020 | 2020 do 2025 |

Januar ob 19h | 1,32 % | 1,45 % | 1,21 % |

Julij ob 11h | 1,49 % | 1,66 % | 1,32 % |

Vir: Poročilo ENTSO-E o napovedi o zadostnosti omrežja.

Na te napovedi je treba gledati v luči nedavne gospodarske krize, zaradi katere se je po Evropi močno zmanjšalo povpraševanje po električni energiji. V primerjavi s predhodnim letom se je v letu 2009 mesečna poraba električne energije v EU v mesecu marcu zmanjšala za več kot 5 %, v aprilu več kot 10 %, v maju več kot 6 % in v juniju več kot 5 %. Evropska poraba električne energije je junija 2009 celo padla na eno najnižjih ravni v zgodovini, saj se je v primerjavi z začetkom leta znižala za 23 %[6]. Padec porabe električne energije se je stabiliziral in poraba je celo nekoliko narasla, vendar je v primerjavi s predhodnimi leti še vedno znatno nižja.

Številne države, kot so Nemčija, Francija, Poljska in Portugalska, predvidevajo, da bodo na rast porabe električne energije vplivali programi za varčevanje z energijo in višja tehnološka učinkovitost. Druge navajajo, da lahko prehod na nizkoogljične energetske sisteme poveča porabo električne energije, zlasti zaradi toplotnih črpalk in vozil na električni pogon.

Neposredni prihranki energije in naložbe v energetsko učinkovitost so med najbolj učinkovitimi načini za izravnavo povečanja povpraševanja v prihodnosti. V skladu z obveznostmi iz Direktive 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah so vse države članice pripravile nacionalne akcijske načrte energetske učinkovitosti z izčrpnim seznamom dejavnosti in ukrepov. Analiza nacionalnih akcijskih načrtov energetske učinkovitosti, ki jo je opravila Komisija, je pokazala, da mnoge države članice poleg neposrednih finančnih ukrepov, kot so subvencije ali sistemi posojil, načrtujejo ali so že uvedle vračilo davka za naložbe v energetsko učinkovitost v nekaterih sektorjih (npr. nastanitveni sektor, industrija), v drugih primerih pa z obdavčitvijo energije neposredno spodbujajo varčevanje z energijo. Srednjeročno bo uspešno izvajanje takšnih ukrepov ključnega pomena za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo.

Dolgoročno je verjetno, da bo vloga električne energije v končni porabi energije naraščala. Današnje odločitve imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju, da lahko zmanjšamo emisije ogljika, ki bodo po letu 2020 potrebne za boj proti podnebnim spremembam. Oblikovalci politike so pred izzivom, saj morajo zagotoviti, da lahko tako regulirani kot neregulirani energetski trgi v Evropi oblikujejo pogoje, v katerih bodo naložbeniki lahko opravljali potrebne večje kapitalske naložbe. Prav tako bo potrebna primerna podpora za razvoj tehnologij, ki bodo v sektor električne energije uvedle rešitve, ki proizvajajo malo ali nič ogljika.

Zadostnost proizvodnje

Med letoma 1997 in 2007 se je nameščena proizvodna zmogljivost EU-27 povečala za 18 % in dosegla 779 GW. Nameščena zmogljivost termoelektrarn se je povečala za 16 %, hidroelektrarn za 5 %, proizvodnja iz obnovljivih virov energije pa se je povečala za enajstkrat[7]. Glede na najnovejše podatke Evropskega združenja za vetrno energijo[8] so obrati za pridobivanje energije iz obnovljivih virov predstavljali 61 % vseh novih obratov v letu 2009, kar pomeni, da ima energija iz obnovljivih virov med novimi obrati za pridobivanje energije že drugo leto zapored večinski delež. Naložbe v polja vetrnih elektrarn EU so v letu 2009 znašale 13 milijard EUR, kar predstavlja približno 10,2 GW nove zmogljivosti za vetrno energijo oziroma 39 % nove proizvodne zmogljivosti. Z vključitvijo obsežne proizvodnje vetrne energije na morju se bodo na notranjem trgu pojavile pomembne težave glede razvoja infrastrukture, uravnoteženosti in kritja stroškov.

Ne glede na povečanje pri obnovljivih virih energije pa se največji delež električne energije v EU še vedno proizvede v termoelektrarnah. V letu 2007 so večino skupne nameščene zmogljivosti EU-27 predstavljale termoelektrarne (58 %), sledile so hidroelektrarne (18 %) in jedrske elektrarne (17 %), metem ko je delež ostalih obnovljivih virov energije (brez vodnih virov) v letu 2007 predstavljal 7 % (v letu 1997 pa 1 %).

[pic]

Doslej je proizvodna zmogljivost EU dohajala naraščajoče povpraševanje. Podrobna analiza, ki jo je ENTSO-E izvedel v napovedi o zadostnosti omrežja, predvideva, da bo proizvodna zmogljivost v obdobju med 2010 in 2025 zadostna. Vendar pa nacionalna poročila držav članic navajajo, da je nacionalna zadostnost proizvodnje odvisna od pomembnih predpostavk, zlasti od podaljšanja življenjske dobe obstoječih enot. Če obstoječe proizvodne enote ne bodo nadomeščene, bo med letoma 2009 in 2025 potrebna dodatna zmogljivost v višini 100–300 GW.

Poročilo ENTSO-E o zadostnosti omrežja predvideva, da se bo neto proizvodna zmogljivost povečala pri obeh scenarijih (konservativni (ScA) in optimistični (ScB)), kakor kaže spodnji graf[9].

[pic]

Zadostnost proizvodnje se lahko oceni s primerjavo razlike med povpraševanjem in zmogljivostjo, ki je zanesljivo na voljo, imenovano preostala zmogljivost. Spodnji graf prikazuje, da je preostala zmogljivost pozitivna, vendar pa bo ob nizki stopnji nove proizvodnje v skladu s scenarijem A po letu 2015 ostro padla.

[pic]

Zadostnost proizvodnje je seveda v različnih državah članicah različna, prav tako bodo za vsako jurisdikcijo različne tudi okoliščine glede pasovne, srednje ( mid-merit ) in konične proizvodnje. Pomembno je, da se ne upoštevajo samo nove proizvodne enote, pač pa tudi starost že obstoječih proizvodnih obratov.

V drugem strateškem pregledu energetske politike je podroben pregled starosti delujočih proizvodnih zmogljivosti. Če povzamemo, je bila ob koncu leta 2008 večina evropskih plinskih elektrarn mlajša od 5 let. Istočasno je bila večina premogovnih in jedrskih elektrarn starejša od 21 let. Veliko se jih približuje datumu razgradnje, ki je okoli 40 ali več let po začetku delovanja (odvisno od vrste proizvodnje). Usklajevanje potrebe po nadomestitvi starih elektrarn z naraščajočim deležem proizvodnje iz obnovljivih virov energije, zlasti vetrne na kopnem in morju, ki je rezultat zavez za leto 2020, ter z Direktivo 2001/80/ES o velikih kurilnih napravah za upravljavce omrežij v prihodnjih letih predstavlja velik izziv tako glede uravnoteženosti kot zadostnosti omrežja. Po letu 2015 bodo potrebne dodatne naložbe v proizvodno zmogljivost, da se ohrani primerna raven zadostnosti. Skupina evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG) je izrazila zaskrbljenost, da bi finančna kriza lahko zakasnila potrebne naložbe, o katerih se že razmišlja, saj bi bila zaradi nižjega povpraševanja po električni energiji postavljena pod vprašaj ekonomska upravičenost takšnih projektov.

V večini držav za zadostnost proizvodnje poskrbi trg. Vendar pa Direktiva 2005/89/ES določa vrsto možnih ukrepov, ki jih lahko države članice uporabijo za zagotovitev zanesljivosti oskrbe. Gre za ukrepe, ki se lahko uporabijo poleg javnega razpisa iz Direktive 2003/54/ES. Člen 7 Direktive 2003/54/ES navaja, da se razpisni postopek uporabi le v skrajnih primerih, ko postopek izdaje dovoljenja glede na povpraševanje ni dovolj za zanesljivo oskrbo.

Javni razpis predstavlja velik poseg na trg in lahko povzroči izkrivljanje konkurence med obstoječimi in novimi zmogljivostmi ter škoduje naložbenemu ciklu, če proizvajalci postanejo nenaklonjeni naložbam, ker bi kasnejši javni razpis lahko znatno zmanjšal vrednost naložbe. Nacionalni pristopi skoraj vedno v določeni meri vplivajo na sosednje trge. Javni razpis za novo proizvodno zmogljivost blizu meje s sosednjo državo lahko tudi v tej vpliva na vedenje vlagateljev (premestitev načrtovane naložbe) in na čezmejno trgovanje. Zato morajo biti javni razpisi uporabljeni le kot skrajna rešitev za preprečitev primanjkljaja v oskrbi in v primerih, ko ni nobenega drugega načina za pravočasno zagotovitev potrebne zmogljivosti. Nekatere države članice (Španija, Italija, Grška, Danska in Irska) so uporabile različne sisteme za zagotovitev proizvodnih zmogljivosti.

Vendar pa je položaj glede javnih razpisov drugačen na področju proizvodne zmogljivosti iz obnovljivih virov energije, ki v večini primerov brez posebnih spodbud še ni ekonomsko upravičena. Zato države članice pogosto uporabijo razpisne postopke. Vetrna energija je v skupni proizvodnji električne energije EU vedno bolj prisotna, razpisni postopek za njeno promocijo pa bi morala načeloma spremljati temeljita ocena vpliva na trg.

ČLEN 6: NALOžBE V OMREžJE

Države članice morajo oblikovati zakonodajni okvir, ki bo tako upravljavcem prenosnega kot distribucijskega omrežja zagotovil znake za naložbe, da bodo lahko razvili svoja omrežja in v okviru možnosti zadovoljili potrebe trga. Okvir mora tudi spodbujati naložbe in, če je potrebno, obnovo omrežij. Z izjemo Nizozemske in Romunije državam članicam ni bilo treba spreminjati obstoječe energetske zakonodaje za uveljavitev te določbe.

Da se elektrarnam omogoči proizvodnja na najvišji ravni in prenos električne energije od proizvajalcev do odjemalcev, je omrežja morda treba okrepiti. Pozimi 2009 se je ob povečani porabi električne energije jasno pokazala ranljivost obstoječega elektroenergetskega omrežja. Vendar pa dolgotrajni nacionalni postopki načrtovanja in pridobivanja dovoljenj pri okrepitvi omrežja predstavljajo težave. V večini držav članic morajo upravljavci omrežij ta razviti in vzdrževati glede na potrebe in zahteve po zagotavljanju operativnosti in dolgoročne zanesljivosti oskrbe, in sicer z zakonodajo ali s sistemom dovoljenj, če se strošek naložb povrne s tarifami za prenos ali distribucijo. V skladu z Direktivo morajo upravljavci prenosnega in, kjer je to primerno, distribucijskega omrežja določiti in izpolniti cilje kakovosti oskrbe in zanesljivosti obratovanja omrežja. To pomeni uvedbo zakonodajnih spodbud za naložbe v uspešna in učinkovita omrežja. Kot poročajo države članice, se ta zahteva v večini držav izvaja od leta 2008 dalje.

Električna energija se ponavadi proizvaja nedaleč od kraja porabe. Vendar pa je zaradi njenih fizikalnih značilnosti možen takojšnji prenos na dolge razdalje, kar spodbuja čezmejno trgovanje. Nacionalne politike o proizvodni zmogljivosti so vezane na obstoječe zmogljivosti medsebojnih povezav. Nekatere države članice so se odločile, da ne bodo vlagale v lokalno proizvodnjo, ampak se bodo raje zanašale na medsebojne povezave in oskrbo iz sosednjih držav:

[pic]

V zadnjih desetih letih je bil neto uvoz električne energije EU-27 relativno stabilen, čeprav med posameznimi državami članicami obstajajo velike razlike. V letu 2007 je neto uvoz električne energije v EU-27 znašal 10,5 TWh. Med državami članicami EU-27 je Francija tradicionalno največja neto izvoznica in Italija največja neto uvoznica. Za države, v katerih notranje zmogljivosti za proizvodnjo električne energije ne pokrijejo porabe v koničnih obdobjih, so zmogljivosti medsebojnih povezav ponavadi zadostne za zadovoljitev povpraševanja.

V evropski zakonodaji zadostnost zmogljivosti medsebojnih povezav ni določena in Direktiva 2005/89/ES ni uvedla posebne stopnje medsebojnih povezav, ki bi se zahtevala med državami članicami. Vendar pa je Evropski svet 15. in 16. marca 2002 v Barceloni ciljno stopnjo medsebojnih povezav določil na vsaj 10 % nameščene proizvodne zmogljivosti. Posledica nizke stopnje medsebojnih povezav je razdrobljenost notranjega trga in zaviranje razvoja konkurence. Bistvenega pomena je obstoj zadostne fizične zmogljivosti medsebojnih prenosnih povezav, tako čezmejnih kot notranjih, vendar to ni zadosten pogoj za popolnoma učinkovito konkurenco. V Statističnem letnem pregledu ENTSO-E[10] je naveden celotni seznam čezmejnih povezovalnih daljnovodov.

Fizikalne vrednosti čezmejnih povezovalnih daljnovodov se zelo razlikujejo od dejanske zmogljivosti, ki je na voljo v prenosnih omrežjih v Evropi, ki so močno povezana med seboj. Za namene načrtovanja udeleženci na trgu potrebujejo vrednosti celotne prenosne zmogljivosti in neto prenosne zmogljivosti, da lahko predvidijo in načrtujejo svoje transakcije. Spodnji graf prikazuje dejanske čezmejne prenosne zmogljivosti za zimsko obdobje leta 2009[11]:

[pic]

Za izvajanje cilja za leto 2020 glede deleža obnovljivih virov energije bo treba dodatno razviti in okrepiti omrežno infrastrukturo, vključno z inteligentnimi omrežji in medsebojnimi povezavami. Direktiva 2009/28/ES od držav članic zahteva, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev potrebnega razvoja in za pospešitev postopkov izdaje dovoljenj za omrežno infrastrukturo ter usklajevanje odobritev omrežne infrastrukture z upravnimi postopki in postopki načrtovanja za razvoj na področju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije. V Prilogi 1 k temu poročilu je seznam projektov za čezmejne medsebojne povezave, ki so načrtovani v bližnji prihodnosti in ki so jih predložili nacionalni organi (ali so bili pridobljeni na drugačen način).

ČLEN 7: POROČANJE

Že člen 4 Direktive 2003/54/ES nalaga obveznost spremljanja zanesljivosti oskrbe in poročanja o njej. V skladu z navedenim členom morajo države členice vsako drugo leto objaviti poročilo, ki mora zlasti zajemati uravnoteženost ponudbe in povpraševanja na nacionalnem trgu za naslednjih pet let, načrtovane nove naložbe v naslednjih petih ali več letih, zmogljivost, kakovost in raven vzdrževanja omrežja ter ukrepe ob konični obremenitvi in potencialnem izpadu. Vsebina in obseg poročila o spremljanju sta podrobneje opisana v členu 7 Direktive 2005/89/ES.

Večina držav članic predloži poročila z informacijami o napovedih porabe in proizvodnje ter potrebah glede proizvodnje in naložb v omrežje za obdobje nad 20 let. Splošni zaključek nacionalnih poročil glede zadostnosti električnega omrežja je, da se bo sedanje stanje ohranilo.

Kakovost poročanja je od države do države različna. Nekatere države članice objavijo izčrpne podatke in zajamejo vse točke iz Direktive (na primer Finska), nekatera poročila pa bi se dalo še izboljšati in vanje vključiti več podrobnosti. Poročila za manj razvite trge z električno energijo na primer ne navajajo dovolj natančno, kako bo delovanje veleprodajnih trgov države prispevalo k zadostnosti proizvodnje in prenosa električne energije.

Tretji energetski sveženj je prinesel pomembne spremembe določb glede spremljanja. Napoved ENTSO-E v o zadostnosti omrežja za obdobje 2010–2025 predstavlja prvi poskus ocene zadostnosti električnega omrežja na evropski ravni. Novi desetletni razvojni načrt bo zajel vse vidike, ki so pomembni za spremljanje zanesljivosti oskrbe – tako zadostnosti proizvodnje kot prenosa električne energije.

Komisija je za izboljšanje veljavnega zakonodajnega okvira, ki državam članicam nalaga obveznost poročanja o energetski infrastrukturi, predlagala osnutek Uredbe o obveščanju Komisije o investicijskih projektih na področju energetske infrastrukture v Evropski skupnosti.

ZAKLJUČKI

Države članice učinkovito izvajajo določbe Direktive z oblikovanjem novih zakonodajnih določb ali z uporabo določb iz drugih zakonodajnih aktov Unije. Na kratki rok se zdi, je omrežje dovolj zmogljivo in proizvodnja zadostna za pokritje povpraševanja po električni energiji v EU. Za srednje- in dolgoročno obdobje pa je položaj manj jasen. Starajoče se elektrarne bo treba nadomestiti. Za to so potrebni jasni tržni znaki za nove naložbe, države članice pa se morajo zavedati, da lahko s svojimi postopki načrtovanja povzročijo zamude. V trenutni gospodarski situaciji bo morda tudi dostop do sredstev težji.

Države članice morajo v celoti upoštevati in se pripraviti na učinke, ki jih bo na sistem imela uvedba večjega deleža obnovljivih virov energije, zlasti vetrne na kopnem in morju. Ob povečanju njihovega deleža bodo potrebne spremembe pravil in postopkov za uravnoteženje, sčasoma pa tudi znatne naložbe v omrežje za prilagoditev na novi profil proizvodnje. Poleg tega bo zaradi uvedbe ukrepov za energetsko učinkovitost, vključno s pametnimi merilniki, morda treba upoštevati spremembe v vzorcih povpraševanja. Tudi regulatorji se strinjajo, da je treba naložbe v omrežja spodbujati z uporabo spodbujevalnih sistemov ter razmisliti o uporabi tehnologij pametnih omrežij.

Tretji energetski sveženj bo prinesel pomembne spremembe spremljanja zanesljivosti oskrbe. Velik napredek predstavlja obveznost, da ENTSO-E na vsaki dve leti sestavi 10-letni razvojni načrt, ki zajema vse vidike, pomembne za spremljanje zanesljivosti oskrbe, in sicer tako zadostnosti proizvodnje kot prenosna električne energije. Čeprav načrt ni zavezujoč, bo predstavljal primerno podlago za kodekse ENTSO-E na področju zanesljivosti in varnosti omrežja.

Ob tem ko se EU približuje ciljem glede podnebnih sprememb za leto 2020, morajo biti države člane vedno bolj pozorne na morebitna vprašanja o zanesljivosti oskrbe in dovolj zgodaj sprejeti primerne ukrepe za modernizacijo in prilagoditev svojih sistemov novim izzivom, da bodo potrošnikom zagotovile kakovostno, nizkoogljično in nepretrgano oskrbo z električno energijo.

To poročilo je pojasnilo nekatere vidike razvoja evropskega elektroenergetskega sistema v prihodnosti, zlasti glede vključevanja velikih količin električne energije iz obnovljivih virov in potrebe po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v energetskem sektorju: zamenjava goriv z električno energijo v skupni mešanici energetskih virov; večja razdalja med krajema proizvodnje in porabe zaradi večjega izkoriščanja obnovljivih virov energije; povečanje potrebe po večji uravnoteženosti tako konvencionalnih kot obnovljivih virov zaradi nihanja pomembnih obnovljivih virov energije (vetrna, fotovoltaična sončna energija); potencialno večja vloga uvoza električne energije iz držav zunaj EU, saj v sosednjih regijah obstaja visok potencial za okolju prijazno električno energijo. Zaradi takega razvoja bodo potrebne velike naložbe in primerni spodbujevalni mehanizmi za pravočasno izvedbo teh naložb ob hkratnem zagotavljanju konkurenčnosti, trajnosti in zanesljivosti oskrbe. Evropska komisija zato pripravlja sveženj ukrepov o energetski infrastrukturi, katerega namen bo spodbuditi razvoj evropske energetske infrastrukture. Novi sveženj bo temeljil na sedanjem okviru TEN-E in bo vzpostavil celovit sklop politik ob upoštevanju veljavnih postopkov in financiranja na področju razvoja infrastruktur.

Priloga 1

Seznam prijavljenih nameravanih naložb v čezmejne medsebojne povezave

za naslednje petletno obdobje

1. Francija–Belgija

2. Francija–Španija

3. Francija–Italija

4. Bolgarija−Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija

5. Danska–Norveška

6. Estonija–Finska

7. Estonija–Latvija

8. Finska–Švedska

9. Švedska–Norveška

10. Švedska–Litva

11. Litva–Poljska

12. Grčija–Turčija

13. Nemčija–Poljska

14. Nemčija–Nizozemska

15. Irska–Združeno kraljestvo

16. Združeno kraljestvo–Nizozemska

17. Združeno kraljestvo–Belgija

18. Združeno kraljestvo–Francija

19. Romunija–Srbija

20. Slovaška–Madžarska

21. Slovenija–Italija

22. Avstrija–Madžarska

22. Avstrija–Italija

23. Malta–Italija

24. Portugalska–Španija

V evropskem načrtu za oživitev gospodarstva je predvidena tudi podpora integraciji vetrne energije na morju v omrežje. Gre za dva projekta, in sicer Baltik–Kriegers Flak in severnomorsko omrežje.

[1] http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/benchmarking_reports_en.htm

[2] Četrto poročilo o primerjalni analizi kakovosti oskrbe z električno energijo, sklic C08-EQS-24-04, 10. december 2008. Raziskava ni zajela informacij o Irski, Grčiji, Bolgariji, Cipru, Malti ali Slovaški.

[3] http://ec.europa.eu/energy/strategies/2008/doc/2008_11_ser2/strategic_energy_review_wd_future_position2.pdf

[4] Trend do leta 2030 – posodobljeno 2007; http://bookshop.europa.eu/is-bin/INTERSHOP.enfinity/WFS/EU-Bookshop-Site/en_GB/-/EUR/ViewPublication-Start?PublicationKey=KOAC07001

[5] www.entsoe.eu/fileadmin/user_upload/_library/publications/entsoe/outlookreports/SAF_2010-2025_final.pdf

[6] Za podrobno analizo glej Četrtletno poročilo o evropskih trgih z električno energijo na: http://ec.europa.eu/energy/observatory/electricity/electricity_en.htm

[7] Za podrobnosti glej Letno poročilo observatorija Komisije za energetski trg za leto 2009, SEC(2009) 1734.

[8] http://www.ewea.org/fileadmin/emag/statistics/2009generalstats/

[9] Vključene so države EU-27 in članice ENTSO-E.

[10] http://www.entsoe.eu/index.php?id=55, Statistični letopis, Tie-lines data Table T9.

[11] Uporabljene so bile vrednosti neto prenosne zmogljivosti ENTSO-E za zimo 2009/2010, in sicer s seštevkom uvoznih vrednosti na državo in ob upoštevanju priglašenih splošnih omejitev uvoza. Za nameščene proizvodne zmogljivosti so bile uporabljene vrednosti Eurostata iz leta 2007.