[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 2.7.2008

COM(2008) 409 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Pregled okoljske politike za leto 2007 {SEC(2008)2150}

Uvod

Leto 2007 je pomenilo preobrat v okoljski politiki EU. Vmesni pregled šestega okoljskega akcijskega programa 2002–2012 je pokazal, da so bile glavne zaveze, sprejete v okviru tega programa, uresničene, zdaj pa moramo še bolj okrepiti naša prizadevanja za njegovo izvajanje.

Okoljska vprašanja so zdaj v samem vrhu političnega dnevnega reda in nanje so pozorni tako nosilci odločanja kot tudi mediji in javnost. 80 % državljanov EU meni, da je okolje pomembno za kakovost njihovega življenja. Dober primer so podnebne spremembe, zlasti odkar so evropski predsedniki držav in vlad marca 2007 sprejeli sveženj pravil na področjih energije in podnebnih sprememb. Kadar je bilo mogoče, so bili instrumenti natančneje opredeljeni po načelih boljše pravne ureditve. V zunanjih odnosih je EU na področju okolja ohranila vodilno vlogo, okrepljeno z dobrimi dosežki doma ter plodnimi dvo- in večstranskimi odnosi s ključnimi partnerji. Na pogajanjih v svetovnem merilu je dosegla pomemben napredek na več področjih, še zlasti glede podnebja na konferenci na Baliju.

Kljub temu se moramo pripraviti na velike izzive, ki nas čakajo v prihodnosti: opredelitev dolgoročne strateške vizije za trajnostno porabo in proizvodnjo, prilagajanje neizbežnim podnebnim spremembam in zaščito biotske raznovrstnosti. Nekoliko manj obremenjen zakonodajni program v letih 2008 in 2009 bi morali izkoristiti za to, da zdaj dosežemo napredek pri teh vprašanjih. Na mednarodni ravni nas čakajo zahtevna pogajanja za sklenitev prihodnjih mednarodnih sporazumov o podnebju ter za ohranitev in upravljanje biotske raznovrstnosti.

Leta 2007 so bili sprejeti številni odločilni ukrepi

Vzpostavljen je politični okvir

Na prvem mestu se je Evropa s svežnjem pravil na področju energije in podnebnih sprememb, ki ga je sprejel Evropski svet leta 2007, zanesljivo usmerila proti cilju, da postane gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika.

EU se je zavezala k 30-odstotnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov pod pogojem, da se za to doseže mednarodni sporazum. Toda tudi če takšnega sporazuma ne bo, obljublja enostransko zmanjšanje emisij za najmanj 20 % do leta 2020. EU si je zastavila cilj, da se bo 20 % vse energije pridobilo iz obnovljivih virov, 10 % energije v prometu pa iz biogoriv. Januarja 2008 je Komisija te zaveze pretvorila v konkretne ukrepe, ko je sprejela sveženj ukrepov za podnebne spremembe in obnovljivo energijo. Sveženj je zajemal predloge za (a) izboljšan sistem za trgovanje z emisijami (ETS), (b) večja prizadevanja tudi v sektorjih zunaj ETS, kot so cestni prevoz, stavbe, storitve in kmetijstvo, (c) direktivo s pravno izvršljivimi cilji za obnovljivo energijo, vključno z vrsto trajnostnih meril za biogoriva, (d) nove smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja in (e) regulativni okvir za zagotovitev varne uporabe tehnologij zajema in geološkega shranjevanja ogljika. Ker je povečana proizvodnja biogoriv eden od razlogov za nedavni dvig cen hrane po svetu, bo Komisija spremljala okoljske in družbene vplive te politike in po potrebi predlagala korektivne ukrepe.

Tudi na drugih področjih politik je Komisija uresničila skoraj vse svoje glavne zaveze iz šestega okoljskega akcijskega programa. Sozakonodajalcu je bilo predstavljenih vseh sedem tematskih strategij (zrak, preprečevanje nastajanja odpadkov in njihovo recikliranje, morsko okolje, prst, pesticidi, naravni viri in mestno okolje). Spremne zakonodajne predloge sta sprejela ali jih pregledujeta Svet in Parlament.

Začelo se je tudi izvajanje drugih večjih pobud. Komisija je predstavila predlog za novo direktivo o industrijskih emisijah, ki združuje in prilagaja direktivo o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja ter šest drugih sektorskih direktiv. S tem so bile v nekaterih sektorjih poostrene emisijske omejitve, določeni so bili standardi za okoljske inšpekcijske preglede in njihov obseg razširjen na srednje velike kurilne naprave. Sprejeta je bila dolgo pričakovana uredba REACH o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij, ki je spremenila naš način ravnanja s kemikalijami, in delovati je začela Evropska agencija za kemikalije. Veljati je začela tudi direktiva o okoljski odgovornosti. Ti ključni zakonodajni dokumenti so osnova za trajnostno industrijo v Evropi.

Kar zadeva upravljanje z viri, je bil sprejet sporazum o okvirni direktivi o morski strategiji, na podlagi katere morajo države članice storiti vse, kar je potrebno, da bi do leta 2020 dosegle dobro okoljsko stanje v morskem okolju. Od julija velja nova zakonodaja o pošiljanju odpadkov, ki vključuje prepoved izvažanja nevarnih odpadkov v države v razvoju.

Vendar napredek ni bil enakomerno porazdeljen po vseh sektorjih. Komisija na primer obžaluje, da Svet ni dosegel političnega soglasja o predlogu okvirne direktive o tleh.

Vmesni pregled šestega okoljskega akcijskega programa je preučil napredek in potrdil prednostne cilje programa, ki so podnebne spremembe, narava in biotska raznovrstnost, okolje in zdravje ter naravni viri in odpadki. V pregledu se je pokazalo, da EU še ni na pravi poti proti trajnostnemu razvoju in da bodo njene politike, če bodo izvedene v celoti, prinesle rezultate šele sčasoma, ko se bo pritisk na okolje stopnjeval; potrebna so dodatna prizadevanja. Ta ocena je bila, vsaj kar zadeva podnebje in energijo, potrjena tudi v poročilu o napredku prenovljene lizbonske strategije za rast in delovna mesta.

Vzpostavljeni novi finančni instrumenti

Leta 2007 so začeli delovati finančni instrumenti za okoljsko politiko v okviru obstoječega večletnega finančnega okvira: LIFE+, ki sta ga marca 2007 sprejela Svet in Parlament s proračunom v višini 2 143 milijonov EUR za obdobje 2007–2013, bo vir financiranja za vsa štiri prednostna področja šestega okoljskega akcijskega programa, pri čemer je 50 % sredstev namenjenih za naravo in biotsko raznovrstnost.

Leta 2007 se je začel izvajati prvi od treh instrumentov, predvidenih na podlagi okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost za podporo ekološko inovativnih malih in srednje velikih podjetij (MSP). Za ekološke inovacije je v obdobju 2007–2013 namenjenih 228 milijonov EUR.

Komisija je začela izvajati tudi tematski program o okolju in trajnostnem upravljanju naravnih virov, vključno z energijo, z začetnim proračunom 889 milijonov EUR za obdobje 2007–2013, s katerim se želi osredotočiti na okoljsko razsežnost razvoja in drugih zunanjih politik ter spodbujati okoljsko in energijsko politiko EU v tujini. Leta 2007 je bilo 74 milijonov EUR namenjenih okoljskih projektom. Podpora okoljske politike se zagotavlja tudi prek zunanjih finančnih instrumentov, ki so začeli delovati leta 2007, kot so instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, evropski sosedski in partnerski instrument ter instrument za predpristopno pomoč.

Finančni instrument za civilno zaščito, ki ga je Svet sprejel leta 2007 s proračunom v višini 189,8 milijona EUR za obdobje 2007–2013, bo pomenil vir financiranja za vse dejavnosti EU na področju civilne zaščite.

Za oblikovanje okoljske politike je zdaj nujna boljša zakonodaja

Prizadevanja za poenostavitev zakonodaje so se nadaljevala vedno, ko je bilo to mogoče in primerno. Predlog Komisije za novo direktivo o industrijskih emisijah na primer ponuja jasnejši in skladnejši zakonodajni okvir za industrijo ter naj bi zmanjšal upravne stroške. Še en sklep Komisije, sprejet leta 2007, bo poenostavil spremljanje sistema za trgovanje z emisijami in zmanjšal zahteve za poročanje za obrate z nizkimi izpusti ogljika.

Komisija je predstavila tudi zeleno knjigo o tržnih instrumentih, da bi spodbudila razpravo o možnostih za dodatno okrepitev njihove uporabe na ravni Skupnosti in nacionalni ravni, saj so pogosto stroškovno najučinkovitejši način za doseganje okoljskih ciljev.

Za boljšo zakonodajo je potrebna trdna baza znanja za oceno gonilnih sil, pritiskov, stanja in vplivov na okolje. Z začetkom veljavnosti direktive INSPIRE je EU dosegla velik napredek pri zagotavljanju iskanja ustreznih prostorskih podatkov, dostopanja do njih in njihove skupne uporabe.

Komisija še naprej izvaja ocene učinka za vse svoje glavne predloge politik. Leto 2007 je bilo prvo celotno leto, v katerem je deloval odbor za oceno učinka, ki pregleduje te ocene.

Večje vključevanje okolja v druge politike

Nadaljnje vključevanje odraža vedno večje soglasje o dejstvu, da je treba boj proti podnebnim spremembam vgraditi v večino področij politike. Četrto poročilo o oceni, ki ga je pripravil Medvladni forum o podnebnih spremembah, je potrdilo, da je segrevanje podnebnega sistema nedvoumno in da bodo učinki lahko zelo resni, zaradi česar je potrebno ukrepanje na mnogih področjih politik. Napredek pri vključevanju okolja na področje prometa je bil delno tudi posledica namena, da se spopademo s tem problemom. Promet je eno od najzahtevnejših vprašanj pri boju proti podnebnim spremembam in drugemu onesnaževanju. Leta 2007 je Komisija predlagala pravni okvir za dosego cilja, da se do leta 2012 emisije CO2 iz novih avtomobilov zmanjšajo na 120 g/km, Svet in Parlament pa sta uradno sprejela nove standarde (Euro 5 in 6), ki določajo strožje omejitve za emisije delcev in dušikovih oksidov. Komisija je predlagala tudi nove norme za emisije za težka vozila (Euro VI), ki bi po sprejetju omogočile čistejše tovornjake in avtobuse. S predlagano spremembo direktive o kakovosti goriv se načrtuje zmanjšanje ravni žvepla in emisij onesnaževal ter tudi intenzivnosti emisij toplogrednih plinov v gorivih v njihovem celotnem življenjskem obdobju. Direktiva o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku, ki je bila sprejeta aprila 2008, bo zmanjšala izpostavljenost majhnim delcem (PM2.5) v mestnih okoljih. Komisija je sprejela tudi zeleno knjigo o mobilnosti v mestih in začela javno posvetovanje o nadaljevalnih ukrepih, ki bo jeseni 2008 predstavljena v akcijskem načrtu o mobilnosti v mestih. Poleg tega je predlagala direktivo za vključitev okoljskih vidikov v javno naročanje vozil.

Vključevanje je napredovalo tudi na drugih področjih.

Kmetijstvo: Skupna kmetijska politika (SKP) vključuje vrsto instrumentov, ki prispevajo k varstvu okolja in ohranjanju narave (npr. ločevanje pomoči, navzkrižna skladnost, kmetijsko okolje in plačila v okviru Nature 2000), poleg tega pa je Komisija leta 2007 odobrila 57 od 94 programov za razvoj podeželja za obdobje 2007–2013 s proračunom 68 milijard EUR. Skoraj polovica tega proračuna bo namenjena ukrepom za izboljšanje okolja in podeželja.

Kohezijska politika: Komisija je do konca leta 2007 odobrila skoraj vse operativne programe držav članic in za obdobje 2007–2013 namenila 347 milijard EUR. Načrtuje se, da bo približno 28 % teh sredstev porabljenih za naložbe v z okoljem povezane projekte in infrastrukturo, zlasti za trajnostni prevoz (približno 34 milijard EUR) in vodo (približno 22 milijard EUR), poleg tega pa še za npr. obnovljivo energijo in energijsko učinkovitost, ravnanje z odpadki, preprečevanje tveganj, varstvo narave in čiste tehnologije.

Razvoj: Komisija je nadaljevala postopno vključevanje elementov trajnosti v svoje sporazume o razvojnem sodelovanju, tako z osredotočanjem na posamezne okoljske teme kot tudi z vključevanjem okolja v vse dejavnosti na področju razvojnega sodelovanja.

Zdravje: Vmesni pregled akcijskega načrta za okolje in zdravje 2004–2010 je pokazal, da se je sodelovanje med okoljsko politiko, zdravstveno politiko in ustreznimi raziskovalnimi področji okrepilo.

Industrijska politika: Komisija je v vmesnem pregledu industrijske politike objavila svoj namen, da bo spodbujala priložnosti, ki jih okoljski izzivi, če se pravilno upravljajo, pomenijo za evropska podjetja. To bo podprla z ukrepi na področju trajnostne industrijske politike, porabe in proizvodnje.

Raziskave: Komisija je nadaljevala vključevanje okoljske trajnosti v svoje raziskovalne programe. Okoljske in energijske teme v sedmem okvirnem programu za obdobje 2007–2013 (s proračunom v višini 1 890 milijonov EUR oziroma 2 350 milijonov EUR) podpirajo razvoj in izvajanje okoljske politike, vključno z raziskavami na področjih energije in podnebnih sprememb.

Trgovina: Komisija se je aktivno zavzemala za vključitev poglavij o trajnostnem razvoju v regionalne in dvostranske sporazume o prosti trgovini ter pridružitvene sporazume, o katerih se pogaja v različnih delih sveta. Delo v zvezi s tem se delno opira na ocene učinka na področju trajnostnega razvoja, ki so povezane s trgovino in jih Komisija pripravi pred sklenitvijo sporazumov o prosti trgovini.

Potrjena mednarodna vodilna vloga EU na področju okoljskih politik

Pobude s področja okoljske politike doma podpirajo prizadevanja EU za spodbujanje visokih okoljskih standardov povsod po svetu. Leta 2007 so mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah dosegla vrhunec na Baliju, kjer je bila sprejeta odločitev o intenzivnem prizadevanju, da se doseže usklajen svetovni sporazum za učinkovito ukrepanje po letu 2012 in da se pogajanja o njem zaključijo leta 2009. Cilj EU je sprejeti sporazum o zavezujočih ciljih za absolutno zmanjšanje emisij za razvite države in okrepljenih prizadevanjih držav v razvoju, zlasti tistih, ki so se nedavno industrializirale.

Napredek je bil dosežen tudi na drugih področjih. Na 14. konferenci pogodbenic Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami je bil sprejet devetletni moratorij na prodajo slonovine po enkratni prodaji zalog surove slonovine v državni lasti. Komisija je začela uradna pogajanja za sklenitev prostovoljnih sporazumov o partnerstvu pri izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov z Indonezijo, Gano in Kamerunom ter nadaljevala pogajanja z Malezijo, da bi zagotovila zakonitost gozdnih proizvodov, ki se uvažajo v EU. Komisija je skupaj z UNEP ustanovila mednarodni forum o trajnostnem upravljanju virov, da bi nosilcem političnih odločitev povsod po svetu zagotovila zanesljivo znanstveno svetovanje o upravljanju virov. Komisija je nadaljevala tudi pogajanja z državami kandidatkami in možnimi kandidatkami za podporo njihovega postopnega prilagajanja na standarde EU in pripravo na pogajanja o pristopu v prihodnosti. Dialog in sodelovanje na področju okoljskih vprašanj z državami partnericami sta bila okrepljena prek evropske sosedske politike in strateškega partnerstva med EU in Rusijo.

Legitimnost okoljske politike EU se je povečala

Zadnji Eurobarometer – raziskava javnega mnenja evropskih državljanov, izveden konec leta 2007, je potrdil, da ima okoljska politika EU veliko javno podporo. V skoraj vseh državah članicah so anketiranci dali prednost skupnemu odločanju o varovanju okolja na ravni EU (67 %) pred odločanjem na nacionalni ravni. Anketiranci menijo, da je potrebna usklajena evropska zakonodaja (82 %) in da bi morala EU tudi državam zunaj EU pomagati pri izboljšanju okoljskih standardov (80 %), ter bi podprli dodelitev večjega dela sredstev EU varstvu okolja tudi na račun drugih področij (78 %).

Nova lizbonska pogodba, podpisana decembra 2007, povečuje možnosti EU za ukrepanje. Podnebne spremembe izrecno vključuje v okoljsko politiko EU in priznava vodilno vlogo EU v boju proti tem spremembam na mednarodnem odru. Ponuja tudi jasnejšo pravno osnovo za ukrepanje EU na področju energije in civilne zaščite, pri čemer poudarja solidarnost med državami članicami.

Toda da bi se lahko spoprijeli s svetovnimi izzivi v letu 2008 in pozneje, je potreben nov zagon …

Kljub temu napredku naših prizadevanj ne smemo zmanjšati; prvič zato, ker se bo napredek uresničil, le če bo v celoti izveden, in drugič zato, ker bodo prihodnji izzivi zahtevali še odločnejše ukrepanje. To je bilo poudarjeno v prvem poročilu o napredku strategije EU za trajnostni razvoj.

Nadaljnja krepitev izvajanja

Čeprav so okvir politik in večina ukrepov vzpostavljeni, je izvajanje okoljske zakonodaje EU v večini držav članic počasno ali nepopolno. Ob koncu leta 2007 je bilo odprtih 479 primerov kršitev v zvezi z okoljsko zakonodajo EU, kar je 22 % vseh kršitev v EU. Večina primerov se nanaša na slabo izvajanje okoljske zakonodaje EU, vendar se nekateri primeri nanašajo tudi na direktive, ki niso bile prenesene ali so bile neustrezno prenesene v nacionalno zakonodajo.

Komisija je nadaljevala ukrepe za izboljšanje izvajanja z dvojnim pristopom, ki hkrati vključuje podporne ukrepe in sankcije. Predstavila je medsektorske predloge, ki zajemajo boljše obveščanje, pomoč pri reševanju težav, večjo preglednost in učinkovitejše obravnavanje kršitev. V več državah članicah so bili organizirani dogodki za ozaveščanje o različnih zadevah, zlasti o uredbi o pošiljanju odpadkov in direktivi o odlagališčih odpadkov zaradi večjih vrzeli v izvajanju in možnih resnih posledic za okolje. Komisija je oblikovala program za pomoč pri doseganju skladnosti z okoljsko zakonodajo za mala in srednje velika podjetja, ki vključuje usposabljanje, tehnične nasvete in krepitev podpornih mrež.

Komisija je sprožila tudi sodne postopke proti več državam članicam, ki niso pravilno izvajale ali prenesle ključne okoljske zakonodaje. Poleg tega je bil predstavljen predlog direktive, ki bi zagotovila, da se za resne prekrške na področju okolja v vseh državah članicah izvajajo kazenske sankcije.

Leta 2008 bo Komisija povečala svoja prizadevanja za podporo državam članicam in njihovim organom pri izvajanju zakonodaje z boljšo izmenjavo informacij, vodenjem in usposabljanjem. Programi EU za zunanjo pomoč bodo še naprej zagotavljali finančno in tehnično podporo partnerskim državam, zlasti državam kandidatkam in možnim kandidatkam, ki jim bodo pomagali uskladiti njihovo okoljsko politiko s pravnim redom EU. Komisija se je odločila tudi, da bo pripravila sporočilo, v katerem bo opisala načine, kako preprečiti kršenje okoljske zakonodaje, in določila merila za ugotavljanje primerov kršitev, ki zahtevajo najhitrejše in najodločnejše izvajanje pravnih ukrepov Komisije. Dodatno bo pregledala priporočilo o najnižjih merilih za okoljske preglede iz leta 2001.

Sredi leta 2008 pa bo začela še usklajeno obveščevalno kampanjo za ozaveščanje zainteresiranih strani in širše javnosti ter za zagotavljanje največje možne podpore vsem ključnim politikam in pobudam.

Nadaljnja prizadevanja za poenostavitev in izboljšanje politik in instrumentov

Medtem ko okoljska politika in njeno vključevanje v druga področja politik postajata vedno pomembnejša, si moramo nenehno prizadevati za učinkovitost, gospodarnost in preglednost te politike. Komisija bo zato na tem področju še naprej izvajala načela boljše pravne ureditve.

V ta namen bosta leta 2008 spremenjeni direktiva o odpadni električni in elektronski opremi ter direktiva o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi. Uredba o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč, bo posodobljena in poenostavljena. Sistem znaka za okolje in program Skupnosti za okoljsko upravljanje in presojo (EMAS) bosta posodobljena z namenom izboljšanja postopkov in zmanjšanja administrativnega bremena za sodelujoča podjetja. Komisija in Evropska agencija za okolje (EEA) sta skupaj razvili evropski informacijski sistem za vode (WISE), ki naj bi do leta 2010 zajemal vse poročanje na podlagi direktiv o vodah. Komisija bo dalje razvila tudi skupni okoljski informacijski sistem (SEIS) in okrepila program globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES).

Poročila o direktivah o presoji vplivov na okolje in celoviti presoji vplivov na okolje kažejo, da je največji potencial za izboljšanje učinkovitosti odvisen od držav članic. Komisija pripravlja navodila za reševanje odprtih vprašanj glede interpretacije in izboljšanje skladnosti uporabe.

Glavni izzivi v prihodnosti

Trajnost

Današnje svetovno gospodarstvo ni trajnostno. Že zdaj povzročamo okoljsko škodo in izčrpavanje virov. Medtem ko materialno bogatimo, smo vajeni zahtevati več od lastnega okolja kot od svojih trgovskih partnerjev. Poleg tega bo rastoče prebivalstvo nedavno industrializiranih držav kmalu doseglo iste ravni porabe virov, kot jih imamo zdaj v EU.

Svetovno gospodarstvo prihodnosti bo moralo biti čistejše, skromnejše in pametnejše. Za gospodarstva na območjih, ki se bodo prva spoprijela s tem izzivom, bo ta sprememba pomenila korist, ne škodo, ter jim prinesla gospodarski in politični vpliv.

Leta 2008 bo Komisija predstavila akcijski načrt za trajnostno porabo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko. Skupni cilj načrta bo ugotavljanje in premagovanje ovir v trajnostni proizvodnji in porabi, za odpravo katerih se še niso iskale rešitve ali ki se lahko premagajo s krepitvijo in boljšim usklajevanjem obstoječih politik. Področje uporabe direktive bo razširil na oblikovanje ekoloških proizvodov, ki porabljajo energijo, okrepil označevanje proizvodov in uskladil pobude za boljše proizvode ter pametnejšo porabo. Prenovil bo sistem znaka za okolje in program EMAS, spodbudil okolju prijazno javno naročanje in vključil sodelovanje s prodajalci na drobno, kar bo vplivalo na dobavno verigo. V okviru pobude za vodilne trge bodo pripravljeni ukrepi za oblikovanje ugodnih okvirnih pogojev za posebne okoljske industrije. Leta 2008 se pričakuje sprejetje okvirne direktive o odpadkih, ki bo pomagala ustvariti evropsko družbo recikliranja.

Za vzpostavitev uspešne politike potrebujemo prave mere in v tem smislu je BDP kot kazalec napredka problematičen. Konferenca o preseganju BDP leta 2007 je začela postopek dopolnjevanja BDP z bolj celostnimi merili za bogastvo in blaginjo, ki vključujejo tudi socialno in okoljsko razsežnost. Komisija bo leta 2008 pripravila sporočilo, v katerem bo opisala, kako namerava nadgraditi te ideje.

Prilagajanje na podnebne spremembe

Danes nam je jasno, da bodo podnebne spremembe eden od največjih izzivov za človeštvo v naslednjih 100 letih. Da bi se z njim spoprijeli, morajo nosilci odločitev upoštevati dve različni, a v osnovi medsebojno povezani vprašanji.

Prvo je omejevanje dviga temperature, da se izognemo katastrofalnim podnebnim spremembam. Tega se lotevamo s sprejetjem svežnjev pravil na področju podnebnih sprememb leta 2007 in v začetku leta 2008 ter z začetkom pogajanj, ki sledijo Kjotskemu protokolu. EU si močno prizadeva za nov svetovni sporazum o podnebnih spremembah, ki bo prinesel ambiciozne cilje glede zmanjševanja emisij, tudi v letalskem in pomorskem prevozu. Komisija bo po podnebni konferenci ZN, ki bo v Poznanu decembra 2008, nadaljevala delo na glavnih gradnikih prihodnjega sporazuma, kot ga opredeljuje akcijski načrt z Balija. Pričakuje se, da bo ta konferenca prinesla dodatne politične smernice za pogajanja po letu 2012 in da bo upoštevala dosežke drugih srečanj na visoki ravni na temo podnebnih sprememb.

A tudi če bi na svetu že jutri ustavili vse izpuste toplogrednih plinov, bi se podnebje vrsto prihodnjih desetletij še naprej spreminjalo. Zato se moramo prilagoditi, da bi obvladali tisto, čemur se ne moremo izogniti. Prilagoditev pomeni iskanje rešitev za učinkovitejšo porabo vode, razvoj vrst pridelkov, ki lahko preživijo sušo, zagotovitev ustrezne oskrbe šibkih in starejših ljudi med vročinskimi valovi, pa tudi za rezerviranje koridorjev na zemljiščih, da bi pomagali rastlinskim in živalskim vrstam pri selitvah ter okrepili obrambo pred obalnimi poplavami.

Komisija bo na podlagi zelene knjige o prilagajanju in sporočila o pomanjkanju vode in suši iz leta 2007, ki je v središče možnosti politik postavilo ustrezno ceno vode in vodni učinkovitosti, predstavila belo knjigo o prilagajanju. Ta dokument bo pregledal možnosti za vključitev načel prilagajanja v skupne politike, kot so kmetijstvo, ribištvo, prevoz, energija, regionalni razvoj, raziskave in zdravje, pri čemer bo upošteval tudi mednarodno razsežnost.

Glede na vedno večjo zaskrbljenost zaradi vpliva podnebnih sprememb na premike prebivalstva, zlasti v državah v razvoju, bo Komisija razširila tudi znanje o tej povezavi. Potrebo po konkretnih usmeritvah bo pretehtala v okviru načrta EU na področju migracij in razvoja.

Zaščita biotske raznovrstnosti

Izguba biotske raznovrstnosti je grožnja v svetovnem merilu, ki je prav tako resna kot podnebne spremembe in se je je treba prav tako nujno lotiti. V nekem smislu je še bistveno bolj zaskrbljujoča, saj pri izumiranju vrst ni poti nazaj. Ohranitev biotske raznovrstnosti je naše življenjsko zavarovanje za prihodnost. Na deveti konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti v Bonnu maja 2008 je bil ocenjen napredek pri izvajanju sklepov Konvencije in doseganju njenega cilja, da se do leta 2010 znatno zmanjša stopnja izgube biotske raznovrstnosti. Glede na to, da sta do leta 2010 le še dve leti, je Konvencija sprejela sklepe za krepitev izvajanja na svetovni, regionalni in nacionalni ravni. Komisija je skupaj z Nemčijo predstavila prve rezultate ekonomske ocene biotske raznovrstnosti in delovanja ekosistemov ter stroškov neukrepanja, da bi še dodatno poudarila pomen tega problema.

Doma bodo potrebna dodatna prizadevanja za dosego cilja EU, da se do leta 2010 zaustavi izguba biotske raznovrstnosti. Četrta vseevropska ocena Evropske agencije za okolje je pokazala, da je danes ogroženih 700 evropskih vrst, hkrati pa še naprej narašča število invazivnih tujerodnih vrst po vsej Evropi. Leta 2008 bo Komisija povečala prizadevanja za izvajanje akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost, nadaljevala delo na področju razširjanja omrežja ohranjanja Natura 2000 tudi na morska območja in predstavila vrsto predlogov na področju gozdarstva za preprečevanje nezakonite sečnje in krčenja gozdov. Po sprejetju direktive o morski strategiji se bo nadaljevalo delo na področju ustanavljanja evropskih morskih regij in razvoja morskih strategij z jasnimi cilji.

Sklep

Okoljska politika se vse bolj širi na vsa področja politik in prispeva k oblikovanju naše prihodnosti. Je gonilo strukturnih sprememb. To s sabo prinaša nove odgovornosti, tveganja in priložnosti.

Gospodarskih priložnosti je veliko: ekološke industrije imajo ogromen potencial in Evropa bi morala izkoristiti ali celo voditi razvoj cvetočih svetovnih trgov. S socialnega vidika sta zdravo okolje ter socialna enakost in kohezija tesno povezana. Po drugi strani so lahko nekateri sektorji in skupine začasno pod večjim vplivom kot drugi. Vedno večji del celotnega svežnja politik bo upošteval te možne vplive in jih skušal omiliti.

Okoljska politika mora postopoma vključiti gospodarske in socialne razsežnosti ter mora biti vključena v sektorske politike, da bi dosegla zastavljene cilje. Zavedati se moramo možnih posledic okoljske politike na drugih področjih politik, delovati varčneje in spodbujati sinergije, kjer koli je mogoče. Za trajnostno prihodnost je ključno povezovanje.