A.

To obvestilo se izda na podlagi pravil Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu ‚Sporazum EGP‘) in Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu ‚Sporazum o nadzornem organu in sodišču‘).

B.

Evropska komisija (v nadaljevanju ‚Komisija‘) je izdala obvestilo z naslovom ‚Smernice o uporabi člena 81 Pogodbe ES za sporazume o prenosu tehnologije‘ (1). Navedeni nezavezujoči akt vsebuje načela za presojo sporazumov o prenosu tehnologije na podlagi člena 81 Pogodbe ES.

C.

Nadzorni organ EFTA meni, da zgoraj navedeni akt velja za EGP. Nadzorni organ EFTA sprejema pričujoče obvestilo skladno s pristojnostmi iz člena 5(2)(b) Sporazuma o nadzornem organu in sodišču, da bi se ohranili enaki pogoji konkurence in zagotovila enotna uporaba pravil konkurence EGP po vsem Evropskem gospodarskem prostoru. Nadzorni organ namerava pri uporabi ustreznih pravil EGP za posamezne zadeve upoštevati načela in pravila, določena v tem obvestilu (2).

D.

Obvestilo zlasti določa načela za presojo sporazumov o prenosu tehnologije na podlagi člena 53 Sporazuma EGP in daje usmeritve glede njihove uporabe.

E.

To obvestilo se uporablja za primere, v katerih je Nadzorni organ pristojni nadzorni organ na podlagi člena 56 Sporazuma EGP.

1.

Pričujoče smernice vsebujejo načela za presojo sporazumov o prenosu tehnologije po členu 53 Sporazuma EGP. Sporazumi o prenosu tehnologije zadevajo licenciranje tehnologije, pri čemer dajalec licence dovoljuje pridobitelju licence izkoriščanje licenčne tehnologije za proizvodnjo blaga ali storitev, kot je določeno v členu 1(1)(b) akta, navedenega v točki 5 Priloge XIV k Sporazumu EGP (Uredba Komisije (ES) št. 772/2004) (3) o uporabi člena 53(3) Sporazuma EGP za skupine sporazumov o prenosu tehnologije (v nadaljnjem besedilu ‚TTBER‘) (4).

2.

Namen Smernic je zagotoviti navodila glede uporabe TTBER in tudi uporabe člena 53 Sporazuma EGP za sporazume o prenosu tehnologije, ki ne spadajo v področje uporabe TTBER. TTBER in Smernice ne posegajo v morebitno vzporedno uporabo člena 54 Sporazuma EGP za licenčne sporazume (5).

3.

Standarde, ki so opredeljeni v pričujočih smernicah, je treba uporabljati z upoštevanjem posebnih okoliščin vsake posamezne zadeve. To izključuje mehanično uporabo. Treba je presoditi dejstva vsake zadeve in Smernice se morajo uporabljati razumno ter prožno. Navedeni primeri služijo zgolj za ponazoritev in njihov namen ni, da so izčrpni. Nadzorni organ EFTA spremlja delovanje TTBER in Smernic v novem sistemu izvrševanja, vzpostavljenem s poglavjem II Protokola 4 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (6), da bi presodil, ali so potrebne spremembe.

4.

Pričujoče smernice ne posegajo v razlago člena 53 Sporazuma EGP in TTBER, ki jo lahko dajo Sodišče EFTA, Sodišče Evropskih skupnosti in Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti.

5.

Cilj člena 53 Sporazuma EGP kot celote je varovati konkurenco na trgu z namenom spodbujanja blaginje potrošnikov in učinkovitega razporejanja sredstev. Člen 53(1) prepoveduje vse sporazume in usklajena ravnanja med podjetji ter sklepe podjetniških združenj (7), ki bi lahko prizadeli trgovino med pogodbenicami Sporazuma EGP (v nadaljnjem besedilu ‚države EGP‘) (8) in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence (9). Kot izjema tega pravila se v skladu s členom 53(3) lahko določi, da se prepoved iz člena 53(1) ne uporablja za sporazume med podjetji, ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi, in ki zadevnim podjetjem ne določajo omejitev, ki za doseganje teh ciljev niso nujne, ter takšnim podjetjem glede znatnega dela zadevnih izdelkov ne dajejo možnosti izključitve konkurence.

6.

Zakoni o intelektualni lastnini podeljujejo izključne pravice imetnikom patentov, avtorskih pravic, vzorcev ali modelov, blagovnih znamk in drugih zakonsko zaščitenih pravic. Imetnik intelektualne lastnine ima po zakonih o intelektualni lastnini pravico preprečiti nepooblaščeno uporabo svoje intelektualne lastnine in slednjo izkoriščati, med drugim s podeljevanjem licenc tretjim. Ko je izdelek, ki vključuje pravico intelektualne lastnine, s strani imetnika ali z njegovim soglasjem dan na trg znotraj EGP, je pravica intelektualne lastnine izčrpana na vsem ozemlju EGP, vključno z državami Efte, v smislu da je imetnik ne more več uporabiti za nadzor prodaje izdelka (načelo izčrpanja pravic v EGP) (10). V skladu z zakoni o intelektualni lastnini imetnik pravice nima pravice pridobiteljem licence ali kupcem preprečiti prodaje takih izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo (11). Načelo izčrpanja v EGP je skladno z osnovno funkcijo pravic intelektualne lastnine, ki je imetniku podeliti pravico, da drugim prepreči izkoriščanje svoje intelektualne lastnine brez svojega soglasja.

7.

Dejstvo, da zakoni o intelektualni lastnini podeljujejo izključne pravice izkoriščanja, ne pomeni, da so pravice intelektualne lastnine izvzete iz uporabe konkurenčne zakonodaje. Člen 53 in člen 54 se uporabljata zlasti za sporazume, s katerimi imetnik pravic drugemu podjetju podeli licenco za izkoriščanje svojih pravic intelektualne lastnine (12). To prav tako ne pomeni, da med pravicami intelektualne lastnine in pravili konkurence EGP obstaja neizogibno neskladje. Oba sklopa predpisov imata dejansko isti osnovni cilj, ki je spodbujanje blaginje potrošnikov in učinkovitega razporejanja sredstev. Inovativnost je bistveni in dinamični del odprtega ter konkurenčnega tržnega gospodarstva. Pravice intelektualne lastnine pospešujejo dinamično konkurenco prek spodbujanja podjetij k naložbam v razvoj novih ali izboljšanih izdelkov in postopkov. Enako velja za konkurenco, ki podjetja sili v inovativnost. Zato so pravice intelektualne lastnine in tudi konkurenca nujne za spodbujanje inovativnosti in zagotavljanje konkurenčnega izkoriščanja le-te.

8.

Pri presoji licenčnih sporazumov po členu 53 je treba upoštevati, da nastanek pravic intelektualne lastnine pogosto vključuje znatne naložbe in je povezan s tveganji. Da se ne bi zmanjšala dinamična konkurenca in bi se ohranila spodbuda za inovacije, se izumitelja ne sme neupravičeno omejevati pri izkoriščanju pravic intelektualne lastnine, ki se izkažejo za dragocene. Zato mora izumitelj običajno imeti pravico, da za uspešne projekte zahteva nadomestilo, ki bo zadostno, da se ohranijo spodbude za naložbe, in bo upoštevalo tudi neuspele projekte. Licenciranje tehnologije prav tako lahko od pridobitelja licence zahteva, da opravi znatne nepovratne investicije v licenčno tehnologijo in proizvodna sredstva, potrebna za njeno izkoriščanje. Člena 53 ni možno uporabljati brez upoštevanja takšnih predhodnih investicij strank in s tem povezanih tveganj. Tveganje, ki so mu izpostavljene stranke, in nepovratna investicija, ki jo je treba opraviti, lahko torej privedeta do tega, da sporazum ne spada v področje uporabe člena 53(1) oziroma da izpolnjuje pogoje iz člena 53(3) v obdobju, ki je potrebno, da se investicija povrne.

9.

Pri presoji licenčnih sporazumov po členu 53 je obstoječi analitični okvir dovolj prožen, da ustrezno upošteva dinamične vidike licenciranja tehnologije. Ne domneva se, da so pravice intelektualne lastnine in licenčni sporazumi kot taki sporni z vidika konkurence. Večina licenčnih sporazumov ne omejuje konkurence in ustvarja učinkovitosti, ki spodbujajo konkurenco. Licenciranje kot tako je dejansko ugodno za konkurenco, saj vodi do razširjanja tehnologije in spodbuja inovativnost. Poleg tega lahko celo licenčni sporazumi, ki omejujejo konkurenco, pogosto pripomorejo h konkurenci naklonjenim učinkovitostim, ki jih je treba proučiti v okviru člena 53(3) in pretehtati v primerjavi z negativnimi učinki na konkurenco (13). Velika večina licenčnih sporazumov je zato združljiva s členom 53.

10.

Člen 53(1) Sporazuma EGP prepoveduje sporazume, katerih cilj ali posledica je omejitev konkurence. Člen 53(1) se uporablja za omejevanje konkurence med strankami sporazuma in tudi za omejevanje konkurence med katero koli stranko sporazuma in tretjimi.

11.

Presoja glede tega, ali licenčni sporazum omejuje konkurenco, mora biti opravljena v okviru okoliščin, v katerih bi konkurenca dejansko potekala, če ne bi bilo sporazuma in z njim povezanih domnevnih omejitev (14). Pri tej presoji je treba upoštevati verjetni učinek sporazuma na konkurenco med tehnologijami (tj. konkurenco med podjetji, ki uporabljajo konkurenčne tehnologije) in na konkurenco znotraj tehnologije (tj. konkurenco med podjetji, ki uporabljajo isto tehnologijo) (15). Člen 53(1) prepoveduje omejevanje konkurence med tehnologijami in tudi konkurence znotraj tehnologije. Zato je treba presoditi, v kolikšni meri sporazum vpliva ali bo verjetno vplival na ta dva vidika konkurence na trgu.

12.

Naslednji dve vprašanji ponujata koristen okvir za to presojo. Prvo vprašanje se nanaša na učinek sporazuma na konkurenco med tehnologijami, medtem ko se drugo vprašanje navezuje na učinek sporazuma na konkurenco znotraj tehnologije. Ker lahko omejitve hkrati vplivajo na konkurenco med tehnologijami in na konkurenco znotraj tehnologije, bo morda potrebna analiza omejitve glede na obe vprašanji, preden se lahko zaključi, ali se omejuje konkurenca v smislu člena 53(1):

13.

Pri uporabi analitičnega okvira, opisanega v prejšnjem odstavku, je treba upoštevati, da člen 53(1) razlikuje med sporazumi, katerih cilj je omejitev konkurence, in sporazumi, katerih posledica je omejitev konkurence. Sporazumi ali pogodbene omejitve so prepovedani s členom 53(1) le, kadar je njihov cilj ali posledica omejitev konkurence med tehnologijami in/ali konkurence znotraj tehnologije.

14.

Omejitve konkurence po cilju so tiste, ki že po svoji naravi omejujejo konkurenco. To so omejitve, ki imajo glede na cilje, za katere si prizadevajo pravila konkurence EGP, tako velik potencial za negativen vpliv na konkurenco, da za namene uporabe člena 53(1) ni potrebno dokazati dejanskih učinkov na trgu (17). Poleg tega ni verjetno, da bodo pogoji iz člena 53(3) izpolnjeni v primeru omejitev po cilju. Presoja, ali si sporazum prizadeva omejiti konkurenco ali ne, temelji na številnih dejavnikih. Ti dejavniki zlasti vključujejo vsebino sporazuma in objektivne cilje, za katere si sporazum prizadeva. Lahko je tudi treba upoštevati okoliščine, v katerih se (bo) uporablja(-l), ali dejansko ravnanje ter obnašanje strank na trgu (18). Z drugimi besedami, lahko je potrebna proučitev dejstev, ki so osnova sporazuma, in posebnih okoliščin, v katerih sporazum deluje, preden se lahko ugotovi, ali neka omejitev pomeni nedopustno omejitev konkurence. Način dejanskega izvajanja sporazuma lahko pokaže na omejitev po cilju tudi v primerih, ko formalni sporazum ne vsebuje izrecne določbe v ta namen. Dokaz glede subjektivnega namena strank, da omejijo konkurenco, je pomemben dejavnik, vendar ni nujen pogoj. V zvezi z licenčnimi sporazumi Nadzorni organ EFTA meni, da so omejitve, zajete v seznamu nedopustnih omejitev konkurence iz člena 4 TTBER, omejitve po samem cilju.

15.

Če cilj sporazuma ni omejevanje konkurence, je treba proučiti, ali ima sporazum morda omejevanje konkurence za posledico. Pri tem je treba upoštevati dejanske in tudi potencialne učinke (19). Z drugimi besedami mora imeti sporazum verjetne protikonkurenčne učinke. Da je licenčni sporazum omejevalen glede na posledice, mora vplivati na dejansko ali potencialno konkurenco v takšni meri, da se na upoštevnem trgu lahko z razumno stopnjo verjetnosti pričakujejo negativni učinki na cene, proizvodnjo, inovativnost ali raznolikost oziroma kakovost blaga in storitev. Verjetni negativni učinki na konkurenco morajo biti znatni (20). Znatni protikonkurenčni učinki so verjetni, kadar vsaj ena stranka ima ali doseže določeno stopnjo tržne moči in sporazum prispeva k vzpostavitvi, ohranjanju ali krepitvi te tržne moči oziroma strankam omogoča izkoriščanje take tržne moči. Tržna moč je sposobnost ohranjanja cen nad konkurenčno stopnjo ali ohranjanja proizvodnje v smislu količine, kakovosti in raznolikosti izdelkov ali inovativnosti pod konkurenčno stopnjo v daljšem časovnem obdobju. Stopnja tržne moči, ki je običajno potrebna za ugotovitev kršitve v okviru člena 53(1), je nižja kot stopnja tržne moči, ki je potrebna za ugotovitev prevladujočega položaja v smislu člena 54 Sporazuma EGP.

16.

Za namene analiziranja omejitev konkurence kot posledice je praviloma treba opredeliti upoštevni trg in proučiti ter presoditi, kakšni so med drugim narava zadevnih izdelkov in tehnologij, tržni položaj strank, tržni položaj konkurentov, tržni položaj kupcev, obstoj potencialnih konkurentov in raven ovir za vstop. Vendar pa je v nekaterih primerih mogoče ugotoviti protikonkurenčne učinke neposredno z analizo ravnanja strank sporazuma na trgu. Možno je na primer dokazati, da je sporazum privedel do povišanja cen.

17.

Licenčni sporazumi imajo lahko tudi precejšnje pozitivne učinke na konkurenco. Velika večina licenčnih sporazumov dejansko spodbuja konkurenco. Licenčni sporazumi lahko spodbujajo inovativnost s tem, da izumiteljem omogočajo dohodke, s katerimi si povrnejo vsaj del svojih stroškov za raziskave in razvoj. Licenčni sporazumi prav tako vodijo do razširjanja tehnologij, kar lahko ustvari vrednost, saj se zmanjšajo proizvodni stroški pridobitelja licence ali pa se slednjemu omogoči, da ustvari nove ali izboljšane izdelke. Učinkovitosti na ravni pridobitelja licence pogosto izvirajo iz kombinacije tehnologije dajalca licence in sredstev ter tehnologij pridobitelja licence. Tako povezovanje komplementarnih sredstev in tehnologij lahko privede do razmerja med stroški in obsegom proizvodnje, ki drugače ne bi bilo možno. Združitev izboljšane tehnologije dajalca licence z učinkovitejšimi proizvodnimi ali distribucijskimi zmogljivostmi pridobitelja licence lahko na primer zmanjša proizvodne stroške ali privede do tega, da se proizvede izdelek višje kakovosti. Prav tako lahko licenciranje pozitivno vpliva na konkurenco, ker odstranjuje ovire za razvoj in izkoriščanje tehnologije samega pridobitelja licence. Zlasti v sektorjih, za katere je značilno veliko število patentov, se licence pogosto podeljujejo z namenom zagotavljanja svobode oblikovanja, saj se z njimi odpravi tveganje za tožbe dajalca licence zaradi kršitve pravic. Ko dajalec licence privoli, da ne bo uveljavljal pravic svoje intelektualne lastnine za preprečevanje prodaje izdelkov pridobitelja licence, se s sporazumom odstrani ovira za prodajo izdelkov pridobitelja licence in se tako na splošno spodbuja konkurenca.

18.

V primerih, ko je licenčni sporazum zajet v členu 53(1), je treba pozitivne učinke sporazuma za konkurenco v okviru člena 53(3) pretehtati v primerjavi z njegovimi omejevalnimi učinki. Če so izpolnjeni vsi štirje pogoji iz člena 53(3), je zadevni omejevalni licenčni sporazum veljaven in izvršljiv, ne da bi bila v ta namen potrebna predhodna odločba (21). Nedopustne omejitve konkurence izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3) le v izjemnih okoliščinah. Sporazumi, ki vsebujejo takšne omejitve, praviloma ne izpolnjujejo (vsaj) enega izmed prvih dveh pogojev iz člena 53(3). Navadno ne ustvarjajo objektivnih ekonomskih koristi in tudi ne koristi za potrošnike. Poleg tega te vrste sporazumov navadno tudi ne izpolnjujejo tretjega pogoja, ki se nanaša na preskus nujnosti. Če na primer stranki določita cene, po katerih se morajo prodajati izdelki, proizvedeni na podlagi licence, bo to praviloma privedlo do zmanjšanja proizvodnje in nepravilnega razporejanja sredstev ter višjih cen za potrošnike. Omejevanje cen prav tako ni nepogrešljivo za dosego možnih učinkovitosti, ki izhajajo iz dejstva, da oba konkurenta razpolagata z obema tehnologijama.

19.

Pristop Nadzornega organa EFTA glede opredelitve upoštevnega trga je določen v njegovih smernicah o opredelitvi trga (22). Pričujoče smernice obravnavajo zgolj vidike opredelitve trga, ki so posebnega pomena za področje licenciranja tehnologije.

20.

Tehnologija je vložek, ki je vključen bodisi v izdelek bodisi proizvodni proces. Zato lahko licenciranje tehnologije vpliva na konkurenco na trgu proizvodnih dejavnikov in tudi na trgu končnih izdelkov. Sporazum med dvema strankama, ki prodajata konkurenčne izdelke in navzkrižno licencirata tehnologiji, povezani s proizvodnjo teh izdelkov, lahko na primer omejuje konkurenco na zadevnem proizvodnem trgu. Prav tako lahko omejuje konkurenco na tehnološkem trgu in mogoče tudi na drugih trgih proizvodnih dejavnikov. Za namene ocenjevanja konkurenčnih učinkov licenčnih sporazumov je zato lahko potrebna opredelitev zadevnih trgov za blago in storitve (proizvodnih trgov) in tudi tehnoloških trgov (23). Izraz ‚proizvodni trg‘ iz člena 3 TTBER se navezuje na zadevne trge za blago in storitve z geografskega vidika in vidika proizvoda. Kot je jasno razvidno iz člena 1(1)(j) TTBER, je izraz uporabljen zgolj za razlikovanje med zadevnimi trgi za blago in storitve in zadevnimi tehnološkimi trgi.

21.

TTBER in pričujoče smernice obravnavajo učinke na proizvodnih trgih za končne izdelke in tudi na proizvodnih trgih za polizdelke. Upoštevni proizvodni trg obsega izdelke, ki jih kupci na podlagi njihovih značilnosti, cene in predvidene uporabe štejejo za zamenljive ali nadomestljive s pogodbenimi izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo.

22.

Tehnološke trge sestavljajo licenčna tehnologija in nadomestne tehnologije, tj. druge tehnologije, ki jih pridobitelji licence zaradi njihovih značilnosti, licenčnin in predvidene uporabe štejejo za zamenljive ali nadomestljive z licenčno tehnologijo. Metodologija za opredelitev tehnoloških trgov sledi istim načelom, kot se uporabljajo za opredelitev proizvodnih trgov. Z vidika tehnologije, ki jo je na trg dal dajalec licence, je treba ugotoviti, katere so tiste druge tehnologije, na katere bi se lahko preusmerili pridobitelji licence v primeru majhnega, a trajnega povišanja zadevnih cen, tj. licenčnin. Drugi možni pristop je proučitev trga za izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo (glej odstavek 23 spodaj).

23.

Po tem, ko se opredelijo upoštevni trgi, se lahko različnim virom konkurence na trgu pripišejo tržni deleži in se uporabijo kot pokazatelj relativne moči tržnih udeležencev. Pri tehnoloških trgih je eden možnih nadaljnjih korakov izračun tržnih deležev na osnovi deleža vsake posamezne tehnologije v celotnem prihodku iz naslova licenciranja, kar prikaže delež tehnologije na trgu, kjer se licencirajo konkurenčne tehnologije. Vendar pa je to zaradi pomanjkanja jasnih in natančnih podatkov o licenčninah ipd. pogosto zgolj teoretičen in ne praktičen način. Drugi možni pristop, ki je uporabljen tudi v členu 3(3) TTBER, je izračun tržnih deležev na tehnološkem trgu na osnovi vrednosti prodanih izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo, na nižje ležečih proizvodnih trgih (glej odstavek 70 spodaj). V okviru tega pristopa se upošteva vsa prodaja na upoštevnem proizvodnem trgu, ne glede na to, ali izdelek vključuje licenčno tehnologijo. Za tehnološke trge je upravičen pristop iz člena 3(3), pri čemer se upoštevajo tehnologije, ki se uporabljajo (samo) interno. Ta pristop je praviloma dober pokazatelj moči tehnologije. Najprej, ker zajema vso potencialno konkurenco s strani podjetij, ki proizvajajo s pomočjo svoje lastne tehnologije in ki bodo slednjo verjetno začela licencirati v primeru majhnega, a trajnega povišanja cen za licence. Drugič, tudi če ni verjetno, da bodo drugi lastniki tehnologij začeli podeljevati licence, dajalec licence nima nujno tržne moči na tehnološkemu trgu, četudi ima visok delež prihodka iz naslova licenciranja. Če je nižje ležeči proizvodni trg konkurenčen, lahko konkurenca na tej stopnji učinkovito omejuje dajalca licence. Dvig licenčnin na višje ležečem trgu vpliva na stroške pridobitelja licence, s čimer slednji postane manj konkurenčen in njegovi prihodki iz prodaje se zmanjšajo. Tržni delež tehnologije na proizvodnem trgu zajema tudi ta vidik in je zato običajno dober pokazatelj tržne moči dajalca licence. Za posamezne primere zunaj varnega pristana TTBER bo morda, če je to v praksi izvedljivo, potrebna uporaba obeh opisanih pristopov, da bi se natančneje ocenila tržna moč dajalca licence.

24.

Poleg tega je treba zunaj varnega pristana TTBER upoštevati tudi dejstvo, da tržni delež ni vedno dober pokazatelj relativne moči razpoložljivih tehnologij. Nadzorni organ EFTA bo zato med drugim upošteval tudi številne tehnologije, nadzorovane s strani neodvisnih tretjih, ki so na voljo ob tehnologijah, nadziranih s strani strank sporazuma, in ki ob primerljivih stroških za uporabnika lahko nadomestijo licenčno tehnologijo (glej odstavek 131 spodaj).

25.

Nekateri licenčni sporazumi lahko vplivajo na inovacijske trge. Vendar pa se bo Nadzorni organ EFTA pri analizi takšnih učinkov praviloma omejil na proučevanje vpliva sporazuma na konkurenco znotraj obstoječih proizvodnih in tehnoloških trgov (24). Na konkurenco na takšnih trgih lahko vplivajo sporazumi, ki zavirajo uvedbo izboljšanih ali novih izdelkov, ki bi sčasoma nadomestili obstoječe izdelke. V takšnih primerih je inovativnost vir potencialne konkurence, ki ga je treba upoštevati pri presoji vpliva sporazuma na proizvodnih in tehnoloških trgih. Vendar pa je v omejenem številu primerov lahko koristno in nujno opredeliti tudi inovacijske trge. To zlasti velja, če sporazum vpliva na inovativnost, ki je usmerjena k ustvarjanju novih izdelkov, in če je že v zgodnji fazi možno prepoznati razvojna in raziskovalna združenja (25). V takšnih primerih se lahko analizira, ali bo po sporazumu preostalo zadostno število konkurenčnih razvojnih in raziskovalnih združenj, da se ohrani učinkovita konkurenca na področju inovativnosti.

26.

Na splošno sporazumi med konkurenti pomenijo večje tveganje za konkurenco kot sporazumi med nekonkurenti. Vendar pa konkurenca med podjetji, ki uporabljajo isto tehnologijo (konkurenca znotraj tehnologije med pridobitelji licence), pomeni pomembno dopolnilo h konkurenci med podjetji, ki uporabljajo konkurenčne tehnologije (konkurenca med tehnologijami). Konkurenca znotraj tehnologije lahko na primer vodi do nižjih cen za izdelke, ki vključujejo zadevno tehnologijo, kar lahko ne le ustvari neposredne in takojšnje koristi za potrošnike teh izdelkov, temveč tudi dodatno spodbudi konkurenco med podjetji, ki uporabljajo konkurenčne tehnologije. V okviru licenciranja je tudi treba upoštevati, da pridobitelji licenc prodajajo svoj lasten izdelek. Ne prodajajo nadalje izdelka, ki ga je dobavilo drugo podjetje. Možnosti za diferenciranje izdelkov in konkurenco med pridobitelji licence, ki bo temeljila na kakovosti, so torej lahko večje kot v primeru vertikalnih sporazumov za nadaljnjo prodajo izdelkov.

27.

Za ugotovitev konkurenčnega razmerja med strankami je treba proučiti, ali bi si bile stranke v odsotnosti sporazuma dejanski ali potencialni konkurenti. Če si stranke v odsotnosti sporazuma ne bi bile dejanski ali potencialni konkurenti na nobenem od upoštevnih trgov, ki so zajeti v sporazumu, se šteje, da so nekonkurenti.

28.

Če sta dajalec in tudi pridobitelj licence dejavna na istem proizvodnem ali tehnološkem trgu, ne da bi ena ali obe stranki kršili pravice intelektualne lastnine druge stranke, sta stranki na zadevnem trgu dejanska konkurenta. Za stranki velja, da sta dejanska konkurenta na tehnološkem trgu, če pridobitelj licence že licencira svojo tehnologijo in dajalec licence vstopi na tehnološki trg s podelitvijo licence pridobitelju licence za konkurenčno tehnologijo.

29.

Stranki veljata za potencialna konkurenta na proizvodnem trgu, če je verjetno, da bi v odsotnosti sporazuma in ne da bi kršili pravice intelektualne lastnine druge stranke izvedli potrebne dodatne naložbe za vstop na upoštevni trg v primeru majhnega, a trajnega povišanja cen izdelkov. Da bi vstop na trg pomenil realen konkurenčni pritisk, mora biti verjetno, da se bo zgodil v kratkem času. Navadno je to obdobje enega ali dveh let. Vendar se lahko v posamičnih primerih upoštevajo tudi daljša obdobja. Kot merilo za določanje tega obdobja se lahko uporabi čas, ki je potreben, da na trgu že dejavna podjetja prilagodijo svoje zmogljivosti. Stranki bosta na primer verjetno veljali za potencialna konkurenta na proizvodnem trgu, kadar pridobitelj licence proizvaja na podlagi svoje lastne tehnologije na enem geografskem trgu in začne proizvajati na drugem geografskem trgu na podlagi licenčne konkurenčne tehnologije. V takih okoliščinah je verjetno, da bi pridobitelj licence imel možnost vstopiti na drugi geografski trg na podlagi svoje lastne tehnologije, razen v primeru, da tak vstop onemogočajo objektivni dejavniki, vključno z obstojem blokiranja patentov (glej odstavek 32 spodaj).

30.

Stranki veljata za potencialna konkurenta na tehnološkem trgu, kadar imata v lasti med seboj nadomestljive tehnologije, vendar v tem posebnem primeru pridobitelj licence ne licencira svoje lastne tehnologije, medtem ko bi to verjetno počel v primeru majhnega, a trajnega povišanja cen tehnologije. Vendar pa se pri uporabi TTBER ne upošteva potencialna konkurenca na tehnološkem trgu (glej odstavek 66 spodaj).

31.

V nekaterih primerih lahko stranki postaneta konkurenta po sklenitvi sporazuma, ker pridobitelj licence razvije in začne izkoriščati konkurenčno tehnologijo. V takih primerih je treba upoštevati, da si stranki nista bili konkurenta v času sklenitve sporazuma in da je bil sporazum sklenjen v navedenih pogojih. Nadzorni organ EFTA se bo zato osredotočal predvsem na vpliv, ki ga ima sporazum na sposobnost pridobitelja licence, da izkorišča lastno (konkurenčno) tehnologijo. Zlasti se seznam nedopustnih omejitev, ki zadeva sporazume med konkurenti, ne uporablja za take sporazume, razen v primeru, da se sporazum pozneje, ko sta stranki postali konkurenta, spremeni v bistvenih točkah (glej člen 4(3) TTBER). Prav tako lahko podjetja, ki so stranke sporazuma, postanejo konkurenti po sklenitvi sporazuma, če je bil pridobitelj licence na proizvodnem trgu dejaven že pred pridobitvijo licence in če dajalec licence pozneje vstopi na proizvodni trg bodisi na podlagi licenčne tehnologije bodisi nove tehnologije. Tudi v tem primeru se seznam nedopustnih omejitev, ki zadeva sporazume med nekonkurenti, še naprej uporablja za sporazum, razen v primeru, da se sporazum pozneje spremeni v bistvenih točkah (glej člen 4(3) TTBER).

32.

Če imata stranki tehnologiji, ki se enostransko ali obojestransko blokirata, stranki veljata za nekonkurenta na tehnološkem trgu. Položaj enostranskega blokiranja pomeni, da se dana tehnologija ne more izkoriščati, ne da bi se pri tem kršile pravice v zvezi z drugo tehnologijo. To na primer velja, kadar se patent nanaša na izboljšavo tehnologije, ki jo zajema nek drug patent. V navedenem primeru izkoriščanje patenta, ki se nanaša na izboljšavo, predvideva, da imetnik pridobi licenco za osnovni patent. Položaj obojestranskega blokiranja nastopi, kadar se nobena od tehnologij ne more izkoriščati brez kršenja pravic v zvezi z drugo tehnologijo in kadar morata torej imetnika drug od drugega pridobiti licenco ali pa se mora eden od njiju odpovedati svoji pravici nasproti drugemu. Pri presoji, ali obstaja položaj blokiranja, se bo Nadzorni organ EFTA opiral na objektivne dejavnike in ne na subjektivna stališča strank. Zlasti prepričljiv dokaz o obstoju položaja blokiranja se zahteva, kadar bi stranke lahko imele skupni interes pri sklicevanju na obstoj položaja blokiranja, da bi lahko bile obravnavane kot nekonkurenti, na primer, če domnevno obojestransko blokiranje zadeva tehnologiji, ki sta med seboj nadomestljivi. Ustrezni dokazi vključujejo odločitve sodišč, vključno s sodnimi nalogi in mnenji neodvisnih strokovnjakov. V slednjem primeru bo Nadzorni organ EFTA zlasti natančno preveril način izbora strokovnjaka. Vendar so za utemeljitev obstoja položaja blokiranja lahko pomembni tudi drugi prepričljivi dokazi, vključno s strokovnimi mnenji, ki jih stranke predložijo z namenom dokazovanja, da imajo ali so imele dobre in veljavne razloge, da verjamejo ali so verjele v obstoj položaja blokiranja.

33.

V nekaterih primerih je možno tudi zaključiti, da čeprav dajalec in pridobitelj licence proizvajata konkurenčne izdelke, si nista konkurenta na upoštevnem proizvodnem trgu in upoštevnem tehnološkem trgu, saj licenčna tehnologija pomeni tako izrazito inovacijo, da tehnologija pridobitelja licence zaradi tega postane zastarela ali ni več konkurenčna. V takšnih primerih tehnologija dajalca licence bodisi ustvari nov trg bodisi izključi tehnologijo pridobitelja licence iz trga. Vendar pa pogosto ni mogoče priti do take ugotovitve v času sklenitve sporazuma. Ponavadi postane očitno, da je starejša tehnologija zastarela ali nekonkurenčna, šele takrat, ko so tehnologija ali izdelki, ki jo vključujejo, že nekaj časa na voljo potrošnikom. Ko je bila na primer razvita CD tehnologija in so bili na trg dani predvajalniki in zgoščenke, še ni bilo jasno, da bo ta nova tehnologija nadomestila LP tehnologijo. To se je izkazalo šele nekaj let pozneje. Zato bo veljalo, da sta si stranki konkurenta, če v času sklenitve sporazuma ni jasno, da je tehnologija pridobitelja licence zastarela ali nekonkurenčna. Ker pa se morata člen 53(1) in tudi člen 53(3) uporabljati glede na dejanske okoliščine, v katerih deluje sporazum, presoja upošteva pomembne spremembe dejstev. Razmerje med strankama se zato spremeni v razmerje nekonkurentov, če tehnologija pridobitelja licence pozneje postane zastarela ali nekonkurenčna na trgu.

34.

Sporazumi o prenosu tehnologije, ki izpolnjujejo pogoje, določene v TTBER, so skupinsko izvzeti iz uporabe prepovedi iz člena 53(1) Sporazuma EGP. Sporazumi, za katere velja skupinska izjema, so pravno veljavni in izvršljivi. Taki sporazumi se lahko prepovejo le v prihodnje in zgolj na podlagi odprave skupinske izjeme s strani Nadzornega organa EFTA ali organa, pristojnega za konkurenco v državi Efte. Nacionalna sodišča v zasebnih sporih ne morejo prepovedati po členu 53 sporazumov, za katere velja skupinska izjema.

35.

Skupinska izjema posameznih vrst sporazumov o prenosu tehnologije temelji na predpostavki, da taki sporazumi - kolikor so zajeti v členu 53(1) - izpolnjujejo štiri pogoje iz člena 53(3). Predpostavlja se torej, da sporazumi vodijo do gospodarskih učinkovitosti, da so omejitve, vsebovane v sporazumih, nepogrešljive za dosego teh učinkovitosti, da je potrošnikom na prizadetih trgih zagotovljen pravičen delež povečanih učinkovitosti in da sporazumi zadevnim podjetjem ne dajejo možnosti izključitve konkurence glede znatnega dela zadevnih izdelkov. Namen pragov tržnih deležev (člen 3), seznama nedopustnih omejitev (člen 4) in izključenih omejitev (člen 5), kot so določeni v TTBER, je zagotoviti, da skupinska izjema velja le za omejevalne sporazume, za katere se lahko razumno domneva, da izpolnjujejo štiri pogoje iz člena 53(3).

36.

Kot je navedeno v poglavju IV spodaj, številni licenčni sporazumi ne spadajo v področje uporabe člena 53(1), bodisi ker sploh ne omejujejo konkurence, bodisi ker omejevanje konkurence ni znatno (26). Kolikor bi taki sporazumi kljub temu spadali v področje uporabe TTBER, ni potrebe po ugotavljanju, ali so zajeti s prepovedjo iz člena 53(1) (27).

37.

Pri sporazumih, ki ne spadajo v področje uporabe skupinske izjeme, je pomembno proučiti, ali je sporazum v posameznem primeru zajet s prepovedjo iz člena 53(1) in, če je tako, ali so pogoji iz člena 53(3) izpolnjeni. Ne predpostavlja se, da so sporazumi o prenosu tehnologije, ki ne sodijo v področje uporabe skupinske izjeme, zajeti s prepovedjo iz člena 53(1) ali da ne izpolnjujejo pogojev iz člena 53(3). Zlasti samo dejstvo, da tržni deleži strank presegajo pragove tržnih deležev, določene v členu 3 TTBER, ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je sporazum zajet v prepovedi iz člena 53(1). Potrebna je posamična presoja verjetnih učinkov sporazuma. Samo v primeru, da sporazumi vsebujejo nedopustne omejitve konkurence, se običajno lahko predpostavlja, da so prepovedani po členu 53.

38.

V skladu s členom 2(1) TTBER akt zajema sporazume o prenosu tehnologije ‚med dvema podjetjema‘. Sporazumi o prenosu tehnologije med več kot dvema podjetjema niso zajeti v TTBER. Odločilni dejavnik v smislu razločevanja med sporazumi med dvema strankama in večstranskimi sporazumi je, ali sta zadevni sporazum sklenili več kot dve podjetji.

39.

Sporazumi, sklenjeni med dvema podjetjema, spadajo v področje uporabe TTBER, tudi če sporazum določa pogoje za več kot samo eno raven trgovanja. TTBER se na primer uporablja za licenčne sporazume, ki ne zadevajo le faze proizvodnje, temveč tudi fazo distribucije, in ki določajo obveznosti, ki jih pridobitelj licence mora ali sme naložiti prodajnim posrednikom za izdelke, proizvedene na podlagi licence.

40.

Licenčni sporazumi, ki so sklenjeni med več kot dvema podjetjema, pogosto vodijo do istih vprašanj kot licenčni sporazumi iste narave, sklenjeni med dvema podjetjema. Nadzorni organ EFTA bo pri posamični presoji licenčnih sporazumov, ki so iste narave kot sporazumi, zajeti s skupinsko izjemo, vendar pa so sklenjeni med več kot dvema podjetjema, po analogiji uporabljal načela, določena v TTBER.

41.

Iz člena 2 izhaja, da se TTBER uporablja za tiste licenčne sporazume, ki zadevajo ‚proizvodnjo pogodbenih izdelkov‘, tj. izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo ali so s pomočjo slednje izdelani. Z drugimi besedami je sporazum zajet v TTBER, če licenca pridobitelju licence omogoča izkoriščanje licenčne tehnologije za proizvodnjo blaga ali storitev. TTBER se ne uporablja za tako imenovana tehnološka združenja. Koncept tehnoloških združenj obsega sporazume, s katerimi se dve ali več strank dogovori, da bodo združile svoje lastne tehnologije in jih licencirale v paketu. Koncept tehnoloških združenj zajema tudi dogovore, v okviru katerih dve ali več podjetij podeli licenco tretjemu in mu dovoli, da paket tehnologij licencira naprej. Tehnološka združenja obravnava podpoglavje IV.4 spodaj.

42.

TTBER se uporablja za licenčne sporazume za proizvodnjo pogodbenih izdelkov, s katerimi se pridobitelju licence dovoli podeljevanje podlicenc za licenčno tehnologijo tretjim, vendar pod pogojem, da je proizvodnja pogodbenih izdelkov osnovni namen sporazuma. Nasprotno se TTBER ne uporablja za sporazume, katerih osnovni namen je podeljevanje podlicenc. Vendar pa bo Nadzorni organ EFTA po analogiji uporabljal načela iz TTBER in pričujočih smernic za takšne krovne licenčne (‚master licensing‘) sporazume med dajalcem in pridobiteljem licence. Sporazumi med pridobiteljem licence in pridobitelji podlicence so zajeti v TTBER.

43.

Izraz ‚pogodbeni izdelki‘ zajema blago in storitve, ki se proizvedejo na podlagi licenčne tehnologije. To velja, kadar se licenčna tehnologija uporablja v proizvodnem procesu, in tudi kadar je vključena v sam izdelek. V teh smernicah ‚izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo‘ zajemajo obe vrsti okoliščin. TTBER se uporablja v vseh primerih, kjer se tehnologija licencira z namenom proizvajanja blaga in storitev. V zvezi s tem zadostuje zaveza dajalca licence, da ne bo uveljavljal svojih pravic intelektualne lastnine nasproti pridobitelju licence. Bistvo čiste licence patenta je dejansko pravica do delovanja znotraj področja, zajetega z izključno patentno pravico. Iz tega sledi, da se TTBER uporablja tudi za tako imenovane sporazume o neuveljavljanju pravic in sporazume o poravnavi, s katerimi dajalec licence dovoli pridobitelju licence, da proizvaja znotraj področja, zajetega s patentom.

44.

TTBER zajema tudi ‚podizvajalske pogodbe‘, v okviru katerih dajalec licence licencira tehnologijo pridobitelju licence, slednji pa se zaveže, da bo na podlagi licenčne tehnologije proizvajal določene izdelke izključno za dajalca licence. Podizvajalske pogodbe lahko vključujejo tudi dobavo opreme s strani dajalca licence, ki se bo uporabljala za proizvodnjo blaga in storitev, zajetih v sporazumu. Da bi bil ta zadnji način sklepanja pogodb s podizvajalci zajet v TTBER, mora biti osnovni namen sporazuma licenčna tehnologija in ne dobavljena oprema. Podizvajalske pogodbe so prav tako zajete v Obvestilu Nadzornega organa EFTA o presoji nekaterih pogodb o podizvajanju v skladu s členom 53(1) Sporazuma EGP (28). V skladu s tem obvestilom, ki se še vedno uporablja, podizvajalske pogodbe, s katerimi se podizvajalec zaveže, da bo proizvajal določene izdelke izključno za naročnika, praviloma niso zajete s prepovedjo iz člena 53(1). Vendar pa so lahko v členu 53 zajete druge omejitve, naložene podizvajalcu, kot so obveznost, da ne izvaja ali izkorišča svojega lastnega razvoja in raziskav (29).

45.

TTBER se uporablja tudi za sporazume, pri katerih mora pridobitelj licence izvesti razvojno delo, preden lahko ponudi izdelek ali proces, ki je primeren za komercialno izkoriščanje, vendar pod pogojem, da je pogodbeni izdelek opredeljen. Čeprav so potrebni takšno dodatno delo in naložbe, je namen sporazuma proizvodnja opredeljenega pogodbenega izdelka. Po drugi strani pa TTBER in Smernice ne zajemajo sporazumov, s katerimi se licenca za tehnologijo podeli z namenom omogočiti pridobitelju licence, da na različnih področjih izvaja dodatne raziskave in razvoj. TTBER in Smernice na primer ne zajemajo licenciranja orodij za tehnološke raziskave, ki se uporabljajo v okviru nadaljnjih raziskovalnih dejavnosti. Okvir TTBER in Smernic temelji na predpostavki, da obstaja neposredna zveza med licenčno tehnologijo in opredeljenim pogodbenim izdelkom. V primerih, kjer taka zveza ne obstaja, so glavni namen sporazuma raziskave in razvoj, in ne dajanje določenega izdelka na trg; v navedenem primeru analitični okvir TTBER in Smernic morda ne bo primeren. Iz istih razlogov TTBER in Smernice ne zajemajo podizvajalskih pogodb o raziskavah in razvoju, s katerimi se pridobitelj licence zaveže, da bo izvedel raziskave in razvoj na področju, zajetim z licenčno tehnologijo, in izboljšani tehnološki paket vrnil dajalcu licence. Osnovni namen takih sporazumov je zagotoviti storitve na področju raziskav in razvoja, katerih cilj je izboljšanje tehnologije, in ne proizvajati blago in storitve na podlagi licenčne tehnologije.

46.

TTBER in te smernice se nanašajo na sporazume o prenosu tehnologije. V skladu s členom 1(1)(b) in (h) TTBER zajema koncept ‚tehnologija‘ patente in patentne prijave, uporabne modele in vloge za registracijo uporabnih modelov, pravice iz vzorca ali modela, pravice gojiteljev rastlin, topografije polprevodnih izdelkov, potrdila o dopolnilni zaščiti za medicinske izdelke ali druge izdelke, za katere je mogoče pridobiti potrdila o dopolnilni zaščiti, avtorske pravice na programski opremi ter strokovno znanje in izkušnje. Licenčna tehnologija mora pridobitelju licence omogočiti, da s pomočjo dodatnih vložkov ali brez njih proizvaja pogodbene izdelke.

47.

Strokovno znanje in izkušnje so opredeljeni v členu 1(1)(i) kot skupnost nepatentiranih uporabnih informacij, ki izhajajo iz izkušenj in testiranja in ki so zaupne, bistvene in določene. ‚Zaupnost‘ pomeni, da strokovno znanje in izkušnje niso splošno znani ali zlahka dostopni. ‚Bistvenost‘ pomeni, da strokovno znanje in izkušnje vključujejo informacije, ki so nujne in koristne za proizvodnjo izdelkov, zajetih z licenčnim sporazumom, ali uporabo procesov, ki jih zajema licenčni sporazum. Z drugimi besedami morajo informacije bistveno prispevati k proizvodnji pogodbenih izdelkov oziroma jo bistveno olajšati. V primeru, da se licenčno znanje in izkušnje navezujejo na izdelek in ne na proces, ta pogoj pomeni, da so znanje in izkušnje koristni za proizvodnjo pogodbenega izdelka. Ta pogoj ni izpolnjen, če se pogodbeni izdelek lahko proizvaja na podlagi prosto dostopne tehnologije. Vendar pa navedeni pogoj ne pomeni, da mora imeti pogodbeni izdelek večjo vrednost kot izdelki, ki se proizvedejo na podlagi prosto dostopne tehnologije. Pri procesnih tehnologijah ta pogoj pomeni, da so znanje in izkušnje koristni v smislu, da je v času sklenitve sporazuma mogoče razumno pričakovati, da bodo pomembno izboljšali konkurenčni položaj pridobitelja licence, na primer z zmanjšanjem njegovih proizvodnih stroškov. ‚Določenost‘ pomeni, da se lahko preveri, ali licenčno znanje in izkušnje izpolnjujejo merili zaupnosti in bistvenosti. Ta pogoj je izpolnjen, če so licenčno znanje in izkušnje opisani v priročnikih ali drugi pisni obliki. Vendar pa lahko v nekaterih primerih to iz objektivnega vidika ni mogoče. Licenčno znanje in izkušnje lahko obsegajo praktično znanje, ki ga imajo zaposleni pri dajalcu licence. Zaposleni pri dajalcu licence imajo na primer lahko zaupno in bistveno znanje o določenem proizvodnem procesu, ki se na pridobitelja licence prenese v obliki usposabljanja zaposlenih pri pridobitelju licence. V takšnih primerih zadostuje, da je v sporazumu opisana splošna narava znanja in izkušenj in da so navedeni zaposleni, ki bodo ali so bili udeleženi pri prenosu tega znanja in izkušenj na pridobitelja licence.

48.

Koncept ‚prenosa‘ pomeni, da mora tehnologija prehajati od enega podjetja k drugemu. Taki prenosi navadno potekajo v obliki licenciranja, pri katerem dajalec licence pridobitelju licence podeli pravico za uporabo svoje tehnologije proti plačilu licenčnine. Prav tako lahko prenos tehnologije poteka v obliki podlicenciranja, pri katerem pridobitelj licence, ki ga je predhodno ustrezno pooblastil dajalec licence, tretjim (pridobiteljem podlicence) podeli licence za izkoriščanje tehnologije.

49.

TTBER velja le za sporazume, katerih glavni namen je prenos tehnologije, kakor je opredeljen v navedenem aktu, in ne nakup blaga in storitev ali licenciranje drugih vrst intelektualne lastnine. Sporazumi, ki vsebujejo določbe v zvezi z nakupom in prodajo izdelkov, so zajeti s TTBER le, če navedene določbe ne pomenijo osnovnega namena sporazuma in so neposredno povezane z uporabo licenčne tehnologije. To je verjetno v primeru, ko vezani izdelki predstavljajo opremo ali vložek v proizvodni proces, ki sta posebej prilagojena za učinkovito izkoriščanje licenčne tehnologije. Če je po drugi strani izdelek zgolj eden od vložkov v proizvodnji končnega izdelka, je treba skrbno proučiti, ali licenčna tehnologija pomeni osnovni namen sporazuma. Če na primer pridobitelj licence že proizvaja končni izdelek na podlagi neke druge tehnologije, mora licenca prispevati k bistvenim izboljšavam proizvodnega procesa pridobitelja licence, ki bodo presegle vrednost izdelka, kupljenega od dajalca licence. Zahteva, da morajo biti vezani izdelki povezani z licenciranjem tehnologije, pomeni, da TTBER ne zajema nakupa izdelkov, ki nimajo nikakršne zveze z izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo. To na primer velja, kadar vezani izdelek ni namenjen uporabi skupaj z licenčnim izdelkom, temveč je povezan z dejavnostjo na ločenem proizvodnem trgu.

50.

Z izjemo avtorskih pravic na programski opremi zajema TTBER licenciranje drugih vrst intelektualne lastnine, kot so znamke in avtorske pravice, le kolikor so neposredno povezane z izkoriščanjem licenčne tehnologije in ne pomenijo osnovnega namena sporazuma. Ta pogoj zagotavlja, da skupinska izjema velja za sporazume, ki zajemajo druge vrste pravic intelektualne lastnine, le kolikor te druge pravice intelektualne lastnine pridobitelju licence omogočajo boljše izkoriščanje licenčne tehnologije. Dajalec licence lahko na primer pooblasti pridobitelja licence, da uporablja njegovo znamko za izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Licenca blagovne znamke lahko omogoča pridobitelju licence bolje izkoriščati licenčno tehnologijo s tem, ko potrošnikom omogoči, da izdelek takoj povežejo z značilnostmi, ki so mu pripisane na podlagi licenčne tehnologije. Obveznost pridobitelja licence, da uporablja znamko dajalca licence, prav tako lahko spodbuja razširjanje tehnologije, s tem ko dajalcu licence omogoča, da je predstavljen kot vir osnovne tehnologije. Vendar pa se TTBER ne uporablja v primeru, da je vrednost licenčne tehnologije za pridobitelja licence omejena, ker slednji že uporablja enako ali zelo podobno tehnologijo in je glavni namen sporazuma znamka (30).

51.

Licenciranje avtorskih pravic za namene reproduciranja in distribuiranja zaščitenega dela, tj. proizvajanja primerkov za nadaljnjo prodajo, velja za podobno licenciranju tehnologije. Ker se takšni licenčni sporazumi navezujejo na proizvodnjo in prodajo izdelkov na podlagi pravice intelektualne lastnine, velja, da so podobne narave kot sporazumi o prenosu tehnologije in da običajno sprožajo primerljiva vprašanja. Čeprav z izjemo pravic na programski opremi TTBER ne zajema avtorskih pravic, bo Nadzorni organ EFTA pri presoji takšnega licenciranja avtorskih pravic po členu 53 Sporazuma EGP praviloma uporabljal načela, določena v TTBER in pričujočih smernicah.

52.

Po drugi strani velja, da licenciranje pravic izvajanja in drugih, avtorskim sorodnih pravic sproža posebna vprašanja, in ni zagotovila, da bo presoja takšnih licenčnih sporazumov na podlagi načel, razvitih v teh smernicah, primerna. Pri različnih pravicah v zvezi z izvajanjem se vrednost ne ustvari z reprodukcijo in prodajo primerkov izdelka, temveč z vsakim posamičnim izvajanjem zaščitenega dela. Tako izkoriščanje se lahko pojavlja v različnih oblikah, vključno z izvajanjem, prikazovanjem ali dajanjem v najem zaščitenega materiala, kot so filmi, glasba ali športni dogodki. Pri uporabi člena 53 je treba upoštevati posebnosti dela in način njegovega izkoriščanja (31). Omejitve, ki se nanašajo na preprodajo, lahko na primer povzročijo manj pomislekov z vidika konkurence, medtem ko se lahko pojavijo posebni pomisleki, če dajalci licence pridobiteljem licenc naložijo, da ugodnejše pogoje, ki jih je pridobil eden izmed dajalcev licence, razširijo na vse dajalce licence. Nadzorni organ EFTA zato ne bo uporabljal TTBER in pričujočih smernic po analogiji za licenciranje teh drugih pravic.

53.

Nadzorni organ EFTA prav tako ne bo razširjal načel, razvitih v TTBER in teh smernicah, na licenciranje blagovnih znamk. Licenciranje blagovnih znamk se pogosto pojavlja v okviru distribucije in preprodaje blaga in storitev ter je praviloma sorodnejše sporazumom o distribuciji kot sporazumom o licenciranju tehnologije. Če je licenca blagovne znamke neposredno povezana z uporabo, prodajo ali preprodajo blaga in storitev ter ne pomeni osnovnega namena sporazuma, je licenčni sporazum zajet v aktu, navedenem v točki 2 Priloge XIV k Sporazumu EGP (Uredba (ES) št. 2790/1999) o uporabi člena 53(3) Sporazuma EGP za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj (v nadaljnjem besedilu ‚Skupinska izjema za vertikalne sporazume‘) (32).

54.

Ob upoštevanju trajanja TTBER se skupinska izjema uporablja, dokler se licencirana lastninska pravica ne izteče, ne preneha, ali se ne razglasi za neveljavno. V primeru znanja in izkušenj se skupinska izjema uporablja, dokler so licencirano znanje in izkušnje zaupni, razen če postanejo javno znani kot posledica dejanja pridobitelja licence; v slednjem primeru se izjema uporablja za čas trajanja sporazuma (glej člen 2 TTBER).

55.

Skupinska izjema se uporablja za vsako licencirano pravico intelektualne lastnine, zajeto v sporazumu, in se preneha uporabljati z dnevom, ko se zadnja pravica intelektualne lastnine, ki v smislu TTBER pomeni ‚tehnologijo‘ (glej odstavek zgoraj), izteče, je razglašena za neveljavno ali postane dostopna javnosti.

56.

TTBER zajema sporazume med dvema podjetjema glede licenciranja tehnologije za namene proizvodnje pogodbenih izdelkov. Vendar pa je tehnologija lahko zajeta tudi v drugih vrstah sporazumov. Poleg tega se izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo, pozneje prodajajo na trgu. Zato je nujno obravnavati povezavo med TTBER in aktom, navedenim v točki 6 Priloge XIV k Sporazumu EGP (Uredba (ES) št. 2658/2000), o uporabi člena 53(3) Sporazuma EGP pri skupinah sporazumov o specializaciji (33) (v nadaljnjem besedilu ‚Skupinska izjema za sporazume o specializaciji‘), aktom, navedenim v točki 7 Priloge XIV k Sporazumu EGP (Uredba (ES) št. 2659/2000), o uporabi člena 53(3) za skupine sporazumov o raziskavah in razvoju (34) (v nadaljnjem besedilu ‚Skupinska izjema za sporazume o raziskavah in razvoju‘) in Skupinsko izjemo za vertikalne sporazume (35).

57.

V skladu s členom 1(1)(c) Skupinske izjeme za sporazume o specializaciji zadevni akt med drugim zajema sporazume o skupni proizvodnji, s katerimi se dve ali več podjetij dogovori za skupno proizvodnjo nekaterih izdelkov. Akt zajema tudi določbe glede prenosa ali uporabe pravic intelektualne lastnine, pod pogojem, da slednje niso osnovni namen sporazuma, temveč so s sporazumom neposredno povezane in nujne za njegovo izvajanje.

58.

Če podjetji ustanovita skupno podjetje za proizvodnjo in mu podelita licenco z namenom izkoriščanja tehnologije, ki se uporablja v proizvodnji izdelkov tega skupnega podjetja, je tako licenciranje predmet Skupinske izjeme za sporazume o specializaciji, in ne TTBER. Zato se licenciranje, ki se nanaša na skupno podjetje za proizvodnjo, navadno presoja v okviru Skupinske izjeme za sporazume o specializaciji. Vendar pa v primeru, da skupno podjetje licencira tehnologijo tretjim, dejavnost ni več povezana s proizvodnjo skupnega podjetja in zato ne more biti zajeta z navedenim aktom. Takšni licenčni sporazumi, ki združujejo tehnologije strank, pomenijo tehnološka združenja, obravnavana v podpoglavju IV.4 spodaj.

59.

Skupinska izjema za sporazume o raziskavah in razvoju zajema sporazume, s katerimi se dve ali več podjetij dogovori za skupno izvedbo raziskav in razvoja ter skupno izkoriščanje s tem povezanih rezultatov. V skladu s členom 2(11) se raziskave in razvoj ter izkoriščanje pridobljenih rezultatov izvajajo skupno, kadar potrebno delo izvajajo skupna ekipa, skupna organizacija ali skupno podjetje, kadar so dejavnosti skupno zaupane tretjemu ali so razdeljene med stranke na podlagi specializacije v raziskavah, razvoju, proizvodnji in distribuciji, vključno z licenciranjem.

60.

Iz navedenega sledi, da Skupinska izjema za sporazume o raziskavah in razvoju zajema podeljevanje licenc med samimi strankami in podeljevanje licenc s strani strank skupnemu subjektu v okviru sporazumov o raziskavah in razvoju. V okviru takšnih sporazumov lahko stranke tudi določijo pogoje za licenciranje rezultatov, pridobljenih na podlagi sporazumov o raziskavah in razvoju, tretjim. Vendar pa glede na to, da tretji pridobitelji licence niso stranke sporazuma o raziskavah in razvoju, posamični licenčni sporazumi, ki se sklenejo s tretjimi, niso zajeti s Skupinsko izjemo za sporazume o raziskavah in razvoju. Takšni licenčni sporazumi so predmet skupinske izjeme v okviru TTBER, če izpolnjujejo pogoje iz navedenega akta.

61.

Skupinska izjema za vertikalne sporazume zajema sporazume med dvema ali več podjetji, kadar za potrebe sporazuma vsako od teh podjetij deluje na različnih stopnjah proizvodnje ali distribucije in kadar ti sporazumi določajo pogoje, pod katerimi lahko stranke kupujejo, prodajajo ali preprodajajo določeno blago ali storitve. Zajema torej sporazume o dobavi in distribuciji.

62.

Ker TTBER zajema samo sporazume med dvema strankama in ker je pridobitelj licence, ki prodaja izdelke, v katerih je vključena licenčna tehnologija, dobavitelj v smislu Skupinske izjeme za vertikalne sporazume, sta ti dve skupinski izjemi tesno povezani. Sporazum med dajalcem licence in pridobiteljem licence je predmet TTBER, medtem ko so sporazumi, sklenjeni med pridobiteljem licence in kupci, predmet Skupinske izjeme za vertikalne sporazume in Smernic o vertikalnih omejitvah (36).

63.

Na podlagi TTBER so skupinsko izvzeti tudi sporazumi med dajalcem in pridobiteljem licence, če sporazum pridobitelju licence nalaga obveznosti glede načina, na katerega mora prodajati izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Zlasti je pridobitelju licence lahko naložena obveznost, da vzpostavi določeno vrsto distribucijskega sistema, kot sta na primer izključna distribucija ali selektivna distribucija. Vendar pa morajo sporazumi o distribuciji, sklenjeni z namenom izvajanja takšnih obveznosti, izpolnjevati pogoje iz Skupinske izjeme za vertikalne sporazume, da se zanje lahko uporabi skupinska izjema. Dajalec licence lahko na primer od pridobitelja licence zahteva, da vzpostavi sistem izključne distribucije, ki bo temeljil na posebej določenih pravilih. Vendar pa iz člena 4(b) Skupinske izjeme za vertikalne sporazume izhaja, da mora biti distributerjem dovoljena pasivna prodaja na ozemljih drugih izključnih distributerjev.

64.

Poleg tega mora biti distributerjem v načelu omogočeno, da aktivno in tudi pasivno prodajajo na ozemljih, zajetih z distribucijskimi sistemi drugih pridobiteljev licenc, ki svoje lastne izdelke proizvajajo na podlagi licenčne tehnologije. To pa zato, ker je za namene Skupinske izjeme o vertikalnih sporazumih vsak pridobitelj licence samostojen dobavitelj. Vendar lahko razlogi, ki dopuščajo skupinsko izjemo v okviru navedenega akta, veljajo tudi v primerih, ko pridobitelji licence prodajajo izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, pod skupno znamko, ki pripada dajalcu licence. Če se izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo, prodajajo pod skupno znamko, se lahko omejitve, ki se uporabljajo med distribucijskimi sistemi pridobiteljev licence, iz istih, z učinkovitostjo povezanih razlogov uporabijo tudi znotraj enega samega vertikalnega distribucijskega sistema. V takšnih primerih ni verjetno, da bi Nadzorni organ EFTA izpodbijal omejitve, če so po analogiji izpolnjene zahteve iz Skupinske izjeme za vertikalne sporazume. Da bi obstajala skupna identiteta znamke, se morajo izdelki prodajati in tržiti pod skupno znamko, ki bolj kot katera koli druga sporoča kakovost in druge, za potrošnika pomembne informacije. Ne zadostuje, da izdelek poleg znamke pridobiteljev licence nosi tudi znamko dajalca licence, ki slednjega opredeljuje kot vir licenčne tehnologije.

65.

V skladu s členom 3 TTBER je skupinska izjema za omejevalne sporazume pogojena s pragovi tržnih deležev, s katerimi se obseg skupinske izjeme omeji na sporazume, za katere se na splošno lahko domneva, da izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3) Sporazuma EGP, tudi če omejujejo konkurenco. Zunaj varnega pristana skupinske izjeme, ustvarjenega s pragovi tržnih deležev, je potrebna posamična presoja sporazumov. Dejstvo, da tržni deleži presegajo pragove, ne vodi do nikakršne domneve, da je sporazum zajet s prepovedjo iz člena 53(1) ali da ne izpolnjuje pogojev iz člena 53(3). Če sporazum ne vsebuje nedopustnih omejitev, se mora izvesti tržna analiza.

66.

Uporaba posameznih pragov tržnih deležev za namene varnega pristana TTBER je odvisna od tega, ali je bil sporazum sklenjen med konkurenti ali nekonkurenti. Za namene TTBER so podjetja konkurenti na upoštevnem tehnološkem trgu, kadar licencirajo konkurenčne tehnologije. Potencialna konkurenca na tehnološkem trgu se ne upošteva pri uporabi pragov tržnih deležev ali seznama nedopustnih omejitev. Zunaj varnega pristana TTBER se potencialna konkurenca na tehnološkem trgu upošteva, vendar ne vodi do uporabe seznama nedopustnih omejitev, ki se nanaša na sporazume med konkurenti (glej tudi odstavek 31 zgoraj).

67.

Podjetji sta konkurenta na upoštevnem proizvodnem trgu, kadar sta obe dejavni na istem(-ih) proizvodnem(-ih) in geografskem(-ih) trgu(-ih), na katerih se prodajajo izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo (dejanska konkurenta). Prav tako podjetji veljata za konkurenta, če je mogoče realno pričakovati, da bosta v primeru majhnega in trajnega povišanja zadevnih cen v sorazmerno kratkem času (37) opravili potrebne dodatne naložbe ali prevzeli druge potrebne stroške prehoda za vstop na upoštevni(-e) proizvodni(-e) in geografski(-e) trg(-e) (potencialna konkurenta).

68.

Iz odstavkov 66 in 67 izhaja, da podjetji nista konkurenta za namene TTBER, če dajalec licence ni ne dejanski ne potencialni dobavitelj izdelkov na upoštevnem trgu in pridobitelj licence, ki je že prisoten na proizvodnem trgu, ne licencira konkurenčne tehnologije, četudi je lastnik konkurenčne tehnologije in proizvaja na podlagi navedene tehnologije. Vendar pa stranki postaneta konkurenta, če pridobitelj licence pozneje začne licencirati svojo tehnologijo ali dajalec licence postane dejanski ali potencialni dobavitelj izdelkov na upoštevnem trgu. V navedenem primeru se za sporazum še naprej uporablja seznam nedopustnih omejitev, ki se nanaša na sporazume med nekonkurenti, razen v primeru, da se sporazum naknadno spremeni v bistvenih točkah (glej člen 4(3) TTBER in odstavek 31 zgoraj).

69.

Za sporazume med konkurenti velja 20-odstotni prag tržnega deleža, pri sporazumih med nekonkurenti pa ta prag znaša 30 % tržnega deleža (glej člen 3(1) in (2) TTBER). Kadar podjetji, ki sta stranki licenčnega sporazuma, nista konkurenta, je sporazum zajet v skupinski izjemi, če tržni delež nobene izmed strank ne presega 30 % na zadevnih upoštevnih tehnoloških in proizvodnih trgih. Kadar sta podjetji, ki sta stranki licenčnega sporazuma, konkurenta, je sporazum zajet v skupinski izjemi, če skupni tržni delež strank ne presega 20 % na upoštevnih tehnoloških in proizvodnih trgih. Pragovi tržnih deležev se uporabljajo za tehnološke trge in tudi za trge izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Če je veljavni prag tržnega deleža na nekem zadevnem upoštevnem trgu presežen, skupinska izjema ne velja za sporazum na tem upoštevnem trgu. Če na primer licenčni sporazum zadeva dva ločena proizvodna trga ali dva ločena geografska trga, se lahko skupinska izjema uporablja za en trg, medtem ko se za drugi trg ne uporablja.

70.

V zvezi s tehnološkimi trgi iz člena 3(3) TTBER izhaja, da se tržni delež dajalca licence izračuna na osnovi podatkov o vrednosti prodaje izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo, s strani dajalca licence in vseh pridobiteljev licence, in sicer za vsak upoštevni trg posebej (38). Če sta stranki konkurenta na tehnološkem trgu, je treba vrednosti prodaje izdelkov, ki vključujejo tehnologijo samega pridobitelja licence, prišteti vrednost prodaje izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Novim tehnologijam, ki še niso ustvarile prodaje, se pripiše tržni delež nič. Z začetkom prodaje bo tehnologija začela pridobivati tržni delež.

71.

Pri proizvodnih trgih se tržni delež pridobitelja licence izračuna na podlagi vrednosti prodaje izdelkov s strani pridobitelja licence, ki vključujejo tehnologijo dajalca licence, in konkurenčnih izdelkov, tj. na podlagi vrednosti celotne prodaje pridobitelja licence na danem proizvodnem trgu. Če je dajalec licence hkrati tudi dobavitelj izdelkov na upoštevnem trgu, je treba upoštevati tudi vrednost prodaje dajalca licence na danem proizvodnem trgu. Vendar pa se pri izračunu tržnih deležev pridobitelja licence in/ali dajalca licence na proizvodnih trgih ne upošteva vrednost prodaje drugih pridobiteljev licence.

72.

Tržne deleže je treba izračunati na podlagi podatkov o vrednosti prodaje, če so takšni podatki na voljo. Ti podatki so navadno natančnejši pokazatelj moči tehnologije kot podatki o količini. Vendar pa se v primeru, da podatki, osnovani na vrednosti prodaje, niso na voljo, lahko uporabijo ocene, ki temeljijo na drugih zanesljivih tržnih informacijah, vključno s tržnimi podatki o prodani količini.

73.

Zgoraj določena načela se lahko ponazorijo z naslednjimi primeri:

Licenciranje med nekonkurenti

Primer 1Družba A se je specializirala za razvijanje izdelkov in tehnik na področju biotehnologije ter je razvila nov izdelek, imenovan Xeran. Zadevna družba ni dejavna kot proizvajalec Xerana, saj za to nima ne proizvodnih ne distribucijskih zmogljivosti. Družba B je eden od proizvajalcev konkurenčnih izdelkov, ki se proizvajajo s prosto dostopnimi tehnologijami, ki niso zaščitene s pravicami intelektualne lastnine. V prvem letu je B s prodajo izdelkov, proizvedenih s pomočjo prosto dostopnih tehnologij, ustvarila prihodke v višini 25 milijonov EUR. Drugo leto A podeli licenco družbi B za proizvodnjo Xerana. V tem letu B s prodajo izdelkov, proizvedenih s pomočjo prosto dostopnih tehnologij, ustvari prihodke v višini 15 milijonov EUR, in s prodajo Xerana prihodke v višini 15 milijonov EUR. Tretje leto in v naslednjih letih B proizvaja in prodaja samo Xeran, s čimer ustvari letne prihodke v višini 40 milijonov EUR. Poleg tega A drugo leto podeli licenco tudi C, ki pred tem ni bila dejavna na zadevnem proizvodnem trgu. C proizvaja in prodaja samo Xeran in s tem ustvari prihodke v višini 10 milijonov EUR v drugem letu ter 15 milijonov EUR tretje leto in pozneje. Ugotovi se, da se na skupnem trgu za Xeran in nadomestne izdelke, na katerem sta dejavni B in C, vsako leto ustvarijo prihodki od prodaje v skupni višini 200 milijonov EUR.Drugo leto, tj. leto, ko se sklene licenčni sporazum, je tržni delež A na tehnološkem trgu 0 %, saj mora biti tržni delež A izračunan na podlagi vrednosti celotnih prihodkov od prodaje Xerana v predhodnem letu. Tretje leto znaša tržni delež A na tehnološkem trgu 12,5 %, kar odraža prihodek od prodaje Xerana, ki sta ga v predhodnem, drugem letu proizvedli B in C. Četrto leto in v naslednjih letih znaša tržni delež A na tehnološkem trgu 27,5 %, kar odraža vrednost prodaje Xerana, ki sta ga v predhodnem letu proizvedli B in C.Drugo leto je tržni delež B na proizvodnem trgu 12,5 %, kar odraža prihodke od prodaje s strani B v višini 25 milijonov EUR v prvem letu. Tretje leto je tržni delež B 15 %, saj so se njeni prihodki od prodaje v drugem letu povečali na 30 milijonov EUR. Četrto leto in pozneje znaša tržni delež B 20 %, ker njeni letni prihodki od prodaje znašajo 40 milijonov EUR. Tržni delež C na proizvodnem trgu je 0 % prvo in drugo leto, 2,5 % tretje leto in 7,5 % naslednja leta.Ker so bili licenčni sporazumi sklenjeni med nekonkurenti in so posamični tržni deleži A, B in C vsako leto pod pragom 30 %, sporazumi spadajo v varni pristan TTBER.

Primer 2Okoliščine so enake kot pri prvem primeru, vendar pa B in C zdaj delujeta na dveh različnih geografskih trgih. Ugotovi se, da skupni trg za Xeran in nadomestne izdelke letno ustvari prihodke v skupni višini 100 milijonov EUR na vsakem izmed geografskih trgov.V tem primeru se mora tržni delež A na tehnološkem trgu izračunati za vsakega od obeh geografskih trgov. Na trgu, kjer je dejavna B, je tržni delež A odvisen od prodaje Xerana, ki jo ustvari B. Ker se v tem primeru predpostavlja, da je skupni trg vreden 100 milijonov EUR, tj. polovica velikosti trga iz prvega primera, znaša tržni delež A v drugem letu 0 %, v tretjem letu 15 % in vsa naslednja leta 40 %. Tržni delež B je 25 % v drugem letu, 30 % v tretjem letu in 40 % vsa naslednja leta. V drugem in tretjem letu tržna deleža A niti B ne presegata 30-odstotnega praga. Vendar pa je prag presežen od četrtega leta naprej, kar pomeni, da v skladu s členom 8(2) TTBER licenčni sporazum med A in B po šestem letu ne more več uživati ugodnosti varnega pristana skupinske izjeme, temveč se mora presoditi na posamični osnovi.Na trgu, kjer je dejavna C, je tržni delež A odvisen od prodaje Xerana, ki jo ustvari C. Zato tržni delež A na tehnološkem trgu, ki je osnovan na ustvarjeni prodaji C v predhodnem letu, znaša 0 % v drugem letu, 10 % v tretjem letu in 15 % vsa naslednja leta. Tržni delež C na proizvodnem trgu je enak: 0 % v drugem letu, 10 % v tretjem letu in 15 % vsa naslednja leta. Licenčni sporazum med A in C zato cel čas trajanja spada v okvir varnega pristana skupinske izjeme.

Licenciranje med konkurenti

Primer 3Družbi A in B sta dejavni na istem upoštevnem proizvodnem in geografskem trgu danega kemičnega izdelka. Prav tako imata vsaka svoj patent za različni tehnologiji, s katerimi se proizvaja ta izdelek. V prvem letu A in B podpišeta sporazum o navzkrižnem licenciranju, s katerim druga drugi podelita licenco za uporabo svojih tehnologij. Prvo leto A in B proizvajata vsaka samo s svojo lastno tehnologijo, pri čemer prihodki od prodaje s strani A znašajo 15 milijonov EUR in prihodki od prodaje, ki jo ustvari B, 20 milijonov EUR. Od drugega leta naprej obe družbi uporabljata svojo lastno tehnologijo in tehnologijo druge družbe. Od drugega leta naprej ustvari A prihodke v višini 10 milijonov EUR od prodaje izdelka, ki ga je izdelala s svojo lastno tehnologijo, in prihodke v višini 10 milijonov EUR od prodaje izdelka, proizvedenega s pomočjo tehnologije B. Od drugega leta naprej ustvari B prihodke v višini 15 milijonov EUR od prodaje izdelka, ki ga je izdelala s svojo lastno tehnologijo, in prihodke v višini 10 milijonov EUR od prodaje izdelka, izdelanega s pomočjo tehnologije A. Ugotovi se, da je skupni trg za izdelek in nadomestne izdelke vreden 100 milijonov EUR letno.Za presojo licenčnega sporazuma v okviru TTBER je treba izračunati tržna deleža A in B na tehnološkem in tudi na proizvodnem trgu. Tržni delež A na tehnološkem trgu je odvisen od prihodkov od prodaje izdelka, ki sta ga proizvedla A in B s pomočjo tehnologije A, v predhodnem letu. Drugo leto zato tržni delež A na tehnološkem trgu znaša 15 %, kar odraža njene prihodke od prodaje v višini 15 milijonov EUR, ki jih je v prvem letu ustvarila na podlagi lastne proizvodnje. Od tretjega leta naprej je tržni delež A na tehnološkem trgu 20 %, kar odraža prihodke od prodaje izdelka, ki je bil izdelan s pomočjo tehnologije A in sta ga prodali A in B, v skupni višini 20 milijonov EUR (vsaka od njiju 10 milijonov EUR). Podobno znaša tržni delež B na tehnološkem trgu 20 % drugo leto in 25 % naslednja leta.Tržna deleža A in B na proizvodnem trgu sta odvisna od prihodkov iz naslova prodaje izdelkov, ki sta jih ustvarili vsaka posebej v predhodnem letu, ne glede na uporabljeno tehnologijo. Tržni delež A na proizvodnem trgu je 15 % v drugem letu in 20 % v naslednjih letih. Tržni delež B na proizvodnem trgu je 20 % v drugem letu in 25 % v naslednjih letih.Ker je bil sporazum sklenjen med konkurentoma, mora biti njun skupni tržni delež na tehnološkem in tudi na proizvodnem trgu pod 20-odstotnim pragom tržnega deleža, da bi sporazum lahko užival ugodnost varnega pristana skupinske izjeme. Jasno je, da v danem primeru navedeno ne velja. Skupni tržni delež na tehnološkem trgu in na proizvodnem trgu je 35 % v drugem letu in 45 % vsa naslednja leta. Ta sporazum med konkurentoma bo zato treba presoditi na posamični osnovi.

74.

Člen 4 TTBER vsebuje seznam nedopustnih omejitev konkurence. Uvrstitev omejitve med nedopustne omejitve konkurence temelji na naravi omejitve in izkušenj, ki kažejo, da so take omejitve skoraj vedno protikonkurenčne. V skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti (39) je taka omejitev lahko razvidna iz čistega namena sporazuma ali iz okoliščin posamezne zadeve (glej odstavek 14 zgoraj).

75.

Če sporazum o prenosu tehnologije vsebuje nedopustno omejitev konkurence, iz člena 4(1) in 4(2) TTBER izhaja, da sporazum kot celota ne sodi v področje uporabe skupinske izjeme. Za namene uporabe TTBER nedopustnih omejitev ni mogoče ločiti od preostalega sporazuma. Poleg tega Nadzorni organ EFTA meni, da bodo v okviru posamične presoje nedopustne omejitve konkurence le v izjemnih okoliščinah izpolnjevale štiri pogoje iz člena 53(3) Sporazuma EGP (glej odstavek 18 zgoraj).

76.

Člen 4 TTBER razlikuje med sporazumi med konkurenti in sporazumi med nekonkurenti.

77.

Člen 4(1) vsebuje seznam nedopustnih omejitev, ki se nanašajo na podeljevanje licenc med konkurenti. V skladu s členom 4(1) v TTBER niso zajeti sporazumi, ki imajo, posredno ali neposredno, posamično ali skupaj z drugimi dejavniki pod nadzorom strank, za cilj:

78.

TTBER v zvezi s številnimi nedopustnimi omejitvami razlikuje med vzajemnimi in nevzajemnimi sporazumi. Seznam nedopustnih omejitev je strožji za vzajemne sporazume kot za nevzajemne sporazume med konkurenti. Vzajemni sporazumi so sporazumi, na podlagi katerih si podjetja medsebojno podelijo licence za tehnologije, ki so konkurenčne ali se lahko uporabijo za proizvodnjo konkurenčnih izdelkov. Nevzajemni sporazum je sporazum, v okviru katerega zgolj ena od strank licencira svojo tehnologijo drugi stranki ali pa v primeru navzkrižnega licenciranja licenčne tehnologije niso konkurenčne tehnologije in se ne morejo uporabiti za proizvodnjo konkurenčnih izdelkov. Sporazum ni vzajemen zgolj zaradi tega, ker vsebuje obveznost povratnega odstopa licence ali ker pridobitelj licence povratno licencira svoje lastne izboljšave licenčne tehnologije. V primeru, da nevzajemni sporazum pozneje postane vzajemni zaradi podelitve druge licence med istima strankama, bosta slednji morda morali ponovno proučiti prvo licenco, da bi preprečili morebitne nedopustne omejitve, ki bi jih lahko vseboval sporazum. Nadzorni organ EFTA bo pri presoji posamezne zadeve upošteval čas, ki je pretekel med podelitvijo prve in druge licence.

79.

Nedopustne omejitve konkurence iz člena 4(1)(a) zadevajo sporazume med konkurenti, katerih cilj je določanje cen pri prodaji izdelkov tretjim, vključno z izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Določanje cen med konkurenti že po samem cilju pomeni omejitev konkurence. Določanje cen je na primer lahko v obliki neposrednega dogovora o točni ceni, ki se bo zaračunala, ali ceniku, ki določa najvišje dovoljene rabate. Ni pomembno, ali se sporazum nanaša na fiksne, najnižje, najvišje ali priporočene cene. Določanje cen se prav tako lahko izvede posredno z uporabo dejavnikov, ki spodbujajo podjetja, naj se ne oddaljijo od dogovorjene ravni cen, na primer s tem, da se stopnja licenčnine poviša, če se cene izdelka spustijo pod določeno raven. Vendar pa obveznost pridobitelja licence, da plača določeno minimalno licenčnino, sama po sebi ne pomeni določanja cen.

80.

Če se licenčnina izračuna na podlagi posamične prodaje izdelka, ima višina licenčnine neposreden učinek na mejne stroške izdelka in torej neposredno vpliva na ceno izdelka (40). Konkurenti se zato lahko odločijo za navzkrižno licenciranje z vzajemnimi tekočimi licenčninami (tj. licenčninami, obračunanimi na podlagi posamične prodaje izdelka) kot sredstvo usklajevanja cen na nižje ležečem proizvodnem trgu (41). Vendar pa bo Nadzorni organ EFTA obravnaval navzkrižne licence, za katere veljajo vzajemne tekoče licenčnine, kot določanje cen samo v primeru, da sporazum nima nikakršnega namena spodbujati konkurenco in torej ne pomeni licenčnega sporazuma, sklenjenega v dobri veri. V takih primerih, ko sporazum ne ustvari nobene vrednosti in zanj ni nobene veljavne poslovne utemeljitve, je sporazum zgolj navidezen in pomeni kartel.

81.

Nedopustna omejitev iz člena 4(1)(a) zajema tudi sporazume, v okviru katerih se licenčnina izračuna na podlagi celotne prodaje izdelkov, ne glede na to, ali je bila uporabljena licenčna tehnologija. Takšni sporazumi so zajeti tudi s členom 4(1)(d), v skladu s katerim se pridobitelju licence ne sme omejiti sposobnosti izkoriščanja njegove lastne tehnologije (glej odstavek 95 spodaj). Na splošno takšni sporazumi omejujejo konkurenco, saj povečajo stroške pridobitelja licence, ki nastanejo pri uporabi njegove lastne konkurenčne tehnologije, in omejujejo konkurenco, ki je obstajala v odsotnosti sporazuma (42). To velja za vzajemne in tudi nevzajemne dogovore. Izjemoma pa lahko sporazum, v okviru katerega se licenčnina izračuna na osnovi celotne prodaje izdelka, v posameznem primeru izpolnjuje pogoje iz člena 53(3) Sporazuma EGP, če se na podlagi objektivnih dejavnikov lahko zaključi, da je omejitev nepogrešljiva za dosego licenciranja, ki bo spodbujalo konkurenco. To se lahko zgodi v primeru, da bi bilo v odsotnosti omejitve nemogoče ali neprimerno zapleteno izračunati in nadzirati licenčnino, ki jo plača pridobitelj licence, ker na primer tehnologija dajalca licence ne pušča vidnih sledi na končnem izdelku in praktično uporabne alternativne metode nadziranja niso na voljo.

82.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(1)(b), se nanaša na vzajemne omejitve proizvodnje, ki se naložijo strankam. Omejitev proizvodnje je omejitev količine izdelka, ki ga stranka lahko proizvede in proda. Člen 4(1)(b) se ne nanaša na omejitve proizvodnje, ki so pridobitelju licence naložene v nevzajemnem sporazumu, ali omejitve proizvodnje, ki so naložene enemu od pridobiteljev licence v vzajemnem sporazumu, pod pogojem, da omejitev proizvodnje zadeva le izdelke, ki se izdelajo s pomočjo licenčne tehnologije. Člen 4(1)(b) zato kot nedopustne omejitve opredeljuje vzajemne omejitve proizvodnje, ki jih stranke naložijo druga drugi, in omejitve proizvodnje, ki se naložijo dajalcu licence v zvezi z njegovo lastno tehnologijo. Če se konkurenti dogovorijo o vzajemni omejitvi proizvodnje, bosta cilj in verjetna posledica sporazuma zmanjšanje proizvodnje na trgu. Enako velja pri sporazumih, ki zmanjšujejo spodbude strank za razširitev proizvodnje ali prodaje, s tem da se na primer stranki vzajemno obvežeta, da bo stranka, ki preseže določen obseg proizvodnje ali prodaje, drugi stranki plačala določen znesek.

83.

Ugodnejša obravnava nevzajemnih omejitev količine izdelka temelji na domnevi, da enostranska omejitev ne vodi nujno do zmanjšanja obsega proizvodnje na trgu, medtem ko je tudi tveganje, da sporazum ni licenčni dogovor, sklenjen v dobri veri, manjše, če je omejitev nevzajemna. Če je pridobitelj licence pripravljen pristati na enostransko omejitev, je verjetno, da bo sporazum vodil do resničnega povezovanja dopolnilnih tehnologij ali povezovanja boljše tehnologije dajalca licence s proizvodnimi zmogljivostmi pridobitelja licence, s katerim se bo povečala učinkovitost. V vzajemnem sporazumu bo omejitev proizvodnje, naložena enemu izmed pridobiteljev licence, verjetno odražala večjo vrednost tehnologije, ki jo licencira ena od strank, in lahko spodbuja licenciranje, ki je za konkurenco pozitivno.

84.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(1)(c), se nanaša na razdelitev trgov in kupcev. Sporazumi, s katerimi si konkurenti razdelijo trge in kupce, imajo za cilj omejitev konkurence. Nedopustna omejitev konkurence je, kadar se konkurenta z vzajemnim sporazumom dogovorita, da ne bosta proizvajala na določenih ozemljih ali aktivno in/ali pasivno prodajala na določenih ozemljih oziroma določenim skupinam kupcem, ki so rezervirani za drugo stranko.

85.

Člen 4(1)(c) se uporablja ne glede na to, ali lahko pridobitelj licence še naprej prosto uporablja svojo lastno tehnologijo. Ko se pridobitelj licence ustrezno opremi za uporabo tehnologije dajalca licence z namenom proizvodnje danega izdelka, je vzdrževanje ločene proizvodne linije, ki uporablja drugo tehnologijo, da bi služila kupcem, ki jih zajemajo omejitve, lahko drago. Poleg tega je verjetno, da pridobitelj licence zaradi možnih protikonkurenčnih učinkov omejitve ne bo imel znatne spodbude, da bi proizvajal na podlagi lastne tehnologije. Prav tako je zelo malo verjetno, da bodo takšne omejitve nepogrešljive za dosego licenciranja, ki je za konkurenco spodbudno.

86.

V skladu s členom 4(1)(c)(ii) ni nedopustna omejitev, če dajalec licence v okviru nevzajemnega sporazuma podeli pridobitelju licence izključno licenco za proizvodnjo na podlagi licenčne tehnologije na določenem ozemlju in torej pristane, da sam ne bo proizvajal pogodbenih izdelkov na navedenem ozemlju ali jih iz tega ozemlja dobavljal. Za takšne izključne licence velja skupinska izjema ne glede na obseg ozemlja. Če licenca zadeva svetovni trg, izključnost pomeni, da dajalec licence ne bo vstopil na trg ali na njem še naprej deloval. Skupinska izjema se uporablja tudi, če je licenca omejena na eno ali več tehničnih področij uporabe oziroma na enega ali več proizvodnih trgov. Namen sporazumov, zajetih s členom 4(1)(c)(ii), je lahko spodbujati pridobitelja licence k naložbam in razvoju licenčne tehnologije. Cilj sporazuma torej ni nujno delitev trgov.

87.

V skladu s členom 4(1)(c)(iv) in iz istega razloga se skupinska izjema uporablja tudi za nevzajemne sporazume, s katerimi se stranki dogovorita, da ne bosta aktivno ali pasivno (43) prodajali na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, rezervirani za drugo stranko.

88.

V skladu s členom 4(1)(c)(iii) prav tako ne šteje za nedopustno omejitev, če dajalec licence določi pridobitelja licence kot edinega pridobitelja licence na določenem ozemlju, kar pomeni, da licenca za proizvodnjo na podlagi tehnologije dajalca licence na zadevnem ozemlju ne bo podeljena tretjim. V primeru takih t. i. edinih licenc velja skupinska izjema ne glede na to, ali je sporazum vzajemen ali ne, če sporazum ne vpliva na sposobnost strank, da na zadevnih ozemljih v celoti izkoriščajo lastno tehnologijo.

89.

Člen 4(1)(c)(v) izključuje iz seznama nedopustnih omejitev in v primeru, da ni presežen določeni prag tržnega deleža, vključuje v skupinsko izjemo omejitve v nevzajemnem sporazumu, ki se naložijo pridobitelju licence glede aktivne prodaje na ozemlju ali skupini kupcev, ki ju je dajalec licence dodelil drugemu pridobitelju licence. Vendar pa je pogoj, da zaščiteni pridobitelj licence v času sklenitve licenčnega sporazuma ni bil konkurent dajalcu licence. Ni upravičeno, da se takšne omejitve obravnavajo kot nedopustne omejitve. S tem, ko se dajalcu licence dopušča, da pridobitelja licence, ki še ni bil prisoten na trgu, zaščiti pred aktivno prodajo s strani pridobiteljev licence, ki konkurirajo dajalcu licence in so zato na trgu že prisotni in uveljavljeni, bodo takšne omejitve verjetno spodbudile pridobitelja licence k učinkovitejšemu izkoriščanju licenčne tehnologije. Po drugi strani pa v primeru, da se pridobitelji licence med seboj dogovorijo, da ne bodo aktivno ali pasivno prodajali na določenih ozemljih ali določenim skupinam kupcev, sporazum pomeni kartel med pridobitelji licence. Ker taki sporazumi ne vključujejo prenosa tehnologije, ne spadajo v področje uporabe TTBER.

90.

V skladu s členom 4(1)(c)(i) omejitve v sporazumih med konkurenti, ki licenco omejijo na enega ali več proizvodnih trgov oziroma enega ali več tehničnih področij uporabe (44), niso nedopustne omejitve. V primeru, da ni presežen 20-odstotni prag tržnega deleža, velja za takšne omejitve skupinska izjema ne glede na to, ali je sporazum vzajemen ali ne. Vendar pa je uporaba skupinske izjeme pogojena s tem, da omejitve, ki se nanašajo na področja uporabe, ne presegajo področja uporabe licenčnih tehnologij. Prav tako velja pogoj, da pridobitelji licence niso omejeni pri uporabi lastnih tehnologij (glej člen 4(1)(d)). Če so pridobitelji licence omejeni pri uporabi lastnih tehnologij, je bistvo sporazuma razdelitev trga.

91.

Skupinska izjema velja ne glede na to, ali je omejitev področja uporabe simetrična ali asimetrična. Asimetrična omejitev področja uporabe v vzajemnem licenčnem sporazumu pomeni, da je obema strankama dovoljena uporaba tehnologij, za kateri sta vsaka posebej pridobili licenco, le znotraj različnih področij uporabe. Vse dokler stranki nista omejeni pri izkoriščanju lastnih tehnologij, se ne domneva, da bosta zaradi sporazuma opustili ali se vzdržali vstopiti na področje(-a) uporabe, ki je (so) zajeto(-a) z licenco, podeljeno drugi stranki. Tudi če se pridobitelja licence opremita za izkoriščanje licenčne tehnologije znotraj področja uporabe, zajetega z licenco, ni nujno, da bo to vplivalo na proizvodne zmogljivosti, ki se uporabljajo za proizvodnjo zunaj licenčnega področja. V tem oziru je pomembno, da se omejitev navezuje na različne proizvodne trge ali področja uporabe in ne na kupce, dodeljene na podlagi ozemlja ali skupine, ki kupujejo izdelke iz istega proizvodnega trga ali tehničnega področja uporabe. V slednjem primeru je tveganje za razdelitev trga znatno večje (glej odstavek 85 spodaj). Poleg tega so omejitve v zvezi s področji uporabe lahko nujne za spodbujanje licenciranja, ki bo za konkurenco pozitivno (glej odstavek 182 spodaj).

92.

Člen 4(1)(c)(vi) vsebuje dodatno izjemo, namreč omejitve, ki se nanašajo na lastno uporabo, tj. obveznost pridobitelja licence, da proizvaja izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, le za lastno uporabo. Če je pogodbeni izdelek sestavni del, je torej pridobitelju licence lahko naložena obveznost, da proizvaja navedeni sestavni del le za namene vgradnje v svoje lastne izdelke in da sestavnega dela ne prodaja drugim proizvajalcem. Vendar pa mora biti pridobitelju licence omogočeno, da prodaja sestavne dele kot nadomestne dele za svoje lastne izdelke in torej dobavlja tretjim, ki izvajajo poprodajne storitve v zvezi s temi izdelki. Omejitve, ki se nanašajo na lastno uporabo, kakor so opredeljene v teh smernicah, so lahko potrebne za spodbujanje razširjanja tehnologije, zlasti med konkurenti, in so zajete s skupinsko izjemo. Takšne omejitve so obravnavane tudi v podpoglavju IV.2.5 spodaj.

93.

Končno člen 4(1)(c)(vii) izključuje iz seznama nedopustnih omejitev obveznost, naloženo pridobitelju licence v nevzajemnem sporazumu, da proizvaja pogodbene izdelke izključno za določenega kupca z namenom oblikovanja alternativnega vira dobave za zadevnega kupca. Pogoj za uporabo člena 4(1)(c)(vii) je torej, da je licenca omejena na oblikovanje alternativnega vira dobave za tega določenega kupca. Vendar pa ni pogoj, da se podeli samo ena taka licenca. Člen 4(1)(c)(vii) zajema tudi okoliščine, v katerih se več kot enemu podjetju podeli licenca za dobavljanje istemu kupcu. Možnost, da bi takšni sporazumi privedli do razdelitve trga, je omejena, če se licenca podeli zgolj za namen dobavljanja točno določenemu kupcu. Zlasti v takšnih okoliščinah ni mogoče domnevati, da bo pridobitelj licence zaradi sporazuma prenehal izkoriščati svojo lastno tehnologijo.

94.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(1)(d), zajema na prvem mestu omejitve zmožnosti katere koli stranke, da izvaja raziskave in razvoj. Obe stranki morata imeti pravico izvajati neodvisne raziskave in razvoj. To pravilo velja ne glede na to, ali se omejitev nanaša na področje, zajeto z licenco, ali na druga področja. Vendar pa zgolj dejstvo, da sta se stranki dogovorili o medsebojnem zagotavljanju prihodnjih izboljšav njunih tehnologij, ne pomeni omejitve neodvisnih raziskav in razvoja. Učinek takšnih sporazumov na konkurenco se mora presoditi glede na okoliščine posamezne zadeve. Člen 4(1)(d) prav tako ne velja za omejitve, ki so stranki naložene glede izvajanja raziskav in razvoja s tretjimi, če je takšna omejitev potrebna, da se znanje in izkušnje dajalca licence zaščitijo pred razkritjem. Omejitve, ki se naložijo z namenom zaščite znanja in izkušenj dajalca licence pred razkritjem, morajo biti nujne za zagotavljanje takšne zaščite in s slednjim sorazmerne, če naj za njih velja izjema. Če sporazum na primer določa zaposlene pri pridobitelju licence, ki se bodo usposabljali in bodo odgovorni za uporabo licenčnega znanja in izkušenj, lahko zadostuje, če se pridobitelju licence naloži obveznost, da zadevnim zaposlenim ne dovoli sodelovanja v raziskavah in razvoju s tretjimi. Drugi zaščitni ukrepi so lahko enako primerni.

95.

V skladu s členom 4(1)(d) pridobitelj licence tudi ne sme biti omejen pri uporabi svoje lastne konkurenčne tehnologije, pod pogojem, da pri tem ne uporablja tehnologije, ki mu jo licencira dajalec licence. Pridobitelj licence ne sme biti omejen v zvezi s svojo lastno tehnologijo v smislu tega, kje proizvaja ali prodaja, koliko proizvede ali proda in po kakšni ceni prodaja. Prav tako se mu ne sme naložiti plačilo licenčnine za izdelke, ki jih proizvaja na podlagi svoje lastne tehnologije (glej odstavek 81 zgoraj). Poleg tega pridobitelj licence ne sme biti omejen pri licenciranju svoje lastne tehnologije tretjim. Če so pridobitelju licence naložene omejitve glede uporabe njegove lastne tehnologije ali izvajanja raziskav in razvoja, se konkurenčnost tehnologije pridobitelja licence zmanjša. To vodi do zmanjšanja konkurence na obstoječih proizvodnih in tehnoloških trgih ter zmanjšanja spodbude za pridobitelja licence, da vlaga v razvoj in izboljšave svoje tehnologije.

96.

Člen 4(2) vsebuje seznam nedopustnih omejitev za podeljevanje licenc med nekonkurenti. V skladu s to določbo TTBER ne zajema sporazumov, ki imajo, neposredno ali posredno, posamično ali skupaj z drugimi dejavniki pod nadzorom strank, za cilj:

97.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(2)(a), zadeva določanje cen, ki se zaračunajo pri prodaji izdelkov tretjim. Natančneje, ta določba zajema omejitve, katerih neposredni ali posredni cilj je določanje fiksne ali najnižje prodajne cene oziroma fiksne ali najnižje cenovne ravni, ki jo morata dajalec oziroma pridobitelj licence upoštevati pri prodaji izdelkov tretjim. Pri sporazumih, ki neposredno določajo prodajno ceno, je obstoj omejitve očiten. Vendar pa se lahko določanje prodajnih cen doseže tudi s posrednimi sredstvi. Primeri slednjega vključujejo določanje marže, določanje najvišje stopnje popustov, vezanje prodajne cene na prodajne cene konkurentov, grožnje, ustrahovanje, opozorila, kazni ali odpoved pogodbe v primeru neupoštevanja dane cenovne ravni. Neposredna ali posredna sredstva za določanje cen so lahko učinkovitejša, če so združena z ukrepi za odkrivanje zniževanja cen, kot je uvedba sistema za spremljanje cen ali obveznost za pridobitelje licence, da poročajo o cenovnih odstopanjih. Podobno lahko neposredno ali posredno določanje cen postane učinkovitejše, če se združi z ukrepi, ki zmanjšujejo spodbudo pridobitelja licence za znižanje njegovih prodajnih cen, kot je na primer obveznost, ki jo dajalec licence naloži pridobitelju licence, da mora slednji uporabljati klavzule o kupcih z največjimi ugodnostmi, tj. obveznost, da se kupcu zagotovijo kakršne koli ugodnosti, ki so priznane drugim kupcem. Ista sredstva se lahko uporabijo za to, da najvišje ali priporočene cene delujejo kot fiksne ali najnižje prodajne cene. Vendar pa dejstvo, da dajalec licence pridobitelju licence predloži seznam priporočenih cen ali mu predpiše najvišjo ceno, samo po sebi ne pomeni določanja fiksnih ali najnižjih prodajnih cen.

98.

Člen 4(2)(b) opredeljuje kot nedopustne omejitve konkurence sporazume ali usklajena ravnanja, katerih neposredni ali posredni cilj je omejitev pridobitelja licence pri pasivni prodaji izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo (45). Omejitve pasivne prodaje za pridobitelja licence so lahko rezultat neposrednih obveznosti, kot je obveznost, da ne prodaja določenim kupcem ali kupcem na določenih ozemljih, ali obveznost, da naročila teh kupcev preusmeri na druge pridobitelje licence. Prav tako so lahko posledica posrednih ukrepov, namenjenih prepričevanju pridobitelja licence, da se vzdrži take prodaje, kot so finančne spodbude in uvedba kontrolnega sistema, namenjenega preverjanju dejanskega namembnega kraja licenčnih izdelkov. Omejitve količine so lahko posredno sredstvo za omejitev pasivne prodaje. Nadzorni organ EFTA ne bo domneval, da omejitve količine kot take služijo temu namenu. Vendar pa velja drugače, če se omejitve količine uporabijo za izvajanje sporazuma, ki je v osnovi sporazum o razdelitvi trga. Dokazi za obstoj takega sporazuma vključujejo postopno prilagoditev količine, da se pokrije zgolj lokalno povpraševanje, kombinacijo količinskih omejitev in obveznosti, da se na določenem ozemlju prodajo minimalne količine, obveznosti o minimalni licenčnini, povezane s prodajo na določenem ozemlju, diferencirane stopnje licenčnine, ki so odvisne od namembnega kraja izdelkov, in sistem za nadziranje namembnega kraja izdelkov, ki jih prodajo posamezni pridobitelji licence. Vendar pa obstajajo za splošno nedopustno omejitev, ki se nanaša na pasivno prodajo s strani pridobiteljev licence, številne izjeme, ki so obravnavane v nadaljevanju.

99.

Člen 4(2)(b) ne zajema omejitev prodaje, ki veljajo za dajalca licence. Vse omejitve prodaje, naložene dajalcu licence, so predmet skupinske izjeme do praga tržnega deleža v višini 30 %. Enako velja za vse omejitve aktivne prodaje, ki so naložene pridobitelju licence, z izjemo tega, kar je v zvezi z aktivno prodajo navedeno v odstavkih 105 in 106 spodaj. Skupinska izjema za omejitve aktivne prodaje temelji na domnevi, da takšne omejitve spodbujajo naložbe, necenovno konkurenco in izboljšave v kakovosti storitev, ki jih nudi pridobitelj licence, s tem ko rešujejo probleme parazitizma in t. i. probleme zadržanja. Pri omejitvah aktivne prodaje med ozemlji ali skupinami kupcev, ki so dodeljeni pridobiteljem licence, ni pogoj, da je bilo zaščitenemu pridobitelju licence dodeljeno izključno ozemlje ali izključna skupina kupcev. Skupinska izjema se uporablja tudi za omejitve aktivne prodaje, pri katerih sta določeno ozemlje ali določena skupina kupcev dodeljena več kot le enemu pridobitelju licence. Verjetno je, da se bodo naložbe v povečanje učinkovitosti spodbujale, če se pridobitelju licence lahko zagotovi, da bo konkurenci na področju aktivne prodaje izpostavljen samo s strani omejenega števila pridobiteljev licence znotraj določenega ozemlja in ne tudi s strani pridobiteljev licence zunaj tega ozemlja.

100.

Omejitve, ki so pridobiteljem licence naložene glede aktivne in pasivne prodaje na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, ki sta rezervirana za dajalca licence, ne pomenijo nedopustnih omejitev konkurence (glej člen 4(2)(b)(i)). Take omejitve so dejansko predmet skupinske izjeme. Domneva se, da take omejitve, če ni presežen predpisani prag tržnega deleža, kljub omejevanju konkurence pospešujejo za konkurenco spodbudno razširjanje tehnologije in integracijo take tehnologije v proizvodne zmogljivosti pridobitelja licence. Da sta ozemlje ali skupina kupcev pridržana za dajalca licence, ni treba, da dajalec licence dejansko proizvaja z licenčno tehnologijo na zadevnem ozemlju ali za zadevno skupino kupcev. Dajalec licence si lahko pridrži ozemlje ali skupino kupcev tudi za poznejše izkoriščanje.

101.

Omejitve, ki so pridobiteljem licence naložene glede pasivne prodaje na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, dodeljenih drugemu pridobitelju licence, so predmet skupinske izjeme za čas dveh let, računano od dneva, ko zaščiteni pridobitelj licence prvič da na trg znotraj svojega izključnega ozemlja izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, ali jih ponudi svoji izključni skupini kupcev (glej člen 4(2)(b)(ii)). Pridobitelji licence morajo za zagon in razvoj novega ozemlja pogosto izvesti precejšnje naložbe v proizvodne zmogljivosti in promocijske dejavnosti. Tveganja, ki jim je izpostavljen nov pridobitelj licence, bodo zato verjetno precejšnja, zlasti ker so promocijski izdatki in naložbe v sredstva, potrebna za proizvodnjo na podlagi določene tehnologije, pogosto nepovratni stroški, tj. ne da se jih povrniti, če pridobitelj licence izstopi iz trga. V takšnih okoliščinah je pogosto primer, da pridobitelji licence nočejo skleniti licenčnega sporazuma, ki ne vsebuje zaščite za določeno obdobje pred (aktivno in) pasivno prodajo na njihovem ozemlju s strani drugih pridobiteljev licence. Omejitve glede pasivne prodaje na izključnem ozemlju pridobitelja licence, ki so naložene drugim pridobiteljem licence, zato pogosto ne sodijo v področje uporabe člena 53(1) Sporazuma EGP za dobo največ dveh let, računano od dneva, ko zadevni pridobitelj licence prvič da na trg na izključnem ozemlju izdelek, ki vključuje licenčno tehnologijo. Vendar pa so takšne omejitve, kolikor so v posameznih primerih zajete s členom 53(1), predmet skupinske izjeme. Po preteku tega roka dveh let pomenijo omejitve pasivne prodaje med pridobitelji licence nedopustno omejitev. Takšne omejitve so na splošno zajete v prepovedi iz člena 53(1) in ni verjetno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3). Zlasti ni verjetno, da so omejitve pasivne prodaje nepogrešljive za dosego učinkovitosti (46).

102.

S členom 4(2)(b)(iii) je v skupinsko izjemo vključena omejitev, v okviru katere je pridobitelj licence obvezan, da bo izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, proizvajal le za lastno (interno) uporabo. Če je pogodbeni izdelek sestavni del, je torej pridobitelju licence lahko naložena obveznost, da uporablja navedeni izdelek le za namene vgradnje v svoje lastne izdelke in da izdelka ne prodaja drugim proizvajalcem. Vendar pa mora biti pridobitelju licence omogočeno, da aktivno in pasivno prodaja izdelke kot nadomestne dele za svoje lastne izdelke in torej dobavlja tretjim, ki izvajajo poprodajne storitve v zvezi s temi izdelki. Omejitve, ki se nanašajo na lastno uporabo, so obravnavane tudi v podpoglavju IV.2.5 spodaj.

103.

Kot pri sporazumih med konkurenti (glej odstavek 93 zgoraj) se skupinska izjema uporablja tudi za sporazume, pri katerih je pridobitelj licence obvezan k proizvodnji pogodbenih izdelkov samo za določenega kupca, z namenom, da zadevnemu kupcu zagotovi alternativni vir dobave (glej člen 4(2)(b)(iv)). Pri sporazumih med nekonkurenti ni verjetno, da bodo take omejitve zajete v prepovedi iz člena 53(1).

104.

S členom 4(2)(b)(v) je v skupinsko izjemo vključena omejitev za pridobitelja licence, da ne prodaja končnim uporabnikom in da torej prodaja samo trgovcem na drobno. Takšna obveznost dajalcu licence dopušča, da pridobitelju licence dodeli grosistično distribucijo, in običajno ne sodi v področje uporabe člena 53(1) (47).

105.

Končno člen 4(2)(b)(vi) vključuje v okvir skupinske izjeme tudi obveznost za pridobitelja licence, da ne prodaja nepooblaščenim distributerjem. Ta izjema dajalcu licence omogoča naložiti obveznost pridobitelju licence, da je član sistema selektivne distribucije. Vendar pa mora biti v navedenem primeru pridobiteljem licence skladno s členom 4(2)(c) dovoljena aktivna in tudi pasivna prodaja končnim uporabnikom, brez vpliva na možnost omejitve pridobitelja licence na veleprodajne dejavnosti, kakor je predvideno v členu 4(2)(b)(v) (glej prejšnji odstavek).

106.

Treba je opomniti (glej odstavek 39 zgoraj), da skupinska izjema zajema licenčne sporazume, s katerimi dajalec licence naloži obveznosti, ki jih pridobitelj licence mora ali sme naložiti svojim kupcem, vključno z distributerji. Vendar pa morajo biti take obveznosti skladne s pravili o konkurenci, ki se uporabljajo za sporazume o dobavi in distribuciji. Ker TTBER zajema samo sporazume med dvema strankama, sporazumi, ki so sklenjeni med pridobitelji licence in njihovimi kupci in s katerimi se izvajajo take obveznosti, niso zajeti s TTBER. Takšni sporazumi so predmet skupinske izjeme le, če izpolnjujejo pogoje iz Skupinske izjeme za vertikalne sporazume (glej podpoglavje 2.5.2 zgoraj).

107.

Člen 5 TTBER vsebuje štiri vrste omejitev, ki so izključene iz ugodnosti skupinske izjeme in jih je treba zato presoditi posamično na podlagi njihovih protikonkurenčnih učinkov in učinkov, ki spodbujajo konkurenco. Iz člena 5 izhaja, da vključitev katere koli omejitve iz teh določb v licenčni sporazum ne preprečuje uporabe skupinske izjeme za preostali del sporazuma. Iz ugodnosti skupinske izjeme je izključena le zadevna omejitev in jo je zato treba presoditi posamično. Zato se za omejitve iz člena 5 uporablja pravilo ločljivosti.

108.

Člen 5(1) določa, da skupinska izjema ne velja za naslednje tri obveznosti:

Namen člena 5(1)(a), (b) in (c) je preprečiti, da bi skupinska izjema vključevala sporazume, ki lahko zmanjšajo spodbude pridobiteljev licenc za inovacije.

109.

Člen 5(1)(a) in 5(1)(b) se nanaša na izključne povratne odstope licence ali na odstope ločenih izboljšav licenčne tehnologije dajalcu licence. Ločena izboljšava je izboljšava, ki jo je mogoče izkoriščati brez kršitve pravic v zvezi z licenčno tehnologijo. Obveznost, da se dajalcu licence dodeli izključna licenca za ločene izboljšave licenčne tehnologije, ali obveznost, da se dajalcu licence odstopijo takšne izboljšave, lahko za pridobitelja licence pomeni zmanjšanje spodbud za inovacije, saj ga ovira pri izkoriščanju njegovih izboljšav, ki vključuje tudi podeljevanje licenc tretjim. To velja za primere, v katerih se ločene izboljšave nanašajo na enak način uporabe kot licenčna tehnologija, pa tudi za primere, v katerih pridobitelj licence razvije nove načine uporabe licenčne tehnologije. V skladu s členom 5(1)(a) in (b) so takšne obveznosti izključene iz ugodnosti skupinske izjeme. Vendar pa so v skupinski izjemi zajete obveznosti neizključnega povratnega odstopa v zvezi z ločenimi izboljšavami. To velja tudi, če je obveznost povratnega odstopa nevzajemna, tj. če je naložena le pridobitelju licence, in če ima v skladu s sporazumom dajalec licence pravico, da ločene izboljšave prenese na druge pridobitelje licenc. Nevzajemna obveznost povratnega odstopa licence lahko spodbuja inovacije in razširjanje nove tehnologije, s tem ko dajalcu licence dopušča, da prosto določi, ali naj svoje lastne izboljšave prenese na pridobitelje licenc in v kolikšnem obsegu. Klavzula nadaljnjega prenosa lahko prav tako spodbuja razširjanje tehnologije, ker vsak pridobitelj licence v času sklenitve sporazuma ve, da bo glede na tehnologijo, na podlagi katere proizvaja, v enakem položaju kot drugi pridobitelji licenc. Izključni odstopi licence in obveznosti do odstopa neločenih izboljšav ne omejujejo konkurence v smislu člena 53(1) Sporazuma EGP, ker pridobitelj licence ne more izkoriščati neločenih izboljšav brez dovoljenja dajalca licence.

110.

Uporaba člena 5(1)(a) in (b) ni odvisna od tega, ali dajalec licence plača nadomestilo za prevzem izboljšav ali pridobitev izključne licence. Vendar pa sta lahko obstoj in višina takega nadomestila pomembna dejavnika v okviru posamične presoje v skladu s členom 53. Če se povratni odstopi licence izvedejo na podlagi plačila nadomestila, je manj verjetno, da bi obveznost nespodbudno vplivala na inovativnost pridobitelja licence. Pri presoji izključnih povratnih odstopov licence zunaj področja uporabe skupinske izjeme je pomemben dejavnik tudi tržni položaj dajalca licence na tehnološkem trgu. Močnejši položaj dajalca licence pomeni večjo verjetnost, da bodo obveznosti glede izključnih povratnih odstopov licence imele omejevalne učinke na konkurenco na področju inovacij. Močnejši kot je položaj tehnologije dajalca licence, večja verjetnost je, da bo pridobitelj licence pomenil pomemben vir inovacij in prihodnje konkurence. Negativni vpliv obveznosti povratnega odstopa licence se lahko poveča tudi v primeru vzporednih mrež licenčnih sporazumov, ki vsebujejo takšne obveznosti. Če omejeno število dajalcev licenc, ki pridobiteljem licenc nalagajo obveznosti izključnega povratnega odstopa, nadzoruje dostopne tehnologije, je tveganje protikonkurenčnih učinkov večje, kot če obstajajo številne tehnologije, od katerih je le nekaj licenciranih na podlagi izključnih povratnih odstopov licence.

111.

Tveganje negativnih učinkov na inovacije je večje v primeru navzkrižnega licenciranja med konkurenti, če se obveznost povratnega odstopa licence, ki jo imata obe stranki, združi z obveznostjo za obe stranki, da si med seboj izmenjujeta izboljšave svojih lastnih tehnologij. Izmenjava vseh izboljšav med konkurenti lahko vsakemu konkurentu onemogoči pridobitev konkurenčne prednosti pred drugim (glej tudi odstavek 208 spodaj). Vendar pa je malo verjetno, da bi bilo stranki preprečeno pridobiti konkurenčno prednost pred drugo, če je namen licence strankama omogočiti razvijanje njunih tehnologij in če jima na podlagi licence pri zasnovi njunih izdelkov ni treba uporabiti istih tehnoloških temeljev. To se zgodi, če je namen licence prej vzpostaviti svobodo oblikovanja kot izboljšati tehnološke temelje pridobitelja licence.

112.

Izključena omejitev iz člena 5(1)(c) se nanaša na klavzule o neizpodbijanju, to je na obveznosti, da se ne izpodbija veljavnost pravic intelektualne lastnine dajalca licence. Razlog za izključitev klavzul o neizpodbijanju iz področja uporabe skupinske izjeme gre pripisati dejstvu, da so pridobitelji licenc običajno najprimernejši za ugotovitev, ali je pravica intelektualne lastnine veljavna ali ne. Da se prepreči vsakršno izkrivljanje konkurence in v skladu z načeli, na katerih temelji zaščita intelektualne lastnine, je treba neveljavne pravice intelektualne lastnine odpraviti. Neveljavne pravice intelektualne lastnine inovacije zavirajo, namesto da bi jih spodbujale. Člen 53(1) se lahko uporablja za klavzule o neizpodbijanju, če ima licenčna tehnologija precejšnjo vrednost in zato podjetja, ki je ne morejo uporabljati ali jo lahko uporabljajo samo proti plačilu licenčnin, postavlja v podrejen konkurenčni položaj (48). V takšnih primerih je malo verjetno, da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 53(3) (49). Vendar pa je Nadzorni organ EFTA naklonjen klavzulam o neizpodbijanju, ki se nanašajo na strokovno znanje in izkušnje, v primerih, ko je verjetno, da bo po razkritju licenčnega strokovnega znanja in izkušenj nemogoče ali zelo težko ponovno pridobiti pravice v zvezi z navedenim licenčnim strokovnim znanjem in izkušnjami. V takšnih primerih obveznost, naložena pridobitelju licence, da ne izpodbija licenčnega strokovnega znanja in izkušenj, spodbuja razširjanje nove tehnologije, zlasti tako, da šibkejšim dajalcem licenc omogoča podeljevanje licenc močnejšim pridobiteljem licenc, ne da bi tvegali izpodbijanje po tem, ko je pridobitelj licence že osvojil strokovno znanje in izkušnje.

113.

TTBER vsebuje možnost, da dajalec licence odpove licenčni sporazum v primeru izpodbijanja veljavnosti pravic v zvezi z licenčno tehnologijo. Dajalec licence zato ni obvezan še naprej poslovati s pridobiteljem licence, ki izpodbija sam predmet licenčnega sporazuma, kar pomeni, da je v primeru odpovedi sporazuma vsakršna nadaljnja uporaba izpodbijane tehnologije s strani pridobitelja licence na lastno tveganje tistega, ki izpodbija veljavnost. Vendar pa člen 5(1)(c) zagotavlja, da TTBER ne vključuje pogodbenih obveznosti, ki pridobitelja licence zavezujejo, da ne bo izpodbijal licenčne tehnologije, kar bi dajalcu licence omogočilo, da pridobitelja licence toži zaradi kršitve pogodbe, in bi torej dodatno nespodbudno vplivalo na pridobitelja licence pri izpodbijanju veljavnosti tehnologije dajalca licence. Določba s tem zagotavlja, da je položaj pridobitelja licence enakovreden položaju tretjih.

114.

V primeru sporazumov med nekonkurenti člen 5(2) izključuje iz področja uporabe skupinske izjeme vse sporazume, v katerih se pojavljajo neposredne ali posredne obveznosti, ki omejujejo sposobnost pridobitelja licence za izkoriščanje njegove lastne tehnologije ali sposobnost strank za izvajanje raziskav in razvoja, razen v primeru, da je slednja omejitev nujna za preprečitev razkritja licenčnega strokovnega znanja in izkušenj tretjim. Vsebina tega pogoja je enaka vsebini člena 4(1)(d) v seznamu nedopustnih omejitev glede sporazumov med konkurenti, ki je obravnavan v odstavkih 94 in 95 zgoraj. Vendar pa se v primeru sporazumov med nekonkurenti ne more šteti, da imajo takšne omejitve običajno negativne učinke na konkurenco ali da pogoji iz člena 53(3) običajno niso izpolnjeni (50). Zahteva se posamična presoja.

115.

V primeru sporazumov med nekonkurenti pridobitelj licence običajno ni lastnik konkurenčne tehnologije. Vendar pa lahko obstajajo primeri, v katerih se za namene skupinske izjeme stranke obravnavajo kot nekonkurenti, kljub dejstvu, da ima pridobitelj licence v lasti konkurenčno tehnologijo. To velja v primeru, ko ima pridobitelj licence v lasti tehnologijo, vendar zanjo ne podeljuje licenc, in dajalec licence ni dejanski ali potencialni dobavitelj na proizvodnem trgu. Za namene skupinske izjeme stranke v takšnih okoliščinah niso konkurenti niti na tehnološkem trgu niti na proizvodnem trgu (51). V takšnih primerih je treba zagotoviti, da sposobnost pridobitelja licence glede izkoriščanja in nadaljnjega razvijanja lastne tehnologije ni omejena. Ta tehnologija ima konkurenčni pritisk na trg, ki ga je treba ohraniti. V takšnih okoliščinah za omejitve, ki so naložene pridobitelju licence glede uporabe njegove lastne tehnologije ali raziskav in razvoja, običajno velja, da omejujejo konkurenco in ne izpolnjujejo pogojev iz člena 53(3). Na primer obveznost, naložena pridobitelju licence, da plača licenčnino ne le na podlagi izdelkov, ki jih proizvaja z licenčno tehnologijo, temveč tudi na podlagi izdelkov, ki jih proizvaja s svojo lastno tehnologijo, bo običajno omejila sposobnost pridobitelja licence za izkoriščanje njegove lastne tehnologije in bo zato izključena iz področja uporabe skupinske izjeme.

116.

Če pridobitelj licence ni lastnik konkurenčne tehnologije ali še ne razvija takšne tehnologije, lahko omejitev sposobnosti strank pri izvajanju neodvisnih raziskav in razvoja omejuje konkurenco, če je na trgu dostopnih le nekaj tehnologij. V tem primeru so lahko stranke pomemben (potencialen) vir inovacij na trgu. To velja zlasti, če stranke razpolagajo s potrebnimi sredstvi in znanji za izvajanje nadaljnjih raziskav in razvoja. V navedenem primeru je malo verjetno, da bodo izpolnjeni pogoji iz člena 53(3). V drugih primerih, ko je dostopnih več tehnologij in stranke ne razpolagajo s posebnimi sredstvi ali znanji, lahko omejevanje raziskav in razvoja ni zajeto v prepovedi iz člena 53(1) zaradi pomanjkanja znatnih omejevalnih učinkov ali pa izpolnjuje pogoje iz člena 53(3). Omejitev lahko spodbuja razširjanje nove tehnologije, s tem da dajalcu licence zagotavlja, da pridobitelj licence ne bo postal nov konkurent, in s tem, da pridobitelja licence privede do tega, da se osredotoči na izkoriščanje in razvoj licenčne tehnologije. Poleg tega se člen 53(1) uporablja le, če sporazum zmanjšuje spodbudo pridobitelja licence, da izboljša in izkorišča svojo lastno tehnologijo. To je na primer malo verjetno, če ima dajalec licence pravico, da odpove licenčni sporazum, ko pridobitelj licence začne proizvajati na podlagi svoje lastne konkurenčne tehnologije. Takšna pravica ne zmanjša spodbude pridobitelja licence za inovacije, saj se lahko sporazum odpove le, če je bila razvita poslovno donosna tehnologija in če so izdelki, ki so bili proizvedeni na podlagi te tehnologije, zreli za dajanje na trg.

117.

V skladu s členom 6 TTBER lahko Nadzorni organ EFTA in organi, pristojni za konkurenco v državah Efte, odpravijo ugodnosti skupinske izjeme za posamezne sporazume, ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 53(3) Sporazuma EGP. Pooblastilo organov, pristojnih za konkurenco v državah Efte, za odpravo ugodnosti skupinske izjeme se omejuje na primere, v katerih upoštevni geografski trg ni širši od ozemlja zadevne države Efte.

118.

Štirje pogoji iz člena 53(3) so kumulativni in vsi morajo biti izpolnjeni, da se lahko uporabi pravilo o izjemi (52). Skupinska izjema se lahko zato odpravi, če določen sporazum ne izpolnjuje enega ali več od teh štirih pogojev.

119.

Pri uporabi postopka odprave ugodnosti je organ, ki odpravlja ugodnost skupinske izjeme, tisti, ki mora dokazati, da sporazum sodi v področje uporabe člena 53(1) in da ne izpolnjuje vseh štirih pogojev iz člena 53(3). Glede na to, da odprava pomeni, da zadevni sporazum omejuje konkurenco v smislu člena 53(1) in ne izpolnjuje pogojev iz člena 53(3), mora biti odpravi priložena negativna odločitev na podlagi členov 5, 7 ali 9 poglavja II Protokola 4 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču.

120.

V skladu s členom 6 je lahko odprava upravičena zlasti v naslednjih okoliščinah:

121.

Cilj členov 4 in 5 TTBER, ki vsebujeta seznam nedopustnih omejitev konkurence in izključenih omejitev, je zagotoviti, da sporazumi, ki so zajeti v skupinski izjemi, ne zmanjšujejo spodbud za inovacije, ne ovirajo razširjanja tehnologije in ne omejujejo neupravičeno konkurence med dajalcem in pridobiteljem licence ali med pridobitelji licenc. Vendar pa seznam nedopustnih omejitev in seznam izključenih omejitev ne upoštevata vseh možnih vplivov licenčnih sporazumov. Skupinska izjema zlasti ne upošteva nobenega kumulativnega učinka podobnih omejitev, vsebovanih v mrežah licenčnih sporazumov. Licenčni sporazumi lahko privedejo do preprečitve dostopa na trg tretjim, tako na ravni dajalca licence kot na ravni pridobitelja licence. Preprečevanje dostopa na trg drugim dajalcem licenc se lahko pojavi zaradi kumulativnega učinka mrež licenčnih sporazumov, ki pridobiteljem licenc prepovedujejo izkoriščanje konkurenčnih tehnologij, kar privede do izključitve drugih (potencialnih) dajalcev licenc iz trga. Izključitev dajalcev licenc iz trga se lahko pojavi, če je večini podjetij na trgu, ki bi lahko (učinkovito) pridobila konkurenčno licenco, to zaradi omejevalnih sporazumov preprečeno in če se potencialni pridobitelji licenc srečujejo s sorazmerno velikimi vstopnimi ovirami na trg. Preprečitev dostopa na trg drugim pridobiteljem licenc je lahko posledica kumulativnega učinka licenčnih sporazumov, ki dajalcem licenc prepovedujejo podeljevanje licenc drugim pridobiteljem licenc in s tem potencialnim pridobiteljem licenc preprečujejo dostop do potrebne tehnologije. Vprašanje preprečitve dostopa na trg je podrobneje obravnavano v podpoglavju IV.2.7 spodaj. Poleg tega lahko Nadzorni organ EFTA odpravi ugodnost skupinske izjeme, če znatno število dajalcev licenc za konkurenčne tehnologije v posameznih sporazumih od pridobiteljev licenc zahteva enake ugodnosti, kot so bile priznane drugim dajalcem licenc.

122.

Nadzorni organ EFTA lahko prav tako odpravi ugodnost skupinske izjeme, če se stranke vzdržijo izkoriščanja licenčne tehnologije, razen če imajo za to objektivno utemeljitev. Če stranke dejansko ne izkoriščajo licenčne tehnologije, se ne izvajajo nobene dejavnosti, ki bi privedle do povečanja učinkovitosti, in v takem primeru se izgubi tudi sam smisel skupinske izjeme. Vendar pa ni treba, da se izkoriščanje izvaja prek povezovanja sredstev. Izkoriščanje se prav tako pojavi, če pridobitelj licence z licenco pridobi svobodo oblikovanja s tem, da mu licenca omogoči izkoriščati lastno tehnologijo, ne da bi bil izpostavljen tveganju tožbe s strani dajalca licence zaradi kršitve pravic. V primeru licenciranja med konkurenti lahko dejstvo, da stranke ne izkoriščajo licenčne tehnologije, nakazuje, da je dogovor dejansko prikriti kartel. Zato bo Nadzorni organ zelo natančno proučil primere neizkoriščanja.

123.

Poseben postopek za neuporabo TTBER v državah Efte je določen v členu 7(2) TTBER, kakor je vključen v Sporazumu EGP. Medtem ko lahko Komisija z uredbo, naslovljeno na države članice ES, razglasi, da se TTBER ne uporablja, člen 7(2) TTBER omogoča Nadzornemu organu EFTA, da s priporočilom razglasi, da se TTBER ne uporablja, kadar vzporedne mreže podobnih sporazumov pokrivajo več kakor 50 % upoštevnega trga v državah Efte. Priporočilo se naslovi na državo Efte ali na države Efte, ki vključuje(-jo) zadevni upoštevni trg. Po tem ko Nadzorni organ EFTA sprejme priporočilo v skladu s členom 7, imajo države Efte na voljo tri mesece, da Nadzorni organ uradno obvestijo, ali sprejmejo priporočilo. Če država Efte ne odgovori, se šteje, da je priporočilo sprejela. Če država Efte priporočilo sprejme ali se šteje, da ga je sprejela, mora država Efte priporočilo izvršiti v treh mesecih od datuma njegovega sprejetja (53).

124.

Medtem ko odprava ugodnosti TTBER s strani Nadzornega organa EFTA v skladu s členom 6 pomeni sprejetje odločitve v okviru člena 7 ali 9 poglavja II Protokola 4 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču, je namen neuporabe uredbe o skupinski izjemi na podlagi priporočila Nadzornega organa in sprejetja s strani držav Efte v okviru člena 7 TTBER zgolj odpraviti ugodnost TTBER za zadevne omejitve in trge ter ponovno vzpostaviti polno uporabo člena 53(1) in (3) Sporazuma EGP. V primeru neuporabe uredbe o skupinski izjemi na določenem trgu v zvezi s sporazumi, ki vsebujejo nekatere omejitve, bodo merila, razvita z ustrezno sodno prakso Sodišča EFTA in sodišč Skupnosti ter z obvestili in predhodnimi odločbami, ki jih je sprejel Nadzorni organ, predstavljala smernice o uporabi člena 53 za posamezne sporazume. Kjer je to primerno, bo Nadzorni organ sprejel odločitev v okviru posameznega primera, kar lahko zagotovi smernice za vsa podjetja, ki poslujejo na zadevnem trgu.

125.

Za namene izračuna 50-odstotne stopnje pokritosti trga je treba upoštevati vsako posamezno mrežo licenčnih sporazumov, ki vsebujejo omejitve ali kombinacije omejitev s podobnimi tržnimi učinki.

126.

Člen 7 TTBER Nadzornega organa EFTA ne obvezuje, da ukrepa, če je presežena 50-odstotna pokritost trga. Na splošno je neuporaba primerna, če obstaja verjetnost, da sta dostop do upoštevnega trga ali konkurenca na tem trgu znatno omejena. Nadzorni organ bo pri presoji potrebe po uporabi člena 7 upošteval, ali bi bila posamična odprava ugodnosti ustreznejši ukrep. To je lahko zlasti odvisno od števila konkurenčnih podjetij, ki prispevajo h kumulativnemu učinku na trgu, ali od števila prizadetih geografskih trgov v okviru držav Efte.

127.

Za vsa priporočila, sprejeta v skladu s členom 7, je treba jasno določiti področje uporabe. To pomeni zlasti, da mora Nadzorni organ EFTA podrobno določiti upoštevni izdelek in geografski(-e) trg(-e), pa tudi, da mora natančno opredeliti vrsto licenčne omejitve, za katero se TTBER ne bo več uporabljala. Kar zadeva slednji vidik, lahko Nadzorni organ področje uporabe svojega priporočila prilagodi glede na problem konkurence, ki ga namerava rešiti. Če bodo na primer vse vzporedne mreže nekonkurenčnih dogovorov upoštevane za namene določitve 50-odstotne stopnje pokritosti trga, lahko Nadzorni organ kljub temu omeji področje uporabe priporočila zgolj na obveznosti nekonkurence, ki presegajo določeno trajanje. Tako je možno, da sporazumi s krajšim trajanjem ali manj omejevalni sporazumi niso prizadeti, ker imajo omejitve v teh sporazumih nižjo stopnjo preprečevanja dostopa na trg. Kjer je to primerno, lahko Nadzorni organ tudi zagotovi navodila, tako da natančno določi tržni delež, ki je lahko v posebnem tržnem okviru nezadosten, da bi znatno prispeval h kumulativnemu učinku posameznega podjetja. Če na splošno tržni delež izdelkov, ki vključujejo tehnologijo, ki jo je licenciral posamezni dajalec licence, ne presega 5 %, se ne šteje, da sporazum ali mreža sporazumov, ki pokrivajo navedeno tehnologijo, znatno prispeva h kumulativnemu učinku preprečevanja dostopa na trg (54).

128.

Prehodno obdobje najmanj šestih mesecev za neuporabo TTBER, ki ga bo moral Nadzorni organ EFTA v skladu s členom 7(2) določiti v priporočilu, bi moralo zadevnim podjetjem omogočiti prilagoditev njihovih sporazumov zaradi upoštevanja neuporabe TTBER. Nadzorni organ meni, da mora prehodno obdobje teči od datuma sprejetja nacionalnih izvedbenih ukrepov s strani države Efte, ki je naslovnica.

129.

Priporočilo in nacionalni izvedbeni ukrepi, ki določajo neuporabo TTBER, ne bodo vplivali na status ugodnosti skupinske izjeme, ki ga imajo zadevni sporazumi, v obdobju pred začetkom veljavnosti nacionalnih izvedbenih ukrepov.

130.

Za sporazume, ki ne sodijo v področje uporabe skupinske izjeme, ker so bili na primer prekoračeni pragovi tržnih deležev ali sta sporazum sklenili več kot dve stranki, se izvede posamična presoja. Sporazumi, ki ne omejujejo konkurence v smislu člena 53(1) Sporazuma EGP ali ki izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3), so veljavni in izvršljivi. Treba je opozoriti, da se ne predpostavlja nezakonitost sporazumov, ki ne sodijo v področje uporabe skupinske izjeme, pod pogojem, da ne vsebujejo nedopustnih omejitev konkurence. Zlasti se ne predpostavlja, da se člen 53(1) uporablja samo, ker so bili prekoračeni pragovi tržnih deležev. Zahteva se posamična presoja na podlagi načel, opisanih v teh smernicah.

131.

Da bi se povečala stopnja predvidljivosti zunaj področja uporabe TTBER in bi se podrobna analiza omejila na primere, ki bi lahko bili resnično sporni z vidika konkurence, Nadzorni organ EFTA meni, da je zunaj področja nedopustnih omejitev majhna verjetnost kršitve člena 53, če obstajajo najmanj štiri tehnologije, nadzorovane s strani neodvisnih tretjih, ki so na voljo ob tehnologijah, nadziranih s strani strank sporazuma, in ki ob primerljivih stroških za uporabnika lahko nadomestijo licenčno tehnologijo. Pri presoji, ali so tehnologije v zadostni meri nadomestljive, je treba upoštevati ustrezno gospodarsko moč zadevnih tehnologij. Pritisk tehnologije na konkurenco je omejen, če tehnologija ne pomeni poslovno donosne alternative licenčni tehnologiji. Če na primer zaradi učinkov, ki jih ima mreža na trg, potrošniki dajejo izrazito prednost izdelkom, ki vključujejo licenčno tehnologijo, se lahko zgodi, da druge tehnologije, ki so na trgu že prisotne ali ki lahko vstopijo na trg v razumnem roku, ne pomenijo resnične alternative in imajo zato lahko le omejen pritisk na konkurenco. Dejstvo, da sporazum ne sodi v področje uporabe varnega pristana, opisanega v tem odstavku, ne pomeni, da sporazum sodi v področje uporabe člena 53(1) in v tem primeru niti, da niso izpolnjeni pogoji iz člena 53(3). Glede varnega pristana TTBER v zvezi s tržnimi deleži ta dodatni varni pristan oblikuje zgolj negativno predpostavko, da sporazum ni prepovedan s členom 53. Zunaj varnega pristana se zahteva posamična presoja sporazuma na podlagi načel, opisanih v teh smernicah.

132.

Pri uporabi člena 53 Sporazuma EGP za posamezne primere je treba ustrezno upoštevati način delovanja konkurence na zadevnem trgu. V zvezi s tem so še posebej pomembni naslednji dejavniki:

Pomembnost posameznih dejavnikov se lahko razlikuje glede na posamezen primer in je odvisna od vseh drugih dejavnikov. Visok tržni delež strank je na primer običajno dober pokazatelj tržne moči, vendar pa pri majhnih vstopnih ovirah morda ne bo pokazal tržne moči. Zato ni mogoče zagotoviti strogih pravil glede pomembnosti posameznih dejavnikov.

133.

Sporazumi o prenosu tehnologije imajo lahko različne oblike. Zato je pomembno proučiti naravo sporazuma z vidika konkurenčnega razmerja med strankami in z vidika omejitev, ki jih sporazum vsebuje. V slednjem primeru je treba upoštevati več kot le izrecne pogoje sporazuma. Obstoj implicitnih omejitev lahko izhaja iz načina, kako so stranke sporazum izvajale, in spodbud, s katerimi so se soočale.

134.

Tržni položaj strank je pokazatelj morebitne stopnje tržne moči dajalcev licence, pridobiteljev licence, ali obojih. Višji je njihov tržni delež, večja bo verjetno njihova tržna moč. To zlasti velja, če tržni delež odraža stroškovne prednosti ali druge konkurenčne prednosti pred konkurenti. Te konkurenčne prednosti lahko na primer izhajajo iz dejstva, da je bilo podjetje eden izmed prvih gospodarskih subjektov na trgu, da je imetnik osnovnega patenta ali imetnik boljše tehnologije.

135.

Pri analizi konkurenčnega razmerja med strankami sporazuma je včasih treba preseči analizo iz zgoraj navedenega podpoglavja II.3 o opredelitvi trga in podpoglavja II.4 o razlikovanju med konkurenti in nekonkurenti. Tudi če dajalec licence ni dejanski ali potencialni dobavitelj na proizvodnem trgu in pridobitelj licence ni dejanski ali potencialni konkurent na tehnološkem trgu, je za analizo pomembno dejstvo, ali je pridobitelj licence lastnik konkurenčne tehnologije, za katero ne podeljuje licence. Če ima pridobitelj licence močan položaj na proizvodnem trgu, lahko sporazum, s katerim mu je podeljena izključna licenca za konkurenčno tehnologijo, znatneje omeji konkurenco, kot pa bi jo, če mu dajalec licence ne bi podelil izključne licence ali bi licence podelil drugim podjetjem.

136.

Tržni deleži ter možne konkurenčne prednosti in pomanjkljivosti se prav tako uporabljajo pri presoji tržnega položaja konkurentov. Močnejši in številnejši kot so dejanski konkurenti, manjše je tveganje, da bodo stranke sposobne samostojno uveljavljati tržno moč. Vendar pa v primeru, da je število konkurentov razmeroma majhno in je njihov tržni položaj (velikost, stroški, možnosti R&R itd.) dokaj podoben, takšna tržna struktura lahko poveča nevarnost dogovarjanja.

137.

Tržni položaj kupcev zagotavlja informacijo o tem, ali ima eden ali več kupcev kupno moč ali ne. Prvi kazalec kupne moči je tržni delež kupca na nakupnem trgu. Ta delež kaže na pomembnost povpraševanja kupca za njegove morebitne dobavitelje. Drugi kazalci se usmerjajo na položaj kupca na njegovem trgu za nadaljnjo prodajo, vključno z značilnostmi, kot so velika geografska razpršenost njegovih prodajnih mest in ugled blagovne znamke pri končnih potrošnikih. V nekaterih okoliščinah lahko kupna moč dajalcu licence in/ali pridobitelju licence prepreči uveljavljanje tržne moči na trgu ter tako prepreči težave, povezane s konkurenco, ki bi se pojavile v nasprotnem primeru. To zlasti velja, če imajo močni kupci sposobnost in spodbudo, da na trg uvedejo nove vire oskrbe v primeru majhnega, a trajnega povišanja zadevnih cen. Če močni kupci zgolj pridobijo ugodne pogoje od dobavitelja ali pa preprosto prenesejo vsa povišanja cen na svoje kupce, njihov položaj ni tak, da bi preprečil pridobitelju licence uveljavljanje tržne moči na proizvodnem trgu in torej tudi ne tak, da bi na navedenem trgu preprečil pojav težav, povezanih s konkurenco (55).

138.

Vstopne ovire se merijo po tem, v kolikšnem obsegu lahko že prisotne družbe na trgu povišajo svoje cene nad konkurenčno raven, ne da bi pritegnile nove konkurente. Brez vstopnih ovir bi hiter in lahek vstop na trg odpravil dobičke na podlagi povišanja cen. Vstopne ovire se lahko praviloma štejejo za majhne, če je verjetno, da se učinkovit vstop na trg, ki preprečuje ali odpravi uveljavljanje tržne moči, lahko zgodi v letu ali dveh. Vstopne ovire lahko izhajajo iz številnih dejavnikov, kot so ekonomije obsega in ekonomije povezanosti, vladni predpisi, zlasti če določajo izključne pravice, državne pomoči, uvozne tarife, pravice intelektualne lastnine, lastništvo nad viri, kjer je ponudba omejena, na primer zaradi naravnih omejitev, osnovna oprema, prednost prvega na trgu ali zvestoba potrošnikov blagovni znamki, ki jo je ustvarilo močno oglaševanje v določenem časovnem obdobju. Omejevalni sporazumi, ki jih sklenejo podjetja, lahko prav tako učinkujejo kot vstopna ovira, s tem da otežujejo dostop in izključujejo (potencialne) konkurente. Vstopne ovire so lahko na vseh ravneh raziskovalnega in razvojnega procesa, procesa proizvodnje ter distribucije. Vprašanje, ali bi bilo treba nekatere od teh dejavnikov opisati kot vstopne ovire, je zlasti odvisno od tega, ali povzročajo nepovratne stroške. Nepovratni stroški so stroški, ki so potrebni za vstop ali delovanje na trgu, vendar pa se ob izstopu s trga ne povrnejo. Večji kot so nepovratni stroški, bolj morajo potencialna nova podjetja, ki vstopajo na trg, pretehtati tveganost vstopa na trg in bolj prepričljivo lahko že prisotna podjetja na trgu grozijo, da se bodo spoprijela z novo konkurenco, saj je zanje zaradi nepovratnih stroškov zelo drago zapustiti trg. Vstop na trg na splošno zahteva nepovratne stroške, ki so včasih večji, včasih manjši. Zaradi tega je dejanska konkurenca na splošno bolj učinkovita in bo imela pri ocenjevanju primera večjo težo kot potencialna konkurenca.

139.

Zrel trg je trg, ki že nekaj časa obstaja, na katerem se uporablja tehnologija, ki je dobro poznana, razširjena in se ne spreminja veliko, in na katerem je povpraševanje sorazmerno stabilno ali upada. Na takšnem trgu je verjetnost negativnih učinkov omejevanja konkurence večja kot na bolj dinamičnih trgih.

140.

Pri ocenjevanju posameznih omejitev se morajo včasih upoštevati tudi drugi dejavniki. Takšni dejavniki vključujejo kumulativne učinke, kot so pokritje trga s podobnimi sporazumi, trajanje sporazumov, zakonski okvir in vedenje, ki lahko nakazuje ali lajša dogovarjanje, kot so prevladujoč položaj pri določanju cen, vnaprej oznanjene spremembe cen in razprave o ‚pravi‘ ceni, cenovna togost kot odziv na presežne zmogljivosti, diskriminacija pri cenah in preteklo tajno dogovarjanje.

141.

Negativni učinki na tržno konkurenco, ki so lahko posledica omejevalnih sporazumov o prenosu tehnologije, vključujejo:

142.

Sporazumi o prenosu tehnologije lahko zmanjšajo konkurenco med tehnologijami, tj. konkurenco med podjetji, ki podeljujejo licence ali proizvajajo na podlagi med seboj nadomestljivih tehnologij. To zlasti velja v primeru medsebojnih obveznosti. Če si na primer konkurenti med seboj prenesejo konkurenčne tehnologije in si naložijo medsebojno obveznost, da bodo drug drugemu zagotavljali prihodnje izboljšave svojih tehnologij, in če tak sporazum preprečuje enemu konkurentu pridobitev tehnološke prednosti pred drugim, je konkurenca med strankami na področju inovacij omejena (glej tudi odstavek 208 spodaj).

143.

Podeljevanje licenc med konkurenti lahko tudi olajša dogovarjanje. Nevarnost dogovarjanja je zlasti velika na koncentriranih trgih. Za dogovarjanje je potrebno, da imajo zadevna podjetja podobna stališča glede svojih skupnih interesov in delovanja mehanizmov usklajevanja. Za obstoj dogovarjanja morajo podjetja prav tako biti sposobna spremljati vedenje drugo drugega na trgu, hkrati pa morajo obstajati tudi ustrezna odvračilna sredstva za zagotovitev spodbude, da se od skupne politike na trgu ne odstopa, medtem ko morajo biti vstopne ovire dovolj velike za omejitev vstopa ali širitve zunanjih konkurentov. Sporazumi lahko olajšajo dogovarjanje z večanjem transparentnosti trga, nadzorovanjem nekaterih ravnanj in večanjem vstopnih ovir. Dogovarjanje se lahko izjemoma olajša tudi s podeljevanjem licenc za sporazume, ki privedejo do visoke stopnje izenačevanja stroškov, ker je pri podjetjih, ki imajo podobne stroške, večja verjetnost, da imajo podobna stališča glede usklajevanja (56).

144.

Licenčni sporazumi lahko vplivajo na konkurenco med tehnologijami tudi z vzpostavljanjem ovir za vstop in širitev konkurentov. Takšni učinki zapiranja trga so lahko posledica omejitev, ki pridobiteljem licenc preprečujejo pridobiti licenco od tretjih ali jih od tega odvračajo. Tretji so lahko na primer izključeni iz trga, če že prisotni dajalci licenc pridobiteljem licenc nalagajo obveznosti nekonkurence v takšnem obsegu, da je tretjim na razpolago nezadostno število pridobiteljev licenc, in če je vstop na ravni pridobiteljev licenc otežen. Dobaviteljem nadomestnih tehnologij je dostop lahko preprečen tudi, če dajalec licence z zadostno stopnjo tržne moči veže skupaj različne dele tehnologije in jih licencira v paketu, medtem ko je le del paketa bistven pri proizvodnji določenega izdelka.

145.

Licenčni sporazumi lahko tudi zmanjšajo konkurenco znotraj tehnologij, tj. konkurenco med podjetji, ki proizvajajo na podlagi iste tehnologije. Sporazum, ki pridobiteljem licenc nalaga ozemeljske omejitve, tako da jim prepreči prodajo na ozemlju drug drugega, zmanjšuje konkurenco med njimi. Licenčni sporazumi lahko zmanjšajo konkurenco znotraj tehnologij tudi z olajšanjem dogovarjanja med pridobitelji licenc. Poleg tega lahko licenčni sporazumi, ki zmanjšujejo konkurenco znotraj tehnologij, olajšajo dogovarjanje med lastniki konkurenčnih tehnologij ali zmanjšajo konkurenco med tehnologijami s povečevanjem vstopnih ovir.

146.

Celo omejevalni licenčni sporazumi imajo večinoma tudi za konkurenco pozitivne učinke v obliki učinkovitosti, ki lahko odtehtajo protikonkurenčne učinke. Ta presoja se izvede v okviru člena 53(3) Sporazuma EGP, ki vsebuje izjemo glede uporabe prepovedi iz člena 53(1). Za uporabo tega odstopanja mora licenčni sporazum ustvariti objektivne gospodarske koristi, omejevanje konkurence mora biti nujno za dosego učinkovitosti, potrošnikom mora biti zagotovljen pravičen delež povečanih učinkovitosti in sporazum strankam ne sme dati možnosti izključitve konkurence glede znatnega dela zadevnih izdelkov.

147.

Presoja omejevalnih sporazumov v skladu s členom 53(3) se opravi v okviru dejanskih okoliščin sporazuma (57) in na osnovi dejstev, ki obstajajo v danem trenutku. Ta presoja upošteva pomembne spremembe dejstev. Pravilo o izjemi iz člena 53(3) se uporablja, dokler so izpolnjeni vsi štirje pogoji, in se preneha uporabljati, ko to ne velja več (58). Vendar pa je pri uporabi člena 53(3) v skladu s temi načeli treba upoštevati začetne nepovratne investicije katere koli izmed strank ter čas in omejitve, ki so potrebni, da se izvedejo in povrnejo investicije, povezane s povečanjem učinkovitosti. Člen 53 se ne more uporabiti brez upoštevanja predhodnih investicij in z njimi povezanih tveganj. Tveganje, ki so mu izpostavljene stranke, in nepovratne investicije, ki jih je treba opraviti za izvedbo sporazuma, lahko torej privedejo do tega, da – odvisno od primera – sporazum ne sodi v področje uporabe člena 53(1) ali pa izpolnjuje pogoje iz člena 53(3) v obdobju, ki je potrebno, da se investicije povrnejo.

148.

Prvi pogoj iz člena 53(3) zahteva presojo objektivnih koristi z vidika učinkovitosti, ki jih ustvari sporazum. V zvezi s tem lahko licenčni sporazumi združijo dopolnilne tehnologije in druga sredstva, s čimer omogočijo uvedbo novih oziroma izboljšanih izdelkov na trg ali proizvodnjo obstoječih izdelkov z manjšimi stroški. Zunaj okvira nedopustnih kartelov je podeljevanje licenc pogosto, ker je licenciranje tehnologije za dajalca licence učinkovitejše od njenega izkoriščanja. To se zlasti lahko zgodi, če ima pridobitelj licence že dostop do potrebnih proizvodnih sredstev. Sporazum pridobitelju licence omogoča, da pridobi dostop do tehnologije, ki jo lahko združi s temi sredstvi, kar mu omogoča izkoriščanje novih ali izboljšanih tehnologij. Še en primer, v katerem lahko podelitev licence potencialno izboljša učinkovitosti, je, če je pridobitelj licence že imetnik tehnologije in če združitev te tehnologije s tehnologijo dajalca licence ustvarja sinergije. V primeru združitve obeh tehnologij lahko pridobitelj licence doseže razmerje med stroški in obsegom proizvodnje, ki drugače ne bi bilo možno. Licenčni sporazumi lahko prav tako kot vertikalni sporazumi o distribuciji privedejo do učinkovitosti na ravni distribucije. Takšne učinkovitosti so lahko v obliki prihrankov stroškov ali v obliki zagotavljanja kakovostnih storitev potrošnikom. Pozitivni učinki vertikalnih sporazumov so opisani v Smernicah o vertikalnih omejitvah (59). Tudi sporazumi, pri katerih lastniki tehnologije združijo tehnologije v paket, ki ga licencirajo tretjim, lahko privedejo do povečanja učinkovitosti. Takšni kartelni dogovori lahko zlasti zmanjšajo transakcijske stroške, ker pridobiteljem licenc ni treba sklepati licenčnih sporazumov z vsakim dajalcem licence posebej. Podeljevanje licenc lahko prav tako spodbuja konkurenco, če zagotavlja svobodo oblikovanja. V sektorjih, v katerih obstaja veliko število pravic intelektualne lastnine in v katerih lahko posamezni izdelki kršijo številne obstoječe in prihodnje lastninske pravice, licenčni sporazumi, s katerimi se stranke sporazumejo, da ne bodo uveljavljale lastninskih pravic nasproti drugi, pogosto spodbujajo konkurenco, ker strankam omogočajo, da razvijajo svoje tehnologije, ne da bi bile izpostavljene tveganju posledičnih tožb zaradi kršitve pravic.

149.

Nadzorni organ EFTA bo pri uporabi preskusa nujnosti iz člena 53(3) zlasti proučil, ali posamične omejitve omogočajo učinkovitejše izvajanje zadevne dejavnosti, kot bi bilo mogoče v odsotnosti zadevne omejitve. Pri tej presoji je treba upoštevati tržne pogoje in dejanske okoliščine, s katerimi se srečujejo stranke. Podjetjem, ki se sklicujejo na uporabo člena 53(3), ni treba proučiti hipotetičnih in teoretičnih alternativ. Vendar pa morajo pojasniti in ponazoriti, zakaj bi bile na videz realne in precej manj omejevalne alternative znatno manj učinkovite. Če bi uporaba na videz poslovno realne in manj omejevalne alternative privedla do znatne izgube učinkovitosti, se zadevna omejitev šteje za nujno. V nekaterih primerih je morda prav tako treba proučiti, ali je sporazum kot tak nujen za doseganje učinkovitosti. To lahko na primer velja v primeru tehnoloških združenj, ki vključujejo dopolnilne, vendar nebistvene tehnologije (60), pri katerem je treba proučiti, v kolikšnem obsegu takšna vključitev privede do posebnih učinkovitosti oziroma ali bi združenje brez znatne izgube učinkovitosti lahko bilo omejeno na tehnologije, za katere ne obstajajo nadomestne tehnologije. V primeru preproste podelitve licence med dvema strankama na splošno zadostuje proučitev nujnosti posameznih omejitev. Običajno ne obstaja manj omejevalna alternativa od licenčnega sporazuma kot takega.

150.

Pogoj, da mora biti potrošnikom zagotovljen pravičen delež doseženih koristi, pomeni, da morajo potrošniki izdelkov, ki se proizvajajo v okviru licence, prejeti vsaj nadomestilo za negativne učinke sporazuma (61). To pomeni, da morajo povečane učinkovitosti v celoti izravnati verjetne negativne učinke na cene, obseg proizvodnje in druge pomembne dejavnike, ki jih povzroči sporazum. To lahko storijo, tako da spremenijo stroškovno strukturo zadevnih podjetij, jih spodbudijo k znižanju cen ali potrošnikom omogočijo pridobitev dostopa do novih oziroma izboljšanih izdelkov, kar omogoča izravnavo morebitnih povišanj cen (62).

151.

Zadnji pogoj iz člena 53(3), v skladu s katerim sporazum strankam ne sme dati možnosti izključitve konkurence glede znatnega dela zadevnih izdelkov, predpostavlja analizo preostalih konkurenčnih pritiskov na trg in vpliva sporazuma na takšne vire konkurence. Pri uporabi zadnjega pogoja iz člena 53(3) je treba upoštevati razmerje med členom 53(3) in členom 54. Uporaba člena 53(3) ne more preprečiti uporabe člena 54 Sporazuma EGP (63). Poleg tega je treba člen 53(3) zaradi doslednosti, saj si člen 53 in tudi člen 54 prizadevata ohranjati učinkovito konkurenco na trgu, razlagati tako, da izključuje uporabo pravila o izjemi za omejevalne sporazume, ki pomenijo zlorabo prevladujočega položaja (64).

152.

Dejstvo, da sporazum znatno zmanjša eno od razsežnosti konkurence, še ne pomeni nujno, da je konkurenca izključena v smislu člena 53(3). Tehnološko združenje ima lahko na primer za posledico industrijski standard, kar privede do okoliščin, v katerih je malo konkurence z vidika tehnološkega formata. Ko poglavitni udeleženci na trgu prevzamejo določen format, lahko mrežni učinki zelo otežijo preživetje alternativnih formatov. Vendar to ne pomeni, da oblikovanje dejanskega industrijskega standarda vedno izključuje konkurenco v smislu zadnjega pogoja iz člena 53(3). V okviru tega standarda lahko dobavitelji konkurirajo na področju cen, kakovosti in lastnosti izdelkov. Vendar pa je za uskladitev sporazuma s členom 53(3) treba zagotoviti, da sporazum neupravičeno ne omejuje konkurence in neupravičeno ne omejuje prihodnjih inovacij.

153.

To podpoglavje obravnava različne vrste omejitev, ki jih običajno vsebujejo licenčni sporazumi. Glede na razširjenost takih omejitev je koristno zagotoviti smernice o načinu njihovega ocenjevanja zunaj varnega pristana TTBER. Omejitve, ki so že bile obravnavane v predhodnih delih teh smernic, zlasti v podpoglavjih III.4 in III.5, so v tem podpoglavju omenjene le na kratko.

154.

To podpoglavje zajema sporazume med nekonkurenti, pa tudi sporazume med konkurenti. Slednje delimo - kjer je to potrebno - na vzajemne in nevzajemne sporazume. Takšno razlikovanje ni potrebno v primeru sporazumov med nekonkurenti. Če podjetja niso niti dejanski niti potencialni konkurenti na upoštevnem tehnološkem trgu ali na trgu izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo, se vzajemna licenca za vse praktične namene ne razlikuje od dveh ločenih licenc. Dogovori, s katerimi stranke združijo tehnologije v paket za nadaljnjo podelitev licence tretjim, so tehnološka združenja, ki so obravnavana v podpoglavju 4 spodaj.

155.

To podpoglavje ne obravnava obveznosti iz licenčnih sporazumov, ki običajno ne omejujejo konkurence v smislu člena 53(1). Te obveznosti med drugim zajemajo:

156.

Stranki licenčnega sporazuma lahko običajno prosto določata licenčnino, ki jo mora plačati pridobitelj licence, in način njenega plačila, ne da bi bil sporazum zaradi tega zajet v členu 53(1) Sporazuma EGP. To načelo se uporablja za sporazume med konkurenti, pa tudi sporazume med nekonkurenti. Obveznosti za plačilo licenčnin so lahko na primer v obliki pavšalnih izplačil, odstotka prodajne cene ali fiksnega zneska za vsak izdelek, ki vključuje licenčno tehnologijo. Če se licenčna tehnologija nanaša na proizvodni dejavnik, vključen v končni izdelek, dejstvo, da se licenčnine izračunajo na podlagi cene končnega izdelka, običajno ne pomeni omejevanja konkurence, pod pogojem, da je vključena licenčna tehnologija. V primeru licenčnega sporazuma za programsko opremo so licenčnine, izračunane na podlagi števila uporabnikov, in licenčnine, izračunane na podlagi števila računalnikov, običajno združljive s členom 53(1).

157.

V primeru licenčnih sporazumov med konkurenti je treba opozoriti, da lahko obveznosti za plačilo licenčnin v omejenem številu primerov pomenijo določanje cen, ki sodi med nedopustne omejitve (glej člen 4(1)(a)). Nedopustna omejitev po členu 4(1)(a) je, če konkurenti določajo vzajemne tekoče licenčnine v primeru, ko je licenca navidezna, saj njen namen ni omogočiti vključitev dopolnilnih tehnologij ali doseči kak drug cilj, ki spodbuja konkurenco. Prav tako je nedopustna omejitev po členu 4(1)(a) in 4(1)(d), če licenčnine zajemajo tudi izdelke, ki so proizvedeni izključno z lastno tehnologijo pridobitelja licence.

158.

Druge vrste dogovorov o licenčninah med konkurenti so v primeru, da ni presežen 20-odstotni prag tržnega deleža, predmet skupinske izjeme, tudi če omejujejo konkurenco. Zunaj varnega pristana skupinske izjeme se prepoved iz člena 53(1) lahko uporablja, če konkurenti navzkrižno podeljujejo licence in nalagajo tekoče licenčnine, ki so očitno nesorazmerne v primerjavi s tržno vrednostjo licence, ter če imajo takšne licenčnine znaten vpliv na tržne cene. Pri ugotavljanju, ali so licenčnine nesorazmerne, je pomembno upoštevati licenčnine, ki jih plačajo drugi pridobitelji licenc na proizvodnem trgu za iste ali nadomestne tehnologije. V navedenih primerih obstaja majhna verjetnost, da bodo pogoji iz člena 53(3) izpolnjeni. Prepoved iz člena 53(1) se prav tako lahko uporablja, če se vzajemne tekoče kosovne licenčnine povečujejo vzporedno z obsegom proizvodnje. Če imajo stranke znatno stopnjo tržne moči, lahko takšne licenčnine vplivajo tako, da omejijo obseg proizvodnje.

159.

Ne glede na dejstvo, da se skupinska izjema uporablja, le če je licenčna tehnologija veljavna in se izkorišča, se lahko stranke običajno sporazumejo, da bodo obveznosti za plačilo licenčnin veljale tudi po izteku obdobja veljavnosti licenčnih pravic intelektualne lastnine, ne da bi bil s tem kršen člen 53(1). Ko te pravice prenehajo veljati, lahko tretji zakonito izkoriščajo zadevno tehnologijo in konkurirajo s strankami sporazuma. Takšna dejanska in potencialna konkurenca bo običajno zadostovala za zagotovitev, da zadevna obveznost ne bo imela znatnih protikonkurenčnih učinkov.

160.

V primeru sporazumov med nekonkurenti skupinska izjema zajema sporazume, pri katerih se licenčnine izračunajo na podlagi izdelkov, proizvedenih z licenčno tehnologijo, pa tudi izdelkov, proizvedenih s tehnologijami, ki jih licencirajo tretji. Takšni dogovori lahko olajšajo obračunavanje licenčnin. Vendar pa lahko prav tako privedejo do omejevanja dostopa na trg, tako da povečajo strošek uporabe proizvodnih dejavnikov tretjih in imajo tako lahko podobne učinke kot obveznost nekonkurence. Če se licenčnine ne plačujejo zgolj na podlagi izdelkov, izdelanih z licenčno tehnologijo, temveč tudi izdelkov, proizvedenih s tehnologijo tretjih, bodo povečale strošek teh drugih izdelkov in znižale povpraševanje po tehnologiji tretjih. Zunaj področja uporabe skupinske izjeme je zato treba proučiti, ali ima omejevanje učinke zapiranja trga. V ta namen je primerno uporabiti analitični okvir iz podpoglavja 2.7 spodaj. Če so učinki preprečevanja dostopa na trg znatni, so takšni sporazumi zajeti v členu 53(1) in malo verjetno je, da izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3), razen v primeru, da ne obstaja noben drug praktični način za izračun in spremljanje plačil licenčnin.

161.

Za namene teh smernic je koristno razlikovati med omejitvami proizvodnje na določenem ozemlju (izključne ali edine licence) ter omejitvami prodaje izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo, na določenem ozemlju in določeni skupini kupcev (omejitve prodaje).

162.

Šteje se, da je licenca izključna, če je pridobitelj licence edini, ki mu je dovoljeno proizvajati na podlagi licenčne tehnologije na določenem ozemlju. Tako se dajalec licence zaveže, da na danem ozemlju sam ne bo proizvajal oziroma drugim ne bo podeljeval licenc za proizvodnjo. To ozemlje lahko zajema cel svet. Če se dajalec licence zaveže le, da tretjim ne bo podelil licence za proizvodnjo na določenem ozemlju, gre za edino licenco. Izključne ali edine licence pogosto spremljajo omejitve prodaje, ki stranke omejujejo z vidika geografskega ozemlja, na katerem lahko prodajajo izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo.

163.

Vzajemno podeljevanje izključnih licenc med konkurenti sodi v področje uporabe člena 4(1)(c), v skladu s katerim je razdelitev trga med konkurenti opredeljena kot nedopustna omejitev. Vzajemno podeljevanje edinih licenc med konkurenti je predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. V okviru takšnih sporazumov se stranke medsebojno zavežejo, da ne bodo podeljevale licenc za svoje konkurenčne tehnologije tretjim. Če imajo stranke znatno stopnjo tržne moči, lahko takšni sporazumi olajšajo dogovarjanje, s tem da zagotavljajo, da bodo stranke edini viri proizvodnje na trgu, ki temelji na licenčnih tehnologijah.

164.

Nevzajemno podeljevanje izključnih licenc med konkurenti je predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. Pri preseženem pragu tržnega deleža je treba analizirati verjetne protikonkurenčne učinke takšnih izključnih licenc. Če izključna licenca zadeva svetovni trg, pomeni, da dajalec licence zapušča trg. V primerih, ko je izključnost omejena na določeno ozemlje, kot je država EGP, se dajalec licence po sporazumu vzdrži proizvodnje blaga in opravljanja storitev znotraj zadevnega ozemlja. V okviru člena 53(1) Sporazuma EGP je treba zlasti oceniti konkurenčno težo dajalca licence. Če ima dajalec licence omejen tržni položaj na proizvodnem trgu ali ni sposoben učinkovito izkoriščati tehnologije na ozemlju pridobitelja licence, je malo verjetno, da bi bil sporazum zajet v členu 53(1). Poseben primer je, če sta dajalec in pridobitelj licence konkurenta le na tehnološkem trgu in dajalec licence, na primer raziskovalni inštitut ali majhno raziskovalno podjetje, nima proizvodnih in distribucijskih zmogljivosti, s katerimi bi učinkovito dal na trg izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo. V takšnih primerih je kršitev člena 53(1) malo verjetna.

165.

V kolikor je podeljevanje izključnih licenc med nekonkurenti zajeto v členu 53(1) (65), lahko izpolnjuje pogoje iz člena 53(3). Pravica do podelitve izključne licence je običajno potrebna, da se pridobitelj licence spodbudi k vlaganju v licenčno tehnologijo in k pravočasni uvedbi izdelkov na trg. To se zgodi zlasti, če mora pridobitelj licence izvesti obsežne naložbe pri nadaljnjem razvijanju licenčne tehnologije. Potem ko je pridobitelju licence s poslovnega vidika uspelo uspešno izkoristiti licenčno tehnologijo, bi poseganje v izključnost pridobitelju licence odvzelo sadove njegovega uspeha in škodljivo vplivalo na konkurenco, razširjanje tehnologije in inovacije. Nadzorni organ EFTA bo zato v sporazumih med nekonkurenti le izjemoma ukrepal proti izključnim licencam, ne glede na ozemlje uporabe licence.

166.

Glavni primer, v katerem je ukrepanje upravičeno, je, če prevladujoči pridobitelj licence pridobi izključno licenco za eno ali več konkurenčnih tehnologij. Za takšne sporazume je verjetno, da so zajeti v členu 53(1), in ni verjetno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3). Nujno pa je, da je vstop na tehnološki trg otežen in da je licenčna tehnologija dejanski vir konkurence na trgu. Izključna licenca lahko v takšnih okoliščinah tretjim pridobiteljem licenc prepreči dostop na trg in pridobitelju licence omogoči, da ohrani svojo tržno moč.

167.

Dogovori, s katerimi se dve ali več strank dogovori o medsebojni podelitvi licenc in se zaveže, da ne bodo podeljevale licenc tretjim, so povod za posebno zaskrbljenost, če tehnološki paket, ki je nastal na podlagi navzkrižnega licenciranja, pomeni dejanski industrijski standard, do katerega morajo tretji imeti dostop, da lahko na trgu učinkovito konkurirajo. V takšnih primerih sporazum vzpostavi zaprt standard, namenjen samo strankam sporazuma. Nadzorni organ EFTA bo takšne dogovore ocenil v skladu z istimi načeli, kot se uporabljajo za tehnološka združenja (glej podpoglavje 4 spodaj). Običajno se bodo morale tehnologije, ki podpirajo takšen standard, licencirati tretjim na pravičen, razumen in nediskriminacijski način. Če stranke dogovora konkurirajo s tretjimi na obstoječem proizvodnem trgu in se dogovor nanaša na navedeni proizvodni trg, lahko zaprti standard povzroči občutne izključitvene učinke. Ta negativni vpliv na konkurenco se lahko prepreči le tako, da se licence podelijo tudi tretjim.

168.

Tudi pri omejitvah prodaje je pomembno razlikovati med licenčnimi sporazumi med konkurenti in licenčnimi sporazumi med nekonkurenti.

169.

Omejitve aktivne in pasivne prodaje, naložene eni ali več strankam, udeleženim v vzajemnem sporazumu med konkurenti, se štejejo za nedopustne omejitve konkurence v skladu s členom 4(1)(c). Omejitve prodaje, naložene eni od strank vzajemnega sporazuma med konkurenti, so zajete v členu 53(1) Sporazuma EGP in ni verjetno, da bi izpolnjevale pogoje iz člena 53(3). Takšne omejitve se običajno obravnavajo kot razdelitev trgov, ker udeleženi stranki preprečujejo, da aktivno in pasivno prodaja na ozemljih in skupinam kupcev, ki jih je dejansko oskrbovala ali bi jih realno lahko oskrbovala v odsotnosti sporazuma.

170.

V primeru nevzajemnih sporazumov med konkurenti se skupinska izjema uporablja za omejitve aktivne in pasivne prodaje pridobitelja ali dajalca licence na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, rezerviranima za drugo stranko sporazuma (glej člen 4(1)(c)(iv)). Omejitve prodaje med dajalcem in pridobiteljem licence, ki presegajo 20-odstotni prag tržnega deleža, so zajete v členu 53(1), če imata ena ali obe stranki znatno stopnjo tržne moči. Vendar pa so lahko takšne omejitve nujne za razširjanje tehnologij, ki imajo precejšnjo vrednost, in zato izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3). To se lahko zgodi, če ima dajalec licence razmeroma šibek tržni položaj na ozemlju, na katerem sam izkorišča tehnologijo. V takšnih okoliščinah so lahko zlasti omejitve aktivne prodaje nujne, da dajalca licence spodbudijo k podelitvi licence. Če omejitev aktivne prodaje ne bi bilo, bi bil dajalec licence lahko izpostavljen aktivni konkurenci na svojem poglavitnem področju dejavnosti. Podobno so lahko nujne omejitve aktivne prodaje, ki so naložene dajalcu licence, zlasti če ima pridobitelj licence razmeroma šibek tržni položaj na ozemlju, ki mu je dodeljeno, in mora izvesti obsežne naložbe, da učinkovito izkoristi licenčno tehnologijo.

171.

V skupinski izjemi so zajete tudi omejitve aktivne prodaje na ozemlju ali skupini kupcev, dodeljenima drugemu pridobitelju licence, ki v času sklenitve licenčnega sporazuma z dajalcem licence slednjemu ni bil konkurent. Pogoj pa je, da je zadevni sporazum med strankami nevzajemen. Verjetno je, da so takšne omejitve aktivne prodaje, ki presegajo prag tržnega deleža, zajete v členu 53(1), če imajo stranke znatno stopnjo tržne moči. Vendar pa je verjetno, da je omejitev nujna v smislu člena 53(3) za obdobje, ki ga zaščiteni pridobitelj licence potrebuje za prodor na nov trg in vzpostavitev tržne prisotnosti na dodeljenem ozemlju ali glede na dodeljeno skupino kupcev. Ta zaščita pred aktivno prodajo omogoča pridobitelju licence, da preseže asimetrijo, s katero se srečuje, ker so nekateri pridobitelji licenc konkurenčna podjetja dajalcu licence in so torej na trgu že uveljavljena. Omejitve pasivne prodaje pridobiteljev licenc na ozemlju ali skupini kupcev, ki sta dodeljena drugemu pridobitelju licence, so nedopustne omejitve v skladu s členom 4(1)(c) TTBER.

172.

V primeru sporazumov med nekonkurenti so omejitve prodaje med dajalcem in pridobiteljem licence predmet skupinske izjeme do 30-odstotnega praga tržnega deleža. Pri preseženem pragu tržnega deleža lahko pridobiteljem licenc naložene omejitve aktivne in pasivne prodaje na ozemljih ali skupinam kupcev, ki so rezervirani za dajalca licence, ne sodijo v področje uporabe člena 53(1), če se lahko na podlagi objektivnih dejavnikov sklene, da v odsotnosti omejitev prodaje licenciranje ne bi nastopilo. Običajno ni mogoče pričakovati, da bi lastnik tehnologije ustvaril neposredno konkurenco s samim seboj na podlagi svoje lastne tehnologije. V drugih primerih so lahko omejitve prodaje, naložene pridobitelju licence, zajete v členu 53(1), in sicer, če ima dajalec licence sam znatno stopnjo tržne moči, pa tudi v primeru kumulativnega učinka podobnih sporazumov, ki jih sklenejo dajalci licenc, ki imajo skupaj močan položaj na trgu.

173.

Če so omejitve prodaje, naložene dajalcu licence, zajete v členu 53(1), je verjetno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3), razen če tehnologija dajalca licence nima realnih nadomestnih tehnologij na trgu ali so licenco za takšne nadomestne tehnologije pridobitelju licence podelili tretji. Verjetno je, da so takšne omejitve in zlasti omejitve aktivne prodaje nujne v smislu člena 53(3), da pridobitelja licence spodbudijo k izvajanju naložb v proizvodnjo, trženje in prodajo izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Verjetno je, da bodo spodbude pridobitelja licence za izvajanje naložb manjše, če se sooči z neposredno konkurenco dajalca licence, čigar proizvodni stroški niso obremenjeni s plačili licenčnin, kar bi lahko povzročilo suboptimalno raven naložb.

174.

Glede omejitev prodaje med pridobitelji licenc v sporazumih med nekonkurenti so predmet skupinske izjeme TTBER omejitve aktivne prodaje med ozemlji ali skupinami kupcev. Omejitve aktivne prodaje med ozemlji in skupinami kupcev, dodeljenimi pridobiteljem licenc, ki presegajo prag tržnega deleža, omejujejo konkurenco znotraj tehnologij in verjetno je, da so zajete v členu 53(1), če ima posamezni pridobitelj licence znatno stopnjo tržne moči. Takšne omejitve pa lahko izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3), če so potrebne, da preprečijo pridobivanje nezasluženih koristi in pridobitelja licence spodbudijo k izvedbi naložbe, potrebne za učinkovito izkoriščanje licenčne tehnologije znotraj njegovega ozemlja, ter k pospeševanju prodaje licenčnega izdelka. Omejitve pasivne prodaje so zajete v seznamu nedopustnih omejitev iz člena 4(2)(b), glej odstavek 101 zgoraj, če trajajo več kot dve leti od dneva, ko je pridobitelj licence, ki ima ugodnosti od omejitev, na trg znotraj svojega izključnega ozemlja prvič dal izdelek, ki vključuje licenčno tehnologijo. Ni verjetno, da bodo pasivne omejitve prodaje, ki presežejo to dvoletno obdobje, izpolnjevale pogoje iz člena 53(3).

175.

Vzajemno omejevanje obsega proizvodnje v okviru licenčnih sporazumov med konkurenti sodi med nedopustne omejitve, zajete v členu 4(1)(b) TTBER (glej točko 82 zgoraj). Člen 4(1)(b) ne vključuje omejitev obsega proizvodnje, ki se naložijo pridobitelju licence v nevzajemnem sporazumu ali enemu od pridobiteljev licence v vzajemnem sporazumu. Takšne omejitve so predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. Če je presežen prag tržnega deleža, lahko omejitve obsega proizvodnje, naložene pridobitelju licence, omejijo konkurenco, kadar imata stranki znatno stopnjo tržne moči. Vendar pa je verjetno, da se bo člen 53(3) Sporazuma EGP uporabljal v primerih, ko je tehnologija dajalca licence znatno boljša od tehnologije pridobitelja licence ter omejitev obsega proizvodnje znatno presega obseg proizvodnje pridobitelja licence pred sklenitvijo sporazuma. V navedenem primeru je učinek omejitve obsega proizvodnje omejen tudi na trgih, na katerih povpraševanje narašča. Pri uporabi člena 53(3) je treba upoštevati tudi možnost, da so takšne omejitve nujne, da je dajalec licence spodbujen k čim obsežnejšemu razširjanju svoje tehnologije. Dajalec licence lahko na primer ni naklonjen podelitvi licence svojim konkurentom, če licence ne more omejiti na poseben proizvodni obrat s posebno zmogljivostjo (licenca, vezana na proizvodni obrat). Če ima licenčni sporazum za posledico stvarno povezovanje komplementarnih sredstev, lahko omejitve obsega proizvodnje, naložene pridobitelju licence, posledično izpolnjujejo pogoje iz člena 53(3). Vendar pa je to malo verjetno, če imata stranki znatno tržno moč.

176.

Omejitve obsega proizvodnje v okviru licenčnih sporazumov med nekonkurenti so predmet skupinske izjeme do 30-odstotnega praga tržnega deleža. Poglavitno protikonkurenčno tveganje, ki izhaja iz omejitev obsega proizvodnje, naloženih pridobiteljem licenc v okviru sporazumov med nekonkurenti, je zmanjšana konkurenca med pridobitelji licenc znotraj tehnologij. Pomen takšnih protikonkurenčnih učinkov je odvisen od tržnega položaja dajalca licence in pridobiteljev licenc ter obsega, v katerem omejitev proizvodnje pridobitelju licence preprečuje, da zadosti povpraševanju po izdelkih, ki vključujejo licenčno tehnologijo.

177.

Če so omejitve obsega proizvodnje kombinirane z omejitvami, vezanimi na dodelitev izključnih ozemelj ali izključnih skupin kupcev, se povečajo tudi omejevalni učinki. V primeru združitve obeh vrst omejitev je več verjetnosti, da je cilj sporazuma razdelitev trgov.

178.

Omejitve obsega proizvodnje, naložene pridobitelju licence v okviru sporazumov med nekonkurenti, imajo lahko tudi učinke, ki spodbujajo konkurenco, ker pospešujejo razširjanje tehnologije. Dajalec licence naj bi kot dobavitelj tehnologije praviloma lahko določil obseg proizvodnje pridobitelja licence na podlagi licenčne tehnologije. Če dajalec licence ne bi imel pravice določiti obsega proizvodnje pridobitelja licence, se številni licenčni sporazumi sploh ne bi mogli uresničiti, kar bi negativno vplivalo na razširjanje novih tehnologij. To zlasti velja, če je dajalec licence tudi proizvajalec, ker se lahko v navedenem primeru obseg proizvodnje pridobiteljev licenc ponovno vključi v okvir poglavitnega področja dejavnosti dajalca licence in tako neposredno vpliva na te dejavnosti. Po drugi strani je manj verjetno, da bi bile omejitve obsega proizvodnje potrebne za zagotovitev razširjanja tehnologije dajalca licence, če so združene z omejitvami prodaje, naloženimi pridobitelju licence, ki mu ne dovoljujejo prodajati na ozemlju ali skupini kupcev, ki sta rezervirana za dajalca licence.

179.

V okviru omejitve področja uporabe je licenca omejena bodisi na eno ali več tehničnih področij uporabe bodisi na enega ali več proizvodnih trgov. V mnogih primerih se ista tehnologija lahko uporablja za proizvajanje različnih izdelkov ali se lahko vključi v izdelke, ki pripadajo različnim proizvodnim trgom. Nove tehnologije izdelave modelov se lahko na primer uporabijo pri izdelavi plastenk in plastičnih kozarcev, pri čemer vsak izdelek pripada ločenemu proizvodnemu trgu. Vendar pa lahko en sam proizvodni trg zajema več tehničnih področij uporabe. Nova tehnologija motorjev se na primer lahko uporabi pri motorjih s štirimi valji in motorjih s šestimi valji. Podobno se lahko tehnologija za proizvodnjo čipja uporabi za proizvajanje čipja z največ štirimi CPE in čipja z več kot štirimi CPE. Licenca, ki omejuje uporabo licenčne tehnologije, na primer na proizvodnjo motorjev s štirimi valji in čipja z največ štirimi CPE, pomeni omejitev tehničnega področja uporabe.

180.

Ker so omejitve področja uporabe predmet skupinske izjeme in nekatere omejitve, ki se nanašajo na kupce, sodijo med nedopustne omejitve v skladu s členom 4(1)(c) in 4(2)(b) TTBER, je treba razlikovati med dvema skupinama omejitev. Omejitev, ki se nanaša na kupce, predpostavlja, da so bile opredeljene posebne skupine kupcev in da so stranke sporazuma omejene pri prodaji tem opredeljenim skupinam. Dejstvo, da lahko omejitev tehničnega področja uporabe sovpada z nekaterimi skupinami kupcev na proizvodnem trgu, ne pomeni, da je treba omejitev opredeliti kot omejitev, ki se nanaša na kupce. Na primer dejstvo, da nekateri kupci kupujejo pretežno ali izključno čipje z več kot štirimi CPE, ne pomeni, da sodi licenca, omejena na čipje z največ štirimi CPE, med omejitve, ki se nanašajo na kupce. Vendar pa je treba področje uporabe opredeliti na objektiven način s sklicevanjem na opredeljene in pomembne tehnične lastnosti licenčnega izdelka.

181.

Omejitev področja uporabe omejuje pridobitelja licence pri izkoriščanju licenčne tehnologije na eno ali več posebnih področij uporabe, ne da bi omejevala sposobnost dajalca licence pri izkoriščanju licenčne tehnologije. Poleg tega se lahko ta področja uporabe, kakor to velja za ozemlja, dodelijo pridobitelju licence v okviru izključne ali edine licence. Omejitve področja uporabe, združene z izključno ali edino licenco, prav tako omejujejo sposobnost dajalca licence pri izkoriščanju lastne tehnologije, tako da mu preprečujejo, da jo izkorišča sam, vključno z licenciranjem drugim. V primeru edine licence je omejeno le podeljevanje licenc tretjim. Omejitve področja uporabe, združene z izključnimi ali edinimi licencami, so obravnavane na enak način kot izključne in edine licence iz podpoglavja 2.2.1 zgoraj. Za podeljevanje licenc med konkurenti to zlasti pomeni, da se vzajemno podeljevanje izključnih licenc šteje za nedopustno omejitev v skladu s členom 4(1)(c).

182.

Omejitve področja uporabe imajo lahko učinke, ki so pozitivni za konkurenco, tako da dajalca licence spodbujajo k licenciranju njegove tehnologije za načine uporabe, ki ne sodijo v njegovo poglavitno področje delovanja. Če dajalec licence pridobiteljem licenc ne bi mogel preprečiti, da delujejo na področjih, na katerih sam izkorišča tehnologijo, ali na področjih, na katerih tehnologija še ni uveljavljena, dajalec licence verjetno ne bi imel spodbude za licenciranje ali bi bil spodbujen k določanju višjih licenčnin. Prav tako je treba upoštevati, da se v nekaterih sektorjih podeljevanje licenc pogosto pojavlja, da se zagotovi svoboda oblikovanja s preprečevanjem tožb zaradi kršitve pravic. V okviru področja uporabe licence lahko pridobitelj licence razvije svojo lastno tehnologijo, ne da bi bil izpostavljen tveganju, da bo dajalec licence vložil tožbo zaradi kršitve pravic.

183.

Omejitve področja uporabe, naložene pridobiteljem licenc v okviru sporazumov med dejanskimi ali potencialnimi konkurenti, so predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. V primeru takšnih omejitev je poglavitna nevarnost za konkurenco tveganje, da pridobitelj licence preneha biti konkurenčna sila zunaj licenčnega področja uporabe. Tveganje je večje v primeru navzkrižnega licenciranja med konkurenti, če so v sporazumu določene asimetrične omejitve področja uporabe. Omejitev področja uporabe je asimetrična, če je eni stranki dovoljena uporaba licenčne tehnologije v okviru enega proizvodnega trga ali tehničnega področja uporabe, drugi stranki pa je dovoljena uporaba druge licenčne tehnologije v okviru drugega proizvodnega trga ali tehničnega področja uporabe. Nevarnost za konkurenco se lahko zlasti pojavi, če se proizvodni obrat pridobitelja licence, ki je opremljen z namenom uporabe licenčne tehnologije, uporablja tudi za proizvodnjo izdelkov z uporabo njegove lastne tehnologije zunaj licenčnega področja uporabe. Če je verjetno, da bo sporazum privedel pridobitelja licence k zmanjšanju obsega proizvodnje zunaj licenčnega področja uporabe, obstaja verjetnost, da bo sporazum zajet v členu 53(1) Sporazuma EGP. Ni verjetno, da bi bile simetrične omejitve področja uporabe, tj. sporazumi, s katerimi se strankam podelijo licence za medsebojno uporabo tehnologij v okviru istega(-ih) področja(-ij) uporabe, zajete v členu 53(1). Takšni sporazumi verjetno ne bodo omejevali konkurence, ki bi obstajala v primeru odsotnosti sporazuma. Prav tako ni verjetno, da bi se člen 53(1) uporabljal v primeru sporazumov, ki pridobitelju licence omogočajo le razvijanje in izkoriščanje njegove lastne tehnologije v okviru področja uporabe licence, ne da bi bil izpostavljen tveganju, da bo dajalec licence vložil tožbo zaradi kršitve pravic. V takšnih okoliščinah omejitve področja uporabe same po sebi ne omejujejo konkurence, ki je obstajala v odsotnosti sporazuma. V odsotnosti sporazuma je pridobitelj licence prav tako tvegal tožbe zaradi kršitve pravic zunaj licenčnega področja uporabe. Če pa pridobitelj licence brez poslovne utemeljitve preneha ali zmanjša svoje dejavnosti na območju zunaj licenčnega področja uporabe, lahko to pomeni, da osnovni dogovor o delitvi trgov ustreza nedopustni omejitvi v skladu s členom 4(1)(c) TTBER.

184.

Omejitve področja uporabe, naložene pridobitelju licence in dajalcu licence v okviru sporazumov med nekonkurenti, so predmet skupinske izjeme do 30-odstotnega praga tržnega deleža. Omejitve področja uporabe v okviru sporazumov med nekonkurenti, pri katerih dajalec licence en ali več proizvodnih trgov ali tehničnih področij uporabe pridrži zase, običajno bodisi ne omejujejo konkurence ali pa povečujejo učinkovitost. Takšne omejitve pospešujejo razširjanje nove tehnologije, s tem da dajalca licence spodbujajo k podeljevanju licenc za izkoriščanje na področjih, na katerih sam ne želi izkoriščati tehnologije. Če dajalec licence pridobiteljem licenc ne bi mogel preprečiti opravljanja dejavnosti na področjih, na katerih sam izkorišča tehnologijo, bi ga to verjetno odvračalo od podeljevanja licenc.

185.

V sporazumih med nekonkurenti ima dajalec licence običajno tudi pravico, da različnim pridobiteljem licenc podeljuje edine ali izključne licence, omejene na eno področje uporabe ali več področij uporabe. Takšne omejitve omejujejo konkurenco med pridobitelji licenc znotraj tehnologij na enak način kot izključne licence, pa tudi njihova obravnava se izvaja na enak način (glej podpoglavje 2.2.1 zgoraj).

186.

Omejitev v zvezi z lastno uporabo se lahko opredeli kot obveznost za pridobitelja licence, da omeji svojo proizvodnjo licenčnega izdelka na količine, potrebne za proizvodnjo svojih lastnih izdelkov ter vzdrževanje in popravilo svojih lastnih izdelkov. Drugače povedano se ta vrsta omejitve uporabe pojavlja v obliki obveznosti, naložene pridobitelju licence, da izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, uporablja zgolj kot proizvodni dejavnik za vgradnjo v svojo lastno proizvodnjo; ne vključuje prodaje licenčnega izdelka za vgradnjo v izdelke drugih proizvajalcev. Omejitve v zvezi z lastno uporabo so predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega oziroma 30-odstotnega praga tržnega deleža. Zunaj področja uporabe skupinske izjeme je treba pri omejitvi proučiti učinke, ki konkurenco spodbujajo, in učinke, ki konkurenco omejujejo. V zvezi s tem je treba sporazume med konkurenti razlikovati od sporazumov med nekonkurenti.

187.

V primeru licenčnih sporazumov med konkurenti omejitev, v skladu s katero mora pridobitelj licence v okviru licence proizvajati le za namene vgradnje v svoje lastne izdelke, pridobitelju licence preprečuje dobavljati sestavne dele tretjim proizvajalcem. Če pred sklenitvijo sporazuma pridobitelj licence ni bil dejanski ali potencialni dobavitelj sestavnih delov drugim proizvajalcem, omejitev v zvezi z lastno uporabo ne spremeni ničesar v primerjavi s predhodno obstoječimi okoliščinami. V takih okoliščinah se omejitev presodi na enak način kot v primeru sporazumov med nekonkurenti. Če je po drugi strani pridobitelj licence dejanski ali potencialni dobavitelj sestavnih delov, je treba proučiti vpliv sporazuma na to dejavnost. Če pridobitelj licence, s tem ko se opremi z namenom uporabe tehnologije dajalca licence, preneha samostojno uporabljati svojo lastno tehnologijo in torej ni več dobavitelj sestavnih delov, sporazum omejuje konkurenco, ki je obstajala pred sklenitvijo sporazuma. To lahko povzroči resne negativne učinke na trg, če ima dajalec licence znatno stopnjo tržne moči na trgu sestavnih delov.

188.

V primeru licenčnih sporazumov med nekonkurenti lahko omejitve v zvezi z lastno uporabo povzročijo dve poglavitni tveganji za konkurenco: (a) omejitev konkurence znotraj tehnologij na trgu za dobavo proizvodnih dejavnikov in (b) izključitev arbitraže med pridobitelji licenc, ki dajalcu licence daje večjo možnost, da pridobiteljem licenc nalaga diskriminacijske licenčnine.

189.

Omejitve v zvezi z lastno uporabo pa lahko prav tako spodbujajo licenciranje, ki je za konkurenco pozitivno. Če je dajalec licence dobavitelj sestavnih delov, je lahko omejitev potrebna, da se pojavi razširjanje tehnologije med nekonkurenti. Če omejitve ni, se lahko zgodi, da dajalec licence ne podeli licence ali to stori proti plačilu višjih licenčnin, ker bi v nasprotnem primeru samemu sebi povzročil neposredno konkurenco na trgu sestavnih delov. V takšnih primerih omejitev v zvezi z lastno uporabo običajno bodisi ne omejuje konkurence ali pa je zajeta v členu 53(3) Sporazuma EGP. Pogoj pa je, da pridobitelj licence ni omejen pri prodaji licenčnih izdelkov kot nadomestnih delov za svoje lastne izdelke. Pridobitelj licence mora biti sposoben nuditi poprodajne storitve za svoje lastne izdelke, tudi prek neodvisnih storitvenih podjetij za vzdrževanje in popravilo njegovih izdelkov.

190.

Če dajalec licence ni dobavitelj sestavnih delov na upoštevnem trgu, zgoraj navedeni razlog za omejitve v zvezi z lastno uporabo ne velja. V takšnih primerih lahko omejitev v zvezi z lastno uporabo načeloma spodbudi razširjanje tehnologije, tako da zagotovi, da pridobitelji licenc ne prodajajo proizvajalcem, ki konkurirajo z dajalcem licence na drugih trgih. Vendar pa omejitev, naložena pridobitelju licence, da ne prodaja nekaterim skupinam kupcev, ki so rezervirane za dajalca licence, običajno pomeni manj omejevalno alternativo. Zato v takšnih primerih omejitev v zvezi z lastno uporabo praviloma ni potrebna za namene razširjanja tehnologije.

191.

Na področju tehnoloških licenc se vezanje licenc pojavi, če dajalec licence pogoji podelitev licence za določeno tehnologijo (zavezujoči izdelek) s tem, da pridobitelj licence pridobi licenco tudi za drugo tehnologijo ali od dajalca licence oziroma osebe, ki jo je slednji pooblastil, kupi izdelek (vezani izdelek). Za licenčni paket se šteje, če se dve tehnologiji ali ena tehnologija in en izdelek prodajata le v paketu. V obeh primerih pa je pogoj, da so zadevni izdelki in tehnologije ločeni v smislu, da po vsakem izdelku oziroma vsaki tehnologiji, ki je del vezave ali paketa, obstaja ločeno povpraševanje. To običajno ne velja, če so tehnologije ali izdelki nujno povezani na način, da se licenčna tehnologija ne more izkoriščati brez vezanega izdelka ali se en del paketa ne more izkoriščati brez drugega dela. V nadaljevanju se izraz ‚vezanje licenc‘ nanaša na vezanje licenc, pa tudi na licenčne pakete.

192.

Člen 3 TTBER, ki s pragovi tržnih deležev omejuje uporabo skupinske izjeme, zagotavlja, da vezanje licenc in licenčni paketi niso predmet skupinske izjeme, če je presežen 20-odstotni prag tržnega deleža v primeru sporazumov med konkurenti in 30-odstotni prag tržnega deleža v primeru sporazumov med nekonkurenti. Pragovi tržnih deležev se uporabljajo za vse upoštevne tehnološke ali proizvodne trge, ki so predmet licenčnega sporazuma, vključno s trgom za vezani izdelek. Pri preseženih pragovih tržnih deležev je treba uravnovesiti učinke vezanja licenc, ki konkurenco omejujejo, in učinke, ki konkurenco spodbujajo.

193.

Poglavitni omejevalni učinek vezanja licenc je omejevanje dostopa konkurenčnim dobaviteljem vezanega izdelka na trg. Prav tako lahko vezanje licenc dajalcu licence omogoči, da na trgu zavezujočega izdelka ohrani tržno moč, s tem da poveča vstopne ovire, saj lahko slednje nove konkurente prisilijo, da istočasno vstopijo na več trgov. Poleg tega lahko vezanje licenc dajalcu licence omogoči, da poviša licenčnine, zlasti če sta zavezujoči izdelek in vezani izdelek delno nadomestljiva in se ne uporabljata v določenem razmerju. Vezanje licenc pridobitelju licence preprečuje, da preide na nadomestne proizvodne dejavnike v primeru povišanih licenčnin za zavezujoči izdelek. Te težave v zvezi s konkurenco niso odvisne od dejstva, ali so stranke sporazuma konkurenti ali ne. Da ima lahko vezanje licenc protikonkurenčne učinke, mora dajalec licence imeti znatno stopnjo tržne moči na trgu zavezujočega izdelka, tako da lahko omeji konkurenco na trgu vezanega izdelka. Če ni tržne moči na trgu zavezujočega izdelka, dajalec licence ne more uporabljati svoje tehnologije za protikonkurenčni namen zapiranja trga dobaviteljem vezanega izdelka. Poleg tega mora vezava – tako kot v primeru obveznosti nekonkurence – zato da se pojavijo znatni učinki preprečevanja dostopa na trg, zajemati določen delež trga vezanega izdelka. V primerih, ko ima dajalec licence večjo tržno moč na trgu vezanega izdelka in ne na trgu zavezujočega izdelka, se omejitev šteje kot obveznost nekonkurence ali kot količinska obveznost, kar kaže na dejstvo, da imajo vse težave v zvezi s konkurenco svoj izvor na trgu ‚vezanega‘ izdelka, ne pa na trgu ‚zavezujočega‘ izdelka (66).

194.

Vezanje licenc lahko prav tako povzroči povečane učinkovitosti. To se na primer zgodi, če je vezani izdelek nujno potreben za tehnično zadovoljivo izkoriščanje licenčne tehnologije ali za zagotovitev, da proizvodnja v okviru licence ustreza standardom kakovosti, ki jih upoštevajo dajalec licence in drugi pridobitelji licence. V takšnih primerih vezanje licenc praviloma bodisi ne omejuje konkurence ali pa je zajeto v členu 53(3) Sporazuma EGP. Če pridobitelji licenc uporabljajo blagovno znamko ali ime dajalca licence oziroma če je potrošnikom kako drugače očitno, da obstaja povezava med izdelkom, ki vključuje licenčno tehnologijo, in dajalcem licence, je v zakonitem interesu dajalca licence zagotoviti, da je kakovost izdelkov takšna, da ne škoduje vrednosti njegove tehnologije ali njegovemu ugledu, ki ga ima kot gospodarski subjekt. Če potrošniki poleg tega vedo, da pridobitelji licenc (in dajalec licence) proizvajajo na podlagi iste tehnologije, je malo verjetno, da bi pridobitelji licenc bili pripravljeni prevzeti licenco, če vsi vpleteni tehnologije ne izkoriščajo na tehnično zadovoljiv način.

195.

Vezanje licence lahko prav tako spodbuja konkurenco, če vezani izdelek pridobitelju licence omogoča, da na znatno učinkovitejši način izkorišča licenčno tehnologijo. Če na primer dajalec licence podeli licenco za posebno procesno tehnologijo, se lahko stranki prav tako sporazumeta, da pridobitelj licence od dajalca licence kupi katalizator, ki je zasnovan tako, da se uporabi z licenčno tehnologijo, in omogoča, da se tehnologija izkorišča učinkoviteje kot v primeru drugih katalizatorjev. Če je v takšnih primerih omejitev zajeta v členu 53(1), je verjetno, da bodo pogoji iz člena 53(3) izpolnjeni, tudi če se presežejo pragovi tržnih deležev.

196.

Obveznosti nekonkurence v okviru tehnoloških licenc imajo obliko obveznosti, naložene pridobitelju licence, da ne uporablja tehnologij tretjih, ki so konkurenčne licenčni tehnologiji. Če obveznost nekonkurence vključuje izdelek ali dodatno tehnologijo, ki ju dobavlja dajalec licence, je obveznost obravnavana v prejšnjem podpoglavju o vezanju licenc.

197.

V skladu s TTBER so obveznosti nekonkurence predmet skupinske izjeme tako v primeru sporazumov med konkurenti kot v primeru sporazumov med nekonkurenti, če ni presežen 20-odstotni prag tržnega deleža oziroma 30-odstotni prag tržnega deleža.

198.

Poglavitno tveganje, ki ga imajo za konkurenco obveznosti nekonkurence, je omejevanje dostopa na trg tehnologijam tretjih. Obveznosti nekonkurence lahko tudi olajšajo dogovarjanje med dajalci licenc v primeru kumulativne uporabe. Izključitev konkurenčnih tehnologij zmanjšuje konkurenčni pritisk na licenčnine, ki jih določa dajalec licence, in zmanjšuje konkurenco med uveljavljenimi tehnologijami, tako da pridobiteljem licenc omejuje možnosti prehoda z ene konkurenčne tehnologije na drugo. Ker je v obeh primerih poglavitna težava izključitev, je lahko analiza na splošno enaka za sporazume med konkurenti in sporazume med nekonkurenti. Vendar pa lahko v primeru navzkrižnega licenciranja med konkurenti, pri katerem se obe stranki sporazumeta, da ne bosta uporabljali tehnologij tretjih, sporazum med njima olajša dogovarjanje na proizvodnem trgu, kar upravičuje določitev nižjega praga tržnega deleža, tj. 20 %.

199.

Zaprtje trga se lahko pojavi, če je znaten del potencialnih pridobiteljev licenc že vezanih na en vir tehnologije ali – v primeru kumulativnih učinkov – na več virov tehnologije in če jim je onemogočeno izkoriščanje konkurenčnih tehnologij. Učinki omejevanja dostopa na trg so lahko posledica sporazumov, ki jih sklene en sam dajalec licence z znatno stopnjo tržne moči, ali kumulativnih učinkov sporazumov, ki jih sklene več dajalcev licenc, tudi če sta vsak posamezni sporazum ali mreža sporazumov zajeta v TTBER. Vendar pa v slednjem primeru ni verjetno, da bi se pojavil pomemben kumulativni učinek, dokler je delež vezanega trga manjši od 50 %. Nad tem pragom se lahko pojavi znatna izključitev, če obstajajo razmeroma velike vstopne ovire za nove pridobitelje licenc. Če so vstopne ovire majhne, lahko novi pridobitelji licenc vstopijo na trg in izkoriščajo poslovno privlačne tehnologije tretjih in tako predstavljajo pravo alternativo že uveljavljenim pridobiteljem licenc. Da se določijo realne možnosti za vstop in širitev tretjih, je treba prav tako upoštevati, v kolikšni meri so distributerji z obveznostmi nekonkurence vezani na pridobitelje licenc. Tehnologije tretjih imajo realne možnosti za vstop na trg, le če imajo dostop do potrebnih proizvodnih in distribucijskih zmogljivosti. Drugače povedano preprost dostop ni odvisen le od razpoložljivosti pridobiteljev licenc, temveč tudi od tega, v kolikšni meri imajo dostop do distribucije. Pri presoji izključitvenih učinkov in učinkov omejevanja dostopa na trg na ravni distribucije bo Nadzorni organ EFTA uporabil analitični okvir iz podpoglavja IV.2.1 Smernic o vertikalnih omejitvah (67).

200.

Če ima dajalec licence znatno stopnjo tržne moči, lahko obveznosti, naložene pridobiteljem licenc, da tehnologijo pridobijo le od dajalca licence, privedejo do znatnih izključitvenih učinkov. Močnejši kot je tržni položaj dajalca licence, večje je tveganje izključitve konkurenčnih tehnologij iz trga. Da se pojavijo znatni izključitveni učinki, ni nujno, da obveznosti nekonkurence pokrivajo znaten del trga. Tudi če jih ni, se lahko znatni izključitveni učinki pojavijo, če so obveznosti nekonkurence usmerjene na podjetja, za katera je najverjetneje, da bi podelila licence za konkurenčne tehnologije. Tveganje izključitve je še posebej visoko, če obstaja le omejeno število potencialnih pridobiteljev licenc in se licenčni sporazum nanaša na tehnologijo, ki jo pridobitelji licenc uporabljajo za izdelavo proizvodnega vložka za svojo lastno uporabo. V takšnih okoliščinah je verjetno, da bodo vstopne ovire za novega dajalca licence velike. Izključitev je lahko manj verjetna v primerih, ko se tehnologija uporablja za proizvodnjo izdelkov, ki se prodajajo tretjim; kljub temu, da v tem primeru omejevanje veže tudi proizvodne zmogljivosti zadevnega proizvodnega dejavnika, ne veže povpraševanja po izdelku, ki vključuje proizvodni vložek, proizveden z licenčno tehnologijo. Da bi dajalci licenc v slednjem primeru vstopili na trg, potrebujejo le dostop do enega ali več pridobiteljev licenc, ki imajo ustrezne proizvodne zmogljivosti in je malo verjetno – razen če le nekaj podjetij ima ali je sposobnih pridobiti sredstva, potrebna za prevzem licence – da bi dajalec licence lahko z naložitvijo obveznosti nekonkurence pridobiteljem licence konkurentom zavrnil dostop do učinkovitih pridobiteljev licenc.

201.

Obveznosti nekonkurence lahko povzročijo tudi učinke, ki spodbujajo konkurenco. Prvič lahko takšne obveznosti spodbujajo razširjanje tehnologije z zmanjšanjem tveganja nezakonite uporabe licenčne tehnologije, zlasti tehničnega znanja in izkušenj. Če ima pridobitelj licence pravico, da pridobi licenco za konkurenčne tehnologije od tretjih, obstaja tveganje, da se zlasti licenčno znanje in izkušnje uporabijo za izkoriščanje konkurenčnih tehnologij in torej koristijo konkurentom. Če pridobitelj licence izkorišča tudi konkurenčne tehnologije, je običajno oteženo tudi spremljanje plačil licenčnin, kar lahko nespodbudno vpliva na podeljevanje licenc.

202.

Drugič, obveznosti nekonkurence – po možnosti združene z dodelitvijo izključnega ozemlja – se lahko izkažejo kot potrebne, da se za pridobitelja licence ustvarijo spodbude za vlaganje in učinkovito izkoriščanje licenčne tehnologije. Če je sporazum zajet v prepovedi iz člena 53(1) Sporazuma EGP zaradi znatnega izključitvenega učinka, je za to, da se lahko koristijo ugodnosti iz člena 53(3), morda treba izbrati manj omejevalno alternativo, na primer določiti obveznosti glede najnižjega obsega proizvodnje ali najnižjih licenčnin, ki imajo praviloma manj možnosti, da konkurenčnim tehnologijam preprečijo dostop na trg.

203.

Tretjič, če se dajalec licence zaveže, da bo izvedel obsežne naložbe, ki se osredotočajo na potrebe kupca, na primer na področju usposabljanja in prilagajanja licenčne tehnologije potrebam pridobitelja licence, so lahko obveznosti nekonkurence oziroma obveznosti, povezane z najnižjim obsegom proizvodnje ali najnižjimi licenčninami, potrebne, da je dajalec licence spodbujen k izvedbi naložbe in da se prepreči t. i. problem zadržanja. Vendar pa bo običajno dajalec licence imel možnost neposredno zaračunati za takšne naložbe v obliki pavšalnih plačil, kar pomeni, da obstajajo manj omejevalne alternative.

204.

Podeljevanje licenc se lahko uporabi tudi kot sredstvo za reševanje sporov ali za preprečitev, da bi ena stranka uveljavljala svoje pravice intelektualne lastnine z namenom preprečiti drugi stranki sporazuma izkoriščanje lastne tehnologije. Podeljevanje licenc, vključno z navzkrižnim podeljevanjem licenc v okviru sporazumov o poravnavi in sporazumov o neuveljavljanju pravic, samo po sebi ne omejuje konkurence, saj strankam sporazuma omogoča, da izkoriščajo svoje tehnologije po sklenitvi sporazuma. Vendar pa so lahko posamezni pogoji iz takšnih sporazumov zajeti v členu 53(1) Sporazuma EGP. Podeljevanje licenc v okviru sporazumov o poravnavi se obravnava kot drugi licenčni sporazumi. V primeru tehnologij, ki so s tehničnega vidika nadomestne, je zato treba oceniti, v kolikšnem obsegu je verjetno, da so zadevne tehnologije v položaju enostranskega ali dvostranskega blokiranja (glej odstavek 32 zgoraj). V takem primeru se stranke ne obravnavajo kot konkurenti.

205.

Skupinska izjema se uporablja pod pogojem, da sporazum ne vsebuje nobene nedopustne omejitve konkurence iz člena 4 TTBER. Seznam nedopustnih omejitev iz člena 4(1) se lahko zlasti uporablja, če je bilo strankam očitno, da ni bilo nobenega položaja blokiranja in da so si bile zato konkurenti. V takšnih primerih je poravnava le sredstvo za omejevanje konkurence, ki je obstajala pred sklenitvijo sporazuma.

206.

V primerih, ko je verjetno, da bi bil pridobitelj licence v odsotnosti licence lahko izključen iz trga, ima sporazum na splošno spodbujevalni učinek na konkurenco. Omejitve, ki omejujejo konkurenco med dajalcem in pridobiteljem licence znotraj tehnologij, so pogosto združljive s členom 53, glej podpoglavje 2 zgoraj.

207.

Sporazumi, s katerimi si stranke navzkrižno podeljujejo licence in nalagajo omejitve pri uporabi svojih tehnologij, vključno z omejitvami, ki se nanašajo na licenciranje tretjim, so lahko zajeti v prepovedi iz člena 53(1). Če imajo stranke znatno stopnjo tržne moči in sporazum določa omejitve, ki očitno presegajo tisto, kar je potrebno za odpravo položaja blokiranja, obstaja verjetnost, da je sporazum zajet v prepovedi iz člena 53(1), tudi če je verjetno, da bo obstajal položaj medsebojnega blokiranja. Člen 53(1) se lahko zlasti uporablja, če si stranke razdelijo trge ali določijo plačilo vzajemnih tekočih licenčnin, ki imajo znaten vpliv na tržne cene.

208.

Če imata stranki na podlagi sporazuma pravico do medsebojne uporabe svojih tehnologij in če ta pravica vključuje tudi prihodnji razvoj tehnologije, je treba oceniti vpliv sporazuma na spodbudo strank za inovacije. Kadar imata stranki znatno stopnjo tržne moči, je verjetno, da bo sporazum zajet v členu 53(1), če je strankama v skladu s sporazumom preprečeno, da bi si ena stranka pred drugo pridobila konkurenčno prednost. Sporazumi, ki odpravijo ali znatno zmanjšajo možnosti, da bi ena stranka pridobila konkurenčno prednost pred drugo, zmanjšajo spodbudo za inovacije in tako škodljivo vplivajo na poglavitno sestavino konkurenčnega procesa. Prav tako je malo verjetno, da bi takšni sporazumi izpolnjevali pogoje iz člena 53(3). Še posebej ni verjetno, da bi se lahko omejitev štela za nujno v smislu tretjega pogoja iz člena 53(3). Za izpolnitev cilja sporazuma, tj. zagotoviti, da lahko vsaka od strank še naprej izkorišča svojo lastno tehnologijo, ne da bi ji druga stranka to preprečila, ni nujno, da se stranki sporazumeta, da si bosta delili prihodnje inovacije. Vendar pa je malo verjetno, da bi bilo strankama preprečeno pridobiti konkurenčno prednost pred drugo, če je namen licence strankama omogočiti, da razvijeta svoji tehnologiji, in če ju licenca ne vodi k uporabi istih tehnoloških rešitev. Takšni sporazumi ustvarjajo zgolj svobodo oblikovanja, s tem da preprečujejo, da bi v prihodnosti druga stranka vložila tožbo zaradi kršitve pravic.

209.

V okviru sporazuma o poravnavi in sporazuma o neuveljavljanju pravic klavzule o neizpodbijanju na splošno ne sodijo v področje uporabe člena 53(1). Za takšne sporazume je značilno, da se stranke sporazumejo, da ne bodo naknadno izpodbijale pravic intelektualne lastnine, ki so predmet sporazuma. Osnovni namen takega sporazuma je dejansko rešiti obstoječe spore in/ali preprečiti spore v prihodnosti.

210.

Tehnološka združenja so opredeljena kot dogovori, pri katerih dve ali več strank vzpostavi tehnološki paket, ki se ne licencira le članom združenja, temveč tudi tretjim. Tehnološka združenja so z vidika strukture lahko v obliki preprostih dogovorov med omejenim številom strank ali pa dodelanih organizacijskih dogovorov, pri katerih je organizacija podelitve licence za združene tehnologije zaupana neodvisnemu organu. V obeh primerih lahko združenje pridobiteljem licenc omogoča, da na trgu delujejo na podlagi ene same licence.

211.

Tehnološka združenja in standardi niso tesno povezani, vendar v nekaterih primerih tehnologije v okviru združenja podpirajo (v celoti ali deloma) dejanski ali zakoniti industrijski standard. Če tehnološka združenja podpirajo industrijski standard, ni nujno, da podpirajo en sam standard. Različna tehnološka združenja lahko podpirajo konkurenčne standarde.

212.

Sporazumi, s katerimi se ustanavljajo tehnološka združenja in določajo pogoji za njihovo delovanje niso - ne glede na število strank - zajeti v skupinski izjemi (glej podpoglavje III.2.2 zgoraj). Takšne sporazume urejajo izključno te smernice. Sporazumi o ustanovitvi tehnoloških združenj sprožajo številna specifična vprašanja glede izbire tehnologij, ki so sestavni del združenja, in vodenja združenja, ki pa se ne pojavljajo v okviru drugih oblik licenciranja. Vendar pa se posamezne licence, ki jih združenja podelijo tretjim pridobiteljem licenc, obravnavajo kot ostali licenčni sporazumi, ki so predmet skupinske izjeme, če so izpolnjeni pogoji iz TTBER, vključno z zahtevami iz člena 4 TTBER, ki vsebuje seznam nedopustnih omejitev.

213.

Tehnološka združenja lahko omejujejo konkurenco. Ustanovitev tehnološkega združenja nujno pomeni skupno prodajo združenih tehnologij, kar v primeru združenj, ki so nastala izključno ali pretežno z združitvijo nadomestnih tehnologij, ustreza kartelu o določitvi cen. Poleg tega lahko tehnološka združenja ne le zmanjšujejo konkurenco med strankami, temveč tudi privedejo do zmanjšanja inovacij, zlasti če podpirajo industrijski standard ali vzpostavijo dejanski industrijski standard, ker izključujejo nadomestne tehnologije. Obstoječi standard in ustrezno tehnološko združenje lahko novim in izboljšanim tehnologijam otežita vstop na trg.

214.

Tehnološka združenja imajo lahko tudi spodbujevalne učinke na konkurenco, zlasti z zniževanjem transakcijskih stroškov in določanjem pragov za kumulativne licenčnine, da se prepreči dvojna marginalizacija. Ustanovitev združenja omogoča, da se tehnologije, ki so vključene v združenje, licencirajo vse z enega mesta. To je še zlasti pomembno v sektorjih, v katerih prevladujejo pravice intelektualne lastnine in v katerih je za delovanje na trgu treba pridobiti licence od znatnega števila dajalcev licenc. Če so pridobiteljem licenc zagotovljene stalne storitve v zvezi z uporabo licenčne tehnologije, lahko skupno podeljevanje licenc in opravljanje storitev privede do dodatnih znižanj stroškov.

215.

V zvezi s tehnološkimi združenji so tveganja za konkurenco in možna povečanja učinkovitosti v veliki meri odvisna od razmerja med združenimi tehnologijami in njihovega razmerja s tehnologijami zunaj združenja. Treba je razlikovati med dvema osnovnima skupinama, in sicer (a) dopolnilnimi tehnologijami in nadomestnimi tehnologijami ter med (b) bistvenimi in nebistvenimi tehnologijami.

216.

Tehnologiji (68) nista nadomestni, temveč dopolnilni, če sta obe nujni za proizvodnjo izdelka ali izvedbo procesa, na katerega se navezujeta. Nasprotno sta tehnologiji nadomestni, če vsaka posebej omogočata imetniku bodisi proizvodnjo izdelka ali izvedbo procesa, na katerega se navezujeta. Tehnologija je bistvena, v nasprotju z nebistveno, če za navedeno tehnologijo ni nadomestnih tehnologij znotraj ali zunaj združenja in če je zadevna tehnologija nujni del tehnološkega paketa za namene proizvodnje izdelka(-ov) ali izvedbe procesa(-ov), na katerega(-e) se združenje navezuje. Tehnologija, za katero ne obstajajo nadomestne tehnologije, je bistvena, dokler tehnologijo pokriva vsaj ena veljavna pravica intelektualne lastnine. Bistvene tehnologije so nujno tudi dopolnilne.

217.

Če so tehnologije v okviru združenja nadomestljive, je več verjetnosti, da bodo licenčnine višje, kot bi bile v nasprotnem primeru, ker pridobitelji licenc nimajo koristi od konkurenčnosti med zadevnimi tehnologijami. Če so tehnologije v okviru združenja dopolnilne, dogovor znižuje transakcijske stroške in lahko privede do skupno nižjih licenčnin, ker lahko stranke določijo skupno licenčnino za paket, namesto da licenčnine določijo posamično in ne glede na licenčnine, ki jih določijo drugi.

218.

Razlikovanje med dopolnilnimi in nadomestnimi tehnologijami ni povsem jasno v vseh primerih, ker so lahko tehnologije le delno nadomestne in le delno dopolnilne. Če je verjetno, da bodo pridobitelji licenc zaradi učinkovitosti, ki izhajajo iz združitve dveh tehnologij, povpraševali po licenci za obe tehnologiji, se ti tehnologiji obravnavata kot dopolnilni, tudi če sta delno nadomestni. V takšnih primerih je verjetno, da bi v primeru neobstoja združenja pridobitelji licenc želeli pridobiti licenco za obe tehnologiji, ker lahko uporaba obeh tehnologij v primerjavi z uporabo le ene od njiju ustvari dodatne gospodarske koristi.

219.

Vključitev nadomestnih tehnologij v združenje omejuje konkurenco med tehnologijami in je enakovredna skupnemu podeljevanju licenčnih paketov. Če je združenje poleg tega sestavljeno pretežno iz nadomestnih tehnologij, je dogovor enakovreden dogovoru o določitvi cen med konkurenti. Praviloma Nadzorni organ EFTA meni, da vključitev nadomestnih tehnologij v združenje pomeni kršitev člena 53(1) Sporazuma EGP. Nadzorni organ prav tako meni, da ni verjetno, da bi bili pogoji iz člena 53(3) izpolnjeni v primeru združenj, ki vključujejo številne nadomestne tehnologije. Ker sta zadevni tehnologiji nadomestni, vključitev obeh tehnologij v združenje ne privede do nobenih prihrankov transakcijskih stroškov. V primeru neobstoja združenja pridobitelji licenc ne bi povpraševali po licenci za obe tehnologiji. Ne zadostuje, da lahko stranke neodvisno podeljujejo licence. Da ne bi oslabile združenja, ki jim omogoča, da skupno uveljavljajo tržno moč, stranke temu verjetno ne bodo v veliki meri naklonjene.

220.

Če je združenje sestavljeno le iz bistvenih tehnologij, ki so torej nujno tudi dopolnilne, ustanovitev združenja kot takega praviloma ne sodi v področje uporabe člena 53(1), ne glede na tržni položaj strank. Vendar pa lahko člen 53(1) zajema pogoje za podelitev licence.

221.

Če so v združenje vključeni nebistveni, a dopolnilni patenti, obstaja tveganje izključitve tehnologij tretjih. Ko je tehnologija vključena v združenje in se licencira kot del paketa, je verjetno, da bodo pridobitelji licenc imeli majhne spodbude za prevzem licence za konkurenčne tehnologije, če licenčnina, ki se plača za paket, že vključuje nadomestno tehnologijo. Poleg tega morajo pridobitelji licenc z vključitvijo tehnologij, ki niso nujne za namene proizvodnje izdelka(-ov) ali izvedbe procesa(-ov), na katerega(-e) se tehnološko združenje navezuje, plačevati licenčnino za tehnologijo, ki je morda ne potrebujejo. Vključitev dopolnilnih patentov tako ustreza skupni podelitvi licenčnega paketa. Če združenje vključuje nebistvene tehnologije, je verjetno, da bo sporazum zajet v členu 53(1), v kolikor ima združenje pomemben položaj na katerem koli upoštevnem trgu.

222.

Ker se nadomestne in dopolnilne tehnologije lahko razvijajo tudi po ustanovitvi združenja, je presoja bistvenosti stalen proces. Tehnologija lahko zato po ustanovitvi združenja postane nebistvena zaradi pojava novih tehnologij tretjih. Eden izmed načinov za zagotovitev, da se takšnim tehnologijam tretjih ne prepreči dostop na trg, je iz združenja izključiti tehnologije, ki so postale nebistvene. Vendar pa lahko obstajajo drugi načini za preprečitev dostopa na trg tehnologijam tretjih. Pri presoji tehnoloških združenj, ki vključujejo nebistvene tehnologije, tj. tehnologije, za katere obstajajo nadomestne tehnologije zunaj združenja ali ki niso nujne za proizvodnjo enega ali več izdelkov, na katere se združenje navezuje, bo Nadzorni organ EFTA v svoji skupni presoji med drugim upošteval naslednje dejavnike:

223.

Namen tega podpoglavja je obravnavati določeno število omejitev, ki se na različne načine pogosto pojavljajo v okviru tehnoloških združenj in ki jih je treba presoditi v splošnem kontekstu združenja. Treba je opozoriti – glej odstavek 212 zgoraj – da se TTBER uporablja za licenčne sporazume, sklenjene med združenjem in tretjimi pridobitelji licenc. To podpoglavje se zato omejuje na obravnavo vprašanj, povezanih z ustanovitvijo združenja in podeljevanjem licenc v okviru tehnoloških združenj.

224.

Nadzorni organ EFTA se bo pri presoji skliceval na naslednja poglavitna načela:

225.

Podjetja, ki ustanovijo tehnološko združenje, združljivo s členom 53 Sporazuma EGP, in vzpostavijo industrijski standard, ki ga združenje lahko podpira, se praviloma lahko pogajajo in določajo licenčnine za tehnološki paket in delež licenčnine za vsako posamezno tehnologijo bodisi pred ali po določitvi standarda. Takšen sporazum je značilen za določitev standarda ali ustanovitev združenja in se ga samega po sebi ne more obravnavati, kot da bi omejeval konkurenco, ter lahko v nekaterih okoliščinah privede do učinkovitejših rezultatov. V nekaterih okoliščinah je lahko učinkoviteje, če so licenčnine dogovorjene pred izbiro standarda in ne po njegovem sprejetju, da se prepreči, da bi izbira standarda podelila znatno stopnjo tržne moči eni ali več bistvenim tehnologijam. Po drugi strani morajo pridobitelji licenc imeti pravico določati ceno izdelkov, ki se proizvajajo v okviru licence. Dejstvo, da izbiro tehnologij, ki jih je treba vključiti v združenje, izvede samostojni strokovnjak, lahko spodbudi konkurenco med razpoložljivimi tehnološkimi rešitvami.

226.

Če ima združenje prevladujoč položaj na trgu, morajo biti licenčnine in drugi licenčni pogoji sprejemljivi in nediskriminacijski, licence pa morajo biti neizključne. Te zahteve so nujne za zagotovitev, da je združenje odprto in ne vodi k preprečevanju dostopa na trg in drugim protikonkurenčnim učinkom na spodaj ležečih trgih. Vendar pa te zahteve ne preprečujejo odmerjanje različnih licenčnin za različne uporabe. Običajno se ne šteje, da uporaba različnih stopenj licenčnin za različne proizvodne trge omejuje konkurenco, ker ne sme obstajati diskriminacija znotraj proizvodnih trgov. Zlasti obravnava pridobiteljev licenc ne sme biti odvisna od tega, ali so slednji dajalci licenc ali ne. Zato bo Nadzorni organ EFTA ocenil, ali morajo tudi dajalci licenc spoštovati obveznosti plačila licenčnin.

227.

Dajalci in pridobitelji licenc morajo imeti pravico razvijati konkurenčne izdelke in standarde ter podeljevati in pridobivati licence zunaj združenja. Te zahteve so potrebne, da se omeji tveganje preprečitve dostopa tehnologijam tretjih na trg in zagotovi, da združenje ne omejuje inovacij in ne preprečuje oblikovanja konkurenčnih tehnoloških rešitev. Če združenje podpira (dejanski) industrijski standard in če morajo stranke izpolnjevati obveznosti nekonkurence, združenje ustvarja posebno tveganje preprečevanja razvoja novih in izboljšanih tehnologij in standardov.

228.

Obveznosti povratnega odstopa morajo biti neizključne in omejene na razvoj, ki je bistven ali pomemben za uporabo združenih tehnologij. To združenju omogoča prenos izboljšav združenih tehnologij in pridobitev koristi, ki so z njimi povezane. Stranke lahko upravičeno zagotovijo, da izkoriščanje združenih tehnologij ne more biti preprečeno s strani pridobiteljev licenc, ki imajo ali pridobivajo osnovne patente.

229.

Ena od težav, ugotovljenih v zvezi s patentnimi združenji, je tveganje, da ta združenja ščitijo neveljavne patente. Združevanje povečuje stroške oziroma tveganja uspešnega izpodbijanja, ker je za to, da izpodbijanje ne uspe, dovolj, da je samo en patent v združenju veljaven. Zaščita neveljavnih patentov v okviru združenja lahko pridobitelje licenc zaveže k plačevanju višjih licenčnin in lahko tudi prepreči inovacije na področju, ki ga pokriva neveljavni patent. Da se to tveganje omeji, mora biti pravica do odpovedi licenčnega sporazuma v primeru izpodbijanja omejena na tehnologije, ki so v lasti dajalca licence, na katerega je izpodbijanje naslovljeno, in ne sme vključevati tehnologij, ki so v lasti drugih dajalcev licenc v združenju.

230.

Način ustanovitve, organizacije in vodenja tehnološkega združenja lahko zmanjša tveganje, da ima slednje za cilj oziroma posledico omejevanje konkurence, in zagotavlja, da dogovor pozitivno vpliva na konkurenco.

231.

Če je sodelovanje pri procesu oblikovanja standarda ali ustanovitve združenja odprto za vse zainteresirane strani, ki zastopajo različne interese, obstaja večja verjetnost, da se bodo tehnologije, ki jih je treba vključiti v združenje, izbrale na podlagi ugotovitev v zvezi s ceno/kakovostjo, kot pa v primeru, da bi bilo združenje sestavljeno iz omejene skupine lastnikov tehnologije. Podobno, če so pomembni organi združenja sestavljeni iz oseb, ki zastopajo različne interese, obstaja večja verjetnost, da bodo licenčni pogoji, vključno z odmerjanjem licenčnin, odprti in nediskriminacijski ter kazali na vrednost licenčne tehnologije, kot pa če združenje nadzorujejo predstavniki dajalca licence.

232.

Pomembno je tudi, v kolikšni meri so neodvisni strokovnjaki udeleženi pri ustanovitvi in vodenju združenja. Na primer, presoja bistvenosti tehnologije za standard, ki ga podpira združenje, je pogosto zapleteno vprašanje, ki zahteva ustrezno strokovno znanje. Vključitev neodvisnih strokovnjakov v proces izbora lahko v veliki meri prispeva, da se tudi v praksi izpolni zaveza glede vključitve zgolj bistvenih tehnologij.

233.

Nadzorni organ EFTA bo upošteval način izbora strokovnjakov in natančno naravo njihovih funkcij. Strokovnjaki morajo biti neodvisni od podjetij, ki so ustanovila združenje. Če so strokovnjaki povezani z dajalci licenc ali kako drugače odvisni od njih, bo njihovemu sodelovanju dana manjša teža. Strokovnjaki morajo prav tako imeti potrebno tehnično strokovno znanje za opravljanje različnih funkcij, ki so jim bile zaupane. Med funkcije neodvisnih strokovnjakov lahko sodi zlasti ocenjevanje veljavnosti in bistvenosti tehnologij, ki naj bi se vključile v združenje.

234.

Prav tako je pomembno proučiti dogovore glede izmenjave občutljivih podatkov med strankami. Na oligopolnih trgih lahko izmenjave občutljivih podatkov, kot so podatki o cenah in obsegu proizvodnje, olajšajo dogovarjanje (69). V takšnih primerih bo Nadzorni organ EFTA proučil, v kolikšnem obsegu so bili vzpostavljeni nadzorni ukrepi, ki zagotavljajo, da se občutljivi podatki ne izmenjujejo. Neodvisni strokovnjak ali organ, ki podeljuje licence, imata lahko pomembno vlogo, tako da zagotavljata, da se podatki o obsegu proizvodnje in prodaji, ki so lahko potrebni za namene izračuna in preverjanja licenčnin, ne razkrijejo podjetjem, ki konkurirajo na zadevnih trgih.

235.

Pomembno je tudi upoštevati mehanizme reševanja sporov, predvidene v aktu o ustanovitvi združenja. Bolj kot so za reševanje sporov pooblaščeni organi ali osebe, ki so neodvisni od združenja in članov združenja, bolj verjetno je, da bo reševanje sporov potekalo na nevtralen način.