1.

Ali je ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 (1) mogoče po ugotovitvi ničnosti zaradi nepoštenosti omiliti restitucijske učinke ugotovitve ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom nalaga kreditojemalcu, zaradi njegove nepoštenosti?

2.

Ali se ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero je treba notarske in administrativne stroške po ugotovitvi ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom v celoti nalaga kreditojemalcu, razporediti v polovičnem deležu med kreditodajalca in kreditojemalca , lahko šteje za sodno omilitev ugotovitve ničnosti nepoštenega pogoja in je zato v nasprotju z načelom nevezanosti iz člena 6(1) Direktive 93/13?

3.

Ali ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero se po ugotovitvi ničnosti pogoja, ki določa, da se stroški sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom v celoti naložijo kreditojemalcu kreditodajalcu naložijo tudi stroški cenitve nepremičnine in davek na ustanovitev hipoteke, ki izvirajo iz sklenitve kredita , krši načelo, v skladu s katerim nepošteni pogoji, razglašeni za nične, za potrošnika niso zavezujoči, in ali je to, da mora kreditojemalec dokazati, da ni smel predložiti lastne cenitve nepremičnine , v nasprotju s členom 3(2) Direktive 93/13?

4.

Ali bi ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero je lahko pogoj, ki vse stroški sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom nalaga kreditojemalcu, po ugotovitvi njegove ničnosti še naprej zavezujoč za kreditojemalca pri novacijah ali izbrisu hipoteke, tako da mora nadalje kriti stroške, povezane s tako spremembo ali izbrisom hipoteke , lahko bila v nasprotju s to direktivo in ali naložitev teh stroškov kreditojemalcu pomeni kršitev načela, v skladu s katerim nepošteni pogoji, razglašeni za nične, za potrošnika niso zavezujoči?

5.

Ali bi ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, ki delno izključuje restitucijski učinek ugotovitve ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije ali prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom nalaga kreditojemalcu, zaradi nepoštenosti, lahko bila v nasprotju z odvračilnim učinkom za prodajalca ali ponudnika iz člena 7(1) Direktive 93/13?

6.

Ali je ob upoštevanju načela, v skladu s katerim se pogoji, razglašeni za nične, ne omilijo, kakor izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča Evropske unije, in ob upoštevanju načela o nevezanosti iz člena 6 Direktive nacionalna sodna praksa, v skladu s katero se po ugotovitvi ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije ali prenehanja nalaga kreditojemalcu, restitucijski učinki omilijo, ker naj bi bilo to v interesu kreditojemalca, lahko v nasprotju s to direktivo in sodno prakso?

7.

Ali bi ob upoštevanju člena 3(1) in (2) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero pogoj, imenovan „stroški odobritve kredita“, samodejno prestane nadzor nad preglednostjo , lahko pomenila kršitev načela obrnjenega dokaznega bremena iz člena 3(2) Direktive, saj prodajalcu ali ponudniku ni treba dokazati, da je zagotovil predhodne informacije in da sta se stranki o njih dogovorili posamično?

8.

Ali je v nasprotju s členom 3 Direktive 93/13 in sodno prakso Sodišča Evropske unije, da lahko v skladu z nacionalno sodno prakso velja, da mora potrošnik per se vedeti, da finančne institucije običajno zaračunavajo stroške odobritve kredita, in zato kreditodajalcu ni treba dokazovati, da sta se stranki o pogoju dogovorili posamično, ali pa mora kreditodajalec nasprotno v vsakem primeru dokazati, da sta se stranki o njih dogovorili posamično?

9.

Ali je ob upoštevanju členov 3 in 4 Direktive 93/13 in sodne prakse Sodišča Evropske unije lahko v nasprotju s to direktivo nacionalna sodna praksa, v skladu s katero na podlagi člena 4(2) ni mogoče preizkusiti nepoštenosti pogoja, imenovanega „stroški odobritve kredita“, ker gre za opredelitev glavnega predmeta pogodbe , ali pa je nasprotno treba razumeti, da ti stroški odobritve kredita ne pomenijo dela pogodbene cene, temveč pomožno plačilo, zato mora biti nacionalnemu sodišču dovoljen nadzor nad preglednostjo in/ali vsebino, da se ugotovi, ali so v skladu z nacionalnim pravom nepošteni?

10.

Ali je ob upoštevanju člena 4(2) Direktive 93/13, ki z Ley 7/1998, de 13 de abril, sobre condiciones generales de la contratación (2) ni bil prenesen v španski pravni red, v nasprotju s členom 8 Direktive 93/13, da se špansko sodišče sklicuje na člen 4(2) te direktive in ga uporabi, če ta določba ni bila prenesena v španski pravni red po lastni volji zakonodajalca, ki si je prizadeval za popolno zaščito za vse pogoje, ki jih prodajalec ali ponudnik lahko vključi v pogodbo, sklenjeno s potrošniki, vključno s tistimi, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe, tudi če so v jasnem, razumljivem jeziku, če se šteje, da je pogoj, imenovan „stroški odobritve kredita“, glavni predmet kreditne pogodbe?

11.

Ali ob upoštevanju člena 3(1) Direktive 93/13 pogoj, imenovan „stroški odobritve kredita“ povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, kadar se stranki o njem nista dogovorili posamično ter finančna institucija ne dokaže, da ustreza dejansko opravljenim storitvam in nastalim stroškom , zaradi česar mora nacionalno sodišče ugotoviti njegovo ničnost?

12.

Ali mora ob upoštevanju člena 6(1) v povezavi s členom 7(1) Direktive 93/13 naložitev stroškov prodajalcu ali ponudniku na podlagi postopka, v okviru katerega potrošnik vloži tožbo za ugotovitev ničnosti nepoštenih pogojev, ki jih vsebuje pogodba, sklenjena z njim, in sodišča te pogoje zaradi nepoštenosti razglasijo za nične , temeljiti na načelu o nevezanosti in načelu odvračilnega učinka za prodajalca ali ponudnika, če nacionalno sodišče tej tožbi za ugotovitev ničnosti ugodi, ne glede na konkretno vračilo zneskov, določenih s sodbo, ker je treba tudi razumeti, da je glavni zahtevek ugotovitev ničnosti pogoja, vračilo zneskov pa je le pomožni zahtevek, ki je povezan z glavnim?

13.

Ali je ob upoštevanju načela nevezanosti in načela odvračilnega učinka iz Direktive 93/13 (člena 6(1) in 7(1)) mogoče restitucijske učinke, ki izhajajo iz ugotovitve ničnosti pogoja v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, zaradi nepoštenosti, časovno omejiti s presojo ugovora zastaranja tožbe za izterjavo terjatve, tudi če je tožba za razglasitev absolutne ničnosti, v okviru katere se ugotovi nepoštenost pogoja, v skladu z nacionalno zakonodajo nezastarljiva ?