—

Prvič, tožeča stranka trdi, da je določitev normalne vrednosti izkrivljena z vključitvijo prodaje kontrolnih številk izdelkov (PCN), ki jih je proizvajalec iz primerljive države prodajal v zelo omejenem obsegu. Tožeča stranka trdi, da je dokazala, da cene tako majhnega obsega prodaje niso zanesljive in so povzročile določitev nerazumne normalne vrednosti. Poleg tega tožeča stranka trdi, da majhen obseg prodaje ne odraža običajnega vedenja kupcev in ni posledica običajnih vzorcev oblikovanja cen, prav tako pa ta prodaja ne spada v običajen potek trgovanja, zaradi česar ne omogoča ustrezne primerjave. Tožeča stranka trdi, da je Komisija poudarila, da je opravila preizkus običajnega poteka trgovanja, vendar zgoraj navedenih preudarkov ni upoštevala.

—

Drugič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni pridobila zanesljivih podatkov o stroških z uporabo PCN proizvajalca in primerljive države. Tožeča stranka trdi, da je zato Komisija razvila metodologijo za izračun teh stroškov za posamezno PCN, vendar da je bila ta metodologija dejansko zgolj domneva, da vse transakcije, katerih cena je znašala manj kot 92,14 % povprečne cene za PCN, niso bile dobičkonosne, namesto da bi bila opravljena dobičkonosnost za vsako PCN. Tožeča stranka trdi, da je takšna splošna domneva povsem nerazumna ter pripelje do samovoljne izključitve prodaje in do neupravičenega zvišanja normalne vrednosti. Tožeča stranka na podlagi tega ugotavlja, da opiranje na to metodologijo in nezanesljive podatke za samovoljno izključitev prodaje po nižjih cenah iz določitve normalne vrednosti v njeno škodo pomeni kršitev člena 2(7)(a).

—

V skladu z navedbami tožeče stranke je bila njena celotna prodaja opravljena v razmerju do končnega uporabnika, medtem ko je proizvajalec iz primerljive države prodajal tako končnim uporabnikom kot trgovcem. Tožeča stranka trdi, da je predložila obsežne dokaze, ki prikazujejo, da je vseskozi obstajala razlika v cenah, in da je Komisija kljub temu zavrnila predlagano prilagoditev iz naslova ravni trgovanja.

—

Tožeča stranka trdi, da je Komisija zavrnila ponoven izračun prilagoditve iz naslova stroškov pakiranja, čeprav je tožeča stranka predložila dokaze, da je bila vrednost prilagoditve napačna kot posledica uporabe napačnega razdelitvenega ključa. V skladu z navedbami tožeče stranke je Komisija tako kršila svoje obveznosti, ker je celotne stroške pakiranja izračunala glede na celoten promet, ne pa glede na promet s proizvodi, ki jih je izdelal sam proizvajalec iz primerljive države.

—

Dalje, tožeča stranka trdi, da je Komisija zavrnila tudi prilagoditev iz naslova stroškov kredita za obseg prodaje s strani proizvajalca iz primerljive države. Tožeča stranka trdi, da je dokazala, da so bili predloženi dokazi v nasprotju s stališčem Komisije, na podlagi katerega sprva te prilagoditve ni sprejela, Komisija pa je, namesto da bi izpeljala pravilne ugotovitve glede potrebe po prilagoditvah iz naslova kreditnih pogojev, uporabila prilagoditev za specifično stranko, s čimer je kršila svoje obveznosti.

—

Nazadnje, tožeča stranka trdi, da je Komisija priznala, da obstajajo razlike v uporabljenih surovinah in produktivnosti med proizvajalcem iz primerljive države in tožečo stranko, vendar je zavrnila vsakršno prilagoditev na podlagi teh razlik. V zvezi s tem je po mnenju tožeče stranke Komisija med drugim zanemarila izjave, ki jih je dal sam proizvajalec iz primerljive države in ki so potrjevale, da so te razlike obstajale in so vplivale na primerjavo cen.

—

Tožeča stranka trdi, da je Komisija poleg tega družbi Jinan naložila nerazumno dokazno breme, s čimer je kršila svoje obveznosti na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe in člena 2.4 Protidampinškega sporazuma STO ter načela dobrega upravljanja, kar zadeva vsako od zgoraj navedenih predlaganih prilagoditev.

—

Tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da je določila normalno vrednost za drugačne vrste izdelka na podlagi povprečne normalne vrednosti, prilagojene z vrednostjo razlik med izdelki, ki je bila določena na podlagi razlike v izvoznih cenah, ki jih je zaračunala tožeča stranka, sprejela nerazumno metodologijo za določitev normalne vrednosti, kar pomeni kršitev člena 2(7)(a) osnovne uredbe. Po mnenju tožeče stranke to temelji na domnevi, da se tržna vrednost razlik v fizičnih značilnostih odraža v izvoznih cenah, medtem ko v resnici izvozne cene enake vrste izdelka, uporabljene kot približek, na podlagi ugotovitev Komisije vsaj delno odražajo damping. Po mnenju tožeče stranke je v metodologijo vključena domneva, da za ceno izvoza zadevne drugačne vrste izdelka velja dampinška cena v enakem delu, kot je bila ugotovljena za enake vrste izdelka. Tožeča stranka meni, da ta domneva ni razumna in preverljiva.

—

Tožeča stranka trdi še, da s sprejetjem metodologije, na podlagi je podana domneva glede dampinga za drugačno vrsto izdelka na isti ravni kot za enako vrsto izdelka, stopnja dampinga, ki je tako dobljena, ne odraža polne ravni dampinga, kar je v nasprotju s členom 2(11) osnovne uredbe.

—

Razen če bi Splošno sodišče štelo, da izpodbijana uredba vključuje ugotovitve o škodi in vzročni zvezi iz uredbe, ki je bila razglašena za nično (2), tožeča stranka trdi, da glede na to, da je bila zadevna uredba razglašena za nično v celoti, kar zadeva tožečo stranko, izpodbijana uredba nalaga protidampinške dajatve na uvoz tožeče stranke brez upoštevanja zahtev, ki so določene v zvezi z drugimi elementi kot je damping. Po mnenju tožeče stranke to med drugim pomeni kršitev člena 9(4) osnovne uredbe, ker se nalaga dokončna protidampinška dajatev, ne da bi bili ugotovljeni škoda in vzročna zveza, in člena 9(5) osnovne uredbe, ker je bila naložena dokončna protidampinška dajatev za vir, za katerega ni bilo ugotovljeno, da povzroča škodo. Tožeča stranka trdi, da ker v Uredbi ni bila ugotovljena nobena škoda, ki bi obstajala v zvezi s tožečo stranko, je Komisija kršila tudi člen 3 osnovne uredbe, ki se nanaša na določanje škode. Tožeča stranka zatrjuje tudi neobstoj obrazložitve.

—

Podredno, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 3(1) in (2) in (3) osnovne uredbe, ker se je sklicevala na napačne podatke o uvozu. Po mnenju tožeče stranke se je namreč pri ugotovitvi škode sklicevalo na podatke o uvozu, ki so na podlagi informacij, s katerimi je Komisija razpolagala, jasno vključevali uvoz izdelkov, za katere ni mogoče šteti, da so zadevni izdelek. Tožeča stranka trdi, da Komisija vseeno ni sprejela ustreznih ukrepov, da bi preverila pravilnost podatkov o uvozu in jih popravila, tako bi izključila uvoz izdelkov, za katere ni mogoče šteti, da so zadevni izdelek. Tožeča stranka na podlagi tega ugotavlja, da je Komisija zato kršila člen 3(1), (2) in (3) osnovne uredbe.