—

Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe s tem, da je opravil zgolj omejen nadzor zakonitosti namesto celovitega upravnega nadzora nad Odločbo o triklosanu, storil bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe tudi storil dve bistveni kršitvi postopka s tem, da je brez vsebinske obravnave zavrnil številne ključne trditve in znanstvene dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe s tem ni izvršil svoje pristojnosti za izvedbo upravnega nadzora in je kršil pravico tožeče stranke do obrambe.

—

V zvezi s poskusom na podganah tožeča stranka trdi, da sta in ECHA in odbor za pritožbe potrdila obstoj razlik med ščitničnim sistemom podgan in ljudi, vendar sta se v bistvu oprla na podatke iz študij na podganah, da bi ugotovila potencialne učinke na tiroksin pri ljudeh (medtem ko so obstoječe študije na ljudeh pokazale, da ni teh učinkov). Tožeča stranka trdi, da zaradi tega Odločba o triklosanu (i) ne upošteva vseh razpoložljivih upoštevnih informacij, (ii) vsebuje protislovja, (iii) temelji na neskladnih dokazih in zato vsebuje očitno napako pri presoji glede nujnosti poskusa na podganah v delu, v katerem je v njej izraženo tveganje za razvojno nevrotoksičnost pri ljudeh. Tožeča stranka v nadaljevanju trdi, da v zvezi s sklepnimi ugotovitvami v študiji o podganah glede reproduktivne toksičnosti ECHA in odbor za pritožbe prav tako nista upoštevala vseh razpoložljivih upoštevnih informacij in sta se oprla na nekonsistentne dokaze. Tožeča stranka trdi, da sta ECHA in odbor za pritožbe s tem storila očitno napako pri presoji glede nujnosti poskusa na podganah za kakršno koli sklepno ugotovitev glede reproduktivne toksičnosti. Po mnenju tožeče strank poskus na podganah tudi očitno ni primeren, ker rezultati tega poskusa ECHA ne morejo biti v nobeno pomoč pri razjasnitvi zatrjevanega tveganja za endokrine motnje pri ljudeh. Nazadnje, tožeča stranka trdi, da Odločba o triklosanu ni zakonita, ker je odbor za pritožbe ohranil poskus na podganah, ne da bi preveril, ali so izpolnjene vse zahteve načela sorazmernosti. Odbor za pritožbe zlasti ni preučil, ali so na voljo manj omejujoči ukrepi za razjasnitev zatrjevanega tveganja za endokrine motnje v zvezi s triklosanom.

—

V zvezi s poskusom na ribah tožeča stranka trdi, da (i) odbor za pritožbe ni uporabil diskrecijske pravice in določil, ali je na podlagi razpoložljivih znanstvenih dokazov obstajalo „možno tveganje“, ki upravičuje, da se zahtevajo nadaljnji poskusi; (ii) ECHA in odbor za pritožbe nista dokazala, da je na podlagi razpoložljivih znanstvenih dokazov obstajalo možno tveganje za endokrine motnje, ki upravičuje nadaljnje poskuse na ribah, in (iii) sta ECHA in odbor za pritožbe obrnila dokazno breme in kršila člen 25(1) REACH, ker sta od tožeče stranke zahtevala, naj dokaže neobstoj tega tveganja.

—

V zvezi s testom obstojnosti tožeča stranka trdi, da ECHA in odbor za pritožbe s tem, da sta od tožeče stranke zahtevala, naj izvede test obstojnosti v sladki in morski vodi, da bi bilo razjasnjeno možno tveganje obstojnosti triklosana v okolju, nista ustrezno upoštevala teže dokaza v zvezi z obstojnostjo triklosana in zahteve za preizkus okoljsko ustreznih pogojev, kot je določena v Prilogi XIII. Tožeča stranka v nadaljevanju trdi, da ECHA in odbor za pritožbe s tem, da sta od nje zahtevala, naj opravi test obstojnosti v pelagični vodi (čista voda brez sedimentov), prav tako nista spoštovala jasnega navodila iz Priloge XIII k REACH, in sicer da se preizkusijo dokazi, ki odražajo okoljsko „ustrezne“ pogoje. Poleg tega tožeča stranka trdi, da ECHA in odbor za pritožbe potem, ko sta odločila, da mora simulacijski preskus, ki pomeni odstopanje, odražati okoljsko ustrezne pogoje, nista opravila ustrezne strokovne presoje, da bi opredelila ustrezne pogoje testiranja.