22.1.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 22/22

1.

Ali evropska zakonodaja o oddaji javnih naročil gradenj, storitev in blaga, zlasti člena 1 in 2 Direktive 2004/18/ES (1), na svojem področju uporabe zajema tudi zapletene projekte, s katerimi javni naročnik namerava posameznemu gospodarskemu subjektu neposredno dodeliti namenska sredstva, v celoti namenjena proizvodnji izdelkov, ki naj bi se dobavljali brezplačno – brez dodatnega razpisnega postopka – različnim javnim naročnikom, ki jim navedenemu dobavitelju ni treba plačati nobenega nadomestila? Ali zato navedena evropska zakonodaja nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dovoljuje neposredno dodelitev namenskih sredstev za proizvodnjo izdelkov, ki naj bi se – brez dodatnega razpisnega postopka – dobavljali različnim javnim naročnikom, ki jim navedenemu dobavitelju ni treba plačati nobenega nadomestila?

2.

Ali evropska zakonodaja o oddaji javnih naročil gradenj, storitev in blaga, zlasti člena 1 in 2 Direktive 2004/18/ES ter členi 49, 56, 105 in naslednji Pogodbe EU, nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v kateri so zasebne bolnišnice, uvrščene v določeno kategorijo javnih bolnišnic („classificati“), izenačene z javnimi bolnišnicami na podlagi njihove vključitve v sistem nacionalnega programa javnega zdravja – ki ga urejajo posebne pogodbe, ki se razlikujejo od običajnih razmerij, vzpostavljenih na podlagi akreditacije, z drugimi zasebnimi subjekti, ki so del sistema zagotavljanja zdravstvenih storitev, brez zahtev za priznanje organa javnega prava in pogojev za neposredno dodelitev, po sistemu „in house providing“ – in v kateri za navedene bolnišnice ne velja nacionalna in evropska zakonodaja o javnih naročilih, tudi kadar se tem subjektom dodeli naloga, da proizvajajo in posameznim javnim zdravstvenim ustanovam brezplačno dobavljajo izdelke, potrebne za opravljanje zdravstvene dejavnosti, pri čemer hkrati prejemajo javna sredstva za izvedbo teh dobav?