Pritožba, ki jo je Ori Martin SA vložila 25. julija 2017 zoper sklep Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 1. junija 2017 v zadevi T-797/16, Ori Martin/Sodišče Evropske unije

(Zadeva C-463/17 P)

(2017/C 392/16)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnica: Ori Martin SA (zastopnik: G. Belotti, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Sodišče Evropske unije

Predlog

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožba – ki jo je Splošno sodišče zavrnilo s spornim sklepom – je temeljila na enem samem tožbenem razlogu: kršitev, s strani Sodišča (šesti senat), člena 47 Listine, zlasti kršitev pravice družbe ORI do poštenega sojenja. Družba ORI je namreč trdila, da to splošno pravno načelo zahteva, da podjetje, ki je bilo dokončno sankcionirano, razume katero konkretno dejstvo mu je bilo očitano, med drugim v izogib ponovitvi dejanja. Temu ni bilo tako v obravnavani zadevi, saj družba ORI še vedno ne ve za dejanski razlog svoje obsodbe.

Splošno sodišče je tožbo ORI zavrnilo kot očitno pravno neutemeljeno na podlagi dejstva, da zahteva za povrnitev škode ni temeljila na prekomernem trajanju postopka, kar bi pomenilo morebitno kršitev člena 47 Listine, temveč na zatrjevani nezakonitosti iz sodbe. Splošno sodišče se ni izreklo o vprašanju, ali kršitev pravice do poštenega sojenja, ki jo je izrecno navajala pritožnica, spada pod člen 47 Listine ali ne. V zvezi s tem vprašanja iz te pritožbe presegajo okvire obravnavane zadeve.

Družba ORI izpodbija sklep Splošnega sodišča, saj je pravica do poštenega sojenja, tukaj v obliki pravice do seznanjenosti z razlogi lastne obsodbe, neodtujljiva pravica subjektov, ki so jim izrečene sankcije na področju konkurence, pri čemer je njihova kazenska narava odslej priznana v ustaljeni sodni praksi. Načelo učinkovitega pravnega varstva posameznikovih pravic je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz ustavnih tradicij, skupnih državam članicam; to izhaja iz členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in je povzeto v členu 47 Listine.

Poleg tega družba ORI poudarja upoštevnost postavljenega vprašanja glede na osebno naravo odgovornosti za omejevanje konkurence, kot je določena v členu 23 Uredbe 1/2003 ES (1) in glede na dejstvo, da pravo konkurence Unije ne pozna niti objektivne odgovornosti niti la culpa in vigilando.

Nikogar torej ni mogoče obsoditi v Uniji, ne da bi mu bila dokazana krivda, niti zaradi pomanjkanja previdnosti; nobeno načelo procesnega prava ne more ovreči teh ugotovitev.

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (Ul, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).