8.5.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 144/20

1.

Ali se pogodbeni pogoj, ki valutno tveganje nalaga dolžniku in ki je – ker je odpadel nepošten pogodbeni pogoj, ki je določal tečajni razpon in s tem obveznost sprejetja valutnega tveganja – z učinkom ex tunc postal del pogodbe na podlagi posega zakonodajalca, izvedenega zaradi sporov o neveljavnosti, ki so zadevali številne pogodbe, šteje za pogodbeni pogoj iz člena 3(1) Direktive (1), o katerem se stranki nista dogovorili posamično, in zato spada na področje uporabe te direktive?

2.

Ali je treba, če pogodbeni pogoj, ki valutno tveganje nalaga potrošniku, spada na področje uporabe Direktive, pravilo o izključitvi iz člena 1(2) Direktive razlagati tako, da se nanaša tudi na takšne pogodbene pogoje, ki so v skladu s kogentnimi določbami nacionalnega prava iz točke 26 sodbe Sodišča v zadevi RWE Vertrieb AG (C-92/11), ki so bile sprejete ali so začele veljati po sklenitvi pogodbe? Ali je treba na področje uporabe tega pravila o izključitvi pritegniti tudi pogodbeni pogoj, ki je z učinkom ex tunc postal del pogodbe po njeni sklenitvi, na podlagi kogentne določbe nacionalnega prava, s katero je bila odpravljena neveljavnost, nastala zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, zaradi katerega pogodbe ni bilo mogoče izvršiti?

3.

Ali je treba, če se v skladu z odgovorom na zgornji vprašanji nepoštenost pogodbenega pogoja, ki valutno tveganje nalaga dolžniku, lahko preuči, zahtevo po jasnem, razumljivem jeziku iz člena 4(2) Direktive razlagati tako, da tej zahtevi zadosti tudi, kadar se na način, ki izhaja iz opisa dejanskega stanja, izpolni obveznosti zagotavljanja informacij, ki je zakonsko določena in nujno opredeljena splošno, ali pa je treba zagotoviti tudi podatke o tveganju potrošnika, ki jih ob sklenitvi pogodbe finančna institucija pozna oziroma so ji lahko dostopni?

4.

Ali je glede na zahtevo po jasnosti in preglednosti ter vsebino točke 1(i) Priloge k Direktivi za namen razlage člena 4(1) Direktive upoštevno, da sta bila ob sklenitvi pogodbe pogodbena pogoja v zvezi s pravico do enostranske spremembe in tečajnim razponom – za katera je bilo naknadno, več let kasneje ugotovljeno, da sta nepoštena – v pogodbi opredeljena skupaj s pogojem v zvezi z naložitvijo valutnega tveganja, tako da zaradi kumulativnega učinka teh pogojev potrošnik dejansko nikakor ni mogel predvideti razvoja svoje plačilne obveznosti in mehanizma njene spremembe? Ali pa se pogodbeni pogoji, za katere je bilo naknadno ugotovljeno, da so nepošteni, pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki nalaga valutno tveganje, ne smejo upoštevati?

5.

Ali mora nacionalno sodišče, če ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki valutno tveganje nalaga potrošniku, pri ugotavljanju pravnih posledic na podlagi pravil nacionalnega prava po uradni dolžnosti in ob spoštovanju pravic strank do razpravljanja v kontradiktornem postopku upoštevati tudi nepoštenost drugih pogodbenih pogojev, ki je tožeči stranki nista zatrjevali v tožbenem zahtevku? Ali se načelo oficialnosti v smislu sodne prakse Sodišča uporablja tudi, če je tožeča stranka potrošnik, ali pa se načelo dispozitivnosti ob upoštevanju mesta pravice do razpolaganja znotraj celotnega postopka in posebnosti postopka šteje za pravilo, ki v danem primeru izključuje preizkus po uradni dolžnosti?