25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/17

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Østre Landsret (Danska) 25. februarja 2016 – N Luxembourg 1/Skatteministeriet

(Zadeva C-115/16)

(2016/C 270/28)

Jezik postopka: danščina

Predložitveno sodišče

Østre Landsret

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: N Luxembourg 1

Tožena stranka: Skatteministeriet

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali je treba člen 1(1) Direktive 2003/49/ES (1) v povezavi s členom 1(4) te direktive razlagati tako, da pomenita, da je družba, ki je rezidentka v državi članici, navedeni v členu 3 te direktive, če v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, prejme obresti od hčerinske družbe v drugi državi članici, „upravičeni lastnik“ v smislu te direktive?

1.1.

Ali je treba pojem „upravičeni lastnik“ v členu 1(1) Direktive 2003/49/ES v povezavi s členom 1(4) te direktive razlagati enako kot isti pojem v členu 11 vzorčne konvencije OECD o davkih iz leta 1977?

1.2.

Če je treba na vprašanje pod 1.1. odgovoriti pritrdilno, ali je treba pojem v tem primeru razlagati zgolj ob upoštevanju komentarja k členu 11 vzorčne konvencije o davkih iz leta 1977 (točka 8) ali je možno pri razlagi uporabiti tudi kasnejše komentarje, vključno z dopolnili iz leta 2003, ki se nanašajo na obvodne družbe (točka 8.1, zdaj točka 10.1) in dopolnili iz leta 2014 v zvezi s „pogodbenimi ali zakonskimi obveznostmi“ (točka 10.2)?

1.3.

Če je treba pri razlagi upoštevati tudi komentarje iz leta 2003, ali je v tem primeru pogoj za to, da se za družbo šteje, da ni „upravičeni lastnik“ v smislu Direktive 2003/49/ES, ta, da je dejansko prihajalo do preusmerjanja sredstev na osebe, ki jih država, v kateri je plačnik obresti rezident, šteje za „upravičene lastnike“ zadevnih obresti in – če je to tako – ali je potem nadaljnji pogoj ta, da se dejanski prenos izvrši v obdobju, ki je časovno blizu obdobju plačila obresti in/ali da se izvrši kot plačilo obresti?

1.3.1.

Kakšen pomen ima v zvezi s tem, če se za posojilo uporabi lastniški kapital; če se zadevne obresti prištejejo h glavnici (kapitalizirane obresti); če je prejemnik obresti kasneje v skladu z veljavnimi pravili zadevne države opravil prenos znotraj skupine na svojo matično družbo, rezidentko iste države, z namenom prilagoditve dobička za davčne namene; če se zadevne obresti kasneje v družbi posojilodajalki spremenijo v lastniški kapital; če je imel prejemnik obresti pogodbeno ali zakonsko obveznost, da obresti posreduje drugi osebi, in če je večina oseb, za katere država, v kateri je oseba, ki plačuje obresti, rezidentka, šteje, da so „upravičeni lastniki“ obresti, rezidentk drugih držav članic ali drugih držav, s katerimi ima Danska sklenjene konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, tako da po danski davčni zakonodaji ne bi obstajala podlaga za odtegljaj davka pri viru, če bi bile te osebe posojilojemalke in bi obresti prejemale neposredno?

1.4.

Kakšen pomen za presojo tega, ali se mora prejemnik obresti za namene Direktive šteti za „upravičenega lastnika“, ima, če predložitveno sodišče na podlagi presoje dejstev v zadevi ugotovi, da prejemnik – ki ni imel pogodbene ali zakonske obveznosti, da prejete obresti posreduje drugi osebi – ni imel „popolne“ pravice da „rabi in uživa“ obresti, kot je to navedeno v komentarjih vzorčne konvencije o davkih iz leta 1977?

2.

Ali je pogoj za to, da se država članica lahko sklicuje na člen 5(1) Direktive o uporabi nacionalnih določb za preprečevanje goljufij ali zlorab ali na člen 5(2) Direktive, ta, da je treba sprejeti posebne nacionalne določbe za prenos člena 5 te direktive v nacionalni pravni red ali da mora nacionalno pravo vsebovati splošne določbe ali načela v zvezi goljufijami, zlorabami in izogibanji plačil davkov, ki se jih lahko razlaga skladno s členom 5?

2.1.

Če je treba na vprašanje 2 odgovoriti pritrdilno, ali se lahko šteje, da je člen 2(2)(d) zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ki določa, da omejena davčna obveznost za plačilo davka od obresti ne zajema „obresti, ki so davka oproščene […] na podlagi Direktive 2003/49/ES o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic“, posebna domača določba v smislu člena 5 Direktive?

3.

Ali je določba konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ki sta jo po zgledu vzorčne davčne konvencije OECD sklenili državi članici, v skladu s katero je obdavčitev obresti odvisna od tega, ali se prejemnika obresti šteje za upravičenega lastnika obresti, določba za preprečevanje goljufij na podlagi sporazuma v smislu člena 5 Direktive?

4.

Ali gre za zlorabo v smislu Direktive 2003/49/ES, če se v državi članici, katere rezident je plačnik obresti, davek od obresti odbije, medtem ko v državi članici, katere rezident je prejemnik obresti, obresti niso obdavčene?

5.

Ali mora država članica, ki ne želi priznati, da je družba v drugi državi članici upravičeni lastnik obresti, in trdi, da je družba v drugi državi članici t.i. umetna obvodna družba, na podlagi Direktive 2003/49/ES ali člena 10 ES navesti, koga v tem primeru šteje za upravičenega lastnika?

6.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te družbe šteje, da ima omejeno davčno obveznost glede teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES izključuje zakonodajo, po kateri zadnjenavedena država članica od družbe, ki mora davek odtegniti pri viru (hčerinska družba), zahteva plačilo zamudnih obresti v primeru zamujenega plačila terjatve iz naslova davčnega odtegljaja po višji obrestni meri, kot je zamudna obrestna mera, ki jo ta država uporablja pri terjatvah za plačilo davka na dohodek pravnih oseb (vključno s prihodki od obresti) nasproti družbam rezidentkam iste države članice?

7.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te družbe šteje, da je davčni zavezanec z omejeno davčno obveznostjo glede plačila davka od teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES (ali členom 56 ES), posebej ali skupaj, izključujejo zakonodajo, na podlagi katere:

(a)

zadnjenavedena država članica od osebe, ki plača obresti, zahteva, da od obresti odtegne davek pri viru, in na podlagi katere se vzpostavlja odgovornost te osebe nasproti oblastem za neodtegnjeni davek pri viru, čeprav obveznost odtegnitve davka pri viru ne obstaja, če je prejemnik obresti rezident zadnjenavedene države članice?

(b)

matična družba v zadnjenavedeni državi članici v prvih dveh davčnih letih ne bi imela obveznosti plačila predujmov davka od dohodka pravnih oseb v prvih dveh davčnih letih, ampak bi začela plačevati davek od dohodka pravnih oseb bistveno kasneje kot nastane davčna obveznost za plačilo davka, ki se odtegne pri viru?

Sodišče EU se prosi, da odgovor na vprašanje št. 6 vključi v odgovor na vprašanje št. 7.

(1)  Direktiva Sveta 2003/49/ES z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 380).