2.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 156/30

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (Litva) 25. februarja 2016 – Indėlių ir investicijų draudimas

(Zadeva C-109/16)

(2016/C 156/40)

Jezik postopka: litovščina

Predložitveno sodišče

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka na prvi stopnji (pritožnik): VĮ Indėlių ir investicijų draudimas

Tožena stranka na prvi stopnji (vložnik kasacijske pritožbe): Alvydas Raišelis

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali se – kadar kreditna institucija deluje kot investicijsko podjetje, na katero se prenesejo sredstva za pridobitev dolžniških vrednostnih papirjev, ki naj bi jih izdala ta kreditna institucija, vendar vrednostni papirji niso izdani in se njihovo lastništvo ne prenese na osebo, ki je vplačala sredstva, čeprav so bila ta sredstva že knjižena v breme njenega bančnega računa in prenesena na račun, odprt v imenu kreditne institucije, ter jih ni mogoče povrniti, namen nacionalnega zakonodajalca glede uporabe posebnega sistema zaščite v takem primeru pa ni jasen – lahko člen 1, točka 1, direktive o vlogah in člen 1(4) direktive o vlagateljih neposredno uporabita za določitev upoštevne jamstvene sheme ter ali je predvidena uporaba sredstev odločilni dejavnik za to? Ali sta navedeni določbi direktiv dovolj jasni, natančni in brezpogojni ter podeljujeta subjektivne pravice, tako da se posamezniki lahko nanju sklicujejo pred nacionalnimi sodišči v utemeljitev svojih odškodninskih zahtevkov zoper jamstveni organ, ki ga je ustanovila država?

2.

Ali je treba člen 2(2) direktive o vlagateljih, ki določa vrste terjatev, zajete v odškodninski shemi za vlagatelje, razumeti in razlagati tako, da zajema tudi terjatve za vračilo sredstev, ki jih investicijsko podjetje dolguje vlagateljem in se ne hranijo v njihovem imenu?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali je člen 2(2) direktive o vlagateljih, ki določa vrste terjatev, zajete v odškodninski shemi, dovolj jasen, natančen in brezpogojen ter podeljuje subjektivne pravice, tako da se posamezniki lahko nanj sklicujejo pred nacionalnim sodiščem v utemeljitev svojih odškodninskih zahtevkov zoper jamstveni organ, ki ga je ustanovila država?

4.

Ali bi bilo treba člen 1, točka 1, direktive o vlogah razumeti in razlagati tako, da opredelitev pojma „vloga“ v smislu navedene direktive vključuje tudi sredstva, ki se z osebnega računa s soglasjem osebe prenesejo na račun, odprt v imenu kreditne institucije, in hranijo pri isti kreditni instituciji ter so namenjena plačilu prihodnje izdaje vrednostnih papirjev navedene institucije?

5.

Ali je treba člena 7(1) in 8(3) direktive o vlogah, obravnavana skupaj, razumeti tako, da je treba izplačilo zajamčene vloge do zneska, opredeljenega v členu 7(1), zagotoviti vsaki osebi, katere terjatev je mogoče dokazati, preden je sprejeta ugotovitev ali odločitev iz člena 1, točka 3, (i) in (ii), direktive o vlogah?