EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52014DC0057
REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT AND THE COUNCIL on the implementation by the Member States of the Framework Decisions 2008/909/JHA, 2008/947/JHA and 2009/829/JHA on the mutual recognition of judicial decisions on custodial sentences or measures involving deprivation of liberty, on probation decisions and alternative sanctions and on supervision measures as an alternative to provisional detention
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju okvirnih sklepov 2008/909/PNZ, 2008/947/PNZ in 2009/829/PNZ s strani držav članic, in sicer o vzajemnem priznavanju sodnih odločb, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, o pogojnih odločbah in alternativnih sankcijah ter o nadzornih ukrepih kot alternativi začasnemu priporu
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju okvirnih sklepov 2008/909/PNZ, 2008/947/PNZ in 2009/829/PNZ s strani držav članic, in sicer o vzajemnem priznavanju sodnih odločb, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, o pogojnih odločbah in alternativnih sankcijah ter o nadzornih ukrepih kot alternativi začasnemu priporu
/* COM/2014/057 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju okvirnih sklepov 2008/909/PNZ, 2008/947/PNZ in 2009/829/PNZ s strani držav članic, in sicer o vzajemnem priznavanju sodnih odločb, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, o pogojnih odločbah in alternativnih sankcijah ter o nadzornih ukrepih kot alternativi začasnemu priporu /* COM/2014/057 final */
KAZALO 1............ Uvod. 3 2............ Ozadje okvirnih sklepov: skladen in
dopolnilen zakonodajni sveženj 4 3............ Pregled stanja izvajanja in posledice
neizvršitve prenosa. 5 4............ Predhodna ocena zakonov za prenos, o
katerih je že bilo prejeto obvestilo. 6 4.1......... Vloga zadevne osebe v postopku transferja. 6 4.2......... Načelo vzajemnega zaupanja:
načeloma ni prilagoditev izrečene kazni 7 4.3......... Nadaljnje odločbe: razlike pri
izvrševanju kazni 8 4.4......... Obveznost sprejema transferja, razen
kadar se uporabljajo razlogi za zavrnitev. 8 4.5......... Roki 9 4.6......... Povezava med okvirnimi sklepi in
evropskim nalogom za prijetje. 9 4.7......... Izjave o prehodni določbi 10 5............ Novo pravno okolje za zagotovitev
praktičnega izvajanja zakonodaje v okviru tretjega stebra 10 6............ Sklep. 11 POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju okvirnih sklepov 2008/909/PNZ,
2008/947/PNZ in 2009/829/PNZ s strani držav članic, in sicer o vzajemnem
priznavanju sodnih odločb, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali
ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, o pogojnih odločbah in
alternativnih sankcijah ter o nadzornih ukrepih kot alternativi začasnemu
priporu 1. Uvod EU je v skupnem evropskem območju pravice, ki
temelji na vzajemnem zaupanju, sprejela ukrepe za zagotovitev, da se
nerezidenti v kazenskem postopku ne obravnavajo drugače kot rezidenti. To
je še posebej pomembno ob upoštevanju znatnega števila državljanov EU, ki
prestajajo zaporno kazen v drugih državah članicah. S takim pristopom je EU leta 2008 in 2009
sprejela tri dopolnilne okvirne sklepe, katerih ustrezni roki za prenos so že
potekli, in sicer: –
Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ[1] o uporabi načela
vzajemnega priznavanja sodb, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali
ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti (sklep o transferju zapornikov),
ki ga je bilo treba do 5. decembra 2011 prenesti v nacionalno
zakonodajo. Ta na eni strani omogoča državi članici izvršitev zaporne
kazni za osebo, ki se v njej nahaja, in ki jo je odredila druga država
članica. Na drugi strani pa vzpostavlja sistem transferja obsojenih
zapornikov nazaj v državo članico njihovega državljanstva ali
običajnega prebivališča (ali v državo članico, s katero so tesno
povezani), da bi tam prestali svojo zaporno kazen. –
Okvirni sklep Sveta 2008/947/PNZ[2] o uporabi načela
vzajemnega priznavanja pogojnih odločb in alternativnih sankcij (sklep
o pogojnih odločbah in alternativnih sankcijah), ki ga je bilo treba
do 6. decembra 2011 prenesti v nacionalno zakonodajo. Ta se uporablja
za več ukrepov, ki so alternativa odvzemu prostosti, ter za ukrepe, ki
omogočajo zgodnji izpust na prostost (tj. obveznost, da oseba v
nekatere kraje ne sme vstopiti, obveznost opravljanja dela v korist skupnosti
ali navodila glede prebivanja ali izobraževanja ali načinov opravljanja
poklicne dejavnosti.) Pogojne odločbe ali druge alternativne sankcije se
lahko izvršijo v drugi državi članici, če oseba na to pristane. –
Okvirni sklep Sveta 2009/829/PNZ[3] o uporabi načela
vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih kot alternativi
začasnemu priporu (sklep o evropskem nalogu za nadzor), ki ga je
bilo treba do 1. decembra 2012 prenesti v nacionalno zakonodajo.
Nanaša se na začasni izpust na prostost v fazi pred sojenjem.
Omogočil bo, da se bo nadzor brez odvzema prostosti (tj. obveznost,
da oseba ostane na določenem kraju ali obveznost javljanja določenemu
organu ob določenem času) lahko namesto v državi članici, v
kateri je nerezident osumljen storitve kaznivega dejanja, izvajal v državi
članici, v kateri običajno prebiva. To bo osumljeni osebi
omogočilo, da se bo zanjo do začetka sojenja v drugi državi
članici uporabljal nadzorni ukrep v njeni matični državi, namesto da
bi bila pred sojenjem v priporu. Ocena številnih odzivov na Zeleno knjigo o uporabi
kazenskopravne zakonodaje EU na področju pripora[4], ki jo je izdala
Komisija junija 2011, je pokazala, da bi moral pravilen in pravočasen
prenos okvirnih sklepov v nacionalno zakonodajo imeti absolutno prednost. Namen tega poročila je torej dvostranski:
prvič, da se oceni stanje izvajanja okvirnih sklepov glede na pooblastila
Komisije, da lahko s 1. decembrom 2014[5]
začne postopke za ugotavljanje kršitev in drugič, da se zagotovi
predhodna ocena nacionalnih zakonov za prenos, o katerih je Komisija že bila
obveščena. 2. Ozadje okvirnih sklepov: skladen in dopolnilen zakonodajni
sveženj Vsako leto je zaradi domnevnih kaznivih dejanj
več deset tisoč državljanov EU kazensko preganjanih ali obsojenih v
drugi državi članici Evropske unije. Kazenska sodišča zelo pogosto
odredijo pripor nerezidentov, ker obstaja bojazen, da ne bodo prišli na
sojenje. Osumljeni osebi, ki je rezident države, bi bil v podobnih
okoliščinah pogosto izrečen blažji nadzorni ukrep, kot je npr.
javljanje policiji ali prepoved potovanja. Te okvirne sklepe je treba razumeti kot skladen in
dopolnilen zakonodajni sveženj, v katerem se obravnava vprašanje pripora
državljanov EU v drugih državah članicah in ki bi lahko privedel do
skrajšanja časa trajanja pripora pred sojenjem ali olajšal socialno
rehabilitacijo zapornikov v čezmejnih primerih. Dejansko gre za operativne
povezave med tremi okvirnimi sklepi ter tudi med navedenimi okvirnimi sklepi in
okvirnim sklepom o evropskem nalogu za prijetje[6]. Pravilno izvajanje sklepa o evropskem nalogu za
nadzor s strani vseh držav članic bo osumljenim osebam, za katere je
izdan evropski nalog za prijetje, omogočilo, da se vrnejo v državo svojega
prebivališča, medtem ko čakajo na sojenje v drugi državi
članici. To bo preprečilo dolgotrajen pripor pred sojenjem v tuji državi
po izvršitvi evropskega naloga za prijetje in pred dejanskim začetkom
sojenja. Poleg tega bo pravilno izvajanje sklepa o pogojnih odločbah in
alternativnih sankcijah spodbudilo sodnike, ki se bodo lahko zanesli na to,
da bo oseba pravilno nadzorovana v drugi državi članici, da namesto
zaporne kazni izrečejo alternativno sankcijo, ki se izvrši v tujini. Obstaja tudi povezava med sklepom o evropskem
nalogu za nadzor in sklepom o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah. Ko je obdolžena oseba v fazi pred sojenjem dejansko že poslana
nazaj na podlagi sklepa o evropskem nalogu za nadzor in če dokaže,
da spoštuje pogoje, ki so bili izrečeni v navedeni fazi, bo sodnik
zagotovo bolj naklonjen izreku alternativne sankcije (namesto zaporne kazni),
ki se lahko v fazi po sojenju izvrši v tujini. Poleg tega je s členom 25 sklepa o
transferju zapornikov zagotovljena povezava s sklepom o evropskem nalogu
za prijetje. Ta določba v povezavi s členoma 4(6) in 5(3) sklepa
o evropskem nalogu za prijetje državi članici omogoča, da zavrne
predajo svojih državljanov ali prebivalcev ali oseb, ki v njej prebivajo,
če se zaveže, da bo izvršila zaporno kazen v skladu s sklepom o
transferju zapornikov. Za popolno koriščenje potenciala tega
zakonodajnega svežnja je treba okvirne sklepe pravilno prenesti v nacionalno
zakonodajo. 3. Pregled stanja izvajanja in posledice neizvršitve prenosa V času priprave poročila 10, 14 oziroma
16 držav članic še ni preneslo okvirnih sklepov v nacionalno zakonodajo
več kot 2 leti oziroma 1 leto po roku za prenos. Komisija je prejela
uradno obvestilo o nacionalnih zakonih za prenos samo od naslednjih držav
članic, in sicer glede: –
sklepa o transferju zapornikov: od Danske, Finske, Italije, Luksemburga in Združenega kraljestva
do roka za prenos ter od Avstrije, Belgije, Češke, Francije, Hrvaške,
Litve, Madžarske, Malte, Nizozemske, Poljske, Romunije, Slovenije in Slovaške
po roku za prenos v nacionalno zakonodajo, –
sklepa o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah: od Danske in Finske do roka za prenos
ter od Avstrije, Belgije, Bolgarije, Češke, Hrvaške, Latvije,
Madžarske, Nizozemske, Poljske, Romunije, Slovenije in Slovaške po roku za
prenos v nacionalno zakonodajo, –
sklepa o evropskem nalogu za nadzor: od LV do roka za prenos ter od Avstrije, Češke,
Hrvaške, Madžarske, Nizozemske, Romunije, Slovenije in Slovaške po roku za
prenos v nacionalno zakonodajo. Od naslednjih
držav članic[7]
ni prejela nobenega uradnega obvestila in sicer glede: –
sklepa o transferju zapornikov: od Bolgarije, Cipra, Estonije, Grčije, Irske, Litve,
Nemčije, Portugalske, Španije in Švedske, –
sklepa o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah: od Cipra, Estonije, Francije,
Grčije, Irske, Italije, Litve, Luksemburga, Malte, Nemčije,
Portugalske, Španije, Švedske, in Združenega kraljestva, –
sklepa o evropskem nalogu za nadzor: od Belgije, Bolgarije, Cipra, Češke, Estonije, Francije,
Grčije, Irske, Italije, Litve, Luksemburga, Malte, Nemčije,
Portugalske, Španije, Švedske in Združenega kraljestva. Preglednico o stanju izvajanja okvirnih sklepov je
mogoče najti v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije, vključno
s preglednico z izjavami držav članic v zvezi s tem. Države članice morajo izvajati okvirne sklepe
tako kot v primeru katerega koli drugega elementa pravnega reda EU. Okvirni
sklepi so že po svoji naravi za države članice zavezujoči, kar zadeva
rezultat, ki ga je treba doseči, nacionalni organi pa lahko izberejo
obliko in način izvajanja. Okvirni sklepi nimajo neposrednega učinka.
Vendar je v zvezi z okvirnimi sklepi, sprejetimi v okviru naslova VI
predhodne Pogodbe o Evropski uniji[8],
zavezujoče načelo skladne razlage. Neizvajanje okvirnih sklepov s strani nekaterih
držav članic je zelo problematično, saj tiste države članice, ki
so pravilno prenesle okvirne sklepe v nacionalno zakonodajo, ne morejo
izkoristiti določb o sodelovanju v odnosih s tistimi državami
članicami, ki tega niso storile pravočasno. Načelo vzajemnega
priznavanja, ki je dejansko temelj pravosodnega območja pravice, zahteva
vzajemni prenos in ne more delovati, če se instrumenti v dveh zadevnih
državah članicah ne izvajajo pravilno. Posledično bodo pri
sodelovanju z državo članico, ki sklepov ni prenesla pravočasno, tudi
tiste države članice, ki so to storile, morale še naprej uporabljati
ustrezne konvencije Sveta Evrope o transferju zapornikov EU ali kazni drugih
držav članic. 4. Predhodna ocena zakonov za prenos, o katerih je že bilo
prejeto obvestilo Na srečanju strokovnjakov z državami
članicami je postalo jasno, da je treba nekaterim vprašanjem in zakonskim
določbam nameniti dodatno pozornost. To so potrdile tudi predhodne analize
izvedbene zakonodaje držav članic, o katerih je Komisija že bila
obveščena. To poročilo se osredotoča na izbrane
člene, ki ob upoštevanju ciljev okvirnih sklepov tvorijo njihovo jedro.
Ker to poročilo zajema tri okvirne sklepe, so členi razvrščeni
glede na vsebino. Ker je to predhodna ocena, je še prezgodaj za
splošne ugotovitve o kakovosti izvajanja. Tudi zaradi dejstva, da veliko
število držav članic še ni izpolnilo svoje obveznosti glede prenosa
okvirnih sklepov v nacionalno zakonodajo. Poleg tega države članice do zdaj še nimajo
veliko praktičnih izkušenj pri uporabi okvirnih sklepov. V času
priprave poročila je Komisija prejela omejene okvirne informacije o
praktični uporabi okvirnih sklepov od treh držav članic (Belgije,
Finske in Nizozemske). Omejeni razpoložljivi številčni podatki kažejo na
to, da se sklep o transferju zapornikov že uporablja, medtem ko ni bilo
izvedenega še nobenega transferja na podlagi sklepa o pogojnih odločbah
in alternativnih sankcijah in sklepa o evropskem nalogu za nadzor. Prizadevanja držav članic, ki so
pravočasno prenesle okvirne sklepe v nacionalno zakonodajo, je treba
izpostaviti, pripombe, ki se nanašajo na take države članice, pa je treba
razumeti ob upoštevanju pristopa Evropske komisije k zagotavljanju pomoči
v postopku izvajanja. 4.1. Vloga zadevne osebe v postopku transferja (Člen 6 sklepa o transferju
zapornikov, člen 5 sklepa o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah in člen 9 sklepa o evropskem nalogu za nadzor) Zaradi pomembnosti socialne rehabilitacije kot
vodilnega načela okvirnih sklepov morajo izvedbene zakonodaje držav
članic zagotavljati, da se pri odločitvah o transferju zadevni osebi
ustrezno svetuje. Vendar člen 6 sklepa o transferju
zapornikov določa možnost transferja brez privolitve obsojene osebe v
nekaterih okoliščinah. Ker je to nov pristop v primerjavi s Konvencijo
Sveta Evrope iz leta 1983[9],
je pomembno, da so države članice to določbo pravilno prenesle v
nacionalno zakonodajo. Izvedbena zakonodaja mora zagotoviti, da se transfer
obsojene osebe brez privolitve obsojene osebe izvede le v treh omejenih
okoliščinah, kot je navedeno v tem členu. Obstajati morajo najmanj
določbe o upoštevanju mnenja obsojene osebe (kadar je še vedno v državi
izdajateljici), o informiranju obsojene osebe, o posvetovanju med pristojnimi
organi ter o možnosti, da organi države izvršiteljice podajo obrazloženo
mnenje. Iz predhodne analize izvedbene zakonodaje držav
članic je razvidno, da ni vedno izrecno določeno, da mora biti oseba
obveščena in da ji je treba dati možnost, da izrazi svoje mnenje, ki ga je
treba upoštevati. V skladu s sklepom o pogojnih odločbah in
alternativnih sankcijah je privolitev obsojene osebe vedno potrebna, razen
če se je oseba vrnila v državo izvršiteljico, pri čemer to pomeni
privolitev. To je pomembno, saj se ta okvirni sklep ne more uporabiti proti
volji zadevne osebe. Razlog za to je, da se ta okvirni sklep uporablja samo,
če je oseba, ki je že bila izpuščena na prostost v državi
izdajateljici in se želi vrniti v svojo matično državo kot „svobodna
oseba“, pripravljena sodelovati z nadzornimi organi. Enako velja za sklep o
evropskem nalogu za nadzor, ki se nanaša na fazo pred sojenjem, ko oseba še
vedno velja za nedolžno. Komisija bo ocenila, ali so države članice v
svoji izvedbeni zakonodaji pravilno vzpostavile učinkovit postopek, pri
katerem ima vlogo pri postopku transferja tudi obsojena oseba. 4.2. Načelo vzajemnega zaupanja: načeloma ni
prilagoditev izrečene kazni (Člen 8 sklepa o transferju
zapornikov, člen 9 sklepa o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah in člen 13 sklepa o evropskem nalogu za nadzor) Pomembno je najti pravo ravnotežje med
spoštovanjem prvotno izrečene kazni in pravno tradicijo držav članic,
tako da ne pride do konfliktov, ki lahko negativno vplivajo na delovanje
okvirnih sklepov. Ker okvirni sklepi temeljijo na medsebojnem zaupanju v pravne
sisteme drugih držav članic, je treba spoštovati odločbo sodnika v
državi izdajateljici in načeloma ne bi smelo priti do spremembe ali
prilagoditve te odločbe. Samo v primeru, da trajanje ali narava kazni
nista združljiva z nacionalnim pravom države izvršiteljice (kot je predpisani
najdaljši čas trajanja zaporne kazni), se kazen sme prilagoditi. Vendar pa
mora prilagojena kazen čim bolj ustrezati prvotni. Prilagojena kazen po
svoji naravi ali trajanju ne sme biti strožja od kazni, ki jo je izrekla država
izdajateljica. Nekatere države članice so povečale
možnosti prilagoditve z navedbo dodatnih pogojev (Latvija in Poljska). To
odpira možnost državi izvršiteljici, da oceni, ali kazen v državi izdajateljici
ustreza tisti, ki bi bila za to kaznivo dejanje običajno izrečena v
državi izvršiteljici. To je v nasprotju s cilji in smislom okvirnih sklepov. V zvezi s kaznimi brez odvzema prostosti je s sklepom
o pogojnih odločbah in alternativnih sankcijah zagotovljeno, da se
alternativna sankcija lahko prenese, tudi če tovrstna sankcija ne bi bila
za podoben prekršek izrečena v državi članici izvršiteljici. Poleg
tega, ker morajo države članice vseeno zagotoviti vsaj spremljevalne
ukrepe in alternativne sankcije, kot je navedeno v členu 4(1) tega
okvirnega sklepa, bo pozitiven stranski učinek tega spodbujanje in
približevanje alternativ na področju pripora v različnih državah
članicah. Predhodna ocena zakonodaj kaže, da nekatere države članice
niso v nacionalno zakonodajo prenesle vseh obveznih ukrepov (Bolgarija in
Poljska). Enako velja za sklep o evropskem nalogu za
nadzor, v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti vsaj šest obveznih
ukrepov, kot je navedeno v členu 8(1). Madžarska dovoljuje le prenos treh
nadzornih ukrepov v nacionalno zakonodajo. 4.3. Nadaljnje odločbe: razlike pri izvrševanju kazni (Člen 17 sklepa o transferju
zapornikov, člen 14 sklepa o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah in člen 18 sklepa o evropskem nalogu za nadzor) Koliko časa bo obsojena oseba dejansko
preživela v zaporu, je zelo odvisno od določb o zgodnjem in pogojnem
izpustu na prostost v državi izvršiteljici. Razlike med državami članicami
v zvezi s tem so velike, pri čemer je v nekaterih državah članicah
obsojena oseba izpuščena na prostost po dveh tretjinah prestane kazni, v
drugih pa že po eni tretjini. Člen 17 sklepa o transferju
zapornikov določa, da izvrševanje kazni, vključno z razlogi za
predčasen in pogojni izpust na prostost, ureja pravo države izvršiteljice.
Vendar pa mora ta država članica na zahtevo obvestiti državo članico,
ki je izrekla prvotno kazen, o pravilih države izvršiteljice o predčasnem
ali pogojnem izpustu na prostost. Če se država izdajateljica boji, da bi
po njenem mnenju transfer vodil k prezgodnji izpustitvi na prostost, se lahko
odloči, da ne izvede transferja zadevne osebe in prekliče potrdilo.
Zato je pomembno, da so države članice pravilno izpolnile to dolžnost v
zvezi s predložitvijo teh informacij na zahtevo, in sicer pred transferjem in
izvršitvijo kazni, kar pa ne velja za izvedbeno zakonodajo nekaterih držav
članic. Komisija bo prek zbirk podatkov ter v sodelovanju
z državami članicami in interesnimi skupinami spodbujala k izmenjavi
informacij o zgodnjem in pogojnem izpustu na prostost. 4.4. Obveznost sprejema transferja, razen kadar se uporabljajo
razlogi za zavrnitev (Člen 9 sklepa o transferju
zapornikov, člen 11 sklepa o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah in člen 15 sklepa o evropskem nalogu za nadzor) Ena od novih vidikov okvirnih sklepov je, da
načeloma nalagajo obveznost sprejema zahteve za transfer. To sledi iz
načela vzajemnega priznavanja, na katerem temeljijo okvirni sklepi, in se
kaže skozi skupno določbo okvirnih sklepov, da država izvršiteljica mora
priznati sodbo, ki jo posreduje država izdajateljica. Transferji se lahko
zavrnejo le v omejenih okoliščinah, namreč če se uporabljajo
razlogi za zavrnitev, kot je navedeno v različnih okvirnih sklepih. V
nasprotju s tem ne obstaja obveznost za državo izdajateljico, da posreduje
sodbo (glej člen 4(5) sklepa o transferju zapornikov). Predhodna analiza izvedbene zakonodaje v državah
članicah kaže, da obstajajo velike razlike pri prenosu razlogov za
zavrnitev v nacionalno zakonodajo. Nekatere države članice niso prenesle
vseh razlogov za zavrnitev v nacionalno zakonodajo, kot je navedeno v okvirnih
sklepih (Danska, Latvija, Luksemburg, Madžarska in Nizozemska), druge pa so
navedle dodatne razloge (Avstrija, Belgija in Danska). Nekatere države
članice so pravilno prenesle razloge za zavrnitev v nacionalno zakonodajo,
in sicer kot neobvezne za pristojni organ (Bolgarija, Finska in Latvija), druge
kot obvezne razloge (Avstrija, Italija, Malta in Slovaška), v tretji skupini pa
je končni rezultat kombinacija neobveznih in obveznih razlogov (Belgija,
Danska, Luksemburg, Madžarska, Nizozemska in Poljska). Navedba dodatnih razlogov za zavrnitev, ki so
obvezni, se zdi tako v nasprotju s predpisi kot namenom okvirnih sklepov. Glede vprašanja, ali bi morala biti uporaba
razlogov za zavrnitev neobvezna za pristojne organe, ki bodo sprejeli
odločitev o priznavanju in izvrševanju kazni, je v besedilu okvirnih
sklepov jasno navedeno, da pristojni organ „lahko“ zavrne priznanje sodbe in
izvršitev kazni, če obstajajo razlogi za zavrnitev. Iz besedila je
razvidno, da bi moral imeti pristojni organ diskrecijsko pravico, da za vsak
primer posebej odloči, ali se razlogi za zavrnitev uporabijo ali ne, ob upoštevanju
vidika socialne rehabilitacije, ki utemeljuje vse tri okvirne sklepe. Zato bi
bilo treba razloge za zavrnitev prenesti v nacionalno zakonodajo kot neobvezne
za pristojni organ. Ta pristop je v skladu s pristopom okvirnih
sklepov, ki zahtevajo, da mora transfer izboljšati možnosti socialne
rehabilitacije in se lahko opravi na izrecno zahtevo obtožene ali obsojene
osebe. V takem primeru obveznost, da se tak transfer zavrne, ker se uporablja
eden od razlogov za zavrnitev, običajno ne bi bila v interesu obsojene
osebe. 4.5. Roki (Člen 12 sklepa o transferju
zapornikov, člen 12 sklepa o pogojnih odločbah in alternativnih
sankcijah in člen 12 sklepa o evropskem nalogu za nadzor) Okvirni sklepi vzpostavljajo nov poenostavljen in
učinkovitejši sistem za transfer kazni, in sicer za spodbujanje in
pospeševanje pravosodnega sodelovanja. Zato določajo fiksne roke glede
transferjev. Roke bi morale države članice v nacionalno
zakonodajo pravo prenesti tako, da bi se postopek do pravnomočnosti
odločbe, vključno s pritožbenim postopkom, moral praviloma
zaključiti v določenem roku. Prekoračitev roka je
upravičena samo v izjemnih okoliščinah. Čeprav je skupni cilj vseh držav članic
zagotovitev, da imajo obsojene osebe dostop do pravnega varstva in pravnih
sredstev v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo, Avstrija, Madžarska in
Latvija v svojo izvedbeno zakonodajo niso vključile določbe o
najdaljšem roku za odločbe sodišča v primeru pritožbenega postopka
glede transferjev. Države članice bi morale zagotoviti, da je
vključevanje pravnih sredstev v njihov sistem uravnoteženo ob upoštevanju
pomena spoštovanja rokov iz okvirnih sklepov[10]. 4.6. Povezava med okvirnimi sklepi in evropskim nalogom za
prijetje (Člen 25 sklepa o transferju
zapornikov in člen 21 sklepa o evropskem nalogu za nadzor) Člen 25 sklepa o transferju
zapornikov v povezavi s členoma 4(6) in 5(3) sklepa o
evropskem nalogu za prijetje omogoča državi članici, da zavrne
predajo osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje (ali omogoča
predajo pod pogojem, da je treba osebo vrniti v to državo članico),
če je zahtevana oseba državljan ali prebivalec ali oseba, ki v tej državi
članici prebiva, če se navedena država članica zaveže, da bo
izvršila zaporno kazen v skladu s sklepom o transferju zapornikov. Nekatere države članice v svoji izvedbeni
zakonodaji niso določile, da je treba v omenjenih primerih uporabljati
njihove notranje določbe, s katerimi se prenaša v nacionalno zakonodajo
sklep o transferju zapornikov (Danska, Latvija, Luksemburg, Madžarska, Malta,
Poljska in Slovaška). Avstrija to možnost določa le za primere, ko se
prošnja za predajo nanaša na njene lastne državljane. Avstrija to možnost
dovoljuje, kadar se zahteva za predajo nanaša na njene državljane. Namesto da
bi spoštovala obveznost izvrševanja kazni, kot je bila izrečena v državi
izdajateljici, si Nizozemska pridržuje pravico, da oceni, ali izrečena
zaporna kazen ustreza tisti, ki bi bila za to kaznivo dejanje izrečena na
Nizozemskem. Zdi se, da je to tako v nasprotju s predpisi kot namenom okvirnih
sklepov. Člen 21 sklepa o evropskem nalogu za
nadzor omogoča možnost izdaje evropskega naloga za prijetje, da bi se
vrnila oseba, ki mora na sodno obravnavo, ali če se je ta dolžna vrniti,
ker ne izpolnjuje pogojev, ki so predpisani z evropskim nalogom za nadzor.
Člena 21 v svojo nacionalno zakonodajo niso prenesle vse države
članice (Madžarska, Latvija in Poljska). To je treba obžalovati glede na dejstvo, da bi bil
evropski nalog za nadzor po svoji naravi zelo koristen, ker bi osebam, ki
čakajo na sojenje zaradi razmeroma majhnih prekrškov, omogočil, da se
vrnejo domov. Ob upoštevanju tega dejstva je v členu 21 sklepa o
evropskem nalogu za nadzor izrecno opuščena običajna zahteva
evropskega naloga za prijetje v zvezi s tem, da je za kaznivo dejanje, za
katero je izdan evropski nalog za prijetje, običajno izrečena zaporna
kazen najmanj 12 mesecev[11]. 4.7. Izjave o prehodni določbi (Člen 28 sklepa o transferju
zapornikov) Člen 28 sklepa o transferju
zapornikov omogoča državam članicam, da ob sprejetju okvirnega
sklepa podajo izjavo o tem, da bodo v zvezi s pravnomočnimi sodbami,
izdanimi pred določenim datumom (in sicer najpozneje do
5. decembra 2011), še naprej uporabljale obstoječe pravne
instrumente o transferju obsojenih oseb. Datum sprejetja teh okvirnih sklepov
je bil 27. november 2008. Iz informacij, ki so bile poslane Komisiji, je
razvidno, da so take izjave podale štiri države članice (Irska, Malta,
Nizozemska in Poljska). Vendar so Irska, Malta in Poljska po zadnjih
informacijah, ki jih je prejela Komisija, podale izjavo po datumu sprejetja
tega okvirnega sklepa, in sicer 27. novembra 2008. Po mnenju Komisije
te izjave niso veljavne in bi države članice morale nemudoma odstraniti
navedeni rok iz svojih veljavnih ali predlaganih izvedbenih zakonodaj. 5. Novo pravno okolje za zagotovitev praktičnega
izvajanja zakonodaje v okviru tretjega stebra O okvirnih sklepih, ki so bili sprejeti v okviru
tako imenovanega „tretjega stebra“, so se soglasno dogovorile vse države
članice, ki so se zavezale, da jih prenesejo v nacionalno zakonodajo pred
iztekom roka za prenos. Države članice so zato oblikovale pravni red,
ki je zanje enako zavezujoč kot na drugih področjih prava EU,
četudi ni na voljo mehanizma za izvrševanje do izteka prehodnega obdobja
iz Protokola št. 36 k Lizbonski pogodbi. Skupni cilj je, da se izvršna moč prava EU,
vključno z ukrepi, sprejetimi v okviru tretjega stebra, med državami
članicami glede na stopnjo prenosa v nacionalni pravni red ne more
razlikovati, ne da bi bilo s tem ogroženo doseganje učinkovitega
pravosodnega sodelovanja. S 1. decembrom 2014 bo imelo
Sodišče EU polno pristojnost, vključno s prehodnimi odločbami o
razlagi zakonodaje na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v
kazenskih zadevah. Komisija in države članice bodo imele pravico, da
začnejo postopke za ugotavljanje kršitev proti tistim državam
članicam, ki ne izvajajo prava EU ali ga niso pravilno prenesle v
nacionalno zakonodajo. Te nove možnosti bodo še posebej velikega pomena
za najpomembnejše dele zakonodaje, ki so na področju kazenskega pravosodja
veljali pred Lizbonsko pogodbo in med katere po mnenju Komisije spadajo tudi
trije okvirni sklepi. 6. Sklep Čeprav Komisija priznava dosedanja
prizadevanja nekaterih držav članic, raven izvajanja teh treh pomembnih
zakonodajnih delov še zdaleč ni zadovoljiva. Cilja razvoja območja svobode, varnosti in
pravice za vse državljane EU, kot je določeno v členu 3 Pogodbe
o Evropski uniji, ni mogoče doseči, če države članice ne
izvajajo pravilno instrumentov, o katerih so se dogovorile. Delni in nepopoln prenos okvirnih sklepov v
nacionalno zakonodajo ovira uporabo načela vzajemnega priznavanja na
področju kazenskega pravosodja. Poleg tega krši legitimna
pričakovanja državljanov EU, saj s tem izgubijo dragoceno orodje za zmanjševanje
negativnega vpliva na svoje življenje, če so osumljeni ali obtoženi v
drugi državi članici, in sicer zlasti tisti državljani, za katere se
uporablja evropski nalog za prijetje v fazi pred sojenjem. Hkrati ni
mogoče doseči cilja okvirnih sklepov v zvezi z zagotavljanjem
pravice, če ni mogoče okrepiti socialne rehabilitacije osumljene ali
obdolžene osebe. Poleg tega je treba obžalovati pozen prenos
okvirnih sklepov v nacionalno zakonodajo, saj bi lahko privedli do skrajšanja
časa trajanja zapornih kazni, ki jih izrečejo sodniki za nerezidente. To bi lahko ne le
zmanjšalo prezasedenost zaporov in s tem izboljšalo pogoje v priporu, ampak
posledično– tudi –omogočilo znatne prihranke v okviru proračuna
držav članic, ki ga porabijo za zapore. Ob upoštevanju pristojnosti Komisije, da lahko s
1. decembrom 2014 začne postopek za ugotavljanje kršitev, je za
vse države članice izjemnega pomena, da proučijo to poročilo in
Komisiji zagotovijo vse nadaljnje ustrezne informacije, da bi izpolnili svoje
obveznosti v skladu s Pogodbo. Komisija poleg tega spodbuja tiste države
članice, ki so ji sporočile, da pripravljajo ustrezno zakonodajo, naj
te nacionalne ukrepe čim prej sprejmejo in Komisijo o njih uradno
obvestijo. Komisija poziva vse države članice, ki tega še niso storile,
naj v največji možni meri sprejmejo hitre ukrepe za prenos teh okvirnih
sklepov v nacionalno zakonodajo. Poleg tega poziva tiste države članice,
ki so okvirne sklepe prenesle nepravilno, naj pregledajo in uskladijo svojo
nacionalno izvedbeno zakonodajo z določbami okvirnih sklepov. [1] Okvirni sklep Sveta 2008/947/PNZ, ki je bil sprejet
27. novembra 2008 (UL L 327, 5.12.2008, str. 27). [2] Okvirni sklep Sveta 2008/947/PNZ, ki je bil sprejet
27. novembra 2008 (UL L 337, 16.12.2008, str. 102). [3] Okvirni sklep Sveta 2009/947/PNZ, ki je bil sprejet
23. oktobra 2009 (UL L 294, 11.11.2009, str. 20). [4] COM(2011) 327 final: http://ec.europa.eu/justice/newsroom/criminal/opinion/110614_en.htm. [5] Datum izteka prehodnega obdobja iz Protokola št. 36
k Lizbonski pogodbi (glej oddelek 5). [6] Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne
13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih
predaje med državami članicami (sklep o evropskem nalogu za prijetje),
UL L 190, 18.7.2002, str. 1. [7] Nekatere države članice so Komisijo obvestile o
postopku priprave ustrezne zakonodaje na nacionalni ravni. Vendar ni nobena od
teh držav članic sprejela zakonodaje ali glede tega obvestila Komisijo
pred julijem 2013. [8] Glej sodbo Sodišča EU z dne
16. junija 2005 v zadevi C-105/03, Pupino. [9] Dodatni protokol k tej konvenciji, podpisan leta 1997,
je že določal transfer zapornikov brez njihovega soglasja v omejenih
okoliščinah. Vendar tega protokola niso ratificirale vse države
članice. [10] Glej sodbo Sodišča EU z dne 30. maja 2013 v
zadevi C-168/13 PPU, Jeremy F. proti Premier ministre. [11] Glej člen 2(1) sklepa o evropskem nalogu za
prijetje.