KAZALO

1. Uvod – ozadje tega poročila 2

2. Uporaba direktive 3

2.1. Država porekla, prosti pretok in svoboda izražanja 3

2.2. Cilji javnih politik: varstvo mladoletnikov in spodbujanje k sovraštvu 4

2.3. Avdiovizualne medijske storitve za vse: dostopnost 4

2.4. Svoboda izražanja: pravica do obveščanja 4

2.5. Kulturna raznolikost: spodbujanje evropskih in neodvisnih del 4

2.6. Komercialna sporočila 5

2.7. Samoregulativne pobude 7

3. Najnovejši tehnološki razvoj in širitev trga avdiovizualnih medijskih storitev v Evropi 8

4. Sklepne ugotovitve 9

1. UVOD – OZADJE TEGA POROčILA

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD) v členu 33 Komisijo poziva, naj Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru pošilja redna poročila o izvajanju te direktive. To je prvo poročilo o izvajanju AVMSD, ki se nanaša na obdobje 2009–2010[1].

V prvem delu poročila je obravnavano preteklo izvajanje direktive, vključno z vprašanji o učinkovitosti kvalitativnih pravil o oglaševanju v sektorju, v katerem se ponudba in odzivi posameznikov spreminjajo. Kjer so v oceni navedene možnosti za izboljšanje, to ne izpodbija logike ukrepov AVMSD, temveč pomeni, da so potrebna bolj učinkovita sredstva. Poročilo tako predstavlja temelj za okrepitev baze dokazov za ta namen.

V drugem delu je obravnavan pričakovani vpliv pomembnih tehnoloških sprememb na regulativni okvir, saj se tradicionalna radiodifuzija in internet hitro zbližujeta.

AVMSD želi zagotoviti prost pretok avdiovizualnih medijskih storitev kot instrument notranjega trga, tj. pravico do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter ob tem hkrati zaščititi pomembne cilje javne politike.

AVMSD določa minimalne zahteve za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev in omogoča prost pretok avdiovizualnih medijskih storitev po vsej Evropi. V nekaterih primerih AVMSD usklajuje koncepte (npr. oglaševalski vložek), v drugih primerih pa ne posega v pristojnost držav članic, da določijo posebne zahteve glede na nacionalne razmere in tradicijo (npr. škodljive vsebine za mladoletnike).

Evropski regulativni okvir za avdiovizualne medijske storitve v splošnem dobro služi državljanom in podjetjem.

Podjetjem je zagotovil trden pravni okvir, ki ga ponudniki medijskih storitev potrebujejo za sprejemanje poslovnih odločitev. Od uvedbe regulativnega okvira do danes je trg z majhnega števila ponudnikov storitev zrastel na več kot 7 500 izdajateljev televizijskega programa. Poleg tega je omogočil razvoj in rast „videostoritev na zahtevo“. Po oceni pristojnih regulativnih organov je število storitev na zahtevo v EU januarja 2012 znašalo najmanj 650.

Februarja 2012[2] je bilo število spletnih „videostoritev na zahtevo“[3] (brez časovno zamaknjenih TV-storitev, novičarskih storitev, oddaj za odrasle, filmskih napovednikov, oddaj za nakupe od doma in storitev z lastno blagovno znamko, kot so YouTube, Dailymotion in iTunes) v EU ocenjeno na 251.

Z vidika državljana sta se dostop do programov in ponudba avdiovizualnih storitev znatno povečala. Leta 2009 se je čas gledanja televizije povečal v skoraj vseh državah članicah – dnevno povprečje v Avstriji je znašalo 145 minut, na Madžarskem 265 minut.

Zadnja revizija direktive (2005–2007) je odgovorila na zbliževanje vseh avdiovizualnih medijev in je storitve na zahtevo umestila v regulativni okvir. Sedanji izziv je spremljati razvoj trga in novih poslovnih modelov, da bi zakonodajni okvir še naprej zagotavljal prave pogoje za rast in doseganje ciljev javne politike.

Kot odgovor na poziv Evropskega sveta k razvoju načrta za pravi digitalni enotni trg v Evropi do leta 2015 in kot del Unijine strategije Evropa 2020 za rast in delovna mesta ter evropske digitalne agende kot njene vodilne pobude bo Evropska komisija začela razpravo o izzivih in priložnostih za zbliževanje.

2. UPORABA DIREKTIVE

AVMSD je instrument notranjega trga, ki pravico do zagotavljanja avdiovizualnih storitev združuje s pravico do svobode izražanja in obveščanja ter zaščito pomembnih ciljev javnega interesa.

Obvestilo o prenosu AVMSD v nacionalno zakonodajo je do konca leta 2011 poslalo skupaj 23 držav članic, od tega jih je dvajset direktivo preneslo v celoti. Tri države članice morajo še uvesti nekatere spremembe v svojo zakonodajo za uskladitev z Direktivo. Ukrepi, ki sta jih sporočili dve državi članici, se še vedno preučujejo. Zaradi nesporočenih ukrepov za prenos je bilo ob koncu leta 2011 v obravnavi sedem postopkov za ugotavljanje kršitev.

V letu 2011 je Komisija v zvezi z različnimi vprašanji pisala 24 državam članicam in jih prosila za podatke o njihovem izvajanju AVMSD. Sledila so srečanja z zadevnimi državami članicami.

2.1. Država porekla, prosti pretok in svoboda izražanja (členi 2, 3 in 4)

Pravila notranjega trga ter pravica do svobode izražanja in obveščanja so v praksi združeni v načelu države porekla v členu 2 AVMSD. Za storitve, ki so v skladu z zakonodajo države članice, v kateri imajo njihovi ponudniki sedež, je zagotovljen prost pretok v Evropi brez drugega nadzora s strani države članice prejemnice.

Vendar pa ta prosti pretok storitev ni neomejen. Direktiva določa zaščitne klavzule za državo prejemnico, da se zaščitijo družbeni interesi bistvenega pomena, kot sta varstvo mladoletnikov in prepoved spodbujanja k sovraštvu. Dejansko lahko države članice sprejmejo zaščitne ukrepe, če televizijska radiodifuzija, ki izvira iz druge države članice, očitno, resno in huje krši pravila Direktive o varstvu mladoletnikov ali spodbujanju k sovraštvu. Podobna določba obstaja za storitve na zahtevo.

Svoboda in pluralnost medijev sta bistveni značilnosti demokratičnih družb in v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah izrecno priznani kot del pravice do svobode izražanja in obveščanja. Zlasti pri uporabi možnosti iz člena 4(1) AVMSD, da uporabijo strožje predpise za ponudnike v njihovi pristojnosti, morajo države članice ravnati v skladu s temi temeljnimi načeli. Te ugotovitve so bile osnova za razpravo o novi medijski zakonodaji o obveznostih uravnoteženega poročanja in pravilih o žaljivih vsebinah med Komisijo in madžarskimi organi. Med drugim so se Komisija in madžarski organi oblasti dogovorili za nekatere spremembe drugih določb, ki bi lahko pomenile kršitev AVMSD in/ali pravil o prostem pretoku storitev in ustanavljanju[4].

2.2. Cilji javnih politik: varstvo mladoletnikov in spodbujanje k sovraštvu (členi 6, 12 in 27)

Prepoved spodbujanja k sovraštvu na podlagi rase, spola, vere ali državljanstva je ključni cilj javnih politik, za katerega si prizadeva AVMSD. V referenčnem obdobju se je ta določba uporabljala pri večkratnem predvajanju gradiva na satelitskem programu Al Aqsa v francoski pristojnosti, ki je spodbujalo k antisemitskemu sovraštvu.

Komisija je posredovala in francoski regulativni organ je francoskemu ponudniku satelitske zmogljivosti Eutelsatu naložil, naj preneha ponovno prenašati televizijo Al Aqsa TV, ta pa je nato prenehala prenašati takšne oddaje v Evropi.

2.3. Avdiovizualne medijske storitve za vse: dostopnost (člen 7)

Dostopnost avdiovizualnih medijskih storitev za vse državljane EU je še en ključni cilj, za katerega si prizadeva AVMSD, saj zahteva postopno izboljšanje dostopa za slušno prizadete in slabovidne. Vse države članice so že sprejele ustrezna pravila. Pri izvajanju teh pravil pa se odraža raznovrstnost tržnih pogojev. Medtem ko imajo nekatere države članice zelo podrobna zakonska ali samoregulativna pravila, imajo druge le zelo splošne določbe ali pa obveznost dostopnosti omejujejo na storitve javnih radiotelevizij.

2.4. Svoboda izražanja: pravica do obveščanja (člena 14 in 15)

Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščanja o dogodkih velikega pomena, lahko države članice pripravijo seznam dogodkov, za katere menijo, da so velikega pomena za njihovo družbo. Seznam dogodkov in ukrepe mora odobriti Komisija.

FIFA in UEFA sta se pri Sodišču EU pritožili na sklepe, ki jih je Komisija sprejela glede seznamov pomembnih dogodkov v Belgiji in Združenem kraljestvu. Pritožba se je nanašala na vključitev celotnega finala svetovnega in evropskega prvenstva v nogometu na ta seznama.

Sodišče EU je odločilo, da se temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi nadrejenega javnega interesa, v tem primeru je to pravica javnosti do obveščanja kot element svobode izražanja in obveščanja[5].

Sodišče EU je natančno proučilo elemente, ki so mu bili predloženi, in potrdilo veljavnost sklepa Komisije o seznamih dogodkov velikega pomena v Belgiji in Združenem kraljestvu v zvezi z vključitvijo celotnega finala svetovnega in evropskega prvenstva v nogometu.

2.5. Kulturna raznolikost: spodbujanje evropskih in neodvisnih del (členi 13, 16 in 17)

Za spodbujanje kulturne raznolikosti morajo izdajatelji televizijskega programa večino svojega oddajnega časa rezervirati za evropska dela. Prav tako morajo rezervirati vsaj 10 % svojega oddajnega časa ali programskega proračuna za evropska dela neodvisnih producentov. Podobna obveznost velja za „videostoritve na zahtevo“. Komisija redno poroča o izvajanju teh obveznosti.

Iz zadnjega poročila[6] je razvidno, da se je v vsej EU povprečni oddajni čas evropskih del z 62,6 %, kolikor je znašal leta 2007, leta 2008 povečal na 63,2 %. Med leti 2005 in 2008 se je ustalili na zadovoljivi ravni. Povprečni delež neodvisnih del, ki so jih predvajali vsi evropski programi, se je leta 2008 v primerjavi z letom 2007 (35,3 %) rahlo znižal (34,9 %). Splošni srednjeročni trend (2005–2008) kaže prav tako na rahel upad neodvisnih del. Kljub temu pa doseženi rezultati potrjujejo zadovoljivo izvajanje člena 17.

Nekatere države članice so v nacionalno zakonodajo vključile strožja ali dodatna pravila, ki predpisujejo večji delež evropskih del, neodvisnih del ali produkcij v uradnem jeziku države[7]. Španska zakonodaja na primer predpisuje, da izdajatelji televizijskega programa odstotek prihodkov iz poslovanja namenijo za predfinanciranje evropskih kinematografskih filmov in televizijskih filmov, pri čemer je 60 % teh sredstev rezerviranih za produkcijo del v enem od uradnih jezikov Španije. To obveznost so izpodbijali pred Evropskim sodiščem[8]. Sodišče je potrdilo, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi varujejo in podpirajo enega ali več uradnih jezikov kot del svoje kulturne politike.

2.6. Komercialna sporočila (členi 10, 11 in 19 do 25)

Delež na televiziji predvajanih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme presegati 12 minut na uro. Uporaba tega pravila je spodbudila razprave o pojmu „oglaševalski vložek“. Pri spremljanju oglaševalskih praks v Španiji se je pokazalo, da se uporabljajo posebne oblike komercialnih sporočil, ki so jasno promocijske, t. i. „anuncios publicitarios de patrocinio“, „microespacios“, „merchandising spots“, „telepromotion spots“ in „morphing spots“, ki se po navedbah španskih organov ne štejejo za oglaševalske vložke in zato pravilo 12 minut zanje ne velja.

V skladu s stališčem Komisije je Sodišče ugotovilo, da je oglaševalski vložek kakršna koli oblika oglaševanja, predvajana med oddajami ali premori, razen če gre za drugo obliko oglaševanja, ki jo izrecno ureja AVMSD, ali če mora zaradi načina predstavitve trajati dlje kot oglaševalski vložek, pod pogojem, da bi uporaba omejitev, predpisanih za oglaševalske vložke, to obliko oglaševanja neupravičeno postavila v manj ugoden položaj[9]. To pomeni, da je Sodišče sprejelo široko in enotno razlago pojma „oglaševalski vložek“ v skladu z namenom člena 23 AVMSD, ki želi gledalca zaščititi pred čezmernim oglaševanjem.

Komisija je v referenčnem obdobju spremljala oglaševalske prakse v osmih državah članicah. V številnih državah članicah so 12-minutno omejitev oglaševalskih vložkov redno kršili. Na podlagi teh ugotovitev so bile zadevnim državam članicam poslani uradni dopisi, razprave pa še potekajo. Komisija bo še naprej spremljala, ali države članice spoštujejo 12-minutno pravilo, in po potrebi začela postopke za ugotavljanje kršitev[10].

Pri nadzoru oglaševalskih praks je bila med drugim razkrita vrsta vprašanj na področju komercialnih sporočil glede sponzoriranja, samooglaševanja in promocijskega prikazovanja izdelkov. To pomeni, da je treba pojasniti pravila, ki urejajo različne oblike komercialnih sporočil.

Izvajanje kvalitativnih določb o oglaševanju so prvič spremljali ločeno v referenčnem obdobju. Ustrezne določbe se nanašajo na oglaševanje alkohola, diskriminacijo na podlagi spola in oglaševanje, namenjeno mladoletnikom. Kot najprimernejša metodologija je bila izbrana analiza vsebine[11].

V nadzorovanih državah članicah predstavlja oglaševanje alkohola med 0,8 % in 3 % celotne oglaševalske dejavnosti v avdiovizualnih medijskih storitvah glede na skupno število vložkov, predvajanih v nadzorovanem obdobju. Pri uporabi ustrezne določbe AVMSD je bilo ugotovljenih zelo malo primerov jasnih kršitev. Vendar pa je pomemben delež (več kot 50 %) oglaševalskih vložkov vseboval elemente, ki bi lahko bili povezani z nekaterimi značilnosti, ki jih AVMSD prepoveduje, čeprav glede na podrobne zahteve AVMSD kratkoročno niso predstavljali jasnih kršitev.

Pri izvajanju zahtev AVMSD za oglaševanje alkohola je 22 držav članic sprejelo nekoliko strožja pravila za oglaševanje alkohola[12] v za programe, oglaševane izdelke ali časovne intervale.

AVMSD ureja tudi oglaševanje, namenjeno otrokom. Avdiovizualna komercialna sporočila ne smejo povzročati telesne ali moralne škode mladoletnikom. To pomeni, da ne smejo: neposredno spodbujati mladoletnikov, da zaradi svoje neizkušenosti ali lahkovernosti kupujejo ali najemajo proizvode ali storitve; mladoletnikov neposredno spodbujati, da prepričujejo svoje starše ali druge, naj kupujejo oglaševano blago ali storitve; izkoriščati zaupanje mladoletnikov v starše, učitelje ali druge osebe; ali nepremišljeno prikazovati mladoletnike v nevarnih situacijah.

Analiza vsebine 100 najpogosteje predvajanih oglaševalskih vložkov je pokazala, da so bile določbe Direktive o varstvu mladoletnikov pri oglaševanju redko kršene. Kot pri oglaševanju alkohola so bile zaradi natančne formulacije zadevne določbe AVMSD le redko kršene. Vendar pa se tehnike oglaševanja, usmerjene v mladoletnike, pogosto uporabljajo pri televizijskem oglaševanju.

Pet držav članic prepoveduje oglaševanje v otroških oddajah. Štiri države članice oglaševanje v otroških oddajah delno prepovedujejo ali drugače omejujejo v določenih časovnih intervalih ali za določene izdelke, sedem držav članic pa v otroških oddajah prepoveduje prikazovanje logotipov sponzorjev[13].

Glede na navedeno je primerno, da se v letu 2013 posodobi razlagalno sporočilo Komisije o nekaterih vidikih določb o televizijskem oglaševanju iz Direktive o televiziji brez meja[14]. Pri posodobitvi bodo upoštevane izkušnje, pridobljene v okviru platforme EU o prehrani in foruma o alkoholu in zdravju, ter opravljeno delo na področju vedenjskega oglaševanja. Potrebne bodo nadaljnje raziskave, da se oceni učinek komercialnih sporočil (zlasti za alkoholne pijače) na izpostavljenost in potrošniško vedenje mladoletnikov ter učinkovitost omejitev Direktive pri doseganju potrebnega varstva, pri čemer bo treba upoštevati razmerje med koristmi in stroški nadzora. Komisija bo potrebne raziskave začela izvajati leta 2013.

Drugo vprašanje, ki ga AVMSD obravnava na področju komercialnih sporočil, je diskriminacija na podlagi spola, rase ali etničnega porekla, državljanstva, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Taka diskriminacija je prepovedana. Drug vidik diskriminacije je sistematično povezovanje določene kategorije prebivalstva z določenimi vlogami ali vedenjem. V osmih državah članicah je bila opravljena analiza spolne diskriminacije in stereotipov o spolih v 100 najpogosteje predvajanih oglaševalskih vložkih. Stereotipni prikaz vloge spolov je bil ugotovljen v 21 % do 36 % analiziranih vložkov. Vendar pa v nekaterih državah članicah številna delovna mesta, poklice ali proizvode bolj sistematično povezujejo z določenim spolom kot v drugih državah. Nobena od spremljanih držav ni imuna na take stereotipne predstave.

Države članice in zainteresirane strani so zastavile vprašanje, ali čezmejno predvajanje oglaševanja iger na srečo sodi med področja, ki jih ureja AVMSD. Člen 1(1)(h) naj bi zajel vse oblike avdiovizualnih komercialnih sporočil, ki so opredeljena kot „slikovne podobe z ali brez njega, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe fizične ali pravne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost“. Vendar pa se AVMSD ne uporablja za storitve na področju igralništva kot take.

2.7. Samoregulativne pobude (člen 4(7))

Še en pomemben element AVMSD je sklicevanje na alternativne oblike urejanja s samoregulativnimi in koregulativnimi pobudami, zlasti na področju oglaševanja. Te ureditve morajo splošno sprejeti glavne zainteresirane strani v zadevnih državah članicah in morajo omogočati učinkovito izvajanje. V vseh državah članicah razen dveh obstajajo modeli samoregulacije in koregulacije ali pa so določbe o spodbujanju neposredno vključene v medijsko zakonodajo[15].

Za oglaševanje in trženje živil, namenjeno otrokom, se samoregulativne prakse spodbujajo tudi na ravni EU v okviru platforme EU za prehrano, telesne dejavnosti in zdravje. Platforma je skupno prejela več kot 300 zavez zainteresiranih strani[16]. Odgovorna komercialna sporočila za alkoholne pijače predstavljajo tudi 25 % od več kot 200 zavez, ki so jih sklenili člani Evropskega foruma za alkohol in zdravje. Samoregulacija trženja in oglaševanja alkoholnih pijač se je tako bistveno izboljšala glede vključenosti medijskih storitev in držav članic. Nadaljnje delo bo pokazalo, kako zelo te pobude prispevajo k doseganju zahtevane ravni zaščite in ali je treba uvesti skupne opredelitve pojmov, da bi povečali njihovo učinkovitost. V oceni platforme za prehrano, telesne dejavnosti in zdravje[17] je bilo ugotovljeno, da je bil s pobudami zainteresiranih strani na področju trženja in oglaševanja dosežen velik napredek, vendar pa bi njihov učinek lahko še bolj okrepili. V okviru teh platform bo Komisija podpirala določitev strožjih mej glede starosti in gledalcev za oglaševanje in trženje ter doslednejša prehranska merila med podjetji. Države članice imajo pomembno vlogo pri oblikovanju samoregulativnih pristopov pod okriljem industrije, zlasti v zvezi z učinkovitim in dobro financiranim upravljanjem kodeksov in obravnavanjem pritožb.

Na bolj specifičnem področju avdiovizualnih komercialnih sporočil v otroških oddajah za sladka, mastna ali slana živila ali pijače morajo države članice spodbujati ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev k vzpostavitvi kodeksov ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili v otroških oddajah.

3. NAJNOVEJšI TEHNOLOšKI RAZVOJ IN šIRITEV TRGA AVDIOVIZUALNIH MEDIJSKIH STORITEV V EVROPI

Pojav povezane ali hibridne televizije, ki v sodobne televizijske sprejemnike vključuje funkcije interneta in spleta 2.0, zaznamuje novo fazo zbliževanja interneta in televizije. Medtem ko nekateri ponudniki nudijo omejeno število aplikacij brez pravega dostopa do interneta, drugi ponujajo prost dostop do avdiovizualnih vsebin na internetu.

Več pomembnih operaterjev iz ZDA bo začelo zagotavljati storitve v EU, nastanek teh novih platform pa bo nedvomno povečal pritisk konkurence na oblikovanje, financiranje in maloprodajo del EU.

Storitve povezane televizije so trenutno na voljo v Nemčiji in Italiji, kmalu pa jih bodo uvedli v Franciji in Združenem kraljestvu. Uporaba povezane televizije je še vedno omejena. Čeprav je veliko televizijskih sprejemnikov, ki jih danes prodajajo, mogoče povezati, jih je le 20 do 30 % dejansko povezanih na splet. Ker število državljanov, ki imajo dostop do hitrejšega interneta, ter povezanih naprav in dostopnih vsebin vedno bolj narašča, je mogoče pričakovati, da bo tržni delež povezane televizije v naslednjih nekaj letih dokaj hitro rastel.

Poleg tradicionalne televizije pa povezane naprave, vključno s tabličnimi računalniki, pametnimi telefoni in konzolami, potrošnikom zagotavljajo tudi dostop do videostoritev na zahtevo z aplikacijami in časovno zamaknjenih televizijskih storitev prek lastnih hibridnih radiodifuzijskih/širokopasovnih platform izdajateljev televizijskega programa. Po ocenah naj bi bilo do konca leta 2011 v Evropi 47 milijonov aktivnih povezanih domačih naprav, vključno s sprejemniki povezane televizije, igralnimi konzolami, samostojnimi televizijskimi digitalnimi pretvorniki, predvajalniki diskov blu-ray in televizijski digitalnimi pretvorniki plačljive TV[18].

Novih priložnosti in izzivov, ki jih prinaša prehod na povezano televizijo, je veliko: doseganje enakih konkurenčnih pogojev, vprašanja standardizacije, dostop do ustreznih platform, stroški menjave in vezave, nadzor nad oglaševanjem in vsebino, vpliv na učinkovitost ukrepov za spodbujanje evropskih del, vprašanja pravic intelektualne lastnine[19], varstvo mladoletnikov, varstvo podatkov in medijska pismenost ranljivih skupin.

Ta tehnološki razvoj lahko zabriše meje med radiodifuzijo in prenosom avdiovizualnih vsebin OTT. Regulativni okvir AVMSD bo treba ponovno preučiti glede na nastajajoče vzorce gledanja in prenosa. Treba je ohraniti enako raven zaščite za različna avdiovizualna medijska okolja ter pri tem upoštevati njihove posebnosti. Nedavne študije kažejo, da imajo potrošniki pri uporabi digitalnih vsebin, vključno z avdiovizualnimi mediji, velike težave, zlasti pri dostopu do vsebin, zaradi nejasnih ali pomanjkljivih informacij in premalo kakovostnih vsebin[20]. Gledalci imajo tudi visoka pričakovanja glede urejanja vsebin televizijskih programov in z njimi povezanih „videostoritev na zahtevo“ ter časovno zamaknjenih TV-storitev[21]. Za storitve na zahtevo Direktiva že zagotavlja enako visoke ravni zaščite pri številnih vprašanjih, vključno s podatki o ponudniku storitev, popolno prepovedjo spodbujanja k sovraštvu in kakovostnih standardov za avdiovizualna komercialna sporočila.

Pomemben element, pri katerem je opaziti napredek, je raven medijske pismenosti. Medijska pismenost je sposobnost dostopanja do medijev in medijskih vsebin, njihovega razumevanja in kritičnega vrednotenja ter komuniciranja v različnih kontekstih. Pri nadzoru, opravljenem za Komisijo v referenčnem obdobju[22], je bilo ugotovljeno, da ima 28 % prebivalstva EU osnovno raven kritičnega razumevanja, 41 % srednjo in 31 % visoko raven.

Precejšen del prebivalstva (75 %–80 %) ima precej kritičen pogled na avdiovizualne medijske storitve in se zaveda predpisov na tem področju. Vendar pa obstajajo skupine prebivalstva (ljudje brez internetne povezave, mladi, ljudje z nizkimi dohodki), pri katerih je raven medijske pismenosti in regulativne ozaveščenosti očitno precej nižja. Glede mlajših starostnih skupin in njihovega zaznavanja oglaševanja je bilo v študiji ugotovljeno, da je starost eden od pomembnih, vendar ne edini dejavnik za prepoznavanje oglaševanja. Oglaševalska pismenost pomaga mladim prepoznati namen prodaje, prepoznavanje bolj prefinjenih tehnik pa je bolj zapleteno in navadno presega sposobnosti večine otrok.

Glede na navedeno je treba pozorno spremljati tehnološki razvoj. Predhodne razprave so že potekale z delovno skupino regulativnih organov EU na področju avdiovizualnih medijskih storitev in s Kontaktnim odborom. Nadaljnje razprave z zainteresiranimi stranmi naj bi pripomogle k temu, da bi evropska politika oblikovala odgovor, s katerim bi čim bolj povečala priložnosti za državljane in evropski avdiovizualni sektor ter obravnavala izzive politik, ki jih ustvarja povezana televizija.

Komisija bo v prihodnjih mesecih okrepila svojo analizo in začela širše posvetovanje o dokumentih o politiki povezane televizije.

4. SKLEPNE UGOTOVITVE

Na splošno je evropski zakonodajni okvir za avdiovizualne medijske storitve ujel pravo ravnovesje in dobro služi državljanom ter podjetjem.

Vendar je treba nekaterim točkam nameniti posebno pozornost, zlasti na področju avdiovizualnih komercialnih sporočil, na katerem je več vprašanj, ki bi jih bilo treba še naprej spremljati in ocenjevati, da bi okrepili učinkovitost predpisov glede na njihove cilje, zlasti glede varstva mladoletnikov v različnih avdiovizualnih medijskih okoljih. S predvideno posodobitvijo razlagalnega sporočila glede nekaterih vidikov določb o televizijskem oglaševanju iz direktive o televiziji brez meja bodo razjasnjena določena vprašanja na tem področju.

Treba bo povečati prizadevanja za doseganje obsega, podpore in dobrih praks za kodekse ravnanja glede neprimernih komercialnih sporočil za živila z visoko vsebnostjo maščob, soli ali sladkorja, namenjenih otrokom. Učinkovitost takih kodeksov ravnanja je treba še nadalje oceniti.

Predvidljiv tehnološki razvoj bi lahko zameglil meje med radiodifuzijo in prenosom avdiovizualnih vsebin OTT. Zato bo veljavni regulativni okvir, ki ga določa AVMSD, morda treba preučiti glede na nastajajoče vzorce gledanja in prenosa, pri čemer bo treba upoštevati s tem povezane cilje politike, kot sta varstvo potrošnikov in raven medijske pismenosti.

Možni vpliv na trg in regulativni okvir še nista povsem jasna, zato bi bilo treba v celoti oceniti trenutno in prihodnje stanje. Komisija je začela odprto razpravo z zainteresiranimi stranmi o prenosu avdiovizualnih vsebin prek vrha in bo to analizo v prihodnjih mesecih še poglobila, da bi predložila dokument o politiki povezane televizije.

[1] Po potrebi so bile upoštevane tudi spremembe za leto 2011.

[2] Evropski avdiovizualni observatorij.

[3] Igrani ali kratki filmi, kataloške TV oddaje, animirani filmi, dokumentarne oddaje, rekreativne oddaje, glasba in arhivi.

[4] http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/11/6&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en.

[5] Zadeva T-385/07, T-55/08 in T-68/08, FIFA/ UEFA/ Komisija, 17.2.2011.

[6] COM(2010) 450.

[7] Glej dokument Kontaktnega odbora http://ec.europa.eu/comm/avpolicy/reg/tvwf/contact_comm/index_en.htm.

[8] Zadeva C-222/07, UTECA, 5.3.2009.

[9] Zadeva C-281/09, Komisija/Španija, 24.11.2011.

[10] Za rezultate prejšnjih nadzornih dejavnosti glej poročila o izvajanju na: http://ec.europa.eu/avpolicy/reg/tvwf/implementation/reports/index_en.htm. V vseh državah članicah bo izveden nadzor do konca leta 2012.

[11] Analiza vsebine je raziskovalna tehnika za objektiven, sistematičen in kvantitativen opis manifestne vsebine sporočila. Za več podrobnosti glej delovni dokument služb Komisije.

[12] Glej dokument Kontaktnega odborahttp://ec.europa.eu/comm/avpolicy/reg/tvwf/contact_comm/index_en.htm.

[13] Glej dokument Kontaktnega odbora http://ec.europa.eu/comm/avpolicy/reg/tvwf/contact_comm/index_en.htm.

[14] UL C 102, 28.4.2004, str. 2, glej prilogo.

[15] Glej dokument Kontaktnega odborahttp://ec.europa.eu/comm/avpolicy/reg/tvwf/contact_comm/index_en.htm.

[16] http://ec.europa.eu/health/nutrition_physical_activity/platform/platform_db_en.htm

[17] http://ec.europa.eu/health/nutrition_physical_activity/docs/evaluation_frep_en.pdf

[18] IHS Source Digest.

[19] Glej tudi zeleno knjigo o spletni distribuciji avdiovizualnih del, COM (2011) 427 fin.

[20] Europe Economics: Storitve digitalnih vsebin za potrošnike: Ocena težav, s katerimi se srečujejo potrošniki (2011):

http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/files/empirical_report_final_-_2011-06-15.pdf;

Podrobni rezultati raziskovanja:

http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/files/empirical_report_final_appendix_9_2011-06-15.pdf

[21] Ipsos MORI, Zaščita gledalcev v združenem svetu , januar 2012.

[22] Danski tehnološki inštitut in Evropsko združenje za interese gledalcev, Preizkušanje in izpopolnjevanje meril za oceno ravni medijske pismenosti v Evropi , april 2011.