OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. OZADJE PREDLOGA

1.1 Uvod

Državljani EU, ki potujejo v tretjo državo, v kateri država članica, katere državljani so, nima konzulata ali veleposlaništva, ali državljani EU, ki v takšni tretji državi prebivajo, (v nadaljnjem besedilu: državljani EU brez predstavništva), so upravičeni do konzularne zaščite konzularnih organov vsake druge države članice. Navedena država članica mora nuditi pomoč tem državljanom EU brez predstavništva pod enakimi pogoji kot svojim lastnim državljanom.

Nedavne krize so prizadele mnogo državljanov EU, na primer v Libiji, Egiptu in Bahrajnu po demokratičnih vstajah spomladi 2011 ali po potresu na Japonskem marca 2011. Tudi v vsakdanjih situacijah, kot v primeru hude bolezni ali ko je oseba žrtev kaznivega dejanja, je konzularna zaščita nepogrešljiva.

Ta zakonodajni predlog nadomešča sui generis Sklep 95/553/ES o konzularni zaščiti državljanov EU[1], in sicer v skladu s pravnim okvirom, vzpostavljenim z Lizbonsko pogodbo. Določa ukrepe za sodelovanje in usklajevanje, ki so potrebni za lajšanje konzularne zaščite za državljane EU brez predstavništva, ter izvaja ukrep št. 8 „Poročila o državljanstvu EU iz leta 2010 – Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU“, v skladu s katerim je Komisija zavezana k izboljšanju učinkovitosti pravice državljanov EU do pomoči diplomatskih in konzularnih predstavništev vseh držav članic v tretjih državah, vključno s predlaganjem zakonodajnih ukrepov leta 2011[2].

1.2 Splošno ozadje in razlogi za predlog

Pravica državljanov EU brez predstavništva do konzularne zaščite druge države članice pod istimi pogoji, kakršni veljajo za državljane navedene države članice, zapisana v členu 20(2)(c) in členu 23 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) ter v členu 46 Listine EU o temeljnih pravicah, je ena od posebnih pravic, ki izhajajo iz državljanstva EU. Pomeni izraz solidarnosti EU in istovetnosti Unije v tretjih državah ter praktične koristi, ki izhajajo iz državljanstva EU.

Konzularna zaščita je bistveni del politike Unije o pravicah državljanov. Evropski svet je v stockholmskem programu pozval Komisijo, naj „preuči ustrezne ukrepe o vzpostavitvi usklajevanja in sodelovanja, potrebne za omogočanje konzularne zaščite v skladu s členom 23 PDEU“[3]. Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 25. novembra 2009 poudaril, kako pomembno je krepiti usklajevanje in sodelovanje na področju konzularne zaščite[4], in tako nadaljeval svojo resolucijo z dne 11. decembra 2007, v kateri je predlagal skupne koncepte in zavezujoče smernice ter pozval k spremembi Sklepa 95/553/ES[5] po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe.

Komisija je v „Poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010 – Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU“ naznanila izboljšanje učinkovitosti pravice državljanov EU do pomoči diplomatskih in konzularnih organov vseh držav članic v tretjih državah, tudi v primeru krize, tako, da bo leta 2011 predlagala zakonodajne ukrepe in državljane bolje informirala na posebnem spletnem mestu in s ciljno usmerjenimi ukrepi za obveščanje[6]. Komisija je ponovno potrdila to zavezanost v svojem Sporočilu z dne 23. marca 2011 o konzularni zaščiti državljanov EU, katerih država v tretji državi nima predstavništva, in napovedala, da bo predstavila zakonodajne predloge, ki bodo uvedli ukrepe za usklajevanje in sodelovanje, potrebne za lažjo konzularno zaščito, in rešili vprašanje finančnega nadomestila za konzularno zaščito v kriznih razmerah[7].

V prejšnjem pravnem režimu so se morale države članice same dogovoriti o potrebnih pravilih. Z Lizbonsko pogodbo je Komisiji podeljena pristojnost, da predlaga direktive o določitvi ukrepov za sodelovanje in usklajevanje, potrebnih za lažje zagotavljanje pravice do konzularne zaščite državljanom EU brez predstavništva pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane tiste države[8]. Veljavni pravni akt EU, Sklep 95/553/ES[9], določa ponovni pregled pet let od začetka veljavnosti, tj. od leta 2002.

Trenutno obstaja okvir za nadaljnje izboljšave v zvezi s konzularno zaščito državljanov EU brez predstavništva. Ni jasnega soglasja o vsebini člena 23 PDEU in o obveznostih, ki jih vsebuje. Jedrnato besedilo člena Pogodbe ne zadošča, da bi bilo učinkovito kot pravica s stvarnim pomenom. Nacionalni konzularni predpisi in prakse se razlikujejo, tako kot vidiki o temeljnih konceptih konzularne zaščite za državljane EU brez predstavništva.

Nadaljnja pojasnila se zdijo potrebna zlasti na naslednjih štirih področjih:

1. Osebna veljavnost

Opredeliti je treba obseg upravičencev. Državljan EU ni brez predstavništva le, če njegova domača država članica sploh nima diplomatskega ali konzularnega predstavništva v določeni tretji državi, ampak tudi, če mu ni „dostopno“[10]. Vendar pa ni enotnega razumevanja o tem, kdaj je diplomatsko ali konzularno predstavništvo dostopno[11]. Poleg tega bi bilo treba pojasniti, v kakšnem obsegu so tudi družinski člani državljanov EU brez predstavništva iz tretje države upravičeni do konzularne zaščite.

2. Dostop do konzularne zaščite in sodelovanje/usklajevanje

Pojasniti je treba, katera država mora nuditi pomoč državljanu EU brez predstavništva in kako se pomoč usklajuje z državo članico, katere državljan je. Ta nejasnost povzroča zamude in ne jamči učinkovite zaščite pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane. V skladu s Pogodbo lahko državljan EU brez predstavništva svobodno izbere, na katero veleposlaništvo ali na kateri konzulat se bo raje obrnil, v praksi pa obstaja dogovor o delitvi bremen. Te omejitve bi lahko bile sprejemljive, dokler je zagotovljeno učinkovito obravnavanje državljanov EU brez predstavništva. Vendar pa ponavadi niso splošno objavljene, zato državljan s težavo ugotovi, katero veleposlaništvo ali kateri konzulat naj bi mu nudila pomoč.

Še bolje je treba urediti postopek usklajevanja in sodelovanja med diplomatskim ali konzularnim predstavništvom, ki nudi pomoč državljanu EU brez predstavništva, in državo članico izvora. Pomoč državljanu EU brez predstavništva v nasprotju s pomočjo lastnim državljanom zahteva učinkovito sodelovanje s konzularnimi organi domače države članice državljana EU. Jasnejša pravila sodelovanja in usklajevanja med državo članico, ki nudi pomoč, in državo članico, katere državljan je državljan EU brez predstavništva, bi bila v korist konzularnim organom in državljanom. To zajema vprašanje, katere vrste pomoči konzularna zaščita za državljane EU brez predstavništva običajno vsebuje (npr. v primeru smrti osebe ali če je oseba žrtev kaznivega dejanja itd.) in kako naj se pomoč usklajuje med državo članico, ki nudi pomoč, in državo članico, katere državljan je državljan EU brez predstavništva.

3. Usklajevanje na lokalni ravni

Za zagotavljanje usklajevanja in sodelovanja v zvezi z državljani EU brez predstavništva se morajo konzularni organi, ki imajo sedež v določeni tretji državi, med seboj povezovati in imeti na voljo določene razpoložljive informacije[12]. Zadevne informacije za državljane EU brez predstavništva se trenutno ne zbirajo sistematično. Poleg tega v skladu s Pogodbo o Evropski uniji diplomatska in konzularna predstavništva držav članic ter delegacije Unije v tretjih državah in na mednarodnih konferencah ter njihova predstavništva pri mednarodnih organizacijah prispevajo k uresničevanju te pravice[13]. Zadevna področja pristojnosti in uporabe za ukrepanje še niso določena. Trenutna ureditev tako ne vodi k popolnoma usklajenemu ukrepanju Unije na področju zunanjih zadev in je vzrok za ne najboljšo uporabo človeških in finančnih virov.

4. Pomoč v kriznih razmerah / finančno povračilo

Okvir pravnega sodelovanja bi moral jasno določiti, kdo nudi pomoč državljanom EU brez predstavništva v kriznih razmerah, vključno z vlogo tako imenovane vodilne države, od katere se pričakuje ukrepanje v kriznih razmerah[14]. Načrtovanje nujnih ukrepov posebej ne vključuje ukrepov v zvezi z državljani EU brez predstavništva in v kriznih razmerah je težko določiti število državljanov EU brez predstavništva. Lokalno osebje zlasti v hudih krizah potrebuje podporo strokovnjakov za krizno posredovanje.

Veljavna zakonodaja in smernice zajemajo splošne postopke o finančnem povračilu pomoči[15], ki se na splošno ne uporabljajo v kriznih razmerah, saj se ne zdijo prilagojeni posebnim potrebam, povezanim z njimi[16]. Če je način delitve finančnega bremena nejasen in se v praksi ne izvaja, je to za države članice slaba spodbuda za proaktivni pristop, ki zajema odgovornosti, nepovezane z lastnimi državljani.

V oceni učinka, ki je priložena temu predlogu, je predstavljena podrobna analiza težav veljavnega sistema, navedeni pa so tudi učinki različnih možnih rešitev teh težav.

2. Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi

V posvetovanje so bile vključene številne zainteresirane strani. Komisija si je v obsežnem javnem posvetovanju o pravicah državljanov EU leta 2010 prizadevala za prispevke vseh državljanov in pomembnih zainteresiranih strani, posebna pozornost pa je bila posvečena konzularni zaščiti državljanov EU. To javno posvetovanje je sledilo pred tem izvedenemu javnemu posvetovanju v zvezi z Zeleno knjigo o diplomatski in konzularni zaščiti državljanov Unije v tretjih državah iz leta 2007[17]. Na podlagi prispevanih zamisli je bila izvedena politična razprava na konferenci, namenjeni pravicam državljanov EU 1. in 2. julija 2010, med katero je potekala poglobljena razprava o konzularni zaščiti. Komisija se je še dodatno posvetovala z zainteresiranimi stranmi na področju konzularne zaščite (kot so države članice, potovalna združenja, nevladne organizacije in akademiki), in sicer na dveh temu namenjenih delavnicah 24. septembra 2010 in 23. junija 2011. Konzularni in diplomatski organi vseh držav članic so bili obveščeni v delovni skupini Sveta za konzularne zadeve (COCON), z njimi pa je bilo opravljeno tudi posvetovanje s pomočjo spletne ankete. Zunanji svetovalci so pred kratkim obiskali šest reprezentativnih držav članic in izvedli misije na terenu v štirih izbranih tretjih državah[18], da bi se neposredno na terenu posvetovali z zaposlenimi na področju konzularnih zadev. Komisija je pri tem predlogu upoštevala rezultate štirih študij o različnih vidikih pregledov[19].

Zainteresirane strani so na splošno podprle predvideno reformo. Glede na novi pravni težim, vzpostavljen z Lizbonsko pogodbo, sta potrebna pregled Sklepa 95/553/ES, ki bi ga bilo po mnenju zainteresiranih strani treba uporabiti za nadaljnje izboljšanje usklajevanja in sodelovanja, ter opredelitev temeljnih pravnih konceptov. Mnenja zainteresiranih strani o glavnih elementih reforme so navedena v nadaljevanju. Zdelo se je, da države članice, s katerimi se je Komisija posvetovala, ne razlagajo enako pomena „dostopnosti“ diplomatskega ali konzularnega predstavništva[20]. Na podlagi posvetovanja z zainteresiranimi stranmi[21] pa se zdi, da bi bil primeren rok za pot do diplomatskega ali konzularnega predstavništva, pridobitev konzularne zaščite in pot nazaj en (isti) dan. Predstavniki civilne družbe so zagovarjali jasne in zavezujoče pravne določbe. Vključitev družinskih članov iz tretje države državljana EU so označili kot pomembno vprašanje[22], večina držav članic pa je menila, da bi morala biti dana vsaj možnost njihove vključitve (čeprav so države članice hkrati menile, da bi bilo treba opredeliti pogoje za vključitev)[23]. Države članice in civilna družba glede dostopa do konzularne zaščite in usklajevanja/sodelovanja na splošno menijo, da obstaja potreba po večji preglednosti v zvezi z dvostranskimi in lokalnimi dogovori o delitvi bremen. Predstavniki civilne družbe so poudarili, da je treba državljanom EU brez predstavništva zagotoviti možnost pridobitve konzularne zaščite pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane EU s predstavništvom. Velika večina[24] meni, da so zagotavljanje dobrih poti sporazumevanja in jasne pravne določbe pomembni ali zelo pomembni dejavniki za še bolj učinkovito pomoč. Predstavniki držav članic glede kriznih razmer in njihovih finančnih posledic močno podpirajo koncept vodilne države, ki bi ga bilo treba še okrepiti, in poudarjajo korist vsestranske krizne pripravljenosti[25]. Predstavniki civilne družbe so poudarili, da mora biti državljanom EU brez predstavništva tudi v krizah zajamčena pravica, da jim bo druga država članica nudila pomoč tako učinkovito kot lastnim državljanom.

3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

3.1 Povzetek predlaganih ukrepov

Glavni cilj tega predloga je:

- opredeliti vsebino in izvršljivost pravice državljanov EU brez predstavništva do konzularne zaščite pod enakimi pogoji,

- poenostaviti sodelovanje in usklajevanje med konzularnimi organi.

V ta namen predlog obravnava naslednja vprašanja:

5. Osebna veljavnost

Predlog pojasnjuje, da se za državljana EU šteje, da je brez predstavništva zlasti, če diplomatsko ali konzularno predstavništvo njegove države članice ni „dostopno“. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo ni „dostopno“, če državljan EU ne more prispeti do njega in se vrniti na svoj kraj odhoda (s prevoznimi sredstvi, ki se običajno uporabljajo v tretji državi) vsaj v istem dnevu. Izjema je predvidena, če je zaradi nujnosti zadeve potrebno hitrejše nudenje pomoči. Predlog podrobneje določa, da so v konzularno zaščito državljanov EU vključeni tudi njihovi družinski člani iz tretjih držav. Člen 23 PDEU določa nediskriminatorno obravnavanje, v skladu s členoma 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter sodno prakso Sodišča Evropske unije pa se temeljne koristi pravic državljanov EU raztezajo tudi na njihove družinske člane, da se zagotovi popolna učinkovitost navedenih pravic[26]. Predlog v skladu z navedenim določa, da je treba družinskim članom državljanov EU iz tretje države nuditi enako mero zaščite, kot jo države članice zagotavljajo družinskim članom svojih državljanov iz tretje države[27].

6. Dostop do konzularne zaščite in sodelovanje/usklajevanje

V predlogu je poudarjeno, da se lahko državljani EU obrnejo na „katero koli“ diplomatsko ali konzularno predstavništvo druge države članice; možni pa so posebni dogovori med državami članicami, če sta zagotovljeni preglednost (uradno obvestilo Komisiji in posledična objava na spletni strani Komisije) ter učinkovita obravnava vlog.

Predlog podrobneje določa, kakšno vrsto pomoči običajno nudijo države članice v najpogostejših primerih (tj. v primeru odvzema prostosti ali pridržanja, če je oseba žrtev kaznivega dejanja, v primeru hude nesreče ali bolezni, v primeru smrti, v primeru rešitve in repatriacije v stiski ter v primeru potrebe po potnih listinah za vrnitev), in sicer na podlagi skupnih praks držav članic na področju konzularne zaščite[28], podrobneje pa določa tudi postopke, ki se uporabijo za sodelovanje in usklajevanje med konzularnimi organi v teh primerih. Predlog z namenom upoštevanja pravice državljanov do samoodločbe določa poizvedbe v zvezi z željami državljanov, ki bi jih bilo treba spoštovati, vključno s tem, ali bi bilo treba obvestiti družinske člane ali druge sorodnike (npr. o odvzemu prostosti). Podobno je treba v primeru smrti ustrezno upoštevati želje bližnjih glede načina ravnanja s truplom pokojnega državljana EU.

7. Usklajevanje na lokalni ravni / dodana vrednost EU

Predlog določa, da bi morala biti obvezna točka na dnevnem redu srečanj v zvezi s sodelovanjem na področju konzularne zaščite na lokalni ravni redna izmenjava informacij o državljanih EU brez predstavništva in da bi moral predsedujoči tem srečanjem zbrati kontaktne podatke, ki so pomembni za pomoč državljanom EU brez predstavništva (npr. o regionalno pristojnih diplomatskih ali konzularnih predstavništvih držav članic brez predstavništva). Vsebuje določbo o tem, da lahko delegacija Unije pod določenimi pogoji predseduje – ali sicer podpira – ta srečanja.

8. Pomoč v kriznih razmerah / finančno povračilo

V zvezi s kriznimi razmerami predlog vsebuje naslednje izboljšave. Določa, da morajo biti v načrte nujnih ukrepov na lokalni ravni sistematično vključeni državljani EU brez predstavništva. V predlogu je poudarjen pomen vodilne države za zaščito državljanov EU brez predstavništva in opredeljena njena vloga v zvezi s tem, tj. da vodilna država vodi usklajevanje in nudenje pomoči državljanom EU brez predstavništva. Predlog določa, da lahko vodilna država zaprosi za dodatno podporo iz mehanizma EU na področju civilne zaščite in struktur ESZD za obvladovanje kriz. Predlog določa tudi dodatno podporo in polno izkoriščanje sinergij, saj določa vključitev nacionalnih konzularnih izvedencev, zlasti iz držav članic brez predstavništva, v obstoječe intervencijske skupine na ravni Unije. V zvezi z delitvijo finančnih bremen uvaja poenostavljeni postopek za vračilo stroškov, prilagojen kriznim razmeram. Ta zajema poenostavitev procesnih dejanj konzularnih organov in državljanov, nove standardne obrazce vlog in uvedbo lažjega sistema za sledenje povračilu stroškov (sorazmerno povračilo[29], fiksne stopnje povračil[30] – če zneska stroškov ni mogoče izračunati). Ta izboljšani postopek povračila stroškov dopolnjuje podporo, ki je na voljo v mehanizmu EU na področju civilne zaščite in strukturah ESZD za obvladovanje kriz.

3.2 Pravna podlaga

EU je v skladu z Lizbonsko pogodbo na podlagi člena 23(2) PDEU pristojna za sprejetje zakonodaje o konzularni zaščiti za državljane EU brez predstavništva. Na podlagi te določbe Pogodbe lahko Svet sprejme direktive o določitvi ukrepov za usklajevanje in sodelovanje, potrebnih za lažje zagotavljanje zaščite državljanov EU brez predstavništva. Ta določba velja za vse države članice.

3.3 Subsidiarnost in sorazmernost

Konzularna zaščita državljanov EU brez predstavništva sama po sebi vsebuje čezmejno razsežnost, s čimer imajo pravice, ki jih podeljuje državljanstvo EU, razsežnost tudi zunaj meja EU. To je pobuda v zvezi s posebno pravico, podeljeno državljanu EU, in sicer pravico do konzularne zaščite organov diplomatskih in konzularnih predstavništev druge države članice pod istimi pogoji, kot veljajo za njene državljane. Ta pravica je neločljivo povezana s konceptom državljanstva EU in pristojnostmi Unije na podlagi Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zato se zdi primerno vključiti potrebne ukrepe za usklajevanje in sodelovanje, da se olajša izvrševanje te pravice, v pravni red Unije in ne v sklepe sui generis predstavništev vlad držav članic. Praktičnost in usklajenost te pravice bosta še okrepljeni z vnosom v pravne rede držav članic, in sicer s pravico nacionalnih sodišč, da Sodišče Evropske unije zaprosijo za usmeritve v zvezi z razlago, ter s pristojnostmi Komisije za zagotavljanje njenega spoštovanja.

Predlog ustrezno upošteva načelo sorazmernosti, tako da se omejuje na določanje ukrepov za sodelovanje in usklajevanje za pogoste primere (npr. smrt državljana EU ali če je državljan EU žrtev kaznivega dejanja) ter krizne razmere. Poleg tega v celoti izgrajuje in povezuje že veljavne pravne ukrepe ter tekoči napredek, npr. določitev vodilne države, pri tem pa se jasno osredotoča na državljane EU brez predstavništva. Iz priložene ocene učinka izhaja, da koristi vsake predlagane spremembe odtehtajo njene stroške; predlagani ukrepi so zato sorazmerni.

3.4 Učinek na temeljne pravice

Kakor je podrobno določeno v oceni učinka, ki je priložena temu predlogu, in v skladu s strategijo Unije za učinkovito izvajanje Listine Evropske unije o temeljnih pravicah[31], predlog krepi pravice iz Listine. S to reformo se krepi zlasti temeljna pravica do konzularne zaščite pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane posamezne države članice, iz člena 46, saj pojasnjuje vsebino te pravice z lajšanjem potrebnih postopkov sodelovanja in usklajevanja ter z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja in spoštovanja. Z vključitvijo družinskih članov iz tretjih držav se krepijo pravica do družinskega življenja in pravice otroka (člena 7 in 24 Listine EU o temeljnih pravicah). Jasnejša slika odgovornosti in izboljšana delitev bremen v kriznih razmerah bi zagotavljali prepoved diskriminacije tudi v primeru krize, ko so temeljne pravice ogrožene. Poleg prepovedi diskriminacije se krepijo tudi pravici do življenja in osebne celovitosti ter pravici do obrambe in nepristranskega sodišča (členi 2, 3, 21, 47 in 48 Listine EU o temeljnih pravicah).

2011/0432 (CNS)

Predlog

DIREKTIVA SVETA

o konzularni zaščiti državljanov Unije v tujini

(Besedilo velja za EGP)

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 23 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po predložitvi osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta,

v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

9. Državljanstvo Unije je temeljni status državljanov Unije pri uresničevanju njihovih pravic iz Pogodb. Pravica državljanov, katerih države članice nimajo diplomatskega ali konzularnega predstavništva v tretji državi, da pridobijo zaščito diplomatskih ali konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji kot državljani te države članice, je ena od posebnih pravic, ki jih Pogodba podeljuje državljanom Unije.

10. Lizbonska pogodba je okrepila status državljanstva Unije in z njim povezane pravice; na področju konzularne zaščite določa direktive o določitvi ukrepov za sodelovanje in usklajevanje. Komisija je v skladu z ukrepom 8 „Poročila o državljanstvu EU iz leta 2010 – Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU“ zavezana k izboljšanju učinkovitosti pravice državljanov EU do pomoči diplomatskih in konzularnih organov vseh držav članic v tretjih državah, tudi v primeru krize, ter mora leta 2011 predlagati zakonodajne ukrepe in bolje obveščati državljane na posebnem spletnem mestu in s ciljno usmerjenimi ukrepi za obveščanje[32].

11. Komisija je ponovno potrdila to zavezanost v svojem Sporočilu z dne 23. marca 2011 o konzularni zaščiti državljanov EU, katerih država v tretji državi nima predstavništva, in napovedala, da bo predstavila zakonodajne predloge o ukrepih za usklajevanje in sodelovanje, potrebne za lažjo konzularno zaščito državljanov EU brez predstavništva, ter rešitvi vprašanja finančnega nadomestila za konzularno zaščito v kriznih razmerah[33].

12. Med vrednotami, na katerih je utemeljena Unija, so solidarnost, nediskriminacija in spoštovanje človekovih pravic; Unija bi morala v odnosih s preostalim svetom ohranjati svoje vrednote in prispevati k zaščiti svojih državljanov. Temeljna pravica do konzularne zaščite državljanov Unije brez predstavništva pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane držav s predstavništvom, vsebovana v členu 46 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je izraz evropske solidarnosti. Konceptu državljanstva Unije zagotavlja zunanjo razsežnost in krepi identiteto Unije v tretjih državah.

13. Sklep 95/553/ES predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta z dne 19. decembra 1995, ureja zaščito državljanov Evropske unije s strani diplomatskih in konzularnih predstavništev[34] in določa ponovni pregled pet let od začetka njegove veljavnosti leta 2002.

14. Namen te direktive, ki razveljavlja Sklep 95/553/ES, je določitev ukrepov za usklajevanje in sodelovanje, ki so potrebni za nadaljnje lajšanje konzularne zaščite državljanov Unije brez predstavništva. Navedeni ukrepi bi morali okrepiti pravno varnost ter učinkovito sodelovanje in solidarnost med konzularnimi organi.

15. Kadar državljani EU brez predstavništva potrebujejo zaščito v tretjih državah, sta potrebna učinkovito sodelovanje in usklajevanje. Država članica, ki ima predstavništvo v tretji državi in nudi pomoč državljanu EU brez predstavništva, ter država članica njegovega izvora bosta morda morali tesno sodelovati. Konzularno sodelovanje na lokalni ravni je lahko za državljane EU brez predstavništva bolj zapleteno, saj zahteva usklajevanje z organi, ki nimajo predstavništva na terenu. Za zapolnitev vrzeli, ki jo povzroča neobstoj diplomatskega ali konzularnega predstavništva države članice državljana EU, bi bilo treba zagotoviti stabilen okvir.

16. Državljan Unije je brez predstavništva, če država članica, katere državljan je, nima dostopnega diplomatskega ali konzularnega predstavništva v tretji državi. Pojem dostopnosti bi bilo treba razlagati glede na zagotavljanje zaščite državljanov.

17. V skladu s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot jo določa člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, bi morala država članica, ki nudi pomoč, zagotoviti zaščito družinskim članom državljana Unije iz tretje države pod enakimi pogoji kot družinskim članom svojih državljanov iz tretje države. Vsaka opredelitev družinskih članov bi morala upoštevati člena 2 in 3 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.[35] Države članice družinskim članom iz tretjih držav morda ne bodo mogle nuditi vseh vrst konzularne zaščite, zlasti jim ne bodo mogle izdati potnih listin za vrnitev. V skladu s členom 24 Listine je treba upoštevati predvsem koristi otroka, kot so določene v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989.

18. Državljani EU brez predstavništva bi morali imeti možnost proste izbire diplomatskega ali konzularnega predstavništva, pri katerem bodo iskali konzularno zaščito. Države članice bi se morale biti sposobne dogovoriti o delitvi bremen. Vendar pa takšni dogovori ne bi smeli ogrožati učinkovite konzularne zaščite in državljani bi morali biti z njimi seznanjeni. Komisijo bi bilo treba o vsakem takšnem dogovoru uradno obvestiti in ga objaviti na temu namenjeni spletni strani.

19. Tradicije držav članic v zvezi s pristojnostmi častnih konzulov se med seboj razlikujejo. Častni konzuli lahko na splošno izvajajo le zelo omejene konzularne naloge. Kot enakovredne dostopnim diplomatskim in konzularnim predstavništvom, ki so v tretji državi stalno navzoči, jih je mogoče šteti le v okviru obsega njihovih pristojnosti v skladu z nacionalnim pravom in praksami.

20. Zaščito je treba zagotoviti, če prosilci dokažejo, da so državljani Unije. Državljani EU brez predstavništva, ki potrebujejo konzularno zaščito, morda ne posedujejo več svojih osebnih dokumentov. Temeljni status državljanstva Unije je podeljen neposredno s pravom Unije in osebni dokumenti imajo le dokazno vrednost. Če prosilci ne morejo predložiti osebnih dokumentov, bi morali tako imeti možnost izkazati svojo istovetnost na kakršen koli drug način, po potrebi na podlagi preverjanja pri organih države članice, katere državljani trdijo, da so.

21. Organi držav članic bi morali tesno sodelovati ter se usklajevati medsebojno in z Unijo, z Evropsko službo za zunanje delovanje in Evropsko komisijo, in sicer v duhu medsebojnega spoštovanja in solidarnosti. Za zagotovitev hitrega in učinkovitega sodelovanja bi bilo treba podatke o zadevnih kontaktnih osebah v državah članicah uradno sporočati in nenehno posodabljati prek varne spletne strani Evropske službe za zunanje delovanje (spletni konzularni sistem EU).

22. Zaradi pojasnitve, kateri ukrepi za usklajevanje in sodelovanje so potrebni, bi bilo treba opredeliti področje sodelovanja in usklajevanja. Konzularna zaščita državljanov EU brez predstavništva vključuje pomoč v številnih značilnih situacijah, na primer v primeru odvzema prostosti ali pridržanja, hude nesreče ali bolezni in smrti, v primeru rešitve in repatriacije v stiski ter v primeru izdaje potnih listin za vrnitev. Ker je potrebna zaščita vedno odvisna od dejanske situacije, konzularna zaščita ne bi smela biti omejena na tiste situacije, ki so posebej navedene v tej direktivi.

23. Predpogoj za učinkovito usklajevanje in sodelovanje med konzularnimi organi držav članic je določitev različnih oblik pomoči, ki se nudi v določenih situacijah. Takšne oblike pomoči bi morale odražati skupne prakse držav članic brez poseganja v člen 23 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki države članice zavezuje k zagotavljanju zaščite pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za njihove državljane.

24. Z namenom upoštevanja pravice državljanov do samoodločbe bi bilo treba, kadar je to primerno, ustrezno upoštevati njihove želje, vključno s tem, ali bi bilo treba obvestiti družinske člane ali druge sorodnike. Podobno je treba v primeru smrti ustrezno upoštevati želje bližnjih glede načina ravnanja s truplom pokojnega državljana EU.

25. Medsebojna solidarnost in sodelovanje zajemata tudi finančne zadeve. Države članice zagotovijo finančno pomoč kot skrajno sredstvo le v primerih, ko državljan EU ne more pridobiti finančnih sredstev na drug način, na primer z nakazilom družinskih članov ali sorodnikov. Državljanom Unije bi bilo treba nuditi pomoč učinkovito in ne glede na njihovo državljanstvo. Zagotoviti bi bilo treba delitev finančnih bremen in ustrezno povračilo stroškov. Od prejemnika finančne pomoči se lahko zahteva vračilo prejetega zneska.

26. Zato bi bilo treba okrepiti medsebojno solidarnost med konzularnimi organi in poenostaviti finančne postopke. Glede na posebnosti kriznih razmer, kot v primeru potrebe po hitrem odzivu v zvezi s številnimi državljani, državi članici, ki je nudila pomoč, povračila stroškov ne bi smelo biti treba terjati.

27. Na podlagi zahteve države članice, ki je nudila pomoč, bi ji morala stroške povrniti država članica, katere državljanom je nudila pomoč, v sorazmernem znesku v večjih krizah, ki negativno vplivajo ali bi lahko vplivale na znatno število državljanov Unije, in sicer z delitvijo celotnega zneska stroškov s številom državljanov, ki so prejeli pomoč. Kadar stroškov ni mogoče izračunati, lahko država, ki je nudila pomoč, zahteva povračilo na podlagi fiksnih zneskov, določenih v Prilogi 2 te direktive.

28. V zvezi z usklajevanjem na terenu in v kriznih razmerah bi bilo treba pojasniti pristojnosti in zadevne naloge, da se zagotovi popolna zaščita državljanov EU brez predstavništva. Konzularno sodelovanje na lokalni ravni bi se moralo ustrezno posvečati državljanom EU brez predstavništva, na primer z zbiranjem zadevnih kontaktnih podatkov najbližjih regionalnih diplomatskih in konzularnih predstavništev držav članic.

29. V primeru krize sta bistveni ustrezna priprava in jasna delitev pristojnosti. Načrtovanje nujnih kriznih ukrepov bi moralo zato docela vključevati državljane EU brez predstavništva in nacionalne načrte nujnih ukrepov bi bilo treba usklajevati. Koncept vodilne države bi bilo treba v tem okviru še bolj razviti[36].

30. Interoperabilnost med konzularnimi in drugimi kriznimi izvedenci bi bilo treba okrepiti, zlasti prek njihovega sodelovanja v obstoječih multidisciplinarnih kriznih skupinah, kot so tiste v okviru mehanizma EU na področju civilne zaščite.

31. Unijo v tretjih državah predstavljajo delegacije Unije, ki skupaj z diplomatskimi in konzularnimi misijami držav članic prispevajo k uresničevanju pravice državljanov Unije v zvezi s konzularno zaščito, kot je podrobneje določeno v členu 35 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z Dunajsko konvencijo o konzularnih odnosih lahko države članice zagotavljajo konzularno zaščito v imenu druge države članice, razen če tretja zadevna država temu ugovarja. Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe v zvezi s tretjimi državami, da se zagotovi možnost konzularne zaščite v imenu drugih držav članic.

32. Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[37] ureja obdelavo osebnih podatkov v okviru te direktive s strani držav članic.

33. Ta direktiva ne bi smela vplivati na ugodnejše nacionalne določbe, če so združljive s to direktivo.

34. Namen te direktive je spodbujanje konzularne zaščite, kot je določeno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, posebej določena z Listino, zlasti prepoved diskriminacije, spoštovanje življenja in osebne celovitosti posameznika, zasebnega in družinskega življenja, pravice otroka ter pravici do obrambe in nepristranskega sodišča. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

35. V skladu s prepovedjo diskriminacije iz Listine bi morale države članice izvajati to direktivo brez vsakršne diskriminacije med upravičenci te direktive glede na spol, raso, barvo, etnično ali družbeno poreklo, genetske značilnosti, jezik, vero ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost –

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE 1

Splošne določbe

Člen 1

Vsebina

Ta direktiva določa ukrepe za sodelovanje in usklajevanje, potrebne za lažje uresničevanje pravice državljanov Unije na ozemlju tretje države, v kateri država članica, katere državljani so, nima predstavništva, do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov druge države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane tiste države članice.

Člen 2

Upravičenci

36. Vsak državljan EU, ki ima državljanstvo države članice Unije brez diplomatskega ali konzularnega predstavništva v tretji državi (v nadaljnjem besedilu: državljan EU brez predstavništva), je upravičen do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov druge države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za njene državljane.

37. Državljani, ki imajo državljanstvo več kot ene države članice Unije, so državljani EU brez predstavništva, če nobena od držav članic, katerih državljani so, nima diplomatskega ali konzularnega organa v tretji državi.

38. Družinski člani državljanov EU brez predstavništva, ki sami niso državljani Unije, so upravičeni do konzularne zaščite pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za družinske člane državljanov države članice, ki nudi pomoč, ki sami niso njeni državljani.

Člen 3

Neobstoj predstavništva

39. Država članica nima predstavništva v tretji državi, če nima dostopnega diplomatskega ali konzularnega predstavništva s stalnim sedežem v navedeni državi.

40. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo s stalnim sedežem je dostopno, če lahko učinkovito zagotavlja zaščito in je do njega mogoče varno pripotovati v primernem času, ker je primerno oddaljeno.

Državljani Unije morajo imeti možnost prispeti do diplomatskega ali konzularnega predstavništva in se vrniti na svoj kraj odhoda vsaj v istem dnevu s prevoznimi sredstvi, ki se običajno uporabljajo v tretji državi, razen če je zaradi nujnosti zadeve potrebno hitrejše nudenje pomoči. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo ni dostopno, če začasno ne more učinkovito zagotavljati pomoči, zlasti če je začasno zaprto v primeru krize.

41. Častni konzuli se štejejo za enakovredne dostopnim diplomatskim ali konzularnim predstavništvom v okviru obsega njihovih pristojnosti v skladu z nacionalnim pravom in praksami.

Člen 4

Dostop do konzularne zaščite

42. Državljani EU brez predstavništva lahko izberejo diplomatsko ali konzularno predstavništvo, pri katerem bodo iskali konzularno zaščito.

43. Država članica lahko trajno predstavlja drugo državo članico in diplomatska ali konzularna predstavništva držav članic v tretji državi se lahko dogovorijo o delitvi bremen, če je zagotovljeno učinkovito obravnavanje prošenj za zaščito. Države članice Evropsko komisijo obvestijo o vseh takšnih dogovorih zaradi objave na temu namenjeni spletni strani.

Člen 5

Ugotavljanje istovetnosti

44. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo se odzove na prošnjo za zaščito, če prosilec s predložitvijo potnega lista ali osebne izkaznice izkaže, da je državljan Unije.

45. Če državljan Unije ne more predložiti veljavnega potnega lista ali veljavne osebne izkaznice, lahko državljanstvo izkaže na kakršen koli drug način, po potrebi na podlagi preverjanja pri diplomatskih in konzularnih organih države članice, katere državljan trdi, da je.

46. Za družinske člane državljanov Unije iz člena 2(3) te direktive se ta člen smiselno uporablja glede dokaza o obstoju družinskega razmerja.

Člen 6

Oblike pomoči

47. Diplomatska ali konzularna predstavništva držav članic zagotovijo konzularno zaščito državljanom EU brez predstavništva, kot da bi bili ti državljani njihove države članice.

48. Konzularna zaščita iz odstavka 1 vključuje pomoč v naslednjih primerih:

49. pomoč v primeru odvzema prostosti ali pridržanja;

50. pomoč žrtvi kaznivega dejanja;

51. pomoč v primeru hude nesreče ali hude bolezni;

52. pomoč v primeru smrti;

53. rešitev in repatriacijo v primeru stiske;

54. izdajo potnih listin za vrnitev v primeru potrebe[38].

POGLAVJE 2

Ukrepi za usklajevanje in sodelovanje

Člen 7

Splošno načelo

Diplomatski in konzularni organi držav članic tesno sodelujejo in se usklajujejo med seboj ter z Unijo za zagotovitev zaščite državljanom EU brez predstavništva pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za njihove državljane. Če konzularno ali diplomatsko predstavništvo nudi pomoč državljanu EU brez predstavništva, o tem obvesti najbližje regionalno pristojno konzularno ali diplomatsko predstavništvo ali ministrstvo za zunanje zadeve države članice državljana EU brez predstavništva. Države članice uradno sporočijo podatke zadevnih kontaktnih oseb na ministrstvih za zunanje zadeve Evropski službi za zunanje delovanje, ki jih nenehno posodablja na svoji varni spletni strani.

Člen 8

Odvzem prostosti ali pridržanje

55. Če je državljanu EU brez predstavništva odvzeta prostost ali je pridržan, diplomatska ali konzularna predstavništva držav članic v skladu s členom 6(1) zlasti:

56. nudijo pomoč z obveščanjem družinskih članov ali drugih sorodnikov na prošnjo državljana EU brez predstavništva;

57. obiščejo državljana EU brez predstavništva in spremljajo minimalne standarde ravnanja v zaporu;

58. državljanu EU brez predstavništva zagotovijo informacije o pravicah pridržane osebe.

59. Če je diplomatsko ali konzularno predstavništvo države članice obveščeno o odvzemu prostosti ali pridržanju državljana EU brez predstavništva, posreduje to obvestilo državi članici, katere državljan je, in ji da na voljo vse zadevne informacije. Država članica brez predstavništva se poveže z družinskimi člani državljana ali drugimi sorodniki, če državljan tako želi.

60. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo državi članici državljana EU brez predstavništva poroča o vseh obiskih državljana EU in o spremljanju minimalnih standardov ravnanja v zaporu. Državo članico državljana EU brez predstavništva nemudoma obvesti o vseh pritožbah v zvezi s slabim ravnanjem.

61. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo obvesti državo članico državljana EU brez predstavništva o informacijah, ki jih je predložilo državljanu EU brez predstavništva v zvezi z njegovimi pravicami. Deluje kot posrednik, tudi glede pomoči pri pripravi vlog za pomilostitev ali predčasno izpustitev in če želi državljan zaprositi za premestitev. Po potrebi deluje kot posrednik v zvezi z vsemi pravnimi taksami, ki so jih položili diplomatski ali konzularni organi države članice državljana EU brez predstavništva.

Člen 9

Žrtev kaznivega dejanja

62. Če je državljan EU brez predstavništva žrtev kaznivega dejanja, diplomatska ali konzularna predstavništva držav članic v skladu s členom 6(1) državljanu EU zlasti:

63. nudijo pomoč z obveščanjem družinskih članov ali drugih sorodnikov, če tako želi;

64. zagotovijo informacije in/ali pomoč v zvezi z zadevnimi pravnimi vprašanji in zdravstveno oskrbo.

65. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo obvesti državo članico državljana EU brez predstavništva o dogodku, njegovi resnosti in pomoči, ki je nudena državljanu, ter se poveže z družinskimi člani državljana EU brez predstavništva ali drugimi sorodniki, če je državljan s tem po možnosti soglašal.

Člen 10

Huda nesreča ali huda bolezen

66. Če državljan EU brez predstavništva utrpi hudo nesrečo ali hudo zboli, diplomatska ali konzularna predstavništva držav članic v skladu s členom 6(1) zlasti:

67. nudijo pomoč z obveščanjem družinskih članov ali drugih sorodnikov državljana EU brez predstavništva;

68. nudijo pomoč na področju zdravniške oskrbe, nefinančnih nasvetov in repatriacije.

69. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo obvesti državo članico državljana EU brez predstavništva o dogodku, njegovi resnosti in pomoči, ki je nudena državljanu, ter se, če je to primerno, poveže z družinskimi člani ali drugimi sorodniki državljana EU brez predstavništva. Državo članico državljana EU brez predstavništva obvesti o morebitni potrebi po zdravstveni evakuaciji. Z vsako zdravstveno evakuacijo mora predhodno soglašati država članica državljana EU brez predstavništva, razen v skrajno nujnih primerih.

Člen 11

Smrt

70. V primeru smrti državljana EU brez predstavništva diplomatska ali konzularna predstavništva držav članic v skladu s členom 6(1) zlasti:

71. nudijo pomoč z obveščanjem družinskih članov državljana EU brez predstavništva;

72. pridobijo mrliške listine, zdravniška potrdila in dovolilnice za repatriacijo trupla, če je to potrebno.

73. Če je diplomatsko ali konzularno predstavništvo države članice obveščeno o smrti državljana EU brez predstavništva, posreduje to obvestilo državi članici državljana EU brez predstavništva. Ta se poveže z družinskimi člani umrlega državljana. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo po ugotovitvi želja najbližjega sorodnika z namenom pokopa, sežiga ali repatriacije trupla nudi pomoč pri pridobivanju mrliških listin, zdravniških potrdil in dovolilnic za repatriacijo, če je to potrebno.

POGLAVJE 3

Finančni postopki

Člen 12

Splošna pravila

Če državljan EU brez predstavništva zaprosi za pomoč v obliki finančnega predujma ali repatriacije, se ob upoštevanju člena 6(1) uporabi naslednji postopek:

74. državljan EU brez predstavništva se zaveže, da bo svoji državi članici vrnil celotni znesek kakršnega koli finančnega predujma ali povrnil nastale stroške ter po potrebi stroške konzularne takse, in sicer na standardnem obrazcu iz Priloge 1;

75. če tako zahteva diplomatsko ali konzularno predstavništvo, ki nudi pomoč, država članica državljana EU brez predstavništva nemudoma zagotovi potrebne informacije v zvezi z njegovo prošnjo in navede, ali je treba plačati konzularno takso;

76. diplomatsko ali konzularno predstavništvo, ki nudi pomoč, državo članico državljana EU brez predstavništva obvesti o vsaki prošnji za finančni predujem ali repatriacijo, ki jo je obravnavalo;

77. država članica državljana EU brez predstavništva na pisno zahtevo diplomatskega ali konzularnega predstavništva, ki nudi pomoč, na obrazcu iz Priloge I povrne celotni znesek kakršnega koli finančnega predujma ali nastalih stroškov.

Člen 13

Poenostavljeni postopek v kriznih razmerah

78. V kriznih razmerah diplomatsko ali konzularno predstavništvo, ki nudi pomoč, usklajuje vsako evakuacijo ali drugo potrebno podporo, ki jo zagotavlja državljanu EU brez predstavništva, z njegovo državo članico.

Država članica, ki nudi pomoč, pošlje vsako zahtevo za povračilo stroškov takšne evakuacije ali podpore ministrstvu za zunanje zadeve države članice državljana EU brez predstavništva. Država članica, ki nudi pomoč, lahko zahteva povračilo tudi, če državljan EU brez predstavništva ni podpisal zaveze o povračilu v skladu s členom 12(a).

Ta odstavek državi članici državljana EU brez predstavništva ne preprečuje, da bi od njega zahtevala povračilo na podlagi nacionalnih pravil.

79. V velikih krizah stroške evakuacije ali podpore povrne država članica državljana EU brez predstavništva v sorazmernem znesku, in sicer z delitvijo celotnega zneska stroškov s številom državljanov, ki so prejeli pomoč, če država članica, ki je nudila pomoč, to zahteva.

80. Če stroškov ni mogoče izračunati, lahko država članica, ki je nudila pomoč, zahteva povračilo na podlagi fiksnih zneskov, ki ustreza vrsti nudene podpore, kot je določeno v Prilogi 2.

81. Če je država članica, ki je nudila pomoč, prejela finančno podporo za nudenje pomoči iz mehanizma EU na področju civilne zaščite, se vsak prispevek države članice državljana EU brez predstavništva določi po odbitku prispevka Unije.

82. Za zahtevek za vračilo se uporabi skupni obrazec iz Priloge 2.

POGLAVJE 4

Sodelovanje in usklajevanje na lokalni ravni ter v primeru krize

Člen 14

Sodelovanje na lokalni ravni

Na dnevnem redu srečanj v zvezi s sodelovanjem na lokalni ravni je tudi redna izmenjava informacij o državljanih EU brez predstavništva ter o zadevah, kot so varnost državljanov, razmere v zaporih ali dostop do konzularne zaščite. Če se ministrstva za zunanje zadeve na osrednji ravni ne dogovorijo drugače, je predsedujoči predstavnik države članice ali delegacije Unije, določen na lokalni ravni. Predsedujoči zbira in redno posodablja kontaktne podatke, zlasti v zvezi s kontaktnimi točkami držav članic brez predstavništva, in jih posreduje diplomatskim in konzularnim predstavništvom ter delegaciji Unije na lokalni ravni.

Člen 15

Sodelovanje v primeru krize

83. Za zagotovitev vsestranske pripravljenosti načrtovanje nujnih kriznih ukrepov na lokalni ravni vključuje državljane EU brez predstavništva. Države članice s predstavništvom v tretji državi načrte nujnih kriznih ukrepov usklajujejo med seboj in z delegacijo Unije. Dogovorijo se o zadevnih nalogah za zagotovitev, da se državljanom EU brez predstavništva nudi popolna pomoč v kriznih razmerah, imenujejo predstavnike za točke zbiranja in obveščajo državljane EU brez predstavništva o krizni pripravljenosti pod enakimi pogoji kot svoje državljane.

84. Države članice in Unija v primeru krize tesno sodelujejo za zagotovitev učinkovite pomoči državljanom EU brez predstavništva. Države članice in Unija se medsebojno pravočasno obveščajo o razpoložljivih zmogljivostih glede evakuacije. Države članice lahko na prošnjo prejmejo podporo obstoječih intervencijskih skupin na ravni Unije, vključno s podporo konzularnih izvedencev, zlasti iz držav članic brez predstavništva.

Člen 16

Vodilna država

85. Vodilna država (vodilne države) je (so) za namene te direktive država članica (države članice) v posamezni tretji državi, pristojna (pristojne) za usklajevanje in vodenje nudenja pomoči v zvezi s pripravo na krizo ali v primeru krize, kar vključuje posebno skrb za državljane EU brez predstavništva.

86. Država članica je določena za vodilno državo v posamezni tretji državi, če je uradno sporočila svoj namen za to prek obstoječe varne komunikacijske mreže; razen če druga država članica ugovarja v 30 dneh ali se predlagana vodilna država odpove nalogi prek varne komunikacijske mreže. Če želi več držav članic skupaj prevzeti nalogo vodilne države, skupaj uradno sporočijo svoj namen prek varne komunikacijske mreže. V primeru krize lahko ena ali več držav članic prevzame to nalogo nemudoma in se zaveže to uradno sporočiti v 24 urah. Države članice lahko zavrnejo ponudbo, vendar pa njihovi državljani in drugi morebitni upravičenci v skladu s členom 6(1) ostanejo upravičeni do pomoči vodilne države. Če vodilne države ni, se države članice s predstavništvi v tretji državi dogovorijo o tem, katera država članica bo usklajevala pomoč za državljane EU brez predstavništva.

87. V pripravah na krize vodilna(-e) država(-e) zagotovi(jo) ustrezno vključenost državljanov EU brez predstavništva v načrtovanje nujnih ukrepov diplomatskih in konzularnih predstavništev, združljivost načrtov nujnih ukrepov ter primerno obveščenost diplomatskih in konzularnih predstavništev in delegacij Unije o teh ukrepih.

88. V primeru krize je vodilna država ali država članica, ki usklajuje pomoč, pristojna za usklajevanje ter glavno pomoč in operacije zbiranja za državljane EU brez predstavništva, po potrebi pa zagotovi tudi evakuacijo na varen kraj ob pomoči drugih zadevnih držav članic. Zagotovi tudi kontaktno točko za države članice brez predstavništva, prek katere lahko te prejmejo informacije o svojih državljanih in usklajujejo potrebno pomoč. Vodilna država ali država članica, ki usklajuje pomoč za državljane EU brez predstavništva, lahko po potrebi zaprosi za pomoč iz instrumentov, kot so mehanizem EU na področju civilne zaščite in strukture Evropske službe za zunanje delovanje za obvladovanje kriz. Države članice vodilni državi ali državi članici, ki usklajuje pomoč, zagotovijo ustrezne informacije v zvezi s svojimi državljani EU brez predstavništva, ki so navzoči v tretji državi v kriznih razmerah.

POGLAVJE 5

Končne določbe

Člen 17

Ugodnejša obravnava

Države članice lahko sprejmejo ali ohranijo ugodnejše določbe, če so usklajene s to direktivo.

Člen 18

Izvajanje

89. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do […]. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

90. Države članice sporočijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 19

Razveljavitev

Sklep št. 95/553/ES se razveljavi z učinkom od […].

Člen 20

Spremljanje in vrednotenje

Države članice Komisiji zagotovijo vse ustrezne informacije v zvezi z uresničevanjem pravice državljanov EU brez predstavništva in praktičnim izvajanjem te direktive, vključno z letnim statističnim pregledom in pregledom pomembnih zadev. Komisija predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij poročilo o izvajanju te direktive do […].

Člen 21

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Člen 22

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Svet

Predsednik

PRILOGA 1

A. Obrazec zahtevka za vračilo (člen 12)

1. Diplomatsko ali konzularno predstavništvo države članice, ki prosi za pomoč

2. Država članica zadevnega državljana EU

(regionalno pristojno najbližje diplomatsko ali konzularno predstavništvo ali ministrstvo za zunanje zadeve)

3. Opredelitev primera

(kraj, datum)

4. Podatki o državljanu EU, ki je prejel pomoč (za vsakega državljana EU ločeno)

Ime in priimek | Kraj in datum rojstva | Naziv in številka potne listine | Vrsta nudene pomoči | Stroški |

5. Skupni stroški

6. Bančni račun, na katerega se nakaže vračilo

7. Priloga: zaveza za vračilo (po potrebi)

B. Skupni obrazec – zaveza za vračilo (finančne pomoči)

SKUPNI OBRAZEC ZAVEZE ZA VRAČILO (FINANČNEGA PREDUJMA)

Jaz, (g./ga.) (polno ime z velikimi tiskanimi črkami)

………………………………………………………………………………………………...,

imetnik(-ca) potnega lista št.…………… ………., izdanega v……………………………,

potrjujem, da sem od veleposlaništva/konzulata………………………………………………

…………………………v.………………………………………………………………………

prejel(-a) znesek v višini……………………………………………………………………….

kot predujem za………………………………………………………………………………….

…………………………………………..(skupaj z vsemi veljavnimi taksami),

ter se zavezujem in obljubljam, da bom znesek na zahtevo vrnil(-a) Ministrstvu za zunanje zadeve / Vladi………………………………………………………………………...

…………………………………………………………………………………………………...

v skladu z nacionalnim pravom navedene države, in sicer navedeni znesek v protivrednosti v (valuta)…………………………………………………………………………………………..,

po menjalnem tečaju, ki velja na dan plačila predujma.

Moj naslov (*) (z velikimi tiskanimi črkami) (država)…………………………………………

je:………………………………………………………………………………………………...

…………………………………………………………………………………………………...

…………………………………………………………………………………………………...

DATUM…………………………....PODPIS………………………………………………….

(*) Če nimate naslova stalnega prebivališča, prosimo, navedite kontaktni naslov.

B. Skupni obrazec – zaveza za vračilo (zneska repatriacije)

SKUPNI OBRAZEC ZAVEZE ZA VRAČILO (ZNESKA REPATRIACIJE)

Jaz, (g./ga.) (polno ime z velikimi tiskanimi črkami)

…………………………………………………………………………………………………...,

rojen(-a) v (kraj)……………………………v (država)…………………………………………

(datum)………………………….............,

imetnik(-ca) potnega lista št.………………….….., izdanega v……….………………………

dne…………………..in osebnega dokumenta št………………………………………………,

se zavezujem, da bom znesek na zahtevo vrnil(-a) Vladi…………….………………………...

………………v skladu z nacionalnim pravom navedene države, in sicer v višini vseh stroškov, kot so bili plačani v mojem imenu, ali v višini zneska, ki mi ga je nakazal konzularni uradnik…………………….. Vlade v………………………….………………….

za ali v zvezi z repatriacijo v……………………………………………………………………,

in sicer zame in moje družinske člane, ki me spremljajo, ter za plačilo vseh ustreznih konzularnih taks v zvezi z repatriacijo.

To so:

(i) (*) Prevoznine

Dnevnice

Razni stroški

ZMANJŠANI za moj prispevek

KONZULARNE TAKSE:

Taksa za repatriacijo

Taksa za obravnavo primera

Takse za potni list / nujne primere

(….ur po tarifi……..na uro….)

(ii) (**) Potrjujem izplačilo vseh zneskov v mojo korist za ali v zvezi z repatriacijo mene in mojih družinskih članov, ki me spremljajo, ki jih ob podpisu te zaveze za vračilo ni mogoče določiti.

Moj naslov (***) (z velikimi tiskanimi črkami) (država)……………………………………………………………………………………….…je:…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….DATUM………………………..…………PODPIS…………………………………………….

(*) Neustrezno prečrtajte. Konzularni uradnik in vlagatelj bi morala parafirati vsako izbrano besedilo ob njegovem robu.

(*) Neustrezno prečrtajte. Konzularni uradnik in vlagatelj bi morala parafirati vsako izbrano besedilo ob njegovem robu.

(***) Če nimate naslova stalnega prebivališča, prosimo, navedite kontaktni naslov.

PRILOGA 2

A. Obrazec zahtevka za vračilo v kriznih razmerah (člen 13)

1. Država članica, ki vlaga zahtevek

2. Država članica zadevnega državljana EU

(ministrstvo za zunanje zadeve)

3. Opredelitev primera

(kraj, datum)

4. Podatki o državljanu EU, ki je prejel pomoč (za vsakega državljana EU ločeno)

Ime in priimek | Kraj in datum rojstva | Naziv in številka potne listine | Nudena pomoč | Stroški |

5. Metoda izračuna

( Realni stroški

( Sorazmerni znesek

( Fiksni znesek

6. Skupni stroški

7. Bančni račun, na katerega se nakaže vračilo

8. Priloga: zaveza za vračilo (po potrebi)

B. Fiksni zneski

Vrsta podpore | Fiksni znesek |

Evakuacija – potovanje na veliko razdaljo | Stroški zadnje razpoložljive letalske vozovnice pri komercialnem letalskem prevozniku: kraj evakuacije – destinacija (ALI 1 000 EUR) |

Potovanje znotraj države na varen kraj | 150 EUR |

Zdravniška pomoč | 2 500 EUR |

Dnevnica (nastanitev in ponujena hrana) | 200 EUR (na dan) |

[1] UL L 314, 28.12.1995, str. 73.

[2] COM(2010) 603 konč.

[3] Stockholmski program – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (UL C 115, 4.5.2010, str. 1), dokument Sveta 17024/09 z dne 2. decembra 2009.

[4] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – Stockholmski program (UL C 285E, 21.10.2010, str. 12).

[5] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2007 o zeleni knjigi: Diplomatska in konzularna zaščita državljanov Unije v tretjih državah (UL C 323E, 18.12.2008, str. 120).

[6] COM(2010) 603 konč.

[7] COM(2011) 149 konč.

[8] Člen 23(2) PDEU.

[9] UL L 314, 28.12.1995, str. 73.

[10] Člen 1 Sklepa 95/553/ES.

[11] Vprašani predstavniki držav članic so izrazili različna stališča (npr. prepotovana razdalja manj kot 400 km ali če je predstavništvo na otoku).

[12] Na primer kontaktne podatke organov držav članic brez predstavništva in prevajalcev/odvetnikov/zdravnikov, ki govorijo jezik državljanov EU brez predstavništva.

[13] Člen 35 Pogodbe o Evropski uniji.

[14] Vodilne države so trenutno določene za 29 od 146 tretjih držav, v katerih ima predstavništvo vsaj ena država članica.

[15] Člen 6 Sklepa 95/553/ES, Smernice o konzularni zaščiti državljanov EU v tretjih državah (Dokument Sveta št. 10109/06 z dne 16. junija 2006, spremenjen z dokumentom Sveta št. 15613/10 z dne 5. novembra 2010 – ni objavljen) in Smernice Evropske unije o izvajanju koncepta vodilne države za konzularne zadeve (UL C 317, 12.12.2008, str. 6).

[16] Predvsem velika časovna stiska in precejšnje število državljanov, ki jim je treba nuditi pomoč.

[17] UL C 30, 10.2.2007, str. 8.

[18] Kazahstan, Šrilanka, Kuba in Egipt.

[19] Inštitut Instituto Europeo de Derecho je v študiji (iz leta 2009) o zakonodaji in praksah držav članic preučil predpise in prakse držav članic na področju konzularne zaščite. V dejavnostih projekta (2009–2011) CARE (Ureditev konzularne pomoči državljanom v Evropi), ki je bil izveden s finančno pomočjo programa Evropske komisije o temeljnih pravicah in državljanstvu, je bil analiziran pravni okvir držav članic na področju konzularne in diplomatske zaščite. Zunanja študija (iz leta 2010) svetovalcev GHK je podprla Komisijo v njeni analizi možnosti politike in z njimi povezanih stroškov, osredotočala pa se je na krizne razmere in finančno povračilo. Svetovalci organizacije Matrix Insight so v drugi zunanji študiji (iz leta 2011) zagotovili dodatne dokaze, vključno z misijami v tretje države, ocenili Sklep 95/553/ES in preučili področje uporabe prihodnjih izboljšav.

[20] Večina vprašanih držav članic je navedla, da bi se potovanje do konzulata v eno smer, ki traja do 6 ur, štelo za primerno (63 % v skladu s spletno anketo, 37 % držav članic pa je navedlo drug čas potovanja), vendar so države članice pogosto poudarile, da je v nujnih primerih potrebno hitrejše ukrepanje.

[21] Glej oceno učinka str. 26.

[22] Kot so navedle med drugim na posebni delavnici 23. junija 2011.

[23] V skladu s spletno anketo ter kot izhaja iz posvetovanj in pogovorov s strokovnjaki držav članic.

[24] V skladu s spletno anketo med državami članicami je 68,8 % vprašanih menilo, da je jasnost pravnih predlogov zelo pomemben (50 %) ali pomemben (18 %) dejavnik za še učinkovitejšo konzularno pomoč; kar zadeva soočanje s praktičnimi izzivi (kot je npr. zagotavljanje jasnih poti sporazumevanja), so bili odgovori podobni (43 % zelo pomemben dejavnik, 37 % pomemben dejavnik).

[25] Kot so navedli na posebni delavnici 23. junija 2011 in v dvostranskih pogovorih.

[26] Glej na primer zadevo C-60/00 Carpenter .

[27] Treba je upoštevati, da vseh konzularnih storitev, ki so na voljo državljanom države članice / državljanom EU, ni mogoče nuditi njihovim družinskim članom iz tretjih držav. Zlasti ni mogoče izdati potnih listin za vrnitev (ne družinskim članom državljanov države članice iz tretje države ne družinskim članom državljanov EU iz tretje države); pridržani družinski člani iz tretjih držav imajo pravico do obiska, če konzularni organi tretje države temu ne nasprotujejo.

[28] Kot je opredeljeno v študiji instituta Instituto Europeo de Derecho in opisano v okviru Sveta pod španskim predsedstvom. Glej Prilogo V ocene učinka.

[29] Sorazmerno povračilo temelji na številu oseb, ki so prejele pomoč (skupni stroški se delijo s številom oseb, ki so prejele pomoč).

[30] Tj. standardizirani stroški za evakuacijo, zdravstveno evakuacijo in zavetišče.

[31] Sporočilo Komisije, COM(2010) 573 konč. z dne 19. oktobra 2010.

[32] COM(2010) 603 konč.

[33] COM(2011) 149 konč.

[34] UL L 314, 28.12.1995, str. 73.

[35] UL L 158, 30.4.2004, str. 77.

[36] UL C 317, 12.12.2008, str. 6 (Dokument Sveta 2008/C 317/06).

[37] UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

[38] Kot določa Sklep 96/409/SZVP predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o potni listini za vrnitev; UL L 168, 16.7.1996, str. 4.