1. Ozadje

Eden od najpomembnejših dosežkov Evropske unije je enotni trg 500 milijonov potrošnikov. Njegove temeljne svoboščine podjetjem in državljanom omogočajo svobodno gibanje in sklepanje pravnih poslov v Uniji brez meja. Nepretrgano zmanjševanje ovir med državami članicami EU prinaša številne koristi državljanom, kot so svobodno potovanje v tujino ter študij in delo v tujini. Državljani kot potrošniki uživajo številne gospodarske koristi, kot so nižje cene letalskih vozovnic in stroškov gostovanja v tujih mobilnih omrežjih ter možnost dostopanja do bolj raznolikih proizvodov. Trgovci so lahko razširili svoje dejavnosti prek meja z uvažanjem ali izvažanjem blaga, izvajanjem storitev ali ustanavljanjem podjetij v tujini. Tako izkoriščajo ekonomije obsega in večje poslovne priložnosti, ki jim jih ponuja enotni trg.

Kljub tem prepričljivim uspehom pa so med državami članicami EU še vedno ovire. Vedno ne omogočajo državljanom in podjetjem, da bi v celoti izkoristili možnosti enotnega trga in še zlasti čezmejne trgovine. Veliko teh ovir izhaja iz razlik med nacionalnimi pravnimi sistemi. Med glavnimi ovirami čezmejne trgovine so razlike v sistemih pogodbenega prava 27 držav članic EU.

Vsi gospodarski pravni posli temeljijo na pogodbah. Zato razlike v predpisih o načinu sklenitve ali razdora pogodbe, načinu odprave napak proizvoda ali o obrestih, ki jih je treba plačati za plačilo kupnine z zamudo, v vsakdanjem življenju čutijo trgovci in potrošniki. Za trgovce te razlike ustvarjajo dodatno zapletenost in stroške, zlasti če želijo izvažati svoje proizvode in izvajati storitve v več drugih državah članicah EU. Potrošnikom te razlike otežujejo nakupovanje v državah, ki niso njihove domače države, kar se zlasti čuti v okviru spletnih nakupov.

· Težave trgovcev zaradi obstoja različnih sistemov pogodbenega prava

Obstoj ovir v zvezi s pogodbenim pravom lahko negativno vpliva na podjetja, ki razmišljajo o čezmejnem trgovanju, in jih lahko odvrača od vstopa na nove trge. Ko se trgovec odloči, da bo prodajal proizvode potrošnikom ali podjetjem v drugih državah članicah, postane izpostavljen zapletenemu pravnemu okolju, za katerega je značilna raznolikost sistemov pogodbenega prava v EU. Eden od prvih korakov je ugotavljanje, katero pravo se uporabi za pogodbo. Če se uporabi tuje pravo, se mora trgovec seznaniti z njegovimi zahtevami, pridobiti pravni nasvet in po možnosti prilagoditi pogodbo navedenemu tujemu pravu. Pri spletnem trgovanju lahko trgovec tudi prilagodi svojo spletno stran, da izpolni obvezne zahteve, ki veljajo v namembni državi. Trgovci težavo ugotavljanja vsebine predpisov tujega pogodbenega prava opredeljujejo kot prvo med ovirami za pravne posle med podjetji in potrošniki ter kot tretjo za pravne posle med podjetji[1].

Premagovanje teh ovir pomeni dodatne stroške poslovanja. Ti močno vplivajo na mala in srednja podjetja (MSP), zlasti na mikro in mala podjetja, ker so stroški vstopa na več tujih trgov zlasti visoki v primerjavi z njihovim prometom. Stroški poslovanja za izvažanje v drugo državo članico lahko znašajo do 7 % letnega prometa mikro trgovca na drobno. Pri izvozu v štiri države članice bi lahko ti stroški znašali do 26 % njegovega letnega prometa[2]. Trgovci, ki jih ovire pogodbenega prava odvračajo od čezmejnega poslovanja, se v trgovini znotraj EU vsako leto odpovedo vsaj 26 milijardam EUR[3].

· Težave potrošnikov zaradi obstoja različnih sistemov pogodbenega prava

44 % potrošnikov pravi, da jih negotovost o njihovih pravicah odvrača od nakupovanja v drugih državah EU[4]. Čeprav bi tretjina potrošnikov razmislila o čezmejnem spletnem nakupovanju v drugi državi EU, če bi veljale enotne evropske določbe[5], jih trenutno čezmejno spletno nakupuje le 7 %[6]. Njihova negotovost je pogosto povezana s pomisleki o tem, kaj lahko storijo, če gre kaj narobe, in negotovostjo v zvezi z naravo njihovih pravic, če kupujejo v drugi državi. Po drugi strani pa trgovci potrošnikom, ki so prepričani v svoje pravice in dejavno iščejo proizvode po vsej EU, zlasti na spletu, pogosto ne želijo prodati ali dobaviti blaga. Vsaj 3 milijoni potrošnikov so to izkusili v obdobju enega leta. V praksi so poskusi spletnega kupovanja proizvodov v čezmejnem okviru pogosteje neuspešni kot uspešni[7] in se pogosto končajo z nerazveseljivim sporočilom, kot je „Ta proizvod ni na voljo v državi, v kateri prebivate“.

Želja Komisije je odpraviti preostale ovire v čezmejni trgovini, pomagati trgovcem pri sklepanju pravnih poslov in olajšati čezmejno nakupovanje potrošnikom. Dokazano je bilo, da je obseg dvostranske trgovine med državama, katerih pravni sistem temelji na skupnem izvoru (kot sta sistem običajnega prava ali nordijska pravna tradicija), 40 % večji od obsega trgovine med državama brez te stične točke[8]. Evropska komisija je ob upoštevanju navedenega v svoj delovni program za leto 2011[9] vključila pravni akt o evropskem pogodbenem pravu, kot je Evropski parlament o tem posebej obvestil predsednik Jose Manuel Barroso z dopisom predsedniku Evropskega parlamenta Jerzyju Buzeku[10]. Potreba po premagovanju ovir zaradi razlik v pogodbenem pravu je posebej priznana v strategiji Evropa 2020[11] in številnih drugih strateških dokumentih EU. Ti vključujejo Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa[12]; Evropsko digitalno agendo[13], ki določa pravni akt izbirnega pogodbenega prava kot enega svojih ključnih ukrepov za spodbujanje digitalnega gospodarstva; Pregled Akta za mala podjetja[14], katerega cilj je obravnavati ovire (vključno s tistimi v zvezi s pogodbenim pravom), ki zmanjšujejo možnosti MSP za rast; in Akt za enotni trg[15], v katerem je predlagana zamisel o pravnem sredstvu, ki bi lajšalo sklepanje čezmejnih pravnih poslov. Poleg tega je bil v Letnem pregledu rasti, s katerim se je začel prvi evropski semester, poudarjen potencial pravnega instrumenta o evropskem pogodbenem pravu za spodbujanje rasti in trgovine na enotnem trgu[16]. Poljsko predsedstvo Svetu ministrov si je nadaljnje delo na področju evropskega pogodbenega prava zastavilo kot prednostno nalogo v drugi polovici leta 2011[17].

1.1. Veljavni pravni okvir

Za veljavni pravni okvir v EU so značilne razlike v nacionalnih sistemih pogodbenega prava držav članic. Zakonodaja EU vsebuje številne skupne določbe, ki pogosto obravnavajo posebne težave, vendar pa te usklajene določbe, kot izhaja iz Priloge I, ne urejajo večine področij pogodbenega prava, kjer pa veljajo, pogosteje kot ne dopuščajo državam članicam precejšnjo prožnost uporabe različnih določb. Na evropskem enotnem trgu ni enega sklopa enotnih in izčrpnih določb pogodbenega prava, ki bi jih lahko podjetja in potrošniki uporabili v čezmejni trgovini.

· Kolizijske določbe

Za izboljšanje pravne varnosti v čezmejnih pravnih poslih je EU sprejela enotne kolizijske določbe. Uredba Rim I o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, pogodbenima strankama omogoča, da izbereta, katero pravo se uporabi za njuno pogodbo, in da določita, katero pravo se uporabi, če tega ne storita[18]. Vendar pa kolizijske določbe zaradi svoje narave ne morejo odpraviti razlik v materialnem pogodbenem pravu. Omogočajo le določitev nacionalnega materialnega prava, ki se uporabi v čezmejnih pravnih poslih, ko bi bilo mogoče uporabiti več različnih nacionalnih predpisov.

Poleg tega člen 6(2) uredbe Rim I v čezmejnih pravnih poslih med podjetjem in potrošnikom od trgovcev, ki usmerjajo svoje dejavnosti v državo, v kateri ima potrošnik prebivališče, tudi zahteva (to bi se lahko zgodilo, na primer, z vzpostavitvijo spletne strani v jeziku te države, s ponujanjem prodaje blaga v valuti potrošnika ali z uporabo imena domene na najvišji ravni, ki ni enako v državi trgovca), da upoštevajo obvezno raven varstva potrošnikov v državi, v kateri ima potrošnik prebivališče. Trgovec lahko bodisi uporabi nacionalno pravo potrošnika v celoti bodisi izbere drugo pravo, v praksi najverjetneje svoje lastno pravo. Vendar pa mora trgovec tudi v zadnjem primeru še vedno zagotoviti usklajenost s prisilnimi določbami varstva potrošnikov iz nacionalnega prava potrošnika, kadar zagotavljajo višjo raven varstva. Posledično je morda treba splošne pogoje trgovca uskladiti z zahtevami različnih držav.

· Določbe materialnega prava

EU je sprejela nekaj pomembnih ukrepov za zmanjšanje razlik v materialnih predpisih, zlasti v zvezi s potrošniškim pravom, in sicer s sprejetjem usklajevalnih ukrepov. Vendar pa ti usklajevalni ukrepi ne zajemajo vseh pogodbenih faz in tako ne odpravljajo potrebe trgovcev, da upoštevajo sisteme pogodbenega prava namembne države. Poleg tega so ti usklajevalni ukrepi omejeni zlasti na pravne posle med podjetji in potrošniki.

Pravni okvir EU je v zvezi s pogodbami med podjetji in potrošniki (B2C) prispeval k znatnemu zviševanju ravni varstva v korist potrošnika. Vendar pa je kljub napredku, doseženemu z nedavno sprejeto direktivo o varstvu potrošnikov pri usklajevanju nacionalnih predpisov, jasno, da na področju varstva potrošnikov in pogodbenega prava politične omejitve določajo, kako daleč lahko poseže pristop „popolne uskladitve“. To je odraženo z dejstvom, da sta za sprejetje direktiv v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji in zahtevki zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti[19], ki državam članicam omogočajo nadgrajevanje temeljnih usklajenih pravic do različnih ravni, pristojna Evropski parlament in Svet.

V zvezi s pogodbami med podjetji (B2B) so materialne določbe, ki jih je sprejela EU, glede področja uporabe še bolj omejene kot pri pogodbah B2C in zajemajo nekaj posebnih vprašanj na področju pogodbenega prava. Na primer, direktiva o boju proti zamudam pri plačilih[20] usklajuje določbe o stopnjah zamudnih obresti v primeru zamud pri plačilih, vendar pa državam članicam omogoča, da uporabijo strožje določbe. Na mednarodni ravni je bil sklop določb o širšem področju uporabe pravnih poslov B2B sprejet leta 1980 s Konvencijo ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija). Vendar pa Dunajske konvencije niso ratificirale vse države članice in ne velja v Združenem kraljestvu, na Irskem, Portugalskem in Malti. Vseh pogodbenih faz ne ureja izčrpno in (ker izključna pristojnost v sistemu ZN, ki bi bila primerljiva s pristojnostjo Sodišča Evropske unije na enotnem trgu EU, ne obstaja) ne vsebuje mehanizmov za zagotavljanje njene enotne uporabe, saj jo lahko različna nacionalna sodišča različno razlagajo. Le sorazmerno majhno število trgovcev uporablja Dunajsko konvencijo[21].

1.2. Potreba po ukrepih na ravni Evropske unije

EU pripravlja evropsko pogodbeno pravo že desetletje. Komisija je s Sporočilom o evropskem pogodbenem pravu[22] leta 2001 začela postopek obsežnega javnega posvetovanja o težavah, ki izhajajo iz različnosti pravnih sistemov pogodbenega prava držav članic. Komisija je kot nadaljnji ukrep leta 2003[23] izdala akcijski načrt, s katerim je predlagala izboljšavo kakovosti in usklajenosti evropskega pogodbenega prava z vzpostavitvijo skupnega referenčnega okvira, ki vključuje enotna načela, izrazoslovje in vzorčna pravila, ki naj jih zakonodajalec Unije uporabi pri pripravljanju ali spreminjanju zakonodaje.

Komisija je posledično financirala delo mednarodne akademske mreže, ki je opravila pripravljalno pravno raziskavo. To raziskovalno delo je bilo končano konec leta 2008 in na njegovi podlagi je bil objavljen Osnutek skupnega referenčnega okvira[24] kot akademsko besedilo[25]. Obenem s tem sta Združenje Association Henri Capitant des Amis de la Culture Juridique Française in družba Société de Legislation Comparée opravila analitično delo s pripravo načel Principes Contractuels Communs[26].

Komisija je 1. julija 2010 za obdobje šest mesecev začela javno posvetovanje (zelena knjiga) o različnih načinih za večjo skladnost pogodbenega prava v EU. Zelena knjiga je predlagala vrsto različnih možnosti politike. Vključevala je „sveženj orodij“, ki bi določal usklajene opredelitve pojmov, načela in vzorčna pravila o temah v zvezi s pogodbenim pravom, uredbo, ki bi nadomestila vse nacionalne pogodbene predpise z enotnim evropskim pravom, ali zamisel o izbirnem pravnem aktu v EU, ki bi bil na voljo kot alternativa veljavnim nacionalnim predpisom in bi ga stranki lahko izbrali. Komisija je v okviru tega posvetovanja prejela 320 odgovorov[27]. Več zainteresiranim stranem se je zdel uporaben „sveženj orodij“, možnost št. 4 (izbirni pravni akt evropskega pogodbenega prava) pa so zainteresirane strani podprle bodisi kot samostojni pravni akt bodisi v kombinaciji s „svežnjem orodij“, če bi izpolnjeval določene pogoje, in sicer visoko raven varstva potrošnikov in jasne, uporabniku prijazne določbe.

Komisija je pred tem s sklepom z dne 26. aprila 2010[28] ustanovila strokovno skupino za evropsko pogodbeno pravo, ki so jo sestavljali bivši sodniki, pravniki in akademiki iz vse Evrope. Skupina je imela na podlagi do takrat opravljenih raziskav nalogo pripraviti študijo izvedljivosti morebitnega prihodnjega pravnega akta evropskega pogodbenega prava, ki bi urejal glavne primere, nastale v praksi pri čezmejnem poslovanju. Komisija je za zagotovitev tesnega vzajemnega povezovanja dela strokovne skupine in potreb, ki so jih opredelili potrošniki, podjetja (zlasti MSP) in pravna stroka, ustanovila skupino ključnih zainteresiranih strani (t. i. „posvetovalni odbor“), ki je strokovni skupini dajala praktične napotke v zvezi z uporabniku prijaznimi pravili, oblikovanimi za študijo izvedljivosti. Študija izvedljivosti je bila objavljena 3. maja 2011 – kot „sveženj orodij“, ki bi služil kot navdih nadaljnjemu delu institucij EU – posledica česar je bil pomemben prispevek zainteresiranih strani in pravnih strokovnjakov. Od 120 prispevkov, prejetih od zainteresiranih strani, je večina pripomb na splošno osredotočena na tri glavna vprašanja v zvezi s predlogom: njegovo prijaznost do uporabnikov, ravnovesje med interesi podjetij in potrošnikov ter pravno varnost. Komisija je upoštevala mnogo predlogov, ki so še bolj izboljšali in okrepili predlog. Zainteresiranim stranem je zastavila tudi vprašanje, ali bi bilo treba v predlog vključiti digitalno vsebino – večina vprašanih se je s tem strinjala.

Evropski parlament že več let močno podpira delo na področju evropskega pogodbenega prava[29]. Junija 2011 je kot odziv na zeleno knjigo Komisije s štiripetinsko večino izglasoval podporo izbirnim evropskim pogodbenim določbam, ki bi olajšale sklepanje čezmejnih pravnih poslov (možnost 4 zelene knjige)[30]. Tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor je sprejel mnenje v podporo izbirnemu naprednemu novemu režimu pogodbenega prava[31].

2. Izbirno skupno evropsko prodajno pravo 2.1. Učinkovanje skupnega evropskega prodajnega prava

Komisija se je po obširnem posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in na podlagi ocene učinka odločila za predložitev predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnem evropskem prodajnem pravu. Namen predloga je prispevati h krepitvi rasti in obsega trgovine na notranjem trgu na podlagi svobode sklepanja pogodb in visoke ravni varstva potrošnikov, in sicer v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti. V predlog je vgrajen „sveženj orodij“, ki sta ga razvila strokovna skupina za evropsko pogodbeno pravo in „posvetovalni odbor“ zainteresiranih strani, in sicer ob upoštevanju prispevkov zainteresiranih strani in strokovnjakov v zvezi z njim.

Predlog Komisije o skupnem evropskem prodajnem pravu predvideva izčrpen sklop enotnih določb pogodbenega prava, ki urejajo vse pogodbene faze in bi bile del nacionalnega prava vsake države članice kot „drugi režim“ pogodbenega prava. Ta „drugi režim“ je pazljivo osredotočen na tiste pogodbe, ki so najpomembnejše v čezmejni trgovini, in na področja, na katerih je potreba po odpravi opredeljenih ovir najbolj očitna. Ima naslednje značilnosti:

Režim pogodbenega prava, skupen vsem državam članicam: Skupno evropsko prodajno pravo bo „drugi režim“ pogodbenega prava, ki bo enak v vseh državah članicah. Režim bo skupen za vso EU.

Izbirni režim: Izbira skupnega evropskega prodajnega prava bo prostovoljna. Prodajalec lahko v skladu z načelom svobode sklepanja pogodb svobodno izbere, da bo ponudil sklenitev pogodbe na podlagi tega režima (sistem vključitve (opt-in)) ali da bo uporabil veljavno nacionalno pogodbeno pravo. Ne podjetja ne potrošniki niso zavezani skleniti pogodbe na podlagi skupnega evropskega prodajnega prava.

Osredotočanje na „prodajne“ pogodbe: S skupnim evropskim prodajnim pravom bo uveden samostojen in popoln sklop določb o prodajnih pravnih poslih. To bo zlasti, a ne izključno, uporabno za spletno dobavo blaga. Lahko bi ga uporabili tudi trgovci, ki prodajajo blago in nudijo z njim neposredno povezane storitve, na primer v zvezi z montažo kuhinjske opreme. Ker večji del trgovine znotraj EU pomeni trgovina z blagom[32], bo odpravljanje ovir v prodajnih pravnih poslih pozitivno vplivalo na celotno trgovino znotraj EU. Z namenom upoštevanja vedno večjega pomena digitalnega gospodarstva in zaradi zagotavljanja, da bo novi režim „prilagojen prihodnosti“, bodo na področje uporabe novih določb spadale tudi pogodbe o digitalni vsebini. To pomeni, da bi bilo skupno evropsko prodajno pravo mogoče uporabiti tudi, na primer, pri kupovanju glasbe, filmov, programske opreme ali uporabnih programov, ki se naložijo s spleta. Ti proizvodi bi bili zajeti ne glede na to, ali so shranjeni na snovnem nosilcu, kot je CD ali DVD.

Omejenost režima na čezmejne pogodbe: Področje uporabe skupnega evropskega prodajnega prava se osredotoča na čezmejne primere, v katerih se pojavljajo težave dodatnih stroškov poslovanja in pravne zapletenosti. Skupno evropsko prodajno pravo se zato osredotoča na področja, na katerih je potrebno, in ni na voljo kot splošni nadomestek veljavnega nacionalnega pogodbenega prava. Državam članicam je prepuščeno, ali bodo omogočile širšo uporabo režima. Države članice imajo tako možnost omogočiti razpoložljivost skupnega evropskega prodajnega prava tudi za sklepanje pogodb na nacionalni ravni – kar bi lahko še bolj zmanjšalo stroške poslovanja podjetij, dejavnih na notranjem trgu. Osredotočenost režima na pogodbe B2C in na pogodbe B2B, v katerih je vsaj ena stranka MSP: Področje uporabe skupnega evropskega prodajnega prava se osredotoča na vidike, ki pomenijo resne težave pri čezmejnem poslovanju, in sicer v razmerjih med podjetji in potrošniki ter v razmerjih med podjetji, v katerih je vsaj ena stranka MSP. Skupno evropsko prodajno pravo pogodb, ki jih sklepajo fizične osebe (C2C), in pogodb, ki jih sklepajo trgovci, od katerih nobeden ni MSP, med seboj, ne zajema, saj trenutno ni izražene potrebe po ukrepu na ravni EU za te vrste čezmejnih pogodb. Skupno evropsko prodajno pravo državam članicam daje možnost, da se odločijo o tem, ali bodo omogočile razpoložljivost skupnega evropskega prodajnega prava za pogodbe, ki jih sklepajo trgovci, od katerih nobeden ni MSP, med seboj. Komisija bo zadevo spremljala v prihodnjih letih, da bi videla, ali bodo morda potrebne dodatne zakonodajne rešitve v zvezi s pogodbami C2C in B2B.

Režim s popolnoma enakim sklopom določb varstva potrošnikov: Z Uredbo bo na vseh področjih pogodbenega prava vzpostavljena enaka raven varstva potrošnikov. To usklajevanje se kot politična in pravna zaveza izvaja na podlagi visoke ravni varstva potrošnikov. Njena posledica bo usklajen režim, ki bo zagotovil varstvo in varnost potrošnika ob vsaki uporabi skupnega evropskega prodajnega prava.

Režim z izčrpnim sklopom določb pogodbenega prava: Del skupnega evropskega prodajnega prava so določbe, ki urejajo vprašanja pogodbenega prava praktičnega pomena v pogodbenih fazah čezmejne pogodbe. Ta vprašanja spadajo na področja pravic in obveznosti strank, zahtevkov zaradi neizpolnitve, dolžnosti obveščanja pred sklenitvijo pogodbe, sklenitve pogodb (vključno s formalnimi zahtevami), pravice do odstopa od pogodbe in njenih posledic, neveljavnosti pogodbe zaradi zmote, prevare ali nepoštenega izkoriščanja, razlage, vsebine in učinkov pogodbe, ugotavljanja in posledic nepoštenosti pogodbenih pogojev, vračila po razveljavitvi pogodbe, razdora pogodbe ter zastaranja. Določa sankcije, ki so na voljo v primeru kršitve obveznosti in dolžnosti, ki izhajajo iz uporabe skupnega prodajnega prava. Po drugi strani pa določenih tem, ki so bodisi zelo pomembne za nacionalne pravne sisteme bodisi manj pomembne za čezmejne pogodbe – kot so določbe o pravni sposobnosti, protipravnosti/nemoralnosti ali zastopanju ter večjem številu dolžnikov in upnikov – skupno evropsko prodajno pravo ne bo urejalo. Te teme bodo še naprej urejale določbe nacionalnega prava, ki se uporabi na podlagi uredbe Rim I.

Režim z mednarodno razsežnostjo: Predlog ima tudi mednarodno razsežnost, saj za možnost njegove uporabe zadošča, da ima ena stranka prebivališče ali sedež v državi članici EU. Trgovci bi lahko uporabili isti sklop pogodbenih pogojev pri poslovanju z drugimi trgovci iz EU in zunaj EU. Evropski potrošniki bi lahko uživali večjo izbiro proizvodov z zajamčeno visoko ravnjo varstva, ki jo nudi skupno evropsko prodajno pravo, če so trgovci iz tretjih držav pripravljeni prodajati svoje proizvode na notranjem trgu na tej podlagi. Ta mednarodna razsežnost skupnemu evropskemu prodajnemu pravu omogoča, da lahko postane pravo, ki določa standarde za mednarodne pravne posle na področju prodajnih pogodb.

2.2. Učinkovitost skupnega evropskega prodajnega prava

Pristop Komisije odpravlja težave, ki jih razlike v pogodbenem pravu pomenijo za potrošnike in trgovce, in sicer na način, ki v primerjavi z drugimi preučenimi možnimi rešitvami v največji možni meri spoštuje načeli sorazmernosti in subsidiarnosti. Izbirno skupno evropsko prodajno pravo bo učinkovitejše od nezavezujočih pravnih rešitev, kot je preprost „sveženj orodij“ (ki kot nezavezujoč pravni akt trgovcem ali potrošnikom ne bi mogel zagotoviti pravne varnosti njihovih pravnih poslov), saj bo ustvarilo en in enoten sklop določb pogodbenega prava, ki bodo neposredno na voljo podjetjem in potrošnikom. Obenem kombinacija zgoraj navedenih značilnosti, zlasti dejstvo, da je skupno evropsko prodajno pravo izbiren, a popolnoma enak sklop določb, ki se uporablja le v čezmejnih zadevah, pomeni, da lahko zmanjša ovire v čezmejni trgovini brez poseganja v globoko usidrane nacionalne pristope in tradicije. Na primer, državam članicam bo omogočil ohranitev različnih ravni varstva potrošnikov v njihovem že sicer veljavnem nacionalnem pogodbenem pravu v skladu s pravnim redom EU. Skupno evropsko prodajno pravo bo izbirni režim poleg sicer veljavnih določb pogodbenega prava, ki jih ne bo nadomestil. Tako bo ta zakonodajni ukrep le v obsegu, ki je potreben, oblikoval nove možnosti za trgovce in potrošnike na enotnem trgu. Poleg tega je poudarek dan doseganju soglasja o sklopu popolnoma enakih določb, ki temeljijo na visoki ravni varstva kot delu skupnega evropskega prodajnega prava, in sicer prav zaradi prostovoljne narave režima. Podjetje lahko izbere sistem skupnega prodajnega prava, ker želi biti povezano z višjo ravnjo varstva, ki ga ta zagotavlja, vendar tega ni zavezano storiti.

· Koristi za podjetja

Če trgovec izbere skupno evropsko prodajno pravo, bi bile to edine določbe pogodbenega prava, ki bi se uporabile na področjih, ki jih zajema njegovo področje uporabe. Zato bi moral trgovec upoštevati le en sklop določb – določbe skupnega evropskega prodajnega prava. Nič več mu ne bi bilo treba upoštevati drugih nacionalnih prisilnih določb, ki bi jih običajno moral upoštevati pri sklenitvi pogodbe s potrošnikom iz druge države članice. V praksi bi bili prodajalci tisti, ki bi dali pobudo za izbiro uporabe skupnega evropskega prodajnega prava. Kupci bi morali potem izrecno soglašati, preden bi se lahko uporabila ta vrsta pogodbe.

Skupno evropsko prodajno pravo bo zagotovilo, da bodo lahko podjetja bistveno znižala svoje stroške poslovanja. V praksi se bo moralo podjetje, ki bo želelo razširiti svoje poslovanje na nove trge, seznaniti le z enim sistemom pogodbenega prava poleg tistega, ki mu je že znan. Če bo ta sistem izbran, bo pomenil prihranke v primerjavi s 26 nacionalnimi sistemi pogodbenega prava, ki bi jih podjetje sicer moralo preučiti, da bi lahko trgovalo po vsej EU. Trgovci lahko zato izkoristijo to preprostejše skupno pravno okolje in se bolj samozavestno širijo na nove trge. Pri prodajanju potrošnikom v drugih državah lahko svojo privrženost skupnemu evropskemu prodajnemu pravu uporabijo kot znak kakovosti.

Za pogodbe B2B bi uporaba skupnega evropskega prodajnega prava pomenila dodano vrednost, saj bi MSP olajšala pogajanja o pravu, ki se uporabi. Lažje bi bilo soglašati z nevtralnim pravom, ki je enako dostopno obema strankama v njunem lastnem jeziku. Trgovcem po seznanitvi s skupnim evropskim prodajnim pravom ne bi več nastajali stroški ob vsaki njegovi uporabi. Ker težava stroškov zlasti prizadene MSP, se skupno evropsko prodajno pravo tako osredotoča na tiste pogodbe B2B, v katerih je vsaj ena stranka MSP. V zagotovitev, da bodo lahko MSP skupno evropsko prodajno pravo kar najbolje izkoristila, bo Komisija prek ustreznih poti spodbujala države članice, naj trgovce obvestijo o skupnem evropskem prodajnem pravu in njegovih koristih. Poleg tega imajo vse države članice možnost, da omogočijo razpoložljivost skupnega evropskega prodajnega prava za pogodbe B2B, v katerih nobena od strank ni MSP, in sicer če menijo, da je to primerno.

· Koristi za potrošnike

Skupno evropsko prodajno pravo je bilo oblikovano, da bi potrošnikom zagotovilo visoko raven varstva, in je enako v vseh državah članicah, da se lahko šteje za znak kakovosti, ki mu lahko potrošniki pri čezmejnem nakupovanju zaupajo. Eden od najboljših primerov tega je dejstvo, da bo skupno evropsko prodajno pravo potrošnikom nudilo svobodno izbiro zahtevkov ob dobavi proizvoda z napako. Zato potrošnikom zagotavlja možnost takojšnjega razdora pogodbe. Trenutno takšne svobode izbire nima velika večina potrošnikov v EU[33]. Ta visoka raven varstva potrošnikov bo potrošnikom dala zaupanje in spodbudo za kupovanje proizvodov v drugih državah članicah.

Zaradi preglednosti bo predlog zagotavljal, da bo potrošnik vedno seznanjen in bo vedno potrebno njegovo soglasje glede dejstva, da je pogodba sklenjena na podlagi skupnega evropskega prodajnega prava. Ta podatek mora trgovec zagotoviti potrošniku skupaj s povzetkom zaščitenih temeljnih pravic, in sicer s standardnim obvestilom. To obvestilo bo potrošnikom pomagalo razumeti njihove temeljne pravice in s tem odpravilo negotovost, ki mnogo potrošnikov odvrača od čezmejnega nakupovanja. Ker bo obvestilo predstavljeno v jasni in jedrnati obliki ter zagotovljeno v vseh uradnih jezikih EU, bo pomagalo potrošnikom, ki ne berejo pogojev pogodb, ki jih sklepajo, zaradi njihove dolžine in zapletenosti.

Širša dostopnost čezmejnih ponudb bo koristila potrošnikom in trgom, ki jih trgovci trenutno obidejo zaradi zapletenosti pogodbenega prava ali ker za podjetja majhen obseg trga ne upravičuje visokih stroškov poslovanja za vstop nanj. Ti potrošniki bodo deležni koristi, ker bo večja konkurenca na notranjem trgu zagotovila večjo izbiro proizvodov in obete nižjih cen.

2.3. Razmerje s pravnim redom EU

Predlog na področju varstva potrošnikov pomeni dopolnilni pristop k tistemu iz veljavnega pravnega reda EU. V prvi vrsti vključuje ukrepe veljavnega pravnega reda EU in je usklajen z njimi, čeprav ni omejen z najnižjimi ravnmi varstva, ki so bile določene. Poleg tega predlog glede na svojo omejenost na čezmejne pogodbe ni nadomestilo za splošno veljavni pravni red EU. Zato bo treba še naprej razvijati standarde varstva potrošnikov ob uporabi običajnega pristopa usklajevanja, uporabljenega na tem področju. V tem oziru se lahko pričakuje, da se bosta oba pristopa čez čas razvijala eden za drugim in drug drugega navdihovala

Predlog je usklajen z drugimi politikami EU. Predvideva, na primer, da bodo trgovci razmislili o uporabi postopkov alternativnega reševanja sporov kot o učinkovitem, hitrem in poceni načinu reševanja sporov brez postopka pred sodiščem. Poleg tega lahko tisti, ki želijo začeti postopek pred sodiščem za zneske, ki ne presegajo 2 000 EUR, uporabijo postopek v sporih majhne vrednosti, ki je bil sprejet za lajšanje čezmejne izterjave dolgov.

Predlog določa tudi podporo prihodnjim pobudam, katerih cilj je zmanjševanje ovir v trgovini na enotnem trgu, bodisi z usklajevalnimi direktivami bodisi z drugimi ustreznimi ukrepi. Vsebuje nekatere posebne, s prodajo povezane določbe v zvezi s pogodbami o dobavi digitalne vsebine, ki bi lahko v prihodnosti zagotavljale podlago za bolj vsestransko politiko in ukrepe na področju varstva potrošnikov na digitalnem trgu. Do leta 2018 bodo določbe same Uredbe pregledane, med drugim glede na potrebo po razširitvi področja uporabe v zvezi s pogodbami B2B, tržnim in tehnološkim razvojem digitalne vsebine in prihodnjim razvojem pravnega reda Unije.

Komisija bo tudi še naprej preučevala širše vidike potrošniškega prava, kot je vprašanje, ali posodobiti ali razširiti določbe v zvezi s potrošniki, na primer pri pregledu direktive o nepoštenih poslovnih praksah in direktive o zavajajočem oglaševanju. Poleg tega bo Komisija še naprej preučevala poslovne prakse B2B, vključno z njihovo pogodbeno razsežnostjo.

2.4. Spremljevalni ukrepi

Predlog za zagotovitev učinkovite uporabe in enotne razlage skupnega evropskega prodajnega prava predvideva prihodnje podporne ukrepe.

Komisija bo na podlagi pobud Evropskega parlamenta, podjetij, pravnikov in organizacij za varstvo potrošnikov tesno sodelovala z vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi v pomoč pri razvoju „vzorčnih evropskih pogodbenih pogojev“ za specialistična področja trgovine ali sektorje dejavnosti. Vzorec pogodbe, ki vsebuje splošne pogoje in je na voljo v vseh uradnih jezikih Evropske unije, bi bil lahko v pomoč trgovcem, ki želijo sklepati čezmejne pogodbe, za katere je izbrano skupno evropsko prodajno pravo. Komisija bo v treh mesecih po začetku veljavnosti skupnega evropskega prodajnega prava začela ta postopek z ustanovitvijo strokovne skupine, ki bo zlasti zastopala interese uporabnikov skupnega evropskega prodajnega prava. Zainteresirane strani bi lahko prispevale potrebna izkustva in strokovno znanje o poslovnih praksah ter oblikovale splošne pogoje za svoje sektorje ob uporabi spoznanj, ki so jih pridobile iz neposrednih praktičnih izkušenj z uporabo skupnega evropskega prodajnega prava.

Predlog za zagotovitev enotne razlage in uporabe skupnega evropskega prodajnega prava predvideva tudi vzpostavitev javno dostopne podatkovne zbirke evropskih in nacionalnih sodnih odločb, ki vplivajo na razlago določb tega pravnega akta. Od držav članic se bo zahtevalo, da o takšnih sodbah nemudoma obvestijo Komisijo.

Komisija bo za lajšanje splošnega razumevanja določb skupnega evropskega prodajnega prava organizirala usposabljanja za pravnike, ki uporabljajo skupno evropsko prodajno pravo[34].

3. Sklepne ugotovitve

Skupno evropsko prodajno pravo je konkretna rešitev določenih težav za podjetja in potrošnike: težav s stroški in pravno negotovostjo pri čezmejnem kupovanju ali prodaji na evropskem notranjem trgu. Je tudi inovativen pristop, ker v skladu z načelom sorazmernosti ohranja pravne tradicije in kulture držav članic, obenem pa daje podjetjem možnost izbire skupnega evropskega prodajnega prava. Potrošnikom bo v korist ne le zaradi zaupanja, ki ga ustvarja z visoko ravnjo varstva, ampak tudi zato, ker bodo njegova posledica nižje cene in večja izbira proizvodov. Za trgovce zmanjšuje upravna bremena in stroške poslovanja ter tako prispeva k večjemu obsegu čezmejne trgovine in rasti evropskega gospodarstva.

Komisija bo tesno sodelovala z Evropskim parlamentom in Svetom ter z nacionalnimi parlamenti, da bi hitro zagotovila njihovo soglasje v zvezi s skupnim evropskim prodajnim pravom, in sicer pravočasno za 20. obletnico enotnega trga. Še naprej bo tesno sodelovala tudi z zainteresiranimi stranmi, zlasti z uporabniki skupnega evropskega prodajnega prava (zlasti MSP in potrošniki) ter s pravnimi poklici, da bi zagotovila široko sprejetost skupnega evropskega prodajnega prava po vsej Evropski uniji, saj bo uspeh skupnega evropskega prodajnega prava glede na njegovo izbirno naravo na koncu odvisen od tega, ali in v kakšnem obsegu bo izbrano za pravne posle na notranjem trgu.

PRILOGA I

Pravni okvir EU na področju predloga skupnega evropskega prodajnega prava

Potrošniške pogodbe || Gospodarske pogodbe

Področje pogodbenega prava || Direktiva o pravicah potrošnikov || Druga pomembna zakonodaja EU o varstvu potrošnikov || Direktiva o e-poslovanju || Direktiva o e-poslovanju || Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih || Dunajska konvencija o pogodbah o mednarodni prodaji blaga

Obveščanje in pogajanja pred sklenitvijo pogodbe || DA || DA || DA || DA || NE || NE z nekaj izjemami

Sklenitev pogodbe || NE || NE || DA delno || NE || NE || ٱ DA

Pravica do odstopa od pogodbe || DA || DA || NE || NE || NE || NE

Napake volje || NE || NE || NE || NE || NE || NE

Razlaga pogodb || NE || NE (z eno izjemo) || NE || NE || NE || DA

Vsebina in pravni učinki || NE || NE || NE || NE || NE || NE z nekaj izjemami

Nepošteni pogodbeni pogoji || NE || DA || NE || NE || DA delno || NE

Obveznosti in zahtevki strank prodajne pogodbe || NE || DA || NE || NE || NE || DA

Dobava in prehod nevarnosti || DA || NE || NE || NE || NE || DA

Obveznosti in zahtevki strank pogodbe o povezanih storitvah || NE || NE || NE || NE || NE || NE

Odškodnina, določena plačila za neizpolnitev in obresti || NE || NE || NE || NE || DA || DA

Vračilo || NE || NE || NE || NE || NE || DA

Zastaranje || NE || NE || NE || NE || NE || NE

[1]               Eurobarometer 321 o evropskem pogodbenem pravu v pravnih poslih s potrošniki, str. 23, in Eurobarometer 320 o evropskem pogodbenem pravu v pravnih poslih med podjetji, str. 15. Ta situacija je drugačna v Združenih državah Amerike. Kljub obstoju različnih sistemov pogodbenega prava v 50 zveznih državah lahko na primer trgovec s sedežem v zvezni državi Maryland brez težav prodaja svoje proizvode potrošniku, ki živi v zvezni državi Aljaska, saj mora trgovec v takšnem primeru upoštevati le pogodbene predpise, ki veljajo v zvezni državi Maryland, in se mu ni treba obremenjevati s pogodbenim pravom zvezne države Aljaska. Poleg tega enotni trgovinski zakonik ZDA zelo zbližuje sisteme pogodbenega prava različnih držav. Kar zadeva pogodbeno pravo, je za trgovce v ZDA območje 50 zveznih držav tako precej učinkovitejši notranji trg, kot pa območje 27 držav članic Evropske unije za trgovce v EU.

[2]               Ocena temelji na odzivih podjetij na panelno anketo MSP o učinkih evropskega pogodbenega prava, ki je na voljo na: http://ec.europa.eu/justice/contract/files/report_sme_panel_survey_en.pdf in strukturna statistika podjetij Eurostata.

[3]               Eurobarometer 320, Evropsko pogodbeno pravo v pravnih poslih med podjetji, str. 24 in 25.

[4]               Eurobarometer 299a, Odnos do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov, str. 10.

[5]               Eurobarometer 299a, str. 14.

[6]               Eurobarometer 299, Odnos potrošnikov do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov, str. 13.

[7]               SEC(2010) 385, Tretja izdaja pregleda stanja potrošniških trgov, str. 9. Študija, v kateri so neidentificirani nakupovalci poskusili skleniti skoraj 11 000 poskusnih pravnih poslov, je pokazala, da bi bilo 61 % poskusov čezmejnih nakupov proizvodov neuspešnih. V 50 % primerov trgovci niso želeli sklepati pravnih poslov v državi potrošnika.

[8]               A. Turrini in T. Van Ypersele, Trgovci, sodišča in uganka mejnega učinka (Traders, courts and the border effect puzzle), Regional Science and Urban Economics, št. 40, 2010, str. 82.            

[9]               COM(2010) 623 konč. z dne 31. marca 2010, str. 7.

[10]             Glej http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/10/393&format=HTML&aged=0&language=SL&guiLanguage=en.

[11]             Sporočilo Komisije „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“, COM(2010) 2020 konč., z dne 3. marca 2010, str. 21. Glej tudi Letni pregled rasti, Priloga I, Poročilo o napredku strategije Evropa 2020 (COM(2011) 11 – A1/2, str. 5).

[12]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope, Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa, COM(2010) 171 konč. z dne 20. aprila 2010, str. 5 in 24.

[13]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropska digitalna agenda, COM(2010) 245 konč. z dne 26. avgusta 2010, str. 13 in 37.

[14]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pregled „Akta za mala podjetja“ za Evropo, COM(2011) 78 konč. z dne 23. februarja 2011, str. 11 in 13.

[15]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akt za enotni trg, dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja, „Skupaj za novo rast“, COM(2011) 206 konč. z dne 13. aprila 2011, str. 14 in 19.

[16]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Letni pregled rasti: spodbujanje ukrepov EU za celovit odziv na krizo, COM(2011) 11 konč. z dne 12. januarja 2010.

[17]             Glej http://pl2011.eu/sites/default/files/users/shared/o_prezydencja/programme_of_the_polish_presidency_of_the_council_of_the_eu.pdf.

[18]             Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (UL L 177, 4.7.2008, str. 6).

[19]             Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL L 171, 7.7.1999, str. 12).

[20]             Direktiva 2011/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL L 48, 23.2.2011, str. 1).

[21]             Eurobarometer 320 o evropskem pogodbenem pravu v pravnih poslih med podjetji, str. 57: le 9 % vprašanih je odgovorilo, da pogosto uporabljajo mednarodnopravne akte, vključno z Dunajsko konvencijo in načeli UNIDROIT.

[22]             Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o evropskem pogodbenem pravu, COM(2001) 398

                z dne 11. julija 2001.

[23]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Skladnejše evropsko pogodbeno pravo: akcijski načrt, COM(2003) 68 z dne 12. februarja 2003.

[24]             Von Bar, C., Clive, E. in Schulte Nölke, H. (ured.), Načela, opredelitve in vzorčna pravila evropskega zasebnega prava. Osnutek skupnega referenčnega okvira, München, Sellier, 2009.

[25]             Raziskovalno delo je financirala Komisija v okviru šestega okvirnega programa za raziskave, vendar ni uradni dokument Komisije.

[26]             Fauvarque-Cosson, B. in Mazeaud, D. (ured.), Evropsko pogodbeno pravo, Gradivo za skupni referenčni okvir (European Contract Law, Materials for a Common Frame of Reference): Izrazoslovje, temeljna načela, vzorčna pravila (Terminology, Guiding Principles, Model Rules), München, Sellier, 2008.

[27]             Odgovore so poslali večina držav članic, večje število poslovnih organizacij, več organizacij za varstvo potrošnikov, mnogo združenj pravnikov in precejšnje število akademikov.

[28]             UL L 105, 27.4.2010, str. 109.

[29]             Resolucija z dne 26. maja 1989 o ukrepu za uskladitev zasebnega prava držav članic (UL C 158, 26.6.1989, str. 400); Resolucija z dne 6. maja 1994 o uskladitvi nekaterih področij zasebnega prava držav članic (UL C 205, 25.7.1994, str. 518); Resolucija z dne 15. novembra 2001 o zbližanju določb civilnega in gospodarskega prava držav članic (UL C 140 E, 13.6.2002, str. 538); Resolucija z dne 2. septembra 2003 o Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Skladnejše evropsko pogodbeno pravo: akcijski načrt (UL C 76 E, 25.3.2004, str. 95); Resolucija z dne 23. marca 2006 o evropskem pogodbenem pravu in spremembi pravnega reda Skupnosti: pot naprej (UL C 292 E, 1.12.2006, str. 109–112); Resolucija z dne 7. septembra 2006 o evropskem pogodbenem pravu (UL C 305 E, 14.12.2006, str. 247–248); Resolucija z dne 12. decembra 2007 o evropskem pogodbenem pravu (UL C323 E, 18.12.2008, str. 364–365) in Resolucija z dne 3. septembra 2008 o skupnem referenčnem okviru evropskega pogodbenega prava (UL C 295 E, 4.12.2009, str. 31-32).

[30]             Resolucija iz junija 2011 o možnostih politike za napredek na področju evropskega pogodbenega prava za potrošnike in podjetja, postopek 2011/2013 (INI).

[31]             UL C 84, 17.3.2011, str. 1.

[32]             V skladu s Statistiko v središču 37/2010 (Eurostat) ter Statističnim letnim pregledom zunanje trgovine in trgovine znotraj EU za leto 2009 (Eurostat) je bil obseg trgovine z blagom znotraj EU leta 2008 štirikrat tolikšen kot obseg trgovine s storitvami.

[33]             Svoboda izbire zahtevkov, kot jo vsebuje skupno prodajno pravo, ne obstaja v Avstriji, Belgiji, Bolgariji, na Cipru, Češkem, Danskem, v Estoniji, na Finskem, v Italiji, na Madžarskem, Malti, v Nemčiji, na Nizozemskem, Poljskem, v Romuniji, na Slovaškem, v Španiji in na Švedskem. Dejansko ima le pravo petih držav članic iste učinke kot skupno prodajno pravo (v Franciji, Grčiji, Litvi, Luksemburgu in na Portugalskem), medtem ko je nekaj drugih držav članic sprejelo vmesni pristop (Irska, Latvija, Slovenija in Združeno kraljestvo).

[34]             Sporočilo Komisije o krepitvi zaupanja v pravosodni sistem celotne EU: nova razsežnost evropskega izobraževanja v pravosodju, COM(2011) 551 konč.