[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 22.12.2008

COM(2008) 888 konč.

POROČILO KOMISIJE

na podlagi člena 20 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni

POROČILO KOMISIJE

na podlagi člena 20 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni

UVOD

Ozadje

Okvirni sklep 2005/214/PNZ uveljavlja načelo vzajemnega priznavanja za denarne kazni, ki jih izrečejo pravosodni ali upravni organi, da bi olajšali izvršbo takšnih kazni v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bila kazen izrečena. Svet Evropske unije se je 29. novembra 2000 v skladu s sklepi iz Tampereja strinjal, da je treba sprejetju takega instrumenta dati prednost v okviru programa ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah.

Okvirni sklep se uporablja za vse kršitve, za katere se lahko izrečejo denarne kazni. Za 39 kršitev, navedenih v Okvirnem sklepu, je bilo ukinjeno preverjanje dvojne kaznivosti.

Uradna obvestila, ki so jih poslale države članice

Do oktobra 2008 je Komisija prejela uradna obvestila o nacionalnih zakonih za prenos določb Okvirnega sklepa enajstih držav članic, in sicer Češke[1], Danske, Estonije, Francije, Latvije, Litve, Madžarske, Nizozemske, Avstrije, Slovenije[2] in Finske. Od šestnajstih držav članic ni prejela nobenega uradnega obvestila, in sicer od Belgije, Bolgarije, Nemčije, Irske, Grčije, Španije, Italije, Cipra, Luksemburga, Malte, Poljske, Portugalske, Romunije, Slovaške, Švedske in Združenega kraljestva.

Metoda in ocenjevalna merila

V členu 20 Okvirnega sklepa je predvideno, da Komisija pripravi pisno poročilo o ukrepih, ki so jih sprejele države članice za uskladitev s tem instrumentom do 22. marca 2007. Zamuda pri pripravi tega poročila je nastala, ker je bilo do prvotnega roka iz Okvirnega sklepa prejetih zelo malo uradnih obvestil.

Okvirni sklepi so po svoji naravi za države članice zavezujoči, kar zadeva rezultate, ki jih je treba doseči, nacionalni organi pa lahko izberejo obliko in način izvajanja, ki se ocenjujejo po merilih jasnosti, pravne varnosti in učinkovitosti. Okvirni sklepi namreč nimajo neposrednega učinka. Vendar je načelo skladne razlage zavezujoče tudi za okvirne sklepe, sprejete v okviru naslova VI Pogodbe o Evropski uniji[3]. Ker Komisija nima pooblastil, da bi uvedla postopek za ugotavljanje kršitev proti državi članici, ki domnevno ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev z določbami okvirnega sklepa Sveta, sprejetega v okviru tretjega stebra, sta narava in namen tega poročila omejena na oceno ukrepov za prenos, ki jih je sprejelo zgoraj navedenih enajst držav članic.

OCENA

Člen 1 – Opredelitve

V členu 1 so opredeljeni pojmi, kot so „odločba“, „denarna kazen“, „država izdajateljica“ in „država izvršiteljica“.

Češka, Madžarska in Nizozemska so zajele vse te pojme, medtem ko je večina držav članic (Danska, Estonija, Francija, Avstrija, Slovenija in Finska) prenesla le opredelitve pojmov „odločba“ in „denarna kazen“, Latvija in Litva pa sta prenesli le opredelitev pojma „denarna kazen“. V več zakonih za prenos manjkajo določbe o nekaterih elementih teh opredelitev. Najočitnejši manjkajoči element je nepriznavanje odgovornosti pravnih oseb v češki nacionalni zakonodaji[4].

Člen 2 – Določitev pristojnih organov

Ta člen države članice zavezuje, da generalni sekretariat Sveta in Komisijo uradno obvestijo o tem, kateri nacionalni organi so pristojni za namene Okvirnega sklepa. Vsaka država članica lahko določi, če je to potrebno zaradi organizacije njenega notranjega sistema, enega ali več osrednjih organov, pristojnih za upravno posredovanje in prejemanje odločb ter za pomoč pristojnim organom.

V nekaterih državah članicah so organi, pristojni za izdajanje ali izvršbo odločb, nacionalna sodišča (Češka, Latvija, Litva, Madžarska, Avstrija in Slovenija). V drugih državah članicah je za organ za izdajanje ali izvršbo določen osrednji organ. To velja za Dansko in Estonijo (ministrstvo za pravosodje) ter Nizozemsko (javni tožilec okrožja Leeuwarden). V Franciji je javno tožilstvo pristojni organ za izdajanje odločb, javni tožilci pa so pristojni organi za njihovo izvršbo.

Osrednji organ za posredovanje dokumentov je določen na Češkem, v Latviji, Litvi, na Madžarskem in v Sloveniji (ministrstvo za pravosodje).

Finska je kot pristojni organ na podlagi člena 2 določila center za sodni register.

Člen 3 – Temeljne pravice

V skladu s členom 3 Okvirni sklep ne vpliva na obveznost spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, določenih v členu 6 Pogodbe.

Več držav članic meni, da tega člena ni treba prenesti (Danska, Francija in Nizozemska). Madžarska in Avstrija sta ga uveljavili kot obvezen razlog za zavrnitev izvršbe. Nekatere države članice se glede tega sklicujejo na nacionalno zakonodajo (Litva, Slovenija). Finska je to določbo prenesla z določitvijo podlage za zavrnitev izvršbe odločbe, če obstaja utemeljen razlog za sum, da so bila med postopkom, na podlagi katerega je bila odločba izdana, kršena zagotovila za pošten sodni postopek.

Člen 4 – Posredovanje odločb in vključitev osrednjega organa

V skladu s tem členom je mogoče zadevno odločbo skupaj s potrdilom posredovati pristojnim organom države članice, v kateri ima fizična ali pravna oseba, zoper katero je bila izdana odločba, premoženje ali dohodke, tam običajno prebiva ali ima, v primeru pravne osebe, tam registriran sedež. Dokumente si posredujeta neposredno ustrezna pristojna organa.

Češka, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska in Finska so v svojo izvedbeno zakonodajo prenesle vse elemente člena 4. Danska, Francija, Slovenija in Avstrija so to določbo uveljavile le delno.

V Estoniji se lahko kazen izvrši v zvezi z osebami, ki so državljani ali osebe s stalnim prebivališčem v državi članici izdajateljici, pa tudi osebami, ki se nahajajo na ozemlju navedene države članice, ampak jih ni mogoče izročiti, ter pravnimi osebami, ki imajo sedež na ozemlju države članice izdajateljice.

Člen 5 – Področje uporabe

Ta člen vključuje seznam kršitev, ki imajo za posledico priznanje in izvršbo odločb brez preverjanja dvojne kaznivosti dejanja, če so te kršitve kaznive v državi izdajateljici. Vse druge kršitve lahko država članica izvršiteljica preveri za dvojno kaznivost. Seznam vsebuje 32 kršitev, ki so bile navedene že v drugih okvirnih sklepih (npr. o evropskem nalogu za prijetje), poleg tega pa še nekatere, in sicer:

- ravnanja, ki so v nasprotju s predpisi o varnosti v prometu, vključno s kršitvami pravil o številu ur vožnje in času počitka, ter predpisi o nevarnem blagu,

- tihotapljenje blaga,

- kršitve pravic intelektualne lastnine,

- grožnje in nasilna dejanja nad osebami, vključno z nasiljem na športnih prireditvah,

- kaznivo dejanje povzročitve škode,

- krajo,

- kršitve, ki jih ugotovi država izdajateljica in pri katerih velja izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz pravnih aktov, sprejetih na podlagi Pogodbe ES ali naslova VI Pogodbe EU.

Danska, Estonija, Francija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija in Finska so seznam uveljavile. Češka, Latvija in Slovenija niso priložile celotnega seznama.

Člen 6 – Priznavanje in izvršba odločb

V skladu s členom 6 se zadevna odločba prizna brez nadaljnjih formalnosti in nemudoma se ukrene vse potrebno za njeno izvršbo.

Češka, Danska, Francija, Latvija, Nizozemska in Finska so to določbo uveljavile, Estonija, Litva, Madžarska, Slovenija in Finska pa so jo delno prenesle. Na splošno države članice niso navedle roka za izvršbo.

Člen 7 – Razlogi za zavrnitev priznanja ali izvršitve

V členu 7 je predvidenih več razlogov, na podlagi katerih se lahko zavrne priznanje ali izvršba. Vsi razlogi, navedeni v tem členu, so neobvezni.

Ti razlogi so:

- potrdilo ni predloženo, je nepopolno ali očitno ne ustreza odločbi (preneseno kot neobvezno: Francija, Madžarska in Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Danska, Latvija, Litva, Nizozemska, Avstrija in Slovenija; Estonija je ta razlog prenesla delno kot obveznega in delno kot neobveznega);

- ne bis in idem (preneseno kot neobvezno: Danska, Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija in Slovenija);

- načelo dvojne kaznivosti (preneseno kot neobvezno: Danska, Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija in Slovenija);

- izvršba je zastarala (preneseno kot neobvezno: Danska, Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija in Slovenija);

- načelo teritorialnosti (preneseno kot neobvezno: Francija, Madžarska, Nizozemska in Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Danska, Latvija, Avstrija in Slovenija; Estonija in Litva tega razloga nista prenesli);

- imuniteta (preneseno kot neobvezno: Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Danska, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija in Slovenija);

- starostna meja kazenske odgovornosti (preneseno kot neobvezno: Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Danska, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija in Slovenija);

- pravice osebe v postopku (preneseno kot neobvezno: Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Danska, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Nizozemska, Avstrija in Slovenija; Madžarska tega razloga ni prenesla);

- kazen znaša manj kot 70 EUR (preneseno kot neobvezno: Francija, Nizozemska in Finska; preneseno kot obvezno: Češka, Danska, Estonija (1 000 EEK), Latvija, Litva, Madžarska, Avstrija in Slovenija).

Dodatni razlogi, ki jih je določilo šest držav članic:

- Češka je v izjavi navedla, da bo izvršba zahtevkov v zvezi s pravnimi osebami zavrnjena, ker češka nacionalna zakonodaja ne priznava njihove odgovornosti[5];

- Estonija je kot dodatna razloga navedla odločbo sodišča, ki še ni začela veljati, ter odločbo sodišča, ki ne šteje za samostojno (Estonija razlikuje med lastnimi državljani in drugimi državljani EU);

- Finska je dodala še en obvezen razlog: če obstaja utemeljen razlog za sum, da so bila med postopkom, na podlagi katerega je bila odločba izdana, kršena zagotovila za pošten sodni postopek;

- Madžarska je navedla nekaj dodatnih obveznih razlogov: če kaznivo dejanje, za katerega je bila izdana odločba države članice, spada v madžarsko pristojnost (člena 3 in 4 kazenskega zakonika), če za kaznivo dejanje po madžarskem pravu velja amnestija ter kadar je od začetka veljavnosti tuje odločbe preteklo eno leto in je zastaralni rok že potekel (to ne vpliva na izvršbo, ki se je začela pred zastaranjem);

- Latvija je dodala obvezen razlog: če obstajajo razlogi za prepričanje, da je bila kazen izrečena z namenom kaznovanja osebe na podlagi njene rase, verske ali etnične pripadnosti, spola ali političnega prepričanja, pa tudi kadar odločbe ni mogoče izvršiti v Latviji;

- Slovenija je dodala še dva razloga: če obstajajo razlogi za prepričanje, da je bila kazen izrečena z namenom kaznovanja osebe na podlagi njene rase, spola, političnega ali verskega prepričanja, pa tudi kadar bi bila izvršba v nasprotju s slovensko ustavo.

Člen 8 – Določitev zneska, ki ga je treba plačati

Ta člen se uporablja v primerih, ko dejanja, na katera se nanaša odločba, niso bila izvedena na ozemlju države izdajateljice. Takrat lahko država izvršiteljica odloči, da bo znižala znesek kazni v izvrševanju na najvišji znesek, ki je predviden za istovrstna dejanja po nacionalnem pravu države izvršiteljice, če so ta dejanja v njeni pristojnosti. Če je potrebno, pristojni organ države izvršiteljice, kazen pretvori v valuto države izvršiteljice po menjalnem tečaju, ki je veljal na dan izreka kazni.

Češka, Danska, Francija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija, Slovenija in Finska so to določbo uveljavile, Estonija pa je ni. Latvija je vključila samo pretvorbo valute.

Člen 9 – Izvršilni predpisi

V skladu s členom 9 za izvršbo odločbe velja pravo države izvršiteljice na enak način kot pri denarnih kaznih, ki jih izreče država izvršiteljica. Kadar je kazen v celoti ali delno plačana, se plačilo v celoti odšteje od zneska, ki je predmet izvršbe v državi izvršiteljici.

Na vsak način se denarna kazen, izrečena za pravno osebo, izvrši, tudi če država izvršiteljica ne priznava načela kazenske odgovornosti pravnih oseb.

Francija, Nizozemska, Avstrija, Slovenija in Finska so ta člen uveljavile. Danska, Estonija, Latvija, Litva in Madžarska so to storile le delno.

Razlog za delno izvajanje tega člena je, da ni bil prenesen odstavek 3 o pravnih osebah. Nekatere države članice so se glede tega sklicevale na nacionalno zakonodajo (Francija, Nizozemska in Avstrija). Na Češkem pa nacionalna zakonodaja ne priznava odgovornosti pravnih oseb[6].

Člen 10 – Zaporna kazen ali druga nadomestna kazen za neizterjano denarno kazen

Kadar v celoti ali delno ni mogoče izvršiti odločbe, lahko država izvršiteljica odredi nadomestno kazen, vključno z zaporno kaznijo, če v takšnih primerih tako določajo njeni zakoni in je država izdajateljica dovolila odreditev takšne nadomestne kazni v potrdilu iz člena 4. Višina nadomestne kazni se določi v skladu s pravom države izvršiteljice, vendar ne presega najvišje možne kazni, navedene v potrdilu, ki ga posreduje država izdajateljica.

Češka, Litva, Madžarska, Avstrija in Slovenija so to določbo prenesle. Latvija nekaterih določb ni priložila. Estonija je predvidela nadomestitev finančne kazni z zaporno kaznijo ali javnimi deli.

Nekatere države članice so izjavile, da po njihovih nacionalnih sistemih ni mogoče uporabljati nadomestnih kazni, in sicer niti na njihovem ozemlju niti v tujini (Francija, Finska) ali samo na njihovem ozemlju (Danska). Nizozemska je to določbo prenesla. Nizozemski sodnik pa lahko odredi zaporno kazen v naslednjih okoliščinah: kadar je pristojni organ, ki je izrekel denarno kazen, v svoji odločbi navedel, da je mogoča tudi zaporna kazen, če se kazen ne izvrši; obsojena oseba finančne kazni ni plačala in ne obstajajo druga sredstva za izvršbo kazni; poleg tega pa se organ, ki je odločbo izdal, strinja z zaporno kaznijo kot možnim nadomestilom za denarno kazen.

Člen 11 – Amnestija, pomilostitev in obnova postopka

V skladu s tem členom lahko amnestijo in pomilostitev dovolita država izdajateljica in država izvršiteljica, vendar lahko samo država izdajateljica odloči o prošnji za obnovo postopka.

Nekatere države članice so ta člen uveljavile (Nizozemska, Finska). Izvedbene določbe Češke in Danske vključujejo samo dovoljevanje pomilostitve na lastnem ozemlju. Latvija je to določbo prenesla, kar zadeva amnestijo in pomilostitev, ni pa omenila obnove postopka. Po estonski zakonodaji se amnestija, pomilostitev in obnova postopka izvedejo v državi izdajateljici. Latvija je vključila določbo, da sta amnestija in pomilostitev, sprejeta v državi izdajateljici, za Latvijo zavezujoči. Kar zadeva amnestijo in pomilostitev, sta Avstrija in Slovenija določbo prenesli kot obvezen razlog za zavrnitev (Slovenija se je glede tega sklicevala še na nacionalno pravo). Glede obnove postopka je Avstrija izjavila, da te določbe ni treba prenesti.

Madžarska tega člena ni prenesla. Tudi Francija ga ni, vendar se sklicuje na ustrezne obstoječe določbe v nacionalni zakonodaji.

Člen 12 – Ustavitev izvršbe

V tem členu je predvidena obveznost, da je treba pristojni organ države izvršiteljice nemudoma obvestiti o kateri koli odločbi ali ukrepu, zaradi katerega odločba ni več izvršljiva ali je v državi izvršiteljici zaradi katerega koli drugega razloga umaknjena. Na podlagi takega obvestila mora država izvršiteljica ustaviti izvršbo odločbe.

Češka, Danska, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija, Slovenija in Finska so to določbo v celoti prenesle. Estonija tega člena ni uveljavila.

Člen 13 – Prihodek od izvršbe odločb

V tem členu je navedeno, da prihodek od izvršbe odločb pripada državi izvršiteljici, razen če ni dogovorjeno drugače, zlasti kadar oškodovanci niso stranke v civilnem postopku.

Ta člen so uveljavile Češka, Danska, Francija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija, Slovenija in Finska. Estonija in Latvija te določbe nista uveljavili.

Člen 14 – Obveščanje s strani države izvršiteljice

V skladu s tem členom pristojni organ države izvršiteljice nemudoma obvesti pristojni organ države izdajateljice o odločbah, izdanih v zvezi s priznanjem ali izvršbo.

Češka, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Avstrija, Slovenija in Finska so ta člen uveljavile. Francija je ta člen uveljavila, razen v primeru nadomestitve kazni, ki ni določena v nacionalnem pravu v Franciji.

Estonija te določbe ni uveljavila. Danska je izjavila, da te določbe ni treba prenesti.

Člen 15 – Posledice posredovanja odločbe

Ta člen obravnava primere, v katerih lahko država izdajateljica izjemoma izvrši odločbo.

Razen Estonije so vse države članice, ki so poslale uradno obvestilo, uveljavile ta člen.

Člen 16 – Jeziki

V členu 16 je navedeno, da mora biti potrdilo prevedeno v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov države izvršitve. Vendar lahko vsaka država članica kadar koli izjavi, da bo sprejela prevod v enega ali več drugih uradnih jezikov.

Večina držav članic zahteva prevod v svoj uradni jezik (Češka, Danska, Francija, Madžarska in Avstrija). Druge poleg tega sprejmejo potrdilo tudi v angleščini (Estonija, Latvija, Litva, Nizozemska in Slovenija). Finska sprejme potrdila v finščini, švedščini ali angleščini, pa tudi v drugih jezikih, če ni zadržkov za odobritev potrdila.

Člen 17 – Stroški

V tem členu je navedeno, da države članice med seboj ne zahtevajo povračila stroškov, nastalih pri uporabi tega instrumenta. Češka, Nizozemska, Avstrija, Slovenija in Finska so ta člen uveljavile. Estonija, Latvija in Madžarska ga niso. Danska, Francija in Litva so izjavile, da te določbe ni treba prenesti.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Trenutno stopnje uveljavitve Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 v nacionalni zakonodaji držav članic Evropske unije ni mogoče v celoti oceniti. Prenos ni zadovoljiv, saj je uradna obvestila predložilo samo enajst držav članic.

Nacionalne izvedbene določbe so na splošno v skladu z Okvirnim sklepom, zlasti glede najpomembnejših vprašanj, kot sta ukinitev preverjanj dvojne kaznivosti in priznavanje odločb brez nadaljnjih formalnosti. Žal je analiza razlogov za zavrnitev priznanja ali izvršbe spet pokazala, da, čeprav so jih prenesle skoraj vse države članice, so jih večinoma uveljavile kot obvezne razloge. Poleg tega so bili dodani nekateri novi razlogi. Tako ravnanje očitno ni v skladu z Okvirnim sklepom.

Komisija poziva vse države članice, naj proučijo to poročilo in ob tej priložnosti Komisiji in sekretariatu Sveta pošljejo vse ustrezne nadaljnje informacije, da bodo tako izpolnile svoje obveznosti iz člena 20 Okvirnega sklepa. Komisija poleg tega spodbuja tiste države članice, ki so ji sporočile, da pripravljajo ustrezno zakonodajo, naj te nacionalne ukrepe čim prej sprejmejo in Komisijo o njih uradno obvestijo.

[1] Prejeto od generalnega sekretariata Sveta EU.

[2] Prejeto od generalnega sekretariata Sveta EU.

[3] Sodba Sodišča z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino (C-105/03, UL C 193, 6.8.2005, str. 3).

[4] Do zdaj Komisija ni prejela izjave na podlagi člena 20(2)(b) v zvezi z omejitvijo uporabe določb o odgovornosti pravnih oseb do pet let po začetku veljavnosti Okvirnega sklepa.

[5] Do zdaj Komisija ni prejela izjave na podlagi člena 20(2)(b) v zvezi z omejitvijo uporabe določb o odgovornosti pravnih oseb do pet let po začetku veljavnosti Okvirnega sklepa.

[6] Do zdaj Komisija ni prejela izjave na podlagi člena 20(2)(b) v zvezi z omejitvijo uporabe določb o odgovornosti pravnih oseb do pet let po začetku veljavnosti Okvirnega sklepa.