[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI | Bruselj, 10.12.2008 COM(2008) 840 konč. POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o uporabi Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o uporabi Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic(Besedilo velja za EGP) 1. Uvod Namen tega poročila je predstaviti podroben pregled prenosa Direktive 2004/38/ES[1] v nacionalno zakonodajo in njene uporabe v vsakdanjem življenju. Komisija s tem poročilom izpolnjuje svoje obveznosti iz člena 39(1) Direktive, in sicer da pripravi poročilo o uporabi Direktive in ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu[2]. Komisija bo to zadevo nenehno preverjala in bo pravočasno izdala nadaljnja poročila in smernice. Prosto gibanje oseb predstavlja eno izmed temeljnih svoboščin notranjega trga v korist državljanov EU, držav članic in konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Je ena izmed pravic, navedenih v Listini Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah (člen 45) . Na začetku evropskega projekta so imeli korist od prostega gibanja le delavci (člen 39 Pogodbe ES) . Kasneje se je ta pravica razširila na vse državljane EU. Državljanstvo Unije daje vsakemu državljanu EU temeljno in osebno pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju Unije ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev (člen 18 Pogodbe ES) . Takšne omejitve in pogoje je mogoče najti v Direktivi 2004/38/ES. Direktiva je kodificirala in poenostavila obstoječo zakonodajo in sodno prakso na področju prostega gibanja, tako da je jasna in bralcu prijazna. Državljani držav članic, ki so se EU pridružile pred kratkim, uživajo neomejeno pravico do prostega gibanja. Prehodne ureditve se uporabljajo samo glede dostopa do trgov dela. Direktiva je temeljnega pomena ne le za več kot 8 milijonov[3] državljanov EU, ki prebivajo v drugi državi članici, in za njihove družinske člane, ampak tudi za milijone državljanov EU, ki vsako leto potujejo znotraj EU. Pričakovanja državljanov EU krepijo pomen pravice do prostega gibanja. Nedavna raziskava[4] je pokazala, da 88 % vprašanih pozna svoje pravice[5], tj. 4 % več od zadnje raziskave leta 2002. Poročilo je bilo pripravljeno na podlagi mnogih virov, vključno s študijsko analizo[6] o skladnosti nacionalnih predpisov z Direktivo, vprašalnikom o dejanskem izvajanju Direktive, na katerega so odgovorile države članice, lastnim poizvedovanjem Komisije, pritožbami posameznikov, sodelovanjem z Evropskim parlamentom, parlamentarnimi resolucijami, vprašanji, peticijami in razpravami z državami članicami o dejanskih vprašanjih, ki izhajajo iz uporabe Direktive. 2. Spremljanje prenosa direktive Kot je določeno v členu 40(1) Direktive, so morale države članice do 30. aprila 2006 sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo. Komisija je junija 2005 in januarja 2006 organizirala srečanji z državami članicami, da bi odgovorila na vprašanja glede razlage Direktive. Sporočanje držav članic o nacionalnih izvedbenih ukrepih je bilo v veliki večini primerov nepopolno in pozno. Komisija je v obdobju med junijem 2006 in februarjem 2007 zoper 19 držav članic[7] uvedla postopke za ugotavljanje kršitev iz člena 226 Pogodbe ES, ker ji niso sporočile besedila določb nacionalne zakonodaje, sprejete za prenos Direktive. Od takrat naprej so se postopki za ugotavljanje kršitev zaradi nesporočanja zaključili, ker so vse države članice postopno sprejele ukrepe prenosa. Direktiva je že vključena[8] v Sporazum EGS, vendar se še ne uporablja v državah EGS, ki niso države članice EU, saj na Norveškem nacionalne ustavne zahteve še niso izpolnjene. 3. Usklajenost ukrepov prenosa Na splošno prenos Direktive 2004/38/ES ne daje razlogov za pretirano zadovoljstvo. Niti ena država članica ni prenesla Direktive učinkovito in v celoti pravilno. Niti enega od členov Direktive niso učinkovito in pravilno prenesle vse države članice. Po drugi strani so države članice na nekaterih področjih sprejele ukrepe prenosa, ki so bolj ugodni za državljane EU in njihove družinske člane, kot to zahteva sama Direktiva[9]. Na Cipru, v Grčiji, na Finskem, v Luksemburgu, na Malti, Portugalskem in v Španiji so težave z uskladitvijo povezane le z nekaterimi določbami Direktive, večina držav članic pa je nepravilno prenesla znatne dele in ključne določbe Direktive. Ta del poročila podrobno razlaga vprašanja usklajevanja, ki sledijo strukturi Direktive. 3.1. Družinski člani Na splošno je prenos opredelitve pojma družinskih članov iz člena 2(2) zadovoljiv. Glede pravic drugih družinskih članov iz člena 3(2) je prenos manj zadovoljiv. Trinajst[10] držav članic ni pravilno preneslo člena 3(2). Po drugi strani je deset držav članic[11] Direktivo preneslo na bolj ugoden način z razširitvijo samodejne pravice do prebivanja z državljanom EU tudi na to kategorijo družinskih članov. Istospolni pari uživajo polne pravice do prostega gibanja in prebivanja v trinajstih državah članicah[12], ki štejejo registrirane partnerje za družinske člane. Na podlagi sodbe Sodišča ES dne 23. septembra 2003[13] so Danska, Irska, Finska in Združeno kraljestvo pogojevali pravico do prebivanja družinskih članov iz tretjih držav s predhodnim zakonitim prebivanjem v drugi državi članici. Sedem držav članic[14] je s pomočjo upravnih smernic sprejelo enako razlago. Posledica uporabe teh dodatnih zahtev, ki jih Direktiva ne določa, je bila veliko število pritožb. 25. julija 2008 je Sodišče v zadevi C-127/08 Metock odločilo, da je pogoj predhodnega zakonitega prebivanja v nasprotju z Direktivo. Pomembno je poudariti, da po mnenju nacionalnega predložitvenega sodišča nobena izmed zakonskih zvez v zadevi Metock ni bila sklenjena navidezno. Sodišče je opozorilo, da Direktiva ne preprečuje državam članicam, da ukrepajo zoper zlorabo pravic Skupnosti, vključno zoper navidezne sklenitve zakonske zveze, kot je določeno v členu 35. Navedena sodba je povzročila precejšnje polemike v nekaterih državah članicah, predvsem na Danskem, ki je napovedala, da je bila s tem ustvarjena vrzel v imigracijski zakonodaji, ki bi lahko državljanom tretjih držav olajšala „ureditev“ njihovega položaja s sklenitvijo zakonske zveze z državljanom EU (glej točko 3.8.3 v nadaljevanju) . 3.2. Pravica do vstopa Prenos člena 5(2) je pogosto nepravilen in/ali nepopoln, posledice zakonodajnih pomanjkljivosti pa so pogoste kršitve pravic družinskih članov, predvsem tistih, ki so državljani tretjih držav. Samo sedem držav članic[15] je v svojo zakonodajo uvedlo določene ugodnosti, v okviru katerih družinski člani pridobijo vstopni vizum. Zdi se, da sta Bolgarija in Nemčija dejansko zagotovili to ugodnost. Pet držav članic[16] družinskim članom, ki imajo dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala druga država članica, ne zagotavlja oprostitve vizumske obveznosti. Dodatne dejanske težave, s katerimi se srečujejo družinski člani iz tretjih držav, povzroča neuspešno razlikovanje med državljani tretjih držav in družinskimi člani državljanov EU iz tretjih držav, ki v okviru Direktive uživajo določene pravice. Od zadnjih se pri vložitvi vloge za vstopni vizum še vedno pogosto zahteva predložitev vrste dokumentov, kot so dokazilo o nastanitvi, zadostnih sredstvih, vabilo ali povratna vozovnica. Člen 5(4), ki je pogosto napačno prenesen in uporabljen, zagotavlja pravico do vstopa državljanom EU in njihovim družinskim članom, ki prispejo na mejo brez potrebnih potnih dokumentov ali vstopnega vizuma, če se ta zahteva. Nepravilno je bil prenesen v Belgiji, Latviji in na Švedskem. Šest držav članic[17] te določbe sploh ni preneslo. 3.3. Pravica do prebivanja do treh mesecev Večina držav članic je člen 6 pravilno prenesla. Vendar pa je nekaj težav s skladnostjo. Italija, Madžarska, Slovenija in Španija pravico do prebivanja pogojujejo z zakonitim vstopom družinskega člana iz tretje države v državo. Grčija, Luksemburg in Slovenija povezujejo pravico do prebivanja z veljavnostjo vstopnega vizuma. V skladu s pravom Skupnosti, kar potrjuje sodna praksa[18], pravice do prebivanja ni mogoče odreči samo zato, ker je družinski član nezakonito vstopil v državo članico ali ker je njegovemu vstopnemu vizumu potekla veljavnost. Samo Danska, Finska, Malta in Švedska v povezavi s pravico do prebivanja iz člena 6 v smislu uvodne izjave 9 brez formalnosti ustrezno zagotavljajo ugodnejše obravnavanje iskalcev zaposlitve. 3.4. Pravica do prebivanja za več kot tri mesece 3.4.1. Pogoji za to pravico Večina držav članic je člen 7(1) pravilno prenesla. Estonija in Španija od državljanov EU ne zahtevata niti izpolnjevanja pogojev, določenih v členu 7(1), pravica do prebivanja pa se podeli izključno na podlagi državljanstva Unije. Češka prizna pravico do prebivanja le, kadar ima družina zadovoljivo nastanitev. Malta od državljanov EU zahteva pridobitev delovnega dovoljenja, da imajo kot delavci pravico do prebivanja[19]. Takšne zahteve so v nasprotju s pravom Skupnosti. Državljani EU, ki so družinski člani drugega državljana EU, nimajo pravice prebivati v Sloveniji in na Slovaškem, kar jim otežuje pridobitev pravice do prebivanja v teh dveh državah. Dvanajst držav članic[20] glede družinskih članov študentov ni uporabilo možnosti člena 7(4), da omejijo področje uporabe samo na zakonca in vzdrževane otroke. Druge države članice so možnost uporabile, osem[21] od njih pa obveznosti olajšati vstop in prebivanje neposrednim prednikom in potomcem študentov ni pravilno preneslo. Člena 7(3), ki določa ohranitev statusa delavca, ni pravilno preneslo sedemnajst držav članic[22], predvsem zaradi tega, ker njihova nacionalna zakonodaja določa ohranitev pravice do prebivanja, ne pa statusa delavca, kar je širši pojem. Ohranitev statusa delavca vpliva ne samo na pravico do prebivanja, ampak daje tudi dodatno varstvo pred izgonom, možnost pridobitve pravice do stalnega prebivanja pod ugodnimi pogoji in neomejeno pravico do enakega obravnavanja. 3.4.2. Upravne formalnosti za državljane EU V skladu s členom 8(1) lahko države članice od državljanov EU zahtevajo, da se prijavijo. Irska je edina država članica brez prijavnega sistema. Češka, Slovaška in Združeno kraljestvo zagotavljajo neobvezno prijavno shemo. Druge države članice zahtevajo od državljanov EU, da se prijavijo, njihova zakonodaja pa na splošno pravilno prenaša Direktivo. Vendar pa je dvanajst držav članic[23] pojem „zadostna sredstva“ preneslo nepravilno ali nejasno. Težave so povezane predvsem z minimalnim zadostnim zneskom in z nezmožnostjo odločiti na podlagi osebnih okoliščin. Belgija, Madžarska, Nizozemska in Švedska so za vrednotenje zadostnih sredstev sprejele podrobne smernice. Latvija in Češka imata podrobne smernice o oceni pojma „nesorazmerno breme“. 3.4.3. Upravne formalnosti za družinske člane iz tretjih držav Večina navedenih pomislekov glede prenosa je povezanih z dovoljenji za prebivanje, izdanimi družinskim članom iz tretjih držav, njihovo veljavnostjo in dokazili, ki jih je treba predložiti skupaj z vlogo. Resna težava je, da v mnogih državah članicah dovoljenje za prebivanje ni imenovano „dovoljenje za prebivanje družinskega člana državljana Unije“, kot to zahteva člen 10. Zadevni družinski člani morda težko dokažejo, da se za njihov položaj uporabi Direktiva in ne bolj omejujoči nacionalni predpisi o tujcih. 3.5. Ohranitev pravice do prebivanja v primeru smrti, odhoda ali razveze zakonske zveze Glede ohranitve pravice do prebivanja družinskih članov, ki so državljani EU, je prenos zadovoljiv. To pa ne drži za družinske člane iz tretjih držav, glede katerih je prenos pogosto težaven. Avstrija, Danska, Irska, Latvija, Slovenija in Slovaška niso popolnoma prenesle členov 12(2) in 13(2), saj so zanemarile možnost ohranitve pravice do prebivanja za družinske člane oseb, ki izpolnjujejo zahteve za ohranitev te pravice. Po drugi strani pa je Poljska sprejela ugodnejša pravila, ki družinskim članom dovoljujejo ohranitev pravice do prebivanja, ne da bi morali dokazovati, da je družinski član delavec, samozaposleni ali oseba z zadostnimi sredstvi za preživljanje. 3.6. Ohranitev pravice do prebivanja – člen 14 Le deset držav članic[24] je nedvoumno preneslo določbo o prepovedi sistematičnega preverjanja pogojev, povezanih s pravico do prebivanja. Trinajst držav članic[25] ne izključuje izgona kot samodejne posledice uveljavljanja sistema socialne pomoči. 3.7. Pravica do stalnega prebivališča Ob številnih manjših težavah s prenosom pravice do stalnega prebivališča v okviru člena 16 so najresnejši problemi povezani s pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča po petih letih nepretrganega prebivanja. Madžarska to pravico nepravilno pogojuje s pogoji, povezanimi s pravico do prebivanja. Belgija in Združeno kraljestvo nepravilno ne upoštevata obdobij prebivanja državljanov EU pred pristopom njihovih držav k EU. Večje število držav članic[26] je imelo težave s prenosom člena 17, ki za osebe, ki prenehajo z delom, določa ugodnejša pravila za pridobitev pravice do stalnega prebivališča. 3.8. Omejitve pravice do vstopa in do prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja Poglavje VI Direktive določa pravico držav članic, da zavrnejo vstop državljanom EU in njihovim družinskim članom ali jih izženejo, in sicer ob upoštevanju strogih materialnih in postopkovnih jamstev, ki zagotavlja pravično ravnovesje med interesi držav članic in državljanov EU. To je eno izmed poglavij Direktive, prenos katerega je pogosto nezadosten ali nepopoln. Osebe, ki uživajo pravico do prostega gibanja, imajo do države članice gostiteljice obveznosti, prva med njimi je, da upoštevajo njeno zakonodajo. Direktiva državam članicam omogoča izgon storilcev kaznivih dejanj. Vedno omogoča presojo od primera do primera in določa, da morajo ukrepi zaradi javnega reda ali varnosti upoštevati načelo sorazmernosti in morajo temeljiti izključno na osebnem obnašanju zadevnega posameznika, ki mora predstavljati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe. Predhodne kazenske obsodbe same po sebi še ne smejo predstavljati razlogov za sprejetje takšnih ukrepov. Nacionalni organi morajo prav tako upoštevati, koliko časa so državljani EU prebivali na ozemlju države, njihovo starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost ter obseg njihovih vezi z izvorno državo. Italija in Finska[27] določata samodejni izgon, kadar državljani EU storijo težje kaznivo dejanje. Italija je uvedla tudi sistem, ki podaljšuje pripor storilcem kaznivih dejanj, ki so v času storitve kaznivega dejanja v državi nezakonito. Sodišče je večkrat razsodilo, da se lahko državljana EU zaradi kršitev upravnih postopkov v zvezi s prebivališčem sankcionira le na sorazmeren in nediskriminatoren način. 3.8.1. Materialna jamstva (člena 27 in 28) Glede na pomen jamstev, ki določajo pogoje, pod katerimi smejo države članice omejiti pravico do prostega gibanja, je nerazveseljivo ugotoviti, da so le štiri države članice[28] ta jamstva pravilno prenesle. Težave prenosa so pogosto povezane z neuspešnim prenosom pravil, ki omejujejo upravno diskrecijo, npr. da se na te razloge ne da sklicevati iz ekonomskih ciljev. Obseg nezadovoljivega prenosa blaži dejstvo, da nacionalna sodišča in organi dozdevno pravilno uporabljajo jamstva kljub odsotnosti jasnih in natančnih smernic za izvajanje upravne in sodne diskrecije. To je ena izmed večjih pomanjkljivosti prenosa. Ne glede na dejansko uporabo jamstev je bistveno, da so nedvoumno prenesena, četudi le zato, da državljanom EU zagotovijo jasen in izčrpen opis njihovih pravic. Države članice si morajo tudi bolj prizadevati za poenostavitev ukrepov prenosa, saj lahko pogosto le strokovnjak razume njihov učinek. Direktiva kot izraz temeljnega načela sorazmernosti krepi varstvo pred izgonom tistih državljanov, ki so daljše obdobje prebivali v državi članici gostiteljici. Medtem ko je državljane EU, ki imajo pravico do prebivanja, mogoče izgnati zaradi razlogov javnega reda ali javne varnosti, je mogoče tiste državljane EU, ki imajo pravico do stalnega prebivališča, izgnati le iz resnih razlogov javnega reda ali javne varnosti (člen 28(2)) . Tiste, ki so prebivali v državi članici gostiteljici zadnjih deset let, se lahko izžene le zaradi nujnih razlogov javne varnosti . Enako varstvo se zagotavlja mladoletnikom, razen če je izgon potreben zaradi njihovih koristi, kot je predvideno v Konvenciji o otrokovih pravicah (člen 28(3)) . Določitev in spremembe pojmov javnega reda in javne varnosti ostajajo v pristojnosti držav članic. Vendar pa izvajanje ne sme zanemariti razlike med dometom členov 28(2) in 28(3) ali razširiti pojma javne varnosti na ukrepe, ki jih mora pokrivati javni red. 3.8.2. Postopkovna jamstva (člena 30 in 31) Prenos postopkovnih jamstev ni zadovoljiv. Le štiri države članice[29] so jamstva pravilno prenesle. Zdi se, da večina težav na tem področju izvira iz nenatančnega prenosa. V Franciji se v najnujnejših primerih postopkovna jamstva ne uporabljajo. Državljan EU ne prejme uradnega obvestila o odločbi o izgonu, ni obveščen o razlogih za izdajo odločbe in nima pravice pritožbe pred izvršitvijo odločbe. Več kot polovica držav članic je nepravilno prenesla določbo o času, ki ga ima oseba na voljo za zapustitev ozemlja države članice. Prenos v zvezi z možnostjo vložitve pravnega sredstva v sodnih in upravnih postopkih je na splošno pravilen. V Združenem kraljestvu je pravica do pritožbe dovoljena le tistim državljanom EU in njihovim družinskim članom, ki predložijo dokaz, da imajo pravico do prostega gibanja. Osebe, za katere organi Združenega kraljestva menijo, da niso predložile dokazov, niso obveščene o pravici do pravnega sredstva. Direktiva določa, da mora biti možno zoper vsako odločbo vložiti pravno sredstvo. 3.8.3. Zloraba pravic in prevara (člen 35) Prava Skupnosti se ne sme zlorabiti. V skladu s členom 35 lahko države članice sprejmejo ukrepe za preprečitev zlorabe pravic, kot so navidezne sklenitve zakonske zveze, kar je potrdilo Sodišče v sodbi Metock . Kadar se dvomi o pristnosti zakonske zveze, lahko države članice zadevo raziščejo, da ugotovijo, ali so bile pravice, ki jih daje Direktiva, zlorabljene, na primer da bi zaobšle nacionalna pravila o priseljevanju, in lahko zavrnejo ali prekličejo pravico do vstopa ali prebivanja, če se zloraba dokaže. Direktiva zahteva spoštovanje načela sorazmernosti in postopkovnih jamstev, določenih v členih 30 in 31. Vse države članice člena 35 kljub njegovemu pomenu niso prenesle. 4. Vrednotenje dejanske uporabe Komisija je v tridesetih mesecih, odkar se Direktiva uporablja, prejela več kot 1 800 pritožb posameznikov, 40 parlamentarnih vprašanj in 33 peticij o njeni uporabi. Obravnavala je 115 pritožb[30] in uvedla pet postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi nepravilne uporabe Direktive. Težave, na katere so opozorili pritožniki pri Komisiji, Parlamentu in na mreži SOLVIT[31], sovpadajo z ugotovitvami tega poročila. Težave, ki razkrivajo nenehne kršitve temeljnih pravic državljanov EU, so povezane predvsem: - s pravico do vstopa ali prebivanja družinskih članov iz tretjih držav (težave z vstopnimi vizumi ali pri prečkanju meje, pogoji za pravico do prebivanja, ki v Direktivi niso predvideni, in vprašanje zamud pri izdaji dovoljenj za prebivanje) , - z zahtevo, da državljani EU vlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje priložijo dokazila, ki v Direktivi niso predvidena. 5. Potrebni ukrepi Države članice so odgovorne za zagotavljanje pravilnega prenosa in izvajanja Direktive ter za to, da so državljani EU obveščeni o svojih pravicah. Neuspešen celotni ali delni prenos posameznih določb ustvarja položaj pravne negotovosti, posledica katerega je lahko sprejem zakonodajnih ali upravnih rešitev, ki lahko škodujejo pravicam državljanov EU in njihovih družinskih članov. Komisija bo pospešila svoja prizadevanja za zagotovitev pravilnega prenosa in izvajanja Direktive po vsej EU. Da bi to dosegla, bo Komisija v celoti uporabila svoje pristojnosti iz Pogodbe in uvedla postopke za ugotavljanje kršitev, kadar bo to potrebno. Prednost bo dana najbolj resnim težavam, ugotovljenim v poglavju 4 tega poročila. Komisija bo še naprej sodelovala z državami članicami tudi na tehnični ravni. Komisija je septembra 2008 oblikovala skupino strokovnjakov iz držav članic, da bi opozorila na težave in razjasnila vprašanja razlage Direktive. Strokovnjaki so na dveh srečanjih skupine opozorili na številna vprašanja, ki zahtevajo nadaljnjo razpravo in razjasnitev, še posebej na vprašanja o kaznivih dejanjih in zlorabah. Da bi razumeli pomisleke držav članic pri dejanskem izvajanju ter zbrali statistične podatke in najboljše prakse, so pripravili vprašalnik. Skupina se bo še naprej redno srečevala. Komisija namerava z izdajo smernic v prvi polovici leta 2009 dati državam članicam in državljanom EU na voljo informacije in pomoč pri številnih težavah s prenosom ali uporabo, kot sta izgon in boj proti zlorabam, in s tem ponuditi usmeritve, kako te težave rešiti. Države članice in Evropski parlament niso edine zainteresirane strani, s katerimi mora Komisija intenzivno sodelovati. Državljane EU je treba o njihovih pravicah v okviru Direktive še nadalje obveščati. V ta namen bo Komisija še naprej prednostno obravnavala informacije v zvezi z Direktivo in razširjala poenostavljene smernice za državljane EU[32] s pomočjo interneta, predvsem spletnega portala Tvoja Evropa, s pisanjem člankov o pravici do prostega gibanja v Wikipedii in s preprostimi „podatkovnimi listi“ o pravicah državljanov. Komisija bo spodbujala in podpirala države članice pri uvajanju ozaveščevalnih kampanj, ki bodo državljane EU obveščale o njihovih pravicah v okviru Direktive, kot to določa člen 34. Skupina strokovnjakov bo v ta namen proučevala in razširjala najboljše prakse. 6. Zaključki Na tej stopnji ni treba predlagati sprememb Direktive. Države članice morajo Direktivo učinkoviteje izvajati. Težka vprašanja razlage, ki so se do sedaj pojavila, je mogoče uspešno rešiti z izdajo smernic na podlagi nadaljnjih razprav in razjasnitev. Drugo poročilo o izvajanju Direktive bo izdano pravočasno. PRILOGA STANJE PRENOSA DIREKTIVE 2004/38 --- Legenda | Ugodnejša obravnava | Pravilen in popoln prenos | Nejasen prenos | Nepravilen in/ali nepopoln prenos | Sploh ni prenesena | 1. Skupni podatki o prenosu Direktive 2004/38 [pic] 2. Stanje po državah članicah [pic] 3. Pregled po členih [pic] [1] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL L 158, 30.4.2004, str. 77). [2] Glej tudi resolucijo Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2007 o uporabi Direktive 2004/38/ES – P6_TA(2007)0534. [3] Peto poročilo o državljanstvu Unije (1. maj 2004 – 30. junij 2007) - COM(2008) 85. [4] Raziskava Flash Eurobarometer št. 213, v kateri je novembra 2007 sodelovalo več kot 27 000 naključno izbranih državljanov EU. [5] V skladu z zadnjim četrtletnim poročilom o dejavnostih, ki pokriva obdobje med januarjem in marcem 2008 (ec.europa.eu/europedirect/call_us/statistics/index_en.htm), je največji delež vprašanj, poslanih Službi EUROPE DIRECT, zadeval čezmejna vprašanja (potovati, delati, živeti ali študirati v drugi državi članici) – 22 %. Med januarjem in oktobrom 2006 je bilo 84 % vprašanj, na katera je odgovorila storitev Kažipot za državljane, povezanih s temi pravicami (Poročilo s povratnimi informacijami Kaj nam povedo podatkovne zbirke – ec.europa.eu/citizensrights/front_end/about/index_en.htm). [6] Študija odraža stanje prenosa na dan 1. avgusta 2008. [7] Vse države članice razen DK, IE, NL, AT, SI, SK, BG in RO. [8] Sklep Skupnega odbora EGS št. 158/2007 z dne 7. decembra 2007. [9] Več podrobnosti je na voljo v grafikonih Priloge. [10] AT, BE, DE, ES, FR, IT, LT, LU, HU, PL, SI, SE in UK. [11] BG, CZ, DK, EE, FI, LV, MT, NL, RO in SK. [12] BE, BG, CZ, DK, FI, IT, LT, LU, PT, NL, ES, SE in UK. [13] Zadeva C-109/01 Akrich . [14] AT, CZ, DE, EL, CY, MT in NL. [15] CY, CZ, EL, PL, PT, RO in ES. [16] AT, DK, ES, IE in UK. [17] AT, DK, EE, IT, LT in DE. [18] Zadeva C-459/99 MRAX . [19] Zahteva, da pridobijo delovno dovoljenje, preden se jim dovoli delati, ne pomeni samodejne izdaje delovnih dovoljenj, ki bi bila dovoljena v okviru prehodnih ureditev prostega gibanja delavcev. [20] AT, BG, DK, EE, ES, IE, IT, LT, LV, PT, SI in SK. [21] CZ, DE, FI, FR, LU, PL, RO in SE. [22] AT, BE, CZ, DE, FR, HU, IE, IT, LT, LV, NL, PL, RO, SK, SI, SE in UK. [23] BG, DE, EL, FI, IE, IT, LU, LV, NL, RO, SE in SI. [24] BE, CY, DE, EL, FI, LU, MT, NL, PL in PT. [25] AT, BE, BG, DE, DK, EE, FR, HU, IE, IT, LV, RO in SK. [26] AT, BE, BG, DE, DK, EE, HU, IE, LV, SE, SI in SK. [27] FI zagotavlja samodejni izgon iz razlogov javne varnosti. [28] CY, EL, MT in PT. [29] CY, LT, ES in PT. [30] 106 pritožb je še vedno nerešenih. [31] SOLVIT je omrežje, v katerem države članice EU sodelujejo pri reševanju težav, ki nastanejo, ker javni organi napačno uporabijo predpise internega trga. Omrežje SOLVIT je rešilo 133 od 199 primerov, povezanih z dovoljenji za prebivanje, in 43 od 65 primerov, povezanih z vizumi. Leta 2007 je bilo prosto gibanje oseb tretje največje problemsko področje med primeri omrežja SOLVIT (15 %) . [32] Smernice o tem, kako najbolje izkoristiti Direktivo 2004/38/ES, so na voljo na http://ec.europa.eu/commission_barroso/barrot/policies.