52008DC0420

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 2. 7. 2008

COM(2008) 420 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Nediskriminacija in enake možnosti: obnovljena zaveza {SEC(2008) 2172}

1. UVOD

Evropska unija temelji na skupnih načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsem našim evropskim družbam je skupno temeljno spoznanje, da je vsak posameznik enako pomemben in da mu je treba omogočiti pravičen dostop do življenskih priložnosti. Diskriminacija te skupne vrednote spodkopava.

Evropsko ukrepanje za zagotovitev enakosti med posamezniki ima že dolgo tradicijo. Amsterdamska pogodba je dala nova pooblastila za evropsko ukrepanje proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti. Diskriminacija, povezana z zadevami na področju zaposlovanja in dela, je prepovedana iz vseh teh razlogov. V zvezi z raso ali narodnostjo in spolom zajema prepoved diskriminacije širok obseg področj izven zaposlovanja.

Danes ima Evropska unija enega najbolj naprednih nediskriminacijskih pravnih okvirov na svetu. Toda čeprav je bil dosežen velik napredek, so mnogi Evropejci še vedno mnenja, da je diskriminacija še vedno zelo razširjena: 15 % jih pravi, da so jo osebno doživeli v zadnjem letu, 29 % pa, da so ji bili priča.[1]

V svojem sporočilu „Prenovljena socialna agenda: priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja“[2], ki ji je priloženo to sporočilo, Komisija obnavlja svojo zavezo, da bo zagotovila, da se vsakomur omogočijo enake možnosti za uresničitev njegovih potencialov.

Na podlagi uspešne izvedbe Okvirne strategije proti diskriminaciji iz leta 2005[3] in evropskega leta enakih možnosti za vse (2007) ter prispevkov, prejetih od evropskih institucij, civilne družbe in socialnih partnerjev, to sporočilo predstavlja celovit pristop h krepitvi boja proti diskriminaciji in spodbujanju enakih možnosti.

Zlasti je temu sporočilu priložen predlog za novo direktivo, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti ter vere ali prepričanja zunaj področja zaposlovanja. Ta orientacijski predlog odpira novo pot za dokončanje pravnega okvira za ukrepanje na evropski ravni proti vsem oblikam diskriminacije, kakor je določeno v členu 13 Pogodbe ES.

Boljša pravna zaščita proti diskriminaciji mora spremljati dejavna strategija za spodbujanje nediskriminacije in enakih možnosti. Zaradi tega to sporočilo prav tako predlaga ukrepe za nov zagon na področju dialoga o nediskriminacijski politiki in za učinkovitejšo uporabo razpoložljivih instrumentov, tako na splošno kot s posebnim poudarkom na spodbujanju socialnega vključevanja Romov glede na posebne diskriminacijske probleme, s katerimi se soočajo.

2. KREPITEV BOJA PROTI DISKRIMINACIJI

Jasno je, da boja proti diskriminaciji ne moremo dobiti zgolj z zakonodajo. Predvsem je potrebna sprememba stališč in vedenja. Vendar ne more biti nikakršnega dvoma, da je učinkovit in ustrezno izvrševan pravni okvir, ki prepoveduje diskriminacijo in zagotavlja, da imajo njene žrtve na voljo učinkovita pravna sredstva, bistveni predpogoj za doseganje dejanskih sprememb. Komisija si prizadeva za zagotovitev spoštovanja obstoječega pravnega okvira, hkrati pa predlaga, da je potrebna nova zakonodaja, ki bo razširila obseg pravnega varstva na vse oblike diskriminacije na vseh področjih življenja.

2.1 Izvajanje obstoječega pravnega okvira

Sprejete so bile že tri direktive[4] za uveljavitev člena 13 Pogodbe ES, ki omogoča ukrepe za prepoved diskriminacije na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti ter boj proti njej. Te direktive prepovedujejo diskriminacijo na podlagi starosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti ter vere ali prepričanja pri zaposlovanju, delu in poklicnem usposabljanju, medtem ko zaščita pred diskriminacijo na podlagi rase in spola sega na področja zunaj zaposlovanja ter vključuje socialno zaščito in dostop do blaga in storitev.

Komisija dejavno sodeluje pri zagotavljanju pravilnega izvajanja direktiv. Splošna slika je pozitivna. Nacionalno pravo, v katerega so bile direktive prenesene, je imelo konkretno vplivalo na boj proti diskriminaciji. Več držav članic je že šlo dlje od zahtev prava EU v smislu zagotavljanja zaščite pred diskriminacijo. V letih 2006[5] in 2008[6] je Komisija poročala o izvajanju direktiv o diskriminaciji na podlagi rase in narodnosti ter diskriminaciji pri zaposlovanju in delu. Kadar Komisija ni bila prepričana, da so države članice ustrezno spoštovale svoje obveznosti, je sprožila postopek o kršitvi. V postopku je približno polovica držav članic. Kršitve so predvsem povezane z nezavzetjem vseh oseb in vseh področij iz direktiv, z opredelitvijo diskriminacije, ki je drugačna kot v direktivah, ter nedoslednostmi pri zagotavljanju pomoči žrtvam diskriminacije. Trenutno Komisija tudi preverja, ali so države članice izpolnile svoje obveznosti glede ustreznega prenosa direktive iz leta 2004 o diskriminaciji na podlagi spola pri dostopu do blaga in storitev v nacionalno pravo. Leta 2010 bo poročala o izvajanju in bo, kot je določeno v direktivi, po potrebi lahko predlagala spremembe.

Toda pravilen prenos evropskih predpisov je le del zgodbe. Države članice morajo prav tako zagotoviti, da so njihovi sistemi za popravo krivic za žrtve in njihove dejavnosti ozaveščanja učinkovite v praksi[7]. Posamezniki morajo poznati svoje pravice in omogočeno jim mora biti, da jih uresničujejo.

Nacionalni organi za enakost, vzpostavljeni v skladu z direktivami za spodbujanje enakega obravnavanja in boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti ali spola imajo pomembno vlogo pri pomoči žrtvam diskriminacije z zagotavljanjem informacij in podpore pri obravnavanju njihovih pritožb. Dajejo lahko navodila ponudnikom storitev in drugim zainteresiranim stranem glede tega, kako lahko izpolnijo svoje obveznosti, ter spodbujajo mediacijo in alternativno reševanje sporov. Zaradi tega se lahko pritožbe pogosto razrešijo brez sodnih postopkov. V okviru programa Progress[8] Komisija podpira razvoj sodelovanja in izgradnje zmogljivosti organov za enakost preko omrežja Equinet[9].

Komisija prav tako organizira redne izmenjave informacij z organi za enakost o zadnjem pravnem razvoju in skupnih problemih pri obravnavanju spolne diskriminacije. Na tej podlagi Komisija preučuje učinkovitost nacionalnih kazni in rokov za predlaganje tožb nacionalnim sodiščem. To sta dve temeljni vprašanji za odvračanje od diskriminatornega vedenja in za dajanje žrtvam na voljo učinkovita pravna sredstva. Komisija prav tako sodeluje s temi organi, da bi pregledala učinkovitost zakonodaje o enakem plačilu na področju spopadanja z vztrajno razliko v plačah med spoloma.

2.2 Nadaljnji razvoj pravnega okvira

Kljub tem dosežkom ostaja dejstvo, da evropski pravni okvir za boj proti diskriminaciji še ni končan. Čeprav so nekatere države sprejele ukrepe, ki prepovedujejo diskriminacijo na podlagi starosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti ter vere ali prepričanja zunaj področja zaposlovanja, v Evropski uniji ni enotne minimalne ravni zaščite za osebe, ki so bile takšni diskriminaciji izpostavljene.

Vendar je diskriminacija iz teh razlogov očitno enako nesprejemljiva zunaj področja zaposlovanja kakor znotraj njega. Ko gre za zaščito pred diskriminacijo, ne more biti hierarhije. Zaradi tega je Komisija v svojem zakonodajnem in delovnem programu iz leta 2008 najavila, da bo predlagala nove pobude za dokončanje pravnega okvira, ki bodo temeljile na rezultatih obsežnega procesa posvetovanja z javnostjo. Ta zaveza je bila prav tako odgovor na pozive Sveta Komisiji, da preuči morebitne vrzeli v sedanjem protidiskriminacijskem zakonodajnem okviru Skupnosti, in na ponavljajoče se zahteve Evropskega parlamenta, da se ta okvir razširi.

Predlog direktive, priložen temu sporočilu, odpira pot za dokončanje evropskega pravnega okvira na področju boja proti diskriminaciji. Direktiva bo zagotovila, da bodo v vseh 27 državah članicah vse oblike diskriminacije, vključno z nadlegovanjem, na podlagi starosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti in vere ali prepričanja prepovedane, in da bodo žrtve lahko zahtevale popravo krivic. Potem ko bo direktiva sprejeta, bo proces uveljavitve člena 13 Pogodbe ES glede vseh razlogov diskriminacije končan in kakršno koli dojemanje hierarhije na področju zaščite pa odpravljeno.

Ta smeli cilj terja odziv, ki je po svojem obsegu širok, vendar tudi realističen in odraža posebne značilnosti zadevnih področij. Nacionalne tradicije in pristopi na področjih, kot so zdravstveno varstvo, socialna zaščita in izobraževanje se nagibajo k temu, da so bolj raznoliki kot področja, povezana z zaposlovanjem. Za ta področja so značilne legitimne družbene izbire na področjih, ki spadajo pod nacionalno pristojnost.

Raznolikost evropske družbe je ena od evropskih prednosti in jo je treba spoštovati v skladu z načelom subsidiarnosti. O vprašanjih, kot so organizacija in vsebina izobraževanja, priznavanje zakonskega ali družinskega statusa, posvojitve, reproduktivne pravice in druga podobna vprašanja, se najbolje odloča na nacionalni ravni. Osnutek direktive zato ne zahteva od nobene države članice, da spremeni svoje sedanje zakone in prakse v zvezi s temi vprašanji. Prav tako ne vpliva na nacionalne predpise, ki urejajo dejavnosti cerkva in drugih verskih organizacij ter njihov odnos z državo. Tako bodo še naprej le države članice tiste, ki bodo odločale o vprašanjih kot na primer, ali dovoliti selektiven dostop do šol, ali priznati istospolne poroke in o naravi katerega koli odnosa med organizirano vero in državo.

Predlog Komisije prav tako odraža dejstvo, da se različni razlogi za diskriminacijo vsebinsko razlikujejo in da vsak zahteva prilagojen pristop. Ne gre za vprašanje ustvarjanja hierarhije med različnimi razlogi za diskriminacijo, temveč vprašanje najprimernejše oblike zaščite za vsakega od njih.

Kar zadeva starost, obstajajo situacije, pri katerih je lahko različno obravnavanje nekoga zgolj zaradi njegove starosti upravičeno v splošnem javnem interesu. Takšni primeri so zahtevana najnižja starost za dostop do izobraževanja ali do določenega blaga in storitev ter ugodnejše tarife za določene starostne skupine, ki uporabljajo javni prevoz ali obiskujejo muzeje so drug primer. Tudi kadar zavarovatelji in banke uporabljajo starost kot aktuarni dejavnik za oceno profila tveganja strank, to ne pomeni nujno diskriminacije, čeprav je treba ta dejavnik uporabljati samo, kadar je primeren in kadar temelji na objektivnih dokazih. Podobni dejavniki se uporabljajo v zvezi z invalidnostjo. Komisija namerava začeti dialog s ponudniki finančnih storitev, skupaj z drugimi zainteresiranimi skupinami, da bi izmenjali in spodbujali najboljšo prakso.

Invalidnost prav tako zahteva poseben in prilagojen odziv. Mnoge države članice že imajo zakonodajo, ki zagotavlja zaščito invalidnih oseb, vendar obstajajo pomembne razlike glede vrste zagotovljene zaščite in zajetih področij. Poleg tega sprejetje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki so jo skupaj podpisale Evropska skupnost in države članice, zahteva skupne standarde za uresničevanje pravic, predvidenih v nacionalnem pravu.

Resnične enakosti za invalidne osebe ni možno doseči zgolj s prepovedjo diskriminacije. Namesto tega so potrebni pozitivni ukrepi, vključno z odzivanjem na potrebe invalidov. Pomanjkanje dostopnosti se v čedalje večji meri priznava kot nedopustno v evropskih družbah. Krepitev moči invalidnih oseb, da dejavno prispevajo, ima dejanske ekonomske in socialne koristi, ki zdaleč odtehtajo stroške sorazmernih ukrepov za prilgoditev njihovim potrebam. Kakor pri direktivi iz leta 2000 na področju zaposlovanja morajo biti ukrepi za zadostitev njihovih potreb razumni – sorazmerni glede na potrebe potrošnika ali uporabnika in glede stroškov za zadevni organ ali podjetje. Države članice bodo še naprej lahko zagotavljale izobraževanje za osebe s posebni potrebami v običajnih ali v specializiranih ustanovah.

Prihodnja direktiva se bo uporabljala v zelo različnih situacijah po vsej Evropski uniji. Zaradi tega je primerno, da se državam članicam omogoči določena mera prožnosti. Na primer, predpisi, ki se zdijo nevtralni, a bi v praksi lahko imeli neugoden vpliv na skupino, bi lahko bili dopustni, če so razumni in je njihov cilj utemeljen. Pri spremljanju izvajanja direktive bo Komisija posebno pozornost namenila uporabi te možnosti.

Osnutek direktive se nanaša na zagotavljanje vsega blaga in storitev. To so dejavnosti, ki jih ne izvajajo samo podjetja in poslovni subjekti, ampak tudi tako fizične osebe, ki izvajajo negospodarske dejavnosti. Bilo pa bi nesorazmerno, če bi za posameznike, ki delujejo povsem zasebno, zahtevali izpolnjevanje vseh obveznosti osnutka Direktive. Predlog zato temelji na praksi v več državah članicah in vključuje določbe, ki omejujejo njegovo uporabo na gospodarsko zagotavljanje blaga in storitev. Zasebniki so zajeti samo, kadar opravljajo komercialno dejavnost.

Glede na ključne koncepte in mehanizme predlagana direktiva uporablja enak uspešni model, ki je bil uporabljen v obstoječih direktivah. Direktiva zato odraža sedanjo zakonodajo, kar zadeva opredelitve neposredne in posredne diskriminacije, nadlegovanja in navodil, da se nekoga diskriminira. Določbe o vlogi organov za enakost in obveznosti držav članic, da zagotovijo ustrezna pravna sredstva proti diskriminaciji pred nacionalnimi sodišči, so enake kot v sedanji zakonodaji. Ti koncepti in mehanizmi so torej že znani javnosti in zasebnim organizacijam v državah članicah, kar bi moralo olajšati prenos in uporabo novega instrumenta. Hkrati se predlagani pristop z dopolnitvijo obstoječih direktiv izogiba ponovnemu odprtju razprave in ustvarjanju negotovosti glede veljavnega pravnega reda. Komisija je prepričana, da ta predlog pomeni uravnoteženo in realistično možnost za nadaljevanje dela na področju dokončanja evropskega protidiskriminacijskega okvira ter poziva Svet in Evropski parlament, da nadaljujeta z razpravami kot prednostno nalogo.

3. KREPITEV POLITIČNIH ORODIJ ZA DEJAVNO SPODBUJANJE ENAKIH MOŽNOSTI

Uveljavljanje nediskriminacije in enakih možnosti na področju vseh razlogov za diskriminacijo temelji na trdni zakonodajni podlagi in na vrsti političnih orodij. Ta vključujejo ozaveščanje, vključevanje načela enakosti spolov, zbiranje podatkov in pozitivne ukrepe. Resolucija Sveta o nadaljnjem spremljanju evropskega leta 2007 je poudarila pomen polnega upoštevanja in nadaljnega razvoja teh političnih orodij.

3.1 Močnejša politična orodja

Vključevanje načela nediskriminacije

Načela vključevanja se morajo uporabljati za vse razloge, zajete v členu 13 Pogodbe ES, če želimo zmanjšati neenakost in diskriminacijo, ki so ji izpostavljene vse skupine. Dva od razlogov sta že predmet posebnih politik EU, ki vključujejo dobro razvit nabor ukrepov za vključevanje načela enakosti. Prvič, strategija EU za invalidnost temelji na Akcijskem načrtu o invalidnosti za obdobje 2003–10 in zlasti na Evropskem akcijskem načrtu 2008–09[10]. Izvajanje Konvencije ZN o pravicah invalidov s strani Skupnosti in držav članic bo zagotovilo podlago za tesnejše sodelovanje na tem področju. Drugič, Načrt za enakost žensk in moških za 2006–10[11] določa okvir za ukrepanje na področju enakosti spolov. Posebna pozornost bo namenjena vključevanju enakosti spolov v predlagane dejavnosti.

Komisija bo gradila na teh dosežkih s spodbujanjem sistematičnega vključevanja vprašanj nediskriminacije in enakih možnosti v zvezi z vsemi razlogi za diskriminacijo iz člena 13 v politike, zlasti v okviru obstoječih usklajevalnih mehanizmov za zaposlovanje, socialno vključevanje, izobraževanje in usposabljanje. Komisija bo povečala pregled učinkov v zvezi s vprašanji nediskriminacije in enakih možnosti v novih predlogih Komisije in bo spodbujala NVO z izkušnjami na določenih področjih nediskriminacije k sodelovanju v posvetovanjih.

Komisija poziva države članice k uporabi različnih orodij za spodbujanje vključevanja načela nediskriminacije, dobre prakse in metodologij, ki so že na voljo na ravni Skupnosti in nacionalni ravni[12]. Dejavniki enakih možnosti, nediskriminacije in zahteve za dostopnost bodo zajeti v načrtovanih navodilih o družbeno odgovornih javnih naročilih, da bi povečali ozaveščenost v državah članicah, kako spodbujati nediskriminacijo in enake možnosti s politiko in prakso javnih naročil.

Komisija bo prav tako še naprej spodbujala vrednote nediskriminacije in enakih možnosti v drugih politikah, na primer na področju pravic otrok[13] in širitve, in bolj splošno v zunanjih odnosih EU, vključno na večstranski ravni. Posebna pozornost bo namenjena pripadnikom manjšin v državah nečlanicah.

Merjenje diskriminacije in ocenjevanje napredka

Za ocenjevanje obsega in narave izpostavljenosti diskriminaciji ter za oblikovanje, prilagajanje, spremljanje in ocenjevanje politik so pomembni natančni podatki. Obstaja velika potreba po podatkih v zvezi z vsemi razlogi za diskriminacijo. Razpoložljivi podatki se precej razlikujejo glede na razlog in državo članico[14], zaradi česar je primerljivost podatkov težavna, če že ne nemogoča.

Zakonodaja o zasebnosti in varstvu podatkov določa merila za zbiranje in obdelavo podatkov[15]. V širšem smislu je evropska javnost pripravljena dajati osebne podatke anonimno pri popisih prebivalstva s ciljem boja proti diskriminaciji[16]. Komisija raziskuje možnosti: (i) redno zbiranje statističnih podatkov glede obsega in vpliva diskriminacije skupaj s statističnimi organi držav članic v okviru Statističnega programa Skupnosti, zlasti o razlogih za diskriminacijo zaradi rase in narodnosti, vere/prepričanja in spolne usmerjenosti, kjer še vedno ni na voljo dovolj podatkov, in (ii) vzpostavitev modula za raziskavo na ravni EU o diskriminaciji. Prav tako tesno sodeluje z Equinetom pri razvoju sistema za zbiranje informacij o pritožbah, ki jih obravnavajo nacionalni organi za enakost.

Pozitivni ukrepi

Enako obravnavanje ima lahko za posledico formalno enakost, vendar ne more zadoščati za vzpostavitev enakosti v praksi. Zakonodaja EU na področju nediskriminacije nobeni državi članici ne preprečuje, da ohrani ali sprejme posebne ukrepe za preprečevanje ali za kompenzacijo neugodnosti, povezanih z diskriminacijo iz razlogov, pri katerih so predvideni ukrepi za zaščito.

Čedalje bolj se zavedamo vloge, ki jo lahko imajo pozitivni ukrepi pri vzpostavljanju dejanske enakosti v družbah[17]. Nekatere države članice[18] so uvedle določbe, ki javnim organom nalagajo dolžnost, da spodbujajo enakost kot osrednji cilj vseh svojih dejavnosti. Komisija bo uporabila stalen dialog z državami članicami za polno izkoriščanje možnosti pozitivnih ukrepov, zlasti pri dostopu do izobraževanja, stanovanja in zdravstvenega varstva.

Dejavnosti ozaveščanja in usposabljanja

Informiranje o veljavni zakonodaji je predpogoj za to, da jo lahko resnično uporabijo potencialne žrtve, in za ozaveščenost o dolžnostih med delodajalci, ponudniki storitev in upravnimi organi. Vendar, kot že omenjeno, ostaja raven ozaveščenosti o nediskriminaciji majhna[19]. Če želimo doseči nadaljnji napredek, vključujejo največji izzivi – in tisti, ki jih je najtežje doseči – boj proti stereotipom in predsodkom v vseh pojavnih oblikah. Informativna kampanja EU „Za različnost – proti diskriminaciji“ bo potekala v tesnem sodelovanju z nacionalnimi delovnimi skupinami, v katerih sodelujejo predstavniki civilne družbe, vladni uradniki, socialni partnerji in druge zainteresirane strani. Komisija bo prav tako zagotavljala nadaljnjo podporo za dejavnosti usposabljanja o obstoječi zakonodaji in za ciljno usmerjenost na ključne zainteresirane skupine, vključno z organi za enakost, sodniki, odvetniki, NVO in socialnimi partnerji.

Spodbujanje prednosti različnosti na delovnem mestu

Ob spoznanju, da je zakonodaja učinkovitejša, če gre z roko v roki z naprednimi in inovativnimi strategijami, ki jih izvajajo delodajalci, da bi lahko upravljali čedalje bolj raznoliko delovno silo, Komisija[20] in države članice[21] podpirajo razvoj upravljanja različnosti v velikih družbah in v MSP[22].

Svet je pozval države članice in Komisijo, da še naprej spodbujajo različnost delovne sile in podpirajo razvoj ustreznih poslovnih orodij, tudi neobvezujočih listin[23]. Kot odgovor na to bo Komisija ob podpori poslovnih organizacij in organizacij delodajalcev spodbujala prostovoljne pobude na ravni EU. Prav tako spodbuja sodelovanje med podjetji, poslovnimi šolami in univerzami o možnostih za tesnejše sodelovanje pri raziskavah in usposabljanju o temah, povezanih z različnostjo. Poleg tega bo spodbujala različnost in boljše upravljanje različnosti v javnih upravah na ravni EU in na nacionalni ravni[24].

3.2 Razvijanje dialoga o nediskriminaciji in enakih možnostih

Leto 2007, evropsko leto enakih možnosti za vse, je odprlo nove možnosti za spodbujanje nediskriminacije in enakih možnosti z vključevanjem vseh akterjev v splošni dialog o razlogih za diskriminacijo na ravni EU in na nacionalni ravni. Države članice in civilna družba so priznale pomen novovzpostavljene trajnostne narave tega dialoga. Take izmenjave bodo temeljile na vsakoletnih vrhovih o enakosti, na katerih bodo sodelovale zainteresirane skupine na najvišji ravni, da bi ocenile stanje in dale nov zagon in usmeritve.

Komisija je ustanovila vladno strokovno skupino za nediskriminacijo[25], da bi pregledala vpliv nediskriminacijskih ukrepov na nacionalni in evropski ravni, potrdila dobro prakso preko vzajemnega učenja in razvila merila za ocenjevanje učinkovitosti nediskriminacijskih politik. Komisija na primer namerava sodelovati s to skupino, da bi nadalje spremljala ugotovitve primerjalne študije o homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti v EU, ki jo je izvedla Evropska agencija za temeljne pravice. Skupina se bo redno sestajala s civilno družbo, socialnimi partnerji in Equinetom. Skupnost bi lahko uporabila program Progress, da bi podprla opredelitev inovativne prakse v okviru tega procesa. Komisija bo na vrhovih o enakosti poročala o rezultatih tega dela.

Komisija namerava uporabiti te nove mehanizme upravljanja za obravnavanje vprašanja raznovrstne diskriminacije hkrati na podlagi ustaljene prakse v nekaterih državah članicah, ki predvideva enoten pravni postopek za žrtve take diskriminacije, in sicer vlogo pritožbe ter obravnavo dokazov, da gre za diskriminacijo iz več kot enega razloga, kot oteževalnega dejavnika. Komisija bo ozaveščala o raznovrstni diskriminaciji s financiranjem dejavnosti in zagotavljanjem sredstev za male mreže NVO, ki zastopajo presečne skupine.

3.3 Uporaba boljših orodij za spodbujanje socialnega vključevanja Romov

Čeprav bo krepitev boja proti diskriminaciji z zakonodajnimi in političnimi orodji koristila vsem potencialnim zainteresiranim skupinam, pa je še vedno pomembno, da se obravnavajo določena vprašanja posebnih skupin. Posebno zaskrbljujoč je v sedanjem času specifični položaj Romov, za katerega sta značilna nenehna diskriminacija na osebni ali institucionalni ravni ter daljnosežna socialna izključenost. Marginalizacija milijonov ljudi je nesprejemljiva predvsem z vidika enakosti in učinkovitega uveljavljanja človekovih pravic. Prav tako zanjo ni opravičila z vidika socialne kohezije. Nenazadnje široko razširjena brezposelnosti in revščina tako velike skupine ljudi pomenita tudi gospodarsko škodo. Za obravnavanje tega perečega problema so odgovorne tako Evropska unija kot njene države članice.

Komisija je večkrat obsodila vse pojave nestrpnosti do Romov kot posebne oblike rasizma, ki je nezdružljiva z načeli EU. Uporaba protidiskriminacijske zakonodaje EU v državah članicah je temeljno izhodišče za vključevanje Romov. Komisija bo še naprej budno spremljala to področje in okrepila svoje delo z nacionalnimi organi za enakost, da bi izboljšala njihovo sposobnost za reševanje primerov diskriminacije proti Romom. Komisija bo še naprej podpirala razvijanje zmogljivosti v romski civilni družbi in spodbujala njihovo vključevanje na vseh ravneh oblikovanja in izvajanja politike.

Položaj Romov je potrdil Evropski svet, ki je decembra 2007 pozval Komisijo, „da pregleda obstoječe politike in instrumente in poroča Svetu o doseženem napredku “. Priloženi delovni dokument služb Komisije je odgovor na to zahtevo. Iz njega je razvidno, da je na voljo močan okvir zakonodajnih in finančnih orodij ter orodij za usklajevanje politike in da se ta orodja čedalje več uporabljajo, vendar je za njihovo večjo učinkovitost možno storiti več.

Učinek teh orodij v praksi pa je odvisen od prizadevanj držav članic in sposobnosti vseh vpletenih akterjev, da jih polno izkoristijo. Evropski svet je junija 2008 pozval Svet, da to obravnava kot nujno zadevo. Komisija bo uporabila vsa razpoložljiva sredstva, da bi ta proces podprla in pričakuje jasno zavezanost Evropskega sveta na koncu francoskega predsedovanja.

Da bi Komisija podprla in spodbudila skupna prizadevanja držav članic, institucij EU in civilne družbe, bo septembra 2008 v okviru Evropskega leta medkulturnega dialoga za vse zainteresirane strani organizirala evropski vrh o Romih; sklepi vrha bodo predloženi francoskemu predsedstvu v nadaljnje obravnavanje v Ministrskem svetu pred Evropskim svetom decembra 2008. Poleg tega bo Komisija na podlagi že opravljenih obširnih raziskav izvedla obsežno študijo obstoječih politik in institucionalnih mehanizmov ter njihovih povezav s programi in projekti, katerih cilj je romsko ljudstvo z namenom opredeliti uspešne prenosljive prakse za boljše izkoriščanje instrumentov Skupnosti in nacionalnih instrumentov.

4. SKLEP

Komisija si močno prizadeva za boj proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi člena 13 Pogodbe ES in bo še naprej skrbno spremljala prenos obstoječih direktiv v nacionalno zakonodajo. Da bi dokončala pravni okvir EU, predlaga direktivo o prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti, vere ali prepričanja zunaj področja zaposlovanja. Komisija poziva Svet in Parlament, da nadaljujeta z razpravami o predlogu kot o prednostni zadevi.

Uspešno pravno varstvo pravic posameznika mora iti z roko v roki z dejavnim spodbujanjem nediskriminacije in enakih možnosti. Komisija si prizadeva za doseganje nadaljnjega napredka na ravni EU in na nacionalni ravni na ključnih področjih, kot so ozaveščanje, vključevanje načela nediskriminacije, pozitivni ukrepi in zbiranje podatkov. Bolj odločno upravljanje nediskriminacijske politike bi moralo olajšati izmenjavo dobre prakse, vzajemnega učenja in meril za primerjavo med državami članicami ter spodbujati razvoj novih pristopov za, na primer, obravnavanje raznovrstne diskriminacije.

Komisija bo v sodelovanju s civilno družbo in socialnimi partnerji spremljala izvajanje pobud, opredeljenih v tem sporočilu. Ocenjevala bo napredek in učinek določenih dejavnosti.[pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic][pic]

[1] Posebna raziskava Eurobarometra 296 (2008).

[2] COM(2008) 412 konč.

[3] COM(2005) 224 konč.

[4] Direktive Sveta (2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (UL L 180, 19.7.2000, str. 22), 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, 2.12.2000, str. 16) in 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (UL L 373, 21.12.2004, str. 37).

[5] COM(2006) 643 konč.

[6] COM(2008) 225 konč.

[7] Raziskava Eurobarometra je pokazala, da samo 33 % Evropejcev pozna svoje pravice v primeru, da bi bili žrtev diskriminacije. http://ec.europa.eu/employment_social/fundamental_rights/public/pubst_en.htm

[8] Sklep št. 1672/2006/ES z dne 24. oktobra 2006, UL L 315, 15.11.2006, str. 1.

[9] Evropska mreža organov za enakost http://www.equineteurope.org.

[10] COM(2007) 738 konč.

[11] COM(2006) 92 konč.

[12] Vključevanje načela nediskriminacije: instrumenti, študije primerov in pot naprej , Evropska komisija, april 2007

[13] Sporočilo „ Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti“ (COM(2006) 367 konč).

[14] Glej Študijsko poročilo o temeljnem okviru, Evropska komisija, januar 2008:http://ec.europa.eu/employment_social/fundamental_rights/pdf/pubst/stud/measprog08_en.pdf.

[15] Glej Merjenje diskriminacije: zbiranje podatkov in pravo EU o enakosti , Evropska mreža pravnih izvedencev na področju nediskriminacije, februar 2007:http://ec.europa.eu/employment_social/fundamental_rights/pdf/legnet/07measdis_en.pdf.

[16] 75 % Evropejcev je pripravljeno navesti svoj rasni izvor, 74 % svojo vero in 65 % svojo spolno usmerjenost: glej posebni Eurobarometer 263, januar 2007.

[17] Onkraj formalne enakosti: pozitivni ukrepi v skladu z direktivami 2000/43/ES in 2000/78/ES , Evropska komisija, oktober 2007: http://ec.europa.eu/employment_social/fundamental_rights/pdf/legnet/bfe07_en.pdf.

[18] Združeno kraljestvo in Finska.

[19] Posebni Eurobarometer 263 / TNS Opinion and Social

[20] Ekonomski razlogi za različnost – dobre prakse na delovnem mestu, Evropska komisija, 2005: http://ec.europa.eu/employment_social/fundamental_rights/pdf/events/busicase_en.pdf.

[21] Francija, Belgija (regija glavnega mesta Bruselj) in Nemčija.

[22] Različnost na delovnem mestu: 8 korakov za mala in srednje velika podjetja , Evropska Komisija, 2007: http://ec.europa.eu/employment_social/fundamental_rights/pdf/pubst/broch/8steps07_en.pdf.

[23] Resolucija Sveta 2007/C 308/01 z dne 5. decembra 2007.

[24] Na primer z naročilom primerjalne študije o praksah delodajalcev v javnem sektorju v zvezi z bojem proti diskriminaciji in s spodbujanjem različnosti.

[25] C(2008) 3261.