[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 21.9.2006

COM(2006) 514 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o izvajanju Direktive 1997/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo

UVOD

Namen tega sporočila je poročati Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o izvajanju Direktive 1997/7/ES o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo v državah članicah.

Sporočilo vsebuje v Prilogi II tudi vprašalnik za javno posvetovanje. V tej prilogi so navedeni tudi cilji vprašalnika in postopek odgovarjanja nanj.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o izvajanju Direktive 1997/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (Besedilo velja za EGP)

KAZALO

UVOD 2

1. Uvod 4

2. Glavne določbe Direktive 4

3. Opredelitve – člen 2 6

4. Področje uporabe – izjeme iz člena 3 6

5. Zahteve glede predhodnih informacij – člen 4 8

6. Pisna potrditev informacij – člen 5 9

7. Pravica do odstopa – člen 6 9

8. Izpolnitev pogodbe – člen 7 11

9. Omejitve uporabe nekaterih sredstev za komuniciranje na daljavo – člen 10 11

10. Sklepi 12

PRILOGA I 13

PRILOGA II 15

PRILOGA III 19

PRILOGA IV 20

1. UVOD

Vse države članice so Direktivo 1997/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo[1] („Direktiva“) prenesle v nacionalno zakonodajo (glej Prilogo I). Komisija bo v tem dokumentu („Poročilo“) poročala o izvajanju Direktive, kakor je predvideno v njenem členu 15(4)[2]. Komisija je z izpolnjevanjem člena 15(4) prvotno zamujala zaradi poznega prenosa v nekaterih državah članicah EU-15. Komisija se je odločila za preložitev objave Poročila na obdobje po pristopu 10 novih držav članic, da bi Poročilo tako zajemalo stanje v vseh 25 državah članicah.

Poročilu (Priloga II) je priložen vprašalnik („vprašalnik“). Ta vprašalnik je namenjen posvetovanju z zainteresiranimi strankami o različnih vprašanjih v zvezi z Direktivo. Komisija bo zlasti preučila, ali so nacionalne razlike pri prenosu, ki izhajajo iz zakonodajnih možnosti v Direktivi in uporabe minimalne klavzule v členu 14, na podlagi katere lahko države članice uvedejo ali obdržijo bolj stroge določbe, v kolikor so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov, vplivale na notranji trg ter zaupanje podjetij in potrošnikov v čezmejni trgovini.

Komisiji meni, da predložitev kakršnega koli predloga za spremembo Direktive ni primerna, dokler diagnostična faza pregleda pravnega reda Evropskih skupnosti o varstvu potrošnikov („pravni red“) ni končana (glej Prilogo III). Namen tega pregleda je oceniti možne pomanjkljivosti glede varstva potrošnikov, zlasti glede novih praks in tehnik trženja, kot sta medmrežje in mobilna trgovina, in ugotoviti nedoslednosti med različnimi direktivami o varstvu potrošnikov, za katere se izvaja pregled. Komisija bo na podlagi izida posvetovanj, ki jih bo sprožil vprašalnik, in rezultatov pregleda preučila potrebo po nadaljnjih zakonodajnih pobudah na področju prodaje na daljavo v skladu s cilji bolje oblikovanih predpisov, za katere si Komisija prizadeva v smislu poenostavitve zakonodajnega okolja[3].

Komisija je pri preverjanju prenosov Direktive v nacionalno zakonodajo pogosto uporabljala prevode. Nekatere težave pri prenosih v nacionalno zakonodajo, navedene v tem poročilu, lahko zato izhajajo iz težav pri prevajanju.

2. GLAVNE DOLOčBE DIREKTIVE

Cilj Direktive je zagotoviti, da potrošniki, ki kupujejo blago ali storitve prek sredstev za prodajo na daljavo, torej brez neposrednega stika s ponudnikom, niso v slabšem položaju od potrošnikov, ki opravijo nakup v neposrednem stiku s ponudnikom.

Direktiva zajema blago in storitve. Vendar člen 3 Direktive omejuje njeno uporabo tako, da nekatere vrste pogodb izvzame iz vseh ali nekaterih določb Direktive. Te izjeme so upravičene na podlagi narave ustreznega blaga ali storitev. Finančne storitve so v te izjeme vključene zaradi svoje zapletenosti in vrednosti in so zajete v Direktivi o trženju finančnih storitev na daljavo 2002/65/ES[4], za katero se bo v bližnji prihodnosti prav tako opravil pregled[5]. Zato to poročilo finančnih storitev ne zajema. Pregled Direktive 2002/65/ES pa bo vseeno upošteval ustrezne ugotovitve pregleda te direktive (npr. ugotovitve o „trajnem sredstvu za informiranje“).

Člen 4 Direktive navaja informacije, ki jih mora dobiti potrošnik pred sklenitvijo pogodbe pri prodaji na daljavo. Te informacije ustrezajo tistim, ki bi bile na voljo potrošniku, če bi opravil svoj nakup neposredno pri ponudniku, npr. glavne značilnosti blaga ali storitev in cena blaga ali storitev, vključno z davki. Direktiva določa tudi način in roke za zagotavljanje teh informacij.

Za varstvo potrošnikov po sklenitvi pogodbe člen 5 določa, da je treba potrošniku vedno posredovati naslov, na katerega lahko naslovi pritožbo. To zahtevo je treba izpolniti v pisni obliki ali v obliki drugega trajnega sredstva za informiranje v določenem časovnem okviru. Poleg tega je treba na podlagi člena 5(1) na ta način v večini primerov potrditi večino predhodnih informacij, vključno z dodatnimi informacijami, ki so pomembne po sklenitvi pogodbe, npr. informacije o servisih in obstoječih garancijah.

Ker potrošnik, ki kupuje blago ali storitve na daljavo, pri naročanju ne more v celoti oceniti, ali njegov nakup ustreza njegovim potrebam, daje Direktiva potrošniku pravico do odstopa od pogodbe v najmanj sedmih delovnih dneh. Potrošniku odločitve za uveljavljanje te pravice ni treba utemeljiti. Potrošnik pri tem ne plača nobene kazni, vsi plačani zneski pa se mu čimprej povrnejo. Zaračuna se mu lahko samo strošek vračila blaga. Na podlagi člena 6(3) potrošnik za nekatero blago in storitve zaradi njihove narave (npr. pokvarljivo blago) ne more uveljavljati pravice do odstopa.

Direktiva varuje potrošnike tudi pred prevelikimi zamudami pri izpolnjevanju pogodbe. Zato mora na podlagi člena 7 ponudnik izpolniti pogodbo v tridesetih dneh od dneva, ko mu je kupec poslal naročilo. Države članice pa imajo diskrecijo, da uvedejo določbe o zamenjavi blaga ali storitev, kadar prvotno naročenega blaga ali storitev ni na voljo. Kadar države članice te diskrecije ne uveljavijo ali ponudnik ne zagotovi zamenjave, je potrošnik upravičen do povračila celotnega zneska v 30 dneh.

Na podlagi člena 10 lahko ponudnik uporablja telefaks ali avtomatsko napravo za klicanje le s predhodnim soglasjem potrošnika. Ostala sredstva za komuniciranje na daljavo se lahko uporabljajo le, kadar potrošnik temu ne nasprotuje.

To poročilo ne zajema določb iz člena 9 o nenaročenem blagu ali storitvah, saj bo te zamenjal in v celoti uskladil člen 15 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah[6]. V okviru tega poročila se prav tako ne bo razpravljalo o določbah iz člena 8 o plačilu s kartico, saj trenutno potekajo pogajanja o predlogu Komisije o plačilnih storitvah[7], ki predlaga črtanje člena 8. Določbe o varstvu (člen 11) se bodo obravnavale v širšem okviru pregleda in dela Komisije v zvezi z varstvom.

3. OPREDELITVE – čLEN 2

Člen 2 opredeljuje ključne pojme, ki se uporabljajo v celotnem besedilu Direktive. Opredelitvi „ potrošnika “ in „ ponudnika “ nista specifični za zakonsko urejanje prodaje na daljavo in bosta obravnavani v širšem okviru pregleda pravnega reda.

Opredelitev „pogodbe pri prodaji na daljavo“ v členu 2(1) ni povzročila posebnih težav. Na splošno so države članice besedilu Direktive sledile sorazmerno natančno. Čeprav Komisija ni prejela posebnih pritožb v zvezi s pojmom „ organiziranega programa za ponujanje blaga ali storitev na daljavo“ , se po njenem mnenju potrošniki morda ne zavedajo, da Direktiva ne velja, kadar ponudnik trguje na daljavo na ad-hoc osnovi. Morda nekatere države članice, vključno s Francijo, Latvijo in Slovaško, tega pojma v svojo nacionalno zakonodajo niso prenesle zato, da bi premostile to težavo.

Komisija meni, da je trenutna opredelitev „sredstev za komuniciranje na daljavo“ dovolj prožna, da zajame nova sredstva za komuniciranje na daljavo, kot je m-trgovina (tj. trgovina na podlagi storitev kratkih sporočil). Vseeno pa morajo nekatere države članice prenos te opredelitve pojasniti. Zdi se na primer, da je Češka izključila „korespondenco“ .

Češka, Danska, Nemčija, Francija, Grčija, Latvija, Poljska, Švedska, Avstrija, Slovaška in Slovenija Komisiji niso predložile dokazov o prenosu opredelitve „ operaterja sredstev za komuniciranje“ , medtem ko morajo Španija, Litva, Malta in Nizozemska svoj prenos pojasniti.

Dodatna vprašanja v zvezi z opredelitvami bodo po potrebi obravnavana v drugih delih tega poročila.

4. PODROčJE UPORABE – IZJEME IZ čLENA 3

Člen 3 Direktive omejuje njeno uporabo, tako da nekatere pogodbe pri prodaji na daljavo izvzame iz vseh ali nekaterih določb Direktive. Komisija mora ugotoviti, ali so izjeme še ustrezne ali pa jih je treba spremeniti, razširiti ali razveljaviti. To poročilo obravnava številne težave, s katerimi se srečuje Komisija.

Države članice so te izjeme v nacionalno zakonodajo prenesle na različne načine. Zdi se na primer, da je Nizozemska izključila samo gradnjo nepremičnin, ne pa njihove prodaje.

Komisija je naletela na številna vprašanja, ki jih je treba pojasniti. Belgija na primer Komisiji ni predložila dokazov o prenosu izjem iz člena 3 v nacionalno zakonodajo, razen za finančne storitve. Komisija je seznanjena, da so bile vsaj nekatere od teh prenesene.

Španija in Luksemburg poleg izjem iz člena 3 v svoji nacionalni zakonodaji o prodaji na daljavo predvidevata tudi splošne izjeme za elektronsko sklenjene pogodbe, čeprav Direktiva o elektronskem poslovanju[8] določa, da ne posega v Direktivo.

Morda bo treba pojasniti razmerje med Direktivo o časovnem zakupu[9] ter Direktivo in pomenom „nepremičninsko-lastniške pravice“. Nekatere države članice, vključno z Madžarsko, Dansko, Slovenijo in Združenim kraljestvom, so časovni zakup v celoti ali delno izrecno izključile iz obsega svojega prenosa na podlagi izjem, medtem ko druge niso.

Večja priljubljenost sprotnih (on-line) dražb je od sprejetja Direktive privedla do znatnega povečanja števila pritožb potrošnikov. Medtem ko so bile spletne strani, kot je eBay, prvotno namenjene izmenjavi rabljenega blaga med potrošniki, se vse bolj uporabljajo za izmenjavo novega blaga med podjetji in potrošniki. Komisija pozna nacionalne sodne prakse v zvezi z vprašanjem, ali so spletne strani, kot je eBay, dražbene hiše in zato izvzete iz Direktive. Preverjanje prenosov je potrdilo potrebo po preučitvi pomena „dražbe“ v nacionalnih zakonodajah. V Franciji na primer je bila izjema omejena na „javne“ dražbe; na Danskem se izjema uporablja za dražbe , organizirane tako, da se jih običajno udeležuje velik del ponudnikov. Zdi se, da so nekatere države članice izjemo prenesle le delno (npr. v Estoniji je izjema za dražbe omejena na neuporabo pravice do odstopa od pogodbe).

Zdi se, da so nekatere države članice razširile delne izjeme iz člena 3(2) na vse določbe Direktive (npr. Slovenija, Češka in Grčija). Zakonodaje drugih držav članic so v zvezi s tem nejasne (npr. Latvija, Finska, Litva, Nizozemska, Slovenija, Danska, Grčija, Poljska in Madžarska). Izjema glede „rednega dostavljavca“ iz prve alinee člena 3(2) bi na primer lahko povzročila težave pri razlagi. Komisijin prevod finske zakonodaje o prodaji na daljavo se nanaša na „redni distribucijski sistem“ , ki je lahko širši pojem. Madžarski prenos člena velja za blago, dnevno dostavljeno potrošniku. Nove razmere na trgu, kot je povečanje števila nakupov prek medmrežja, kažejo na potrebo po ponovni preučitvi te izjeme. V okviru teh izjem se je uporabila tudi minimalna klavzula. Poljski prenos člena se na primer ne nanaša na pijače ali blago za vsakodnevno porabo.

Izjema iz druge alinee člena 3(2) je lahko prav tako povzročila težave pri razlagi v številnih državah članicah. Latvija, Litva in Poljska so na primer razširile izjemo na pogodbe, pri katerih se datum za izvedbo pogodbe določi po njeni sklenitvi. Sodba Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Easycar[10], v kateri je Sodišče odločilo, da najem vozila pomeni „prevoz“ v smislu Direktive, navaja, da Direktiva ne zajema nekaterih pogodb pri prodaji na daljavo, ki so jih Komisija in vsaj nekatere države članice predvidele[11]. Pojem „storitev za prosti čas“ je tudi lahko nejasen. To lahko pojasni, zakaj so pravico ponudnikov do neuporabe člena 7(2) za zabavne prireditve na prostem ob posebnih razmerah v nacionalno zakonodajo prenesli samo Ciper, Irska, Portugalska in Združeno kraljestvo. V navedenih državah članicah, kjer se ta izjema uporablja, lahko netočnost pojma „posebnih razmer“ povzroči pravno negotovost za potrošnike in podjetja.

5. ZAHTEVE GLEDE PREDHODNIH INFORMACIJ – čLEN 4

Zahteve glede predhodnih informacij iz člena 4 Direktive odpirajo nekatera pomembna vprašanja razlage.

Čeprav je veliko število držav članic preneslo člen 4(1) dobesedno, je večina od njih uporabila tudi minimalno klavzulo za povečanje nacionalnega varstva potrošnikov. Preverjanje prenosov je pokazalo, da so nekatere države članice določene zahteve v svojo zakonodajo prenesle slabo. To poročilo se osredotoča na zahteve, ki so lahko bile slabo prenesene zaradi možnih težav pri razlagi Direktive.

Za ustrezno informiranost potrošnikov pri odločanju o sklenitvi transakcije je morda treba ponovno preučiti roke in načine zagotavljanja predhodnih informacij. Pojma „pravočasno pred sklenitvijo vsake pogodbe pri prodaji na daljavo“ iz člena 4(1) in „jasni in razumljivi, v obliki, ki je v vsakem pogledu primerna uporabljenim sredstvom za komuniciranje na daljavo“ iz člena 4(2) sta privedla do različnih razlag. Zdi se na primer, da je treba na Poljskem predhodne informacije zagotoviti pred uporabo sredstva za komuniciranje na daljavo.

Predhodne informacije glede cene iz člena 4(1)(c) so dober primer tega, kako lahko predhodne informacije vplivajo na to, ali bo potrošnik sklenil transakcijo. Nekatere države članice, vključno z Belgijo in Švedsko, se v svojih prenosih niso izrecno sklicevale na davke. Komisija bo z njimi razčistila, ali so po načelu nacionalne zakonodaje davki vedno vključeni v sklicevanja na ceno. Prav tako bo Komisija ob upoštevanju člena 7(4)(c) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah preučila, ali bi se morala Direktiva izrecno sklicevati na druge oblike stroškov za potrošnika, npr. pristojbine za rezervacijo/skladiščenje.

Komisija se zaveda tudi težav v zvezi s preglednostjo cen in opravljanjem premijskih storitev . Komisija bo preučila, ali je treba določbe Direktive v zvezi s premijskimi storitvami okrepiti, npr. člen 4(1)(g) o predhodnih informacijah glede stroškov uporabe sredstev za komuniciranje na daljavo, če so ti zaračunani po drugi in ne po osnovni stopnji.

Večina držav članic je uporabila minimalno klavzulo, s katero je predpisala obvezno navedbo naslova za pritožbe (npr. Avstrija, Češka, Danska, Finska, Luksemburg, Malta, Slovaška in Slovenija), in številne od njih so se odločile, da navedejo, ali velja pravica do odstopa od pogodbe ali ne (npr. Belgija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Slovenija in Španija).

Minimalna klavzula se je uporabila tudi na več drugih načinov. V Italiji lahko na primer potrošnik zahteva predhodne informacije v italijanskem jeziku, kadar se uporabljajo sredstva za osebno komunikacijo; Estonija in Španija sta uvedli dodatne zahteve glede informacij o nadomestnem blagu.

Znatno število držav članic ni izrecno preneslo zahteve glede dobre vere iz člena 4(2) in/ali se ni izrecno sklicevalo na varstvo nekaterih skupin potrošnikov, vključno mladoletnikov. Te določbe bodo obravnavane med nadaljnjim pregledom.

6. PISNA POTRDITEV INFORMACIJ – čLEN 5

Člen 5 predvideva pisno potrditev nekaterih informacij, vključno z večino informacij iz člena 4. Člen 5 je zato treba obravnavati skupaj s členom 4. O rokih za pisno potrditev je treba razpravljati s številnimi državami članicami (Dansko, Nemčijo, Madžarsko, Latvijo, Litvo in Poljsko).

V nekaterih državah članicah je treba izvesti poizvedovanja v zvezi z informacijami, ki jih je treba pisno potrditi, saj nekatere od njih morda niso predpisale potrditve vseh ali dela zahtevanih informacij (npr. na Češkem je treba pisno potrditi samo informacije glede imena in naslova ponudnika).

Poleg tega je minimalna klavzula povzročila razlike v nacionalnih zahtevah, kot so zahteve glede jezika (Ciper, Grčija in Španija) ali dodatne informacije, ki jih je treba zagotoviti v pisni obliki. Zlasti je potrditev informacij glede pravice do odstopa ustvarila dodatne nacionalne predpise. Ciper je predpisal vzorec obvestila o odstopu, ki ga je treba potrošniku sporočiti s pisnim potrdilom. V Španiji mora ponudnik dokument o odstopu/odpovedi, ki vsebuje predpisane informacije, predložiti s pisnim potrdilom. Belgija je šla dlje ter predpisala standardne določbe v danem formatu in posledice neizpolnjevanja te zahteve.

Nekatere države članice in zainteresirane strani so poudarile potrebo po pojasnitvi pojma „trajnega sredstva za informiranje“ iz člena 5(1) ob upoštevanju Direktive 2002/65/ES in novih tehnologij. Italija se je težavam pri razlagi izognila z uvedbo strožjih pravil, tj. potrditev v obliki drugega trajnega sredstva za informiranje je mogoča samo, če tako odloči potrošnik. Litva, Češka, Slovaška in Poljska so se odločile, da se ne bodo sklicevale na „trajno sredstvo za informiranje“ .

7. PRAVICA DO ODSTOPA – čLEN 6

Pravica do odstopa, uvedena v štiri direktive o varstvu potrošnikov, vključno v člen 6 Direktive, se pogosto uporablja kot osnovni primer nedoslednosti v pravnem redu (npr. tako imenovana „obdobja za razmislek“ se med direktivami razlikujejo)[12] in nacionalnih razlik, ki izhajajo iz uporabe minimalne klavzule. Direktiva na področju prodaje na daljavo določa minimalno obdobje sedmih delovnih dni za odstop potrošnika od pogodbe. Države članice so to zahtevo v nacionalno zakonodajo prenesle na številne načine, pri čemer je bilo najbolj pogosto obdobje sedmih delovnih dni ali štirinajstih koledarskih dni (glej Prilogo IV).

Prenos člena 6(1), ki določa trajanje in začetek obdobja za razmislek, ni povzročil veliko težav. Francosko obdobje za razmislek se izračunava v „jours francs“ , katerih točen pomen morajo pojasniti francoski organi. Začetek obdobja za razmislek odpira bolj temeljna vprašanja. „Prejem“ blaga na primer se lahko v državah članicah različno razlaga. Občasno se je postavilo vprašanje nastopa prejema blaga (npr. če se paket dostavi med odsotnostjo potrošnika, ali nastopi prejem blaga takrat, ko poštar pusti obvestilo o nameravani dostavi ali ko potrošnik dvigne paket na pošti), ki se bo obravnavalo v okviru širšega pregleda. Komisija se tudi sprašuje, ali je treba med pregledom ponovno preučiti obravnavo serijskih dobav. Nacionalne zakonodaje v Nemčiji, Estoniji, Latviji in na Švedskem določajo, da je začetek obdobja od prve dobave dela blaga. Zdi se, da uvodna izjava 10 to razlago dovoljuje. Komisija meni, da mora imeti potrošnik v primeru naročila različnih izdelkov pravico do obdobja za razmislek po dobavi vsakega naročenega izdelka. To ne sme veljati, kadar gre za serijsko dobavo naročila enega izdelka. Naročilo različnih knjig prek medmrežja (npr. romana in biografije), ki ga ni mogoče dostaviti v eni seriji zaradi nerazpoložljivosti enega od izdelkov, se ne sme obravnavati enako kot pogodba za dostavo kompleta enciklopedij v določenem časovnem obdobju.

Prav tako je treba s številnimi državami članicami razpravljati o finančnih posledicah odstopa od pogodbe in/ali rokih za povračilo zneska (člen 6(1)–(2)) (npr. zdi se, da Češka ni prenesla člena 6(2), Nemčija in Litva pa se nista sklicevali na rok za vračilo). Prenos na Madžarskem ni jasen, prav tako pa je nejasen prenos v Avstriji in na Švedskem v zvezi s penali. Na Finskem je treba znesek povrniti v 30 dneh od vračila. Ker Direktiva ne omenja začetka 30-dnevnega obdobja, npr. obvestilo o odstopu ali ponudnikov prejem blaga, ni jasno, ali je ta razlaga sprejemljiva.

Člen 6(3) navaja izjeme od pravice do odstopa. Na splošno se zdi, da so bile te izjeme prenesene ustrezno, kljub potrebi po nekaterih pojasnilih (npr. izjema iz četrte alinee člena 6(3) je lahko v Španiji, Luksemburgu, Italiji in na Portugalskem širša, kot to dovoljuje Direktiva). Te izjeme bodo podrobneje obravnavane v okviru pregleda, da bi tako ugotovili, ali ustrezajo najnovejšim razmeram.

Pri prenosu člena 6 je bila ponovno uporabljena minimalna klavzula. Nekatere izjeme iz člena 6(3) niso bile prenesene enotno po vsej Evropi (v Belgiji na primer izjeme ne veljajo, kadar ponudnik med zagotavljanjem predhodnih informacij ni omenil, da pravica do odstopa ne obstaja; na Danskem pa se izjema za časopise uporablja samo v danih okoliščinah). Nacionalne razlike so zlasti očitne pri pregledu načinov izvajanja pravice do odstopa: na Portugalskem je treba blago vrniti v 30 dneh; v nekaterih državah članicah je predpisan obrazec za obvestilo o odstopu; številne države članice, vključno z Združenim kraljestvom, Finsko in Portugalsko, so sprejele določbe v zvezi z dolžnostjo skrbnega ravnanja, medtem ko je blago v lasti potrošnika. Države članice so različno uporabljale tudi zakonodajno možnost glede stroškov vračila blaga, vključno s plačilom potrošnika v vseh primerih (npr. Ciper), plačilom potrošnika v nekaterih okoliščinah (npr. Velika Britanija, Irska in Belgija), plačilom potrošnika po presoji ponudnika (Estonija in Malta) in plačilom ponudnika, kadar je to mogoče po običajni pošti (Finska). V Estoniji lahko potrošnik pri vračilu blaga plača največ 10 EUR stroškov.

Vse države članice niso poslale uradnega obvestila o prenosu člena 6(4), ki zajema odpoved kreditnih pogodb na podlagi uveljavljanja pravice do odstopa (npr. Slovenija), poleg tega pa morajo prenos pojasniti tudi druge države članice (npr. Češka, Ciper in Poljska).

Nazadnje je treba omeniti, da ukrep prenosa v Belgiji omogoča uvedbo posebnih predpisov za mala in srednja podjetja. Čeprav Komisija nima dokazov o uporabi tega pooblastila, lahko vsi takšni predpisi pomenijo kršitev Direktive.

8. IZPOLNITEV POGODBE – čLEN 7

Na splošno prenos člena 7, ki obravnava izpolnjevanje pogodbe, povzroča težave v zvezi z roki. Treba je poudariti, da niti Češka niti Nemčija nista poslali uradnega obvestila o njunem prenosu člena 7(1).

Glavna pripomba glede člena 7 se nanaša na nedosledno uporabo terminologije v celotnem besedilu Direktive in zlasti v členu 7. Dejansko se člen 7 nanaša na „dneve“ , medtem ko se člen 6 sklicuje na „delovne dni“ . Poleg tega je začetek računskega obdobja v členu 7(1) določen ( „od takrat“ , ko je ponudnik prejel naročilo), v členu 7(2) pa ne. Člen 7(2), kakor je oblikovan sedaj, se razlaga na različne načine. Nekatere države članice so zahtevo glede rokov razlagale na način, da velja samo za vračilo zneska, druge pa, da velja za vračilo zneska in obvestilo o nerazpoložljivosti. Takšna vprašanja je treba obravnavati v Estoniji, Grčiji, na Madžarskem, v Latviji, Litvi, na Nizozemskem, v Avstriji in Združenem kraljestvu. Nasprotno so nekatere države članice, kot so Finska, Ciper, Slovenija in Slovaška, zaostrile vse ali nekatere zahteve glede rokov. Druge, kot sta Francija in Danska, predvidevajo denarno kazen v obliki plačil obresti.

V nekaterih državah članicah je šibek tudi prenos člena 7(3). V Italiji na primer ni sklicevanja na „jasen in razumljiv način“, na katerega je treba potrošnika obvestiti o možnosti ponudnika, da preskrbi nadomestno blago ali storitve. Estonija se je tej težavi izognila tako, da je to zahtevo glede informacij vključila v določbe za prenos členov 4 in 5. Zdi se, da so Belgija, Luksemburg, Danska, Nemčija in Avstrija uveljavile svojo diskrecijo tako, da določb o nadomestnem blagu iz člena 7(3) niso prenesle v svojo zakonodajo.

9. OMEJITVE UPORABE NEKATERIH SREDSTEV ZA KOMUNICIRANJE NA DALJAVO – čLEN 10

Številne države članice niso poslale uradnega obvestila o vseh ali nekaterih svojih nacionalnih določbah za prenos tega člena. To je mogoče utemeljiti na podlagi dejstva, da poznejša zakonodaja Skupnosti tudi zajema te omejitve. Dejansko Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah 2002/58/ES[13] od držav članic zahteva, da dovolijo uporabo avtomatičnih klicnih sistemov brez človekovega posega, faksimilnih naprav ali elektronske pošte samo za namene neposrednega trženja za naročnike, ki dajo za to predhodno privolitev (sistem „opt-in“). Kar zadeva druge oblike komuniciranja na daljavo se morajo države članice same odločiti, ali bodo sprejele sistem opt-in ali zavrnilni sistem (opt-out).

10. SKLEPI

Prenos Direktive povzroča v državah članicah številne potrjene ali očitne težave. Mnoge od teh lahko izhajajo iz besedila Direktive. Čeprav se zdi, da je Direktiva dovolj prožna za vključitev novih tehnologij in oblik trženja, praktična uporaba Direktive morda ne bo prestala časovnega preskusa. Pravilno izvajanje pravic in obveznosti iz Direktive ni vedno možno. Poleg tega je preverjanje prenosov razkrilo precejšnje razlike med nacionalnimi zakonodajami zaradi uporabe minimalne klavzule. Na tej stopnji ni jasno, v kolikšni meri te razlike vplivajo na pravilno delovanje notranjega trga in zaupanje potrošnikov. Komisija mora to ugotoviti, da bi se tako odločila, ali je treba Direktivo spremeniti.

Ta vprašanja bodo obravnavana med nadaljnjim pregledom pravnega reda. Komisija bo morala pri tem upoštevati zakonodajo o varstvu potrošnikov in tudi druga področja zakonodaje Skupnosti, vključno z e-trgovanjem in zakonodajo o zasebnosti.

PRILOGA I

RAZPREDELNICA NACIONALNIH IZVEDBENIH UKREPOV DRžAV čLANIC

Država članica | Izvedbeni ukrepi, poznani Komisiji 1. aprila 2006 | Datum začetka veljavnosti zakonodaje |

Avstrija | Bundesgesetz, mit dem Bestimmungen über den Vertragsabschluß in Fernabsatz in das Konsumentenschutzgesetz eingefügt und das Bundesgesetz gegen den unlauteren Wettbewerb 1984 sowie das Produkthaftungsgesetz geändert werden (Fernabsatz-Gesetz) BGBI. Nr. 185/1999 | 1. junij 2000 |

Belgija | Loi du 14 juillet 1991 sur les pratiques du commerce et sur l’information et la protection du consommateur, modifiée par la loi du 25 mai 1999 transposant la directive européenne concernant la protection des consommateurs en matière de contrats à distance. | 1. november 1999? |

Ciper | Ο περί της Σύναψης Καταναλωτικών Συμβάσεων εξ Αποστάσεως Νόμος του 2000 (Ν.14(Ι)/2000) | 28. marec 2000 |

Češka | Zákon č. 367/2000 Sb., kterým se mění zákon č. 40/1964 Sb., občanský zákoník, ve znění pozdějších předpisů, a některé další zákony | 1. januar 2001 |

Danska | Bekendtgørelse af lov om visse forbrugeraftaler (Dørsalg mv., fjernsalg og løbende tjenesteydelser) (Forbrugeraftaleloven), som ændret ved lov nr 262 af 6. maj 1993, lov nr. 1098 af 21.december og lov nr. 442 af 31. maj 2000. | 1. junij 2000 in 1. julij 2000 |

Estonija | Võlaõigusseadus RT I 2004, 37, 255 | 1. maj 2004 |

Finska | Laki kuluttajansuojalain muuttamisesta, 15.12.2000 (Suomen säädöskokoelma 2000 N° 1072) Laki sopimattomasta menettelystä elinkeinotoiminnassa annetun lain 2 §:n muuttamisesta, 15.12.2000 (Suomen säädöskokoelma 2000 N° 1073). | 1. marec 2001 |

Francija | Articles 5 à 15 de l’ordonnance n° 2001-741 du 23 août 2001 et Article 36 de la Loi n°2001-1062 du 15 novembre 2001 relative à la sécurité quotidienne | 25. avgust 2001 |

Nemčija | Gesetz über Fernabsatzverträge und andere Fragen des Verbraucherrechts sowie zur Umstellung von Vorschriften auf Euro vom 27. Juni 2000 | 30. junij 2000 |

Grčija | Κοινή Υπουργική Απόφαση Ζ1-496/2000 περί πωλήσεων από απόσταση και συγκριτικής διαφήμισης, τροποποιητική του Ν.2251/94 για την Προστασία των Καταναλωτών | 18. december 2000 |

Madžarska | 1997. évi CLV. törvény a fogyasztóvédelemről 17/1999. (II. 5.) Korm. rendelet a távollévők között kötött szerződésekről | ni podatkov |

Irska | European Communities (Protection of Consumers in Respect of Contracts made by Means of Distance Communication) Regulations 2001 (S.I. 207 of 2001) | 15. maj 2001 |

Italija | Decreto Legislativo 6 settembre 2005, n.206, “Codice del consumo, a norma dell’ articolo 7 della legge 29 luglio 2003, n.229”. | 23. oktober (prvotno prenesena z uredbo, ki je začela veljati oktobra 1999) |

Latvija | Patērētāju tiesību aizsardzības likums, Grozījumi: 22.11.2001. likums Miniostru kabineta 2002.gada.28 maija noteikumi Nr 207 “Noteikumi par distances lîgumi” | ni podatkov |

Litva | Lietuvos Respublikos vartotojų teisių gynimo įstatymo pakeitimo įstatymas Nr. VIII – 1946 (nauja redakcija) Lietuvos Respublikos ūkio ministro 2001 m. rugpjūčio 17 d. įsakymas Nr.258 „Dėl daiktų pardavimo ir paslaugų teikimo, kai sutartys sudaromos naudojant ryšio priemones, taisyklių patvirtinimo | ni podatkov |

Luksemburg | Loi du 16 avril 2003 concernant la protection des consommateurs en matière de contrats à distance et abrogeant l’article 7 de la loi modifiée du 25 août 1983 relative à la protection juridique du consommateur | 11. maj 2003 |

Malta | Distance Selling Regulations (LN186/01) Consumer Affairs Act (Chapter 378) | 1. januar 2002 |

Nizozemska | Wet van 21.12.2000 tot aanpassing van Boek 7 van het Burgerlijk Wetboek aan richtlijn nr. 97/7/EG van het Europees Parlement en de Raad van de Europese Unie van 20 mei 1997 betreffende de bescherming van de consument bij op afstand gesloten overeenkomsten (PbEG L 144) (21.12.2000) | 1. februar 2001 |

Poljska | Ustawa z dnia 2 marca 2000r. o ochronie niektórych praw konsumentów oraz o odpowiedzialności za szkodę wyrzadzoną przez produkt niebezpieczny | 30. junij 2000 |

Portugalska | Decreto-Lei nº 143/2001 de 26 de Abril 2000 | 25. maj 2001 |

Slovaška | Zákon č. 108/2000 Z. z. o ochrane spotrebiteľa pri podomovom predaji a zásielkovom predaji | 1. april 2000 |

Slovenija | Zakon o varstvu potrošnikov - uradno prečiščeno besedilo (N 700-01/190-6/24 (ZVPot-UPB1)) | 2003 |

Španija | Ley 47/2002, de 19 de diciembre, de reforma de la Ley 7/1996, de 15 de enero, de Ordenación del Comercio Minorista, para la transposición al ordenamiento jurídico español de la Directiva 97/7/CE, en materia de contratos a distancia, y para la adaptación de la Ley a diversas Directivas comunitarias | 1. januar 2003 |

Švedska | Lag (2000:274) om konsumentskydd vid distansavtal och hemforsaljningsavtal | 1. junij 2000 |

Združeno kraljestvo | The Consumer Protection (Distance Selling) Regulations 2000 (SI 2000 No. 2334) as amended by The Consumer Protection (Distance Selling) (Amendment) Regulations 2005 (SI 2005 No. 689) | 31. oktober 2000 |

PRILOGA II

VPRAšANJA ZA JAVNO POSVETOVANJE

Komisija želi zbrati stališča držav članic in zainteresiranih strani o uporabi Direktive in njeni primernosti za nove tržne razmere in/ali izdelke. V ta namen je bil sestavljen seznam vprašanj za javno posvetovanje. Te je treba preučiti skupaj s Poročilom, ki mu je priložen vprašalnik, da bi tako dobili celotno predstavo o zadevah, ki jih je Komisija na področju prodaje na daljavo opredelila do sedaj. Prav tako so dobrodošli predlogi glede vprašanj, ki jih to poročilo ali ta vprašalnik ne obravnavata.

Komisija bo po koncu posvetovalnega obdobja na svoji spletni strani objavila povzetek odgovorov. Na spletni strani Evropske komisije bodo objavljeni tudi odgovori in pripombe zainteresiranih strank, razen če pošiljatelj izrecno ne zahteva drugače. Ti odgovori bodo vključeni v bazo dokazov, ki se trenutno oblikuje, da bi tako nadaljevali s širšim pregledom zakonodajnega okvira o varstvu potrošnikov.

Komisija bo prav tako ocenila, ali je treba organizirati javno obravnavo za nadaljnjo razpravo o vprašanjih iz Poročila in tega vprašalnika. Komisija bo pri tem upoštevala tudi izide javnega posvetovanja na podlagi Zelene knjige o širšem pregledu zakonodajnega okvira o varstvu potrošnikov. S to zeleno knjigo se bo ocenilo stanje pregleda pravnega reda. Z Zeleno knjigo se bodo na podlagi do sedaj zbranih dokazov določile tudi možnosti za reformo zakonodajnega okvira o varstvu potrošnikov in pridobila mnenja držav članic in zainteresiranih strani o najboljšem načinu za nadaljevanje. Zelena knjiga naj bi bila predvidoma sprejeta jeseni 2006.

Vse zainteresirane stranke, ki želijo odgovarjati na ta vprašalnik, morajo svoje odgovore Evropski komisiji predložiti do 21.11.2006. Odgovarjajte kar se da popolno, svoje pripombe (označene s „Prvo posvetovanje o Direktivi o prodaji na daljavo“) pa pošljite na naslov:

European Commission

Directorate-General for Health and Consumer Protection

Rue de la Loi 200

B-1049 Brussels

Belgium

ali prek e-pošte na SANCO-B2@ec.europa.eu.

Člen 2 – Opredelitve

1. Ali sta trenutni opredelitvi „potrošnika“ in „ponudnika“ ustrezni za področje, ki ga ureja Direktiva 97/7/ES? (to vprašanje se bo obravnavalo tudi v širšem pregledu pravnega reda o varstvu potrošnikov) 2. Ali je trenutna opredelitev „pogodbe pri prodaji na daljavo“ dovolj jasna? Je zlasti pojem „organiziran program za ponujanje blaga ali storitev na daljavo“ jasen ali je treba varstvo potrošnikov razširiti na vse pogodbe pri prodaji na daljavo, ne glede na to, ali ponudnik običajno trguje na daljavo? 3. Ali je trenutna opredelitev „sredstev za komuniciranje na daljavo “ dovolj jasna? 4. Ali bi opredelitev „operaterja sredstev za komuniciranje“ pomenila kakršno koli dodano vrednost? 5. Ali so opredelitve v zvezi s katerim koli drugim pojmom nejasne oziroma ali je treba v zvezi s prodajo na daljavo opredeliti še kakšne druge pojme? |

Člen 3 – Izjeme

6. Ali je treba z vidika novih razmer na trgu (npr. prenos glasbe z računalnika ali druge storitve) in/ali tehnologij (npr. pojav m-trgovine) ali težav z razlago (npr. sodba Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Easycar, kjer je bilo odločeno, da najem vozila spada pod „storitev prevoza“ in je zato izvzet iz področja uporabe Direktive; uporaba široke terminologije, kot so „storitve za prosti čas“) trenutne izjeme spremeniti, razširiti ali razveljaviti? 7. Ali je vnos opredelitve finančnih storitev s členom 18 Direktive 2002/65 v Direktivo rešil kakršne koli težave prenosa, s katerimi bi se lahko države članice pri prenosu Direktive prvotno srečale? (to vprašanje bo podrobneje obravnavano med pregledom Direktive 2002/65) 8. Ali izjema, ki zajema izgradnjo in prodajo nepremičnin ali pravic v zvezi z nepremičninami, povzroča kakršno koli težavo pri razlagi, npr. medsebojni vpliv te direktive in Direktive o časovnem zakupu? 9. Ali naj Direktiva zajema dražbe ali posebne vrste dražb? |

Člen 4 – Predhodna informacija

10. Ali je mogoče člen 4 izboljšati (npr. jasnejše določbe glede rokov in/ali oblik predhodnih informacij; uvedba dodatnih zahtev ali razveljavitve nekaterih zahtev)? 11. Ali Direktiva v zadostni meri varuje vse skupine potrošnikov (npr. mladoletnike)? Če ne, kako je mogoče njihovo varstvo izboljšati? |

Člen 5 – Pisna potrditev

12. Ali je mogoče člen 5 izboljšati, npr. uvedba opredelitve „trajnega sredstva za informiranje“ iz Direktive 2002/65/ES; uvedba dodatnih informacij, ki jih je treba pisno potrditi, ali črtanje nekaterih informacij? 13. Ali bi združitev zahtev glede informacij iz členov 4(1) in 5(1) poenostavila ta pravila za potrošnike in ponudnike? |

Člen 6 – Pravica do odstopa

14. Ali menite, da je treba dolžino obdobja za razmislek pri prodaji na daljavo uskladiti v vseh državah članicah, in če, kako dolgo naj bo to obdobje? (Vprašanje, ali je treba dolžino obdobij za razmislek v različnih direktivah o varstvu potrošnikov uskladiti v celotnem pravnem redu, bo obravnavano v širšem pregledu pravnega reda o varstvu potrošnikov. Vseeno pa lahko predložite svoje pripombe)? 15. Ali je treba pravila v zvezi z uveljavljanjem pravice do odstopa in njenimi posledicami pojasniti? 16. Ali je treba z vidika novih razmer na trgu in/ali novih tehnologij trenutne izjeme od pravice do odstopa spremeniti, razširiti ali razveljaviti? 17. Ali je treba določbe v zvezi s stroški vračila blaga na področju prodaje na daljavo uskladiti in če, kdo naj te stroške poravna? (to vprašanje se bo obravnavalo tudi v širšem pregledu pravnega reda o varstvu potrošnikov) |

Člen 7 – Izpolnitev pogodbe

18. Ali določbe člena 7 zagotavljajo ustrezno izpolnjevanje pogodb pri prodaji na daljavo, npr. ali so pravila glede rokov in oblike jasna? 19. Ali bi morala opcijska določba glede nadomestnega blaga v členu 7(3) postati obvezujoča, da bi zagotovili enako raven varstva potrošnikov na celotnem notranjem trgu? |

Člen 10

20. Ali je treba člen 10 izrecno razveljaviti, da bi tako pojasnili razmerje med členom 10 in Direktivo 2002/58/ES o zasebnosti in elektronskih komunikacijah? |

Splošna vprašanja

21. Kako je uporaba minimalne klavzule, tj. možnosti držav članic, da ohranijo ali uvedejo določbe o višjih standardih varstva potrošnikov, vplivala na čezmejno trgovino in konkurenco, npr. je postavila oviro čezmejni trgovini ali preprečevala izvajanje pravice do ustanavljanja? Če je tako, navedite primere. 22. Ali ste pri zakonski ureditvi prodaje na daljavo, kakršna je trenutno, naleteli na kakršno koli drugo težavo? 23. Ali menite, da je treba zakonsko urediti še kakšne druge vidike prodaje na daljavo? |

PRILOGA III

DIREKTIVE NA PODROčJU VARSTVA POTROšNIKOV, ZA KATERE SE IZVAJA PREGLED

Direktiva Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, UL L 372, 31.12.1985, str. 31.

Direktiva Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, UL L 158, 23.6.1990, str. 59.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, UL L 95, 21.4.1993, str. 29.

Direktiva 94/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 1994 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb o nakupu pravice do uporabe nepremičnin na podlagi časovnega zakupa, UL L 280, 29.10.1994, str. 83.

Direktiva 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo, UL L 144, 4.6.1997, str. 19.

Direktiva 98/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov, UL L 80, 18.3.1998, str. 27.

Direktiva 98/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, UL L 166, 11.6.1998, str. 51.

Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, UL L 171, 7.7.1999, str. 12.

PRILOGA IV

DOLžINA OBDOBJA ZA RAZMISLEK V DRžAVAH čLANICAH

Država članica | Dolžina obdobja za razmislek |

Avstrija | 7 delovnih dni (izrecno izključuje soboto) |

Belgija | 7 delovnih dni |

Ciper | 14 dni |

Češka | 14 dni |

Danska | 14 dni |

Estonija | 14 dni |

Finska | 14 dni |

Francija | 7 delovnih dni? (pomen „jours francs“ je treba pojasniti) |

Nemčija | 2 tedna |

Grčija | 10 delovnih dni |

Madžarska | 8 delovnih dni |

Irska | 7 delovnih dni |

Italija | 10 delovnih dni |

Latvija | najmanj 14 dni |

Litva | 7 delovnih dni |

Luksemburg | 7 delovnih dni |

Malta | 15 dni |

Nizozemska | 7 delovnih dni |

Poljska | 10 dni |

Portugalska | 14 dni |

Slovaška | 7 delovnih dni |

Slovenija | 15 dni |

Španija | 7 delovnih dni na podlagi zakonodaje države dostave |

Švedska | 14 dni |

Združeno kraljestvo | 7 delovnih dni |

[1] UL L 144, 4.6.1997, str. 19.

[2] Člen 15(4) določa, da „Najkasneje v štirih letih po tem, ko ta direktiva začne veljati, Komisija predloži poročilo o izvajanju te direktive Evropskemu parlamentu in Svetu, skupaj s predlogom za njeno spremembo, če je to potrebno“.

[3] Glej Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 16. marca 2005 o bolje oblikovanih predpisih za rast in delovna mesta v Evropski uniji (COM(2005) 97 konč.) in Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. oktobra 2005 o izvajanju Lizbonskega programa Skupnosti: strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja (COM(2005) 535 konč.). Pregled značilnosti pravnega reda o varstvu potrošnikov v Tekočem programu poenostavitve, priloženem k temu zadnjemu sporočilu“.

[4] Direktiva 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES, UL L 271, 9.10.2002, str. 16.

[5] Sporočilo Komisije z dne 6. aprila 2006 o pregledu Direktive 2002/65 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (COM(2006) 161 konč.).

[6] Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta („Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah“), UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

[7] Predlagani člen 81 COM(2005) 603 konč.

[8] Člen 1(3), ki ga je treba brati skupaj z uvodno izjavo 11 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu („Direktiva o elektronskem poslovanju“), UL L 178, 17.7.2000, str. 1.

[9] Direktiva 94/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 1994 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb o nakupu pravice do uporabe nepremičnin na podlagi časovnega zakupa, UL L 280, 29.10.1994, str. 83.

[10] Zadeva C-336/03 Easycar (UK) Ltd v Office of Fair Trading, Z Odl. 2005, str. I-1947.

[11] Francija, Španija in Združeno kraljestvo.

[12] Direktiva o časovnem zakupu se sklicuje na najmanj 10 koledarskih dni, medtem ko se Direktiva 85/577/EGS o prodaji od vrat do vrat nanaša na najmanj 7 dni (Direktiva Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, UL L 372, 31.12.1985, str. 31). Direktiva o trženju finančnih storitev na daljavo se sklicuje na 14 koledarskih dni.

[13] Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), UL L 201, 31.7.2002, str. 37.