Bruselj, 19.10.2004

KOM(2004) 686 končno

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Smernice EU za podporo postopkov oblikovanja zemljiške politike in reform v državah v razvoju[SEC(2004) 1289]

SMERNICE EU ZA PODPORO OBLIKOVANJA ZEMLJIŠKE POLITIKE[1] IN REFORM V DRŽAVAH V RAZVOJU

1. UVOD

Kmetijska zemlja je zelo pomembna v mnogih delih sveta, v državah v razvoju in razvitih državah. V državah v razvoju velik delež dohodkov, zaposlovanja in izvoznih dohodkov izvira iz kmetijske proizvodnje in drugih kopenskih dejavnosti. Prav tako je za podeželska območja značilna revščina, upravljanje zemlje pa velik problem za kmetijsko družbo.

Donatorjeva vloga pri zemljiški reformi in zemljiški politiki se je sčasoma spremenila. Agrarne reforme so v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja v vzhodni Aziji ter v šestdesetih in sedemdesetih letih v Latinski Ameriki podpirali kot sredstvo za zmanjšanje radikalnega pritiska za politične spremembe. Politični značaj in zapletenost takih intervencij sta pripeljala mnoge donatorje do umika svoje podpore za razporeditev zemlje.

Vedno večje pomanjkanje zemlje in zaskrbljenost glede konfliktov, povezanih z zemljo, in naraščajoča kmečka revščina, še posebno v Afriki, so vprašanja v zvezi z zemljo zopet postavili v ospredje. Ta naraščajoči interes se dobro povezuje z oblikovanjem okvirov učinkovite politike za odpravo revščine, s spodbujanjem dobrega sistema upravljanja, decentralizacije in demokratičnih institucij na lokalni in državni ravni. Hkrati so nove izkušnje v zadnjih letih pokazale potrebo po oblikovanju različnih tipov intervencij za različne primere in njihovo izvedljivost.

Na teh temeljih je Komisija, poleg drugih donatorjev[2], sestavila to sporočilo. Kot so trajnostne zemljiške politike bistven element razvoja podeželja in varnosti preskrbe s hrano, je zanimanje za vprašanja v zvezi z zemljo del skupnega cilja razvojne politike ES o izkoreninjenju revščine. Smernice politike so odgovor na zahteve za pomoč reformam zemljiške politike iz držav v razvoju in držav v prehodu, njihov cilj pa je zagotoviti splošno razumevanje za pospeševanje sodelovanja EU v državah v razvoju in državah v prehodu, kjer donatorji sodelujejo pri podpori reform zemljiške politike.

To sporočilo je rezultat intenzivnega sodelovanja z državami članicami in projektnimi skupinami EU, ki so zasnovale „smernice EU zemljiške politike“, vrsto natančnih političnih in operativnih smernic, nedavno predloženih za posvetovanje s civilno družbo in močno odraža rezultate obeh teh postopkov[3]. Operativne smernice [glej delovni dokument za osebje Komisije SEC(2004) 1289], ki podajajo primer praktične uporabe politike za pomoč pri vprašanjih glede zemlje na državni ravni, dopolnjujejo ta dokument o politiki.

2. ZAKAJ JE ZEMLJIŠKA POLITIKA POMEMBNA?

Zemljiška politika je v središču gospodarskega in socialnega življenja ter okoljskih vprašanj v vseh državah. Delitev pravic lastnine med ljudi ima velik vpliv tako na enakost kot tudi na produktivnost. Nepravična razdelitev zemlje, težave z lastništvom zemlje in slabo upravljanje zemlje lahko pripeljejo do krivic in konfliktov. Spremembe zakonodaje, delitev pravic lastnine in upravne strukture imajo po vsej verjetnosti dolgoročne posledice, pozitivne ali negativne, za politični, gospodarski in socialni razvoj ter okoljsko ravnanje.

Strukture lastništva zemlje odsevajo porazdelitev moči znotraj družbe. Medtem ko dostop do zemlje ni človekova pravica, se lahko šteje za sredstvo za pridobitev temeljnih človekovih pravic, kot so določene z mednarodnimi konvencijami in predstavljene v primeru avtohtonih prebivalcev.

+++++ TABLE +++++

Temelj socialne in gospodarske enakosti spolov so enake pravice za posedovanje in uporabo lastnine za moške in ženske. Človekove pravice za ženske potrebujejo podporo formalnega in neformalnega sistema lastništva, ustavno in dedno pravo pa delujeta skupaj z zemljiškim pravom in institucijami, kot tudi z družinskim ter zakonskim pravom.

Rast prebivalcev, spreminjajoči gospodarski položaj in spremembe okolja, npr. širjenje poplav in klimatske spremembe, lahko povečajo konkurenco pri dostopu do zemlje. Do spora največkrat pride tam, kjer je naraščajoče pomanjkanje virov in omejen dostop do zemlje, kjer se pravila o lastništvu ne prilagodijo dovolj hitro in kjer obstajajo različna ter protislovna pravila. Nezakonito prilaščanje zemlje s strani politične elite in nasilna selitev kmečkih prebivalcev lahko prav tako pripeljejo do sporov v zvezi z zemljo. Da bi se izognili zapletom in sporom, bo obravnava spornih zahtevkov predpogoj za kateri koli vpis v zemljiško knjigo. Za ohranitev miru in vzpostavitev pogojev, pod katerimi se lahko ponovno vzpostavi trajnostna gospodarska rast, bo v državah, kjer prihaja do takih sporov, pravična obravnava vprašanj v zvezi z lastništvom zemlje pogosto osrednjega pomena.

Zemljiška politika je zelo povezana s kmetijsko in gospodarsko politiko. Zavarovanje dostopa do zemlje je potreben pogoj za spodbujanje vlaganja v zemljo ter njenega izpopolnjevanja. Vendar pa so vprašanja v zvezi z zemljo le redko edini omejevalni faktor pri večanju produktivnosti. Obravnavanje omejitev v cenah, vnosih, posojilih, trgovanju in predelavi je večjega pomena kot obravnavanje vprašanj v zvezi z zemljo.

Zemlja je bila dolgo časa glavni vir prihodkov za lokalno in državno vlado. Je imetje, ki ga je dokaj lahko obdavčiti, še posebno v mestnih predelih. Lokalni davki na zemljo so lahko zakoniti v očeh lokalnih prebivalcev, v primeru, da jih spremljajo bolj učinkovite in varne pravice ter učinkovito zagotavljanje delovanja javnih služb.

Zemljiška politika je prav tako pomembna za okoljsko trajnost, saj lahko spodbuja trajnostno uporabo zemlje in okoljsko upravljanje. Zemljiška politika prispeva k povečanju ekoloških storitev, ki jih zagotavlja zemlja: zadrževanje vode, ublažitev onesnaževanja, zaščita zemlje in obale temeljijo na trajnostni uporabi naravnih virov. Zemljiška politika sodeluje pri preprečevanju poslabšanja okolja. Jasne in zaščitene pravice, učinkovita pravila o dostopu in določanju uporabe zemlje, vodni in drugi naravni viri so pomembna sredstva za zagotavljanje dolgoročnega upravljanja zemlje in virov.

V odsotnosti trgovinske in kmetijske politike, ki podpira majhen kmetijski sektor, so prevladujoče izvozno kmetijstvo, liberalizacija kmetijskih uvozov in prekinitev zagotavljanja storitev za širjenje kmetijstva pogosto povzročile koncentracijo zemljišč in izključitev in/ali deprivacijo ranljivih skupin prebivalstva. Obravnavanje te dediščine in spodbujanje enakosti ter produktivnosti sta predmet razprave.

Reforma zemljiške politike je zato zelo pomemben vidik pri političnih in institucionalnih reformah, ki so potrebne za povečanje moči revnih in spodbujanje pravičnega in trajnostnega razvoja; je pomemben način za zaščito ciljev socialne pravičnosti in gospodarskega razvoja. Priprava zemljiške politike je odgovornost države, a se mora nadgrajevati ter se odzvati na skrbi mnogih nedržavnih akterjev. Reforma zemljiške politike ima ključno vlogo v postopku demokratizacije, pri težnji za izboljšano vodenje ter pri decentralizaciji.

3. RAZLIČNI TIPI REFORM ZEMLJIŠKE POLITIKE [4]

Reforma zemljiške politike v svojem najširšem smislu zajema namerne spremembe razporeditve zemljiških virov ali spremembe oblik lastništva, v skladu s katerimi je reforma zemljiške politike, pravila o uporabi zemlje, in institucije, ki upravljajo zemljo ter urejajo uporabo zemlje. Lahko vsebuje ukrepe o razdelitvi pravic (agrarna reforma).

Razporeditev zemlje je velik problem vedno, kadar so pravice zelo polarizirane in dostop ni vedno enak, kadar veliki lastniki zemljo ne uporabljajo dovolj ali pa se obravnavajo zgodovinske krivice. V primeru nezadostnih gospodarskih spodbud, nizke institucionalne podpore in neustreznih finančnih ter tehničnih ukrepov za pomoč novim kmetom, da razvijejo svoje posesti in si s tem omogočijo dostop na trg, razporeditev zemlje sama po sebi ni učinkovita in lahko povzroči začasen padec produktivnosti. Okrepitev obdelovanja zemlje na občutljivih področjih lahko spremlja poslabšanje okolja v odsotnosti ustreznega načrtovanja uporabe zemlje. Razporeditev zemlje poteka v okviru trajnostne kmetijske politike, ki podpira družinsko kmetovanje.

V preteklosti so vlade z razlastitvijo velikih lastnikov izvajale zemljiške reforme. Ta tip zemljiške reforme so ocenili kot politično težavno in da povzroča konflikte. „Zemljiško reformo s podporo trga“ so testirali na načelu kupec/prodajalec. Oba tipa reform spodbujata stopnjevanje cen, večje zahteve po nadomestilu in prodaji obrobnih zemljišč s strani lastnikov, kar lahko vodi k bremenom dolga upravičencev ali k visokim izdatkom države.

+++++ TABLE +++++

Razumno nadomestilo, ki ustreza vrednosti izboljšav zemlje in njene proizvodne uporabe ter potenciala, je glavno načelo v primeru razlastitve. Vendar pa taki ukrepi ne morejo povzročiti izselitve avtohtonih ljudstev in lokalnih prebivalcev iz njihovega tradicionalnega ozemlja ali jim onemogočiti dostop do glavnih virov. Če so veleposestva ustvarjena nezakonito, niso upravičena do nadomestila ali prodaje na prosti trg. Politična volja, državni konsenz v zvezi z legitimnostjo razporeditve zemlje, podpora kmetijskih socialnih organizacij in mestni prebivalci so tako politični pogoji. Prav tako je potrebna močna finančna in tehnična podpora donatorjev . Da bi zagotovili pravične postopke in se izognili politični manipulaciji, je potrebno neodvisno spremljanje.

Medtem ko se reforme s podporo trga izogibajo tveganjem in težavam prisilne pridobitve in prerazdelitve, razpoložljivost zemlje za prodajo in omejitve financiranja močno omejujeta hitrost in vpliv takih reform na revne. Če se obširnih neenakosti ne more popraviti z mehanizmi, ki temeljijo na trgovanju, so državne agrarne reforme še vedno potrebne. Vseeno pa je treba preizkusiti druge načine, s katerimi se lahko vpliva na razdelitev pravic: obdavčenje zemlje, pogajanje v zvezi z dolgoročnimi zakupi za ljudi brez zemlje, urejanje trgov razprodaje zemlje, dajanjem prednosti lokalnim kmetom, subvencionirana posojila za nakupe zemlje, namenjena revnim prebivalcem, so alternativni načini za preprečevanje kopičenja neobdelane zemlje v rokah nekaj posameznikov in za lažji dostop za kmete z majhnimi posestmi.

Delovni dokument služb Komisije SEC(2004) 1289 določa vrsto načel, ki pomagajo pri zagotavljanju trajnosti postopka reforme zemljiške politike.

4. ELEMENTI PRISTOPA EU K PODPORI IZVAJANJA ZEMLJIšKE POLITIKE

4.1. Zaščita zemljiških pravic in drugih sorodnih virov

Za izboljšanje enakosti in spodbujanje kmetijske produktivnosti mora politika izboljšati dostop do zemlje ter zaščito zemljiških pravic. Pravice so zaščitene, če se ne izpodbijajo brez razloga in če so potrjene, v primeru spora, s strani pravnih ali arbitražnih organov (nevladnih, vladnih ali obeh). Zaščita pravic v zvezi z zemljo je vprašanje o učinkovitih institucijah in o izvajanju pravil za upravljanje zemljiških pravic in ne le vprašanje formalnega pravnega značaja pravic samih.

Neformalni sistemi lastništva so ponavadi dinamični in razvijajoči se, vendar so lahko tudi (čeprav ne vedno) učinkoviti in prilagodljivi v mejah spreminjanja gospodarskih in tehnoloških pogojev. Običajnih in neformalnih sistemov lastništva ne bi smeli šteti za ovire, ki omejujejo okrepitev kmetijstva.

4.2. Izboljšava obstoječih pravic in postopkov

Cilj reforme zemljiške politike je spremeniti postopke uporabe zemlje, čeprav zaradi pomanjkljivih podatkov politika svoj cilj pogosti zgreši. Za razumevanje narave problemov, s katerimi se soočamo, in načinom, kako jih obravnavati, so potrebna poglobljena kvalitativna analiza lokalnih postopkov in zemljiška pravila, težave negotovosti, tip konflikta ter načini prenosa.

4.3. Označevanje je lahko rešitev ali pa ne

Vpis v zemljiško knjigo ali označevanje sta bila v preteklosti potrebna za zaščito pravic, za povečanje produktivnosti in za dostop do posojil, vendar pa izkušnje kažejo, da naslovi niso niti potrebni niti ustrezni za dosego teh ciljev. Prvič: zemljiške pravice so rezultat priznavanja tako vlade kot lokalne skupnosti. Neformalne zemljiške pravice niso nezanesljive, če so lokalno priznane in se ne izpodbijajo.

Drugič: vlaganje v zemljo je odvisno od ugodnega gospodarskega okvira, tako da same spremembe v zemljiških pravicah ne prinesejo nobene spremembe. Programi označevanja zemlje v makroekonomskem okviru, ki ovira sposobnost majhnih zakupnikov, lahko sproži prisilno razprodajo zemlje, kar povzroči, da mnogi kmetje ostanejo brez zemlje, da se nekaterim kmetom zemlja kopiči in združi, učinek tega pa je povečana revščina in neenakost.

Tretjič: medtem ko so bile oznake včasih nujne kot zavarovanje pri uradnih virih kreditiranja, so banke v praksi ob odsotnosti funkcionalnega trga v večini držav redko posojale denar podeželskim območjem. Programi vpisa v zemljiško knjigo so zanesljivi le, če se vpis redno posodablja. To vključuje precejšne stroške, ki jih mora kriti vlada ali pa uporabniki zemlje.

Potreben je širši okvir katastrskih sistemov in metod označevanja za osnovanje zanesljivih in primernih zapisov vaških, družinskih in individualnih zemljiških pravic in za zabeleženje širšega sklopa pravic z nizkimi stroški. Inovativni sistemi nudijo nove rešitve, alternativne možnosti (npr. uradno priznanje lokalno sestavljenih pisnih pogodb) pa zahtevajo pozornost.

4.4. Potreba po osnovanju trajnostnih sistemov upravljanja zemlje

Upravljanje zemlje vključuje vrsto različnih funkcij [glej delovni dokument služb Komisije SEC(2004) 1289], katere se lahko izpolnjujejo na različnih stopnjah, z vrsto različnih organov, zato je oblikovanje sistema upravljanja zemlje odločilno vprašanje: prepogosto je centralizirano upravljanje zemlje težko, neučinkovito in drago ter nedostopno kmetom. Določena stopnja subsidiarnosti gotovo pomaga pri doseganju bolj učinkovitega upravljanja zemlje in naravnih virov, saj bolj pomembno in podrobno poznavanje zemljiških pravic ostaja na lokalni ravni. Ključ vsake delitve oblasti je zagotovitev, da vsak izbrani sistem vsebuje ustrezne preglede, salda in odgovornosti, vključno z nadzorovanjem višjih organov, glede na nevarnost korupcije in pokroviteljstva, ki dominira lokalno upravljanje zemlje.

Cilj sistema upravljanja zemlje bi moral biti nudenje učinkovite zaščite pravic do zemlje in do naravnih virov, ki so v lasti kmečkih prebivalcev, in spodbujanje trajnostnega upravljanja zemlje. Ključni vidiki o upravljanju zemlje vključujejo odstranjevanje protislovij med normami; zagotavljanje enostavnih, dostopnih postopkov, z znanimi pravili, ki obravnavajo težave kmetov; spodbujanje sistemov učinkovite arbitraže, ki so dostopni ljudem; odstranjevanje neučinkovitosti pri upravljanju zemlje in zagotavljanje odgovornosti; ohranjevanje zapisa zahtevkov za zemljo, odprtega za javnost; zagotavljanje uspešnega oglaševanja zahtevkov za zemljo pred njihovo registracijo in pred pretvorbo v oznako; izogibanje korupciji s težkimi in zapletenimi postopki; in zagotavljanje možnosti pritožbe.

Pod pogojem, da so nove tehnologije (npr. globalni sistemi za določanje položaja (GPS) in geografski informacijski sistem (GIS) sredstvo za podpiranje uporabniško usmerjenega sistema, lahko izboljšajo kvaliteto in učinkovitost sistemov informacij o zemljiščih ter zmanjševanje stroškov. Podobno lahko označevanje občinskega/vaškega deleža in običajni sistemi upravljanja znižajo stroške in so hkrati uporabno sredstvo za načrtovanje uporabe zemlje ter sredstvo za reševanje lokalnih sporov.

4.5. Vloga najemnih trgov pri povečanju produktivnosti in dostopa

Trgovanje z zemljo prenesejo zemljiške pravice med uporabnike. Vendar pa so trgi razprodaje zemlje nedostopni tistim z omejeno kupno močjo in so popačeni z nepopolnimi informacijami ter pomanjkanjem finančnih storitev na podeželskih območjih. Trgi razprodaje zemlje lahko zaradi tega vodijo k večji neučinkovitosti in neenakosti z domnevanjem, s pridobivanjem kmetijske zemlje s strani mestnih ali zunanjih podjetnikov in s prisilno razprodajo zemlje revnih prebivalcev.

Nasprotno pa so lahko zemljiški najemni trgi bolj učinkoviti in pošteni. Najemni trgi z ustreznimi jamstvi za varnost za stranke prenosa predstavljajo prilagodljiva sredstva, s katerimi lahko uporabniki povečajo ali zmanjšajo zemljiška posestva v skladu s spremembami potreb. Ureditve zakupa so prav tako lahko učinkovit način obravnavanja povečanih tveganj ali pomanjkanja denarja. Postopki za pravno potrditev pisnih pogodb kmetov s strani lokalnih organov lahko pomagajo pri zaščiti sporazumov o najemu zemlje, kot je bilo storjeno v Bangladešu.

V primeru velikih nesoglasij med lastniki in najemniki so te rešitve omejene. Zato pojasnjevanje pravil (npr. stopnja prispevkov, trajanje pogodb), omogočanje posojil in svetovanjem revnim, prispevajo k spodbujanju nastanka učinkovitih najemnih trgov.

5. VLOGA EU DONATORJEV

V preteklosti mnogo donatorjev, vključno z ES in državami članicami EU, ni hotelo sodelovati na politično zelo občutljivem področju reforme zemljiške politike. Podpora donatorjev je bila pogosto omejena na spodbujanje označevanja in sistemov informacij o zemljiščih, nespornih dejavnosti, ki so verjetno tehnične, nepristranske in univerzalne. Ta nepristranskost je le navidezna in tako je ta položaj pogosto povzročil sprejetje odločitev, neprimernih za dejansko lokalno stanje, saj je izključeval revne prebivalce.

Medtem ko je reforma zemljiške politike dolg in zapleten postopek, ki zahteva dolge politične razprave znotraj države, lahko donatorji, če so previdni, veliko prispevajo. Ne da bi prevzeli dolžnosti vlade, lahko pospešijo javne razprave, brez hitenja podpirajo postopke in se ponudijo za financiranje dragih delov načrtovanja in izvajanja reform zemljiške politike, vključno z nakupom zemlje za prerazporeditev. Lahko prispevajo k raziskavam, k institucionalni krepitvi in večanju zmogljivosti za različne subjekte (lokalna/centralna vlada, kmečke organizacije itd.), k spremljanju in ocenjevanju.

+++++ TABLE +++++

Vse večja pomembnost postopkov reform zemljiške politike in splošna vprašanja v zvezi z zemljo določajo za kmečki razvoj in zatiranje revščine temelje za povečano sodelovanje in usklajevanje s strani držav članic in ES. EU ima pomembno vlogo pri mednarodnih razpravah in pri razvojni politiki v zvezi z lastništvom ter urejanjem zemlje, saj ima izkušnje Evrope in znatno financiranje v zemljiško politiko, upravljanje zemljišč, podporo družinskemu kmetovanju in urejanje trga z zemljišči. S tako vlogo mora imeti EU uravnotežen pristop in se zavedati, da trgi niso edino sredstvo za dosego socialnih ciljev.

ES ima primerljivo prednost pri vpeljavi in spremljanju stvaritve prilagodljivega konzorcija, umaknjenega iz držav članic EU za reševanje vprašanj v partnerskih državah. V bolj splošnem smislu zadevne možnosti vključujejo:

- uvedbo skupnega pristopa k zemljiški politiki in reform o lastništvu, spodbujanje delitve izkušenj med ES in državami članicami ter podpiranje večje usklajenosti in splošnega razumevanja vprašanj v zvezi z zemljo;

- zagovarjanje bolj uravnoteženega pristopa do reform zemljiške politike z večstranskimi ustanovami in strnjevanja vprašanj lastništva zemlje v postopke državnega razvoja (Strateški dokumenti o zmanjševanju revščine (PRSPs), državne/kmečke razvojne strategije itd.);

- aktivno spodbujanje usklajevanja in sodelovanja drugih donatorjev , zlasti znotraj družine ZN (FAO, IFAD in UNDP), za podporo postopkov državne reforme, v skladu s primerjalno prednostjo, določenim strokovnim področjem in prisotnostjo vsake agencije znotraj države;

- pripravljanje pobud za uporabne raziskave in razvoj pri povezavi med zemljo, enakostjo in socialnim razvojem, razvojem kmetijskih zemljišč in revščino ter med lastništvom zemlje in okoljem, kot tudi za neodvisno spremljanje/ocenjevanje reform zemljiške politike.

ES in države članice EU lahko izboljšajo vpliv reform zemljiške politike s skupno podporo postopkov državne reforme in zlasti:

- s podpiranjem razprav in delitvijo izkušenj o vprašanjih v zvezi z zemljo in o zemljiški politiki, v okviru gospodarske politike, zlasti na regionalni ravni;

- s prispevanjem k prizadevnemu oblikovanju zemljiške politike in reform , s spodbujanjem vlade k pospeševanju sodelovanja civilne družbe, manjšin in avtohtonih ljudstev ter lokalnih skupnosti pri razpravah in podpiranju njihovega sodelovanja ter jim omogočiti dostop do različnih znanj in mednarodnih izkušenj;

- s podpiranjem oblikovanja in izvajanja sektorskih pristopov za izvajanje zemljiške politike in reform lastništva zemlje, ki upoštevajo institucionalni razvoj in so pozorni do vprašanj o trajnosti in posledicah tekočih stroškov.

- s podpiranjem zemljiške reforme in razporeditve zemlje , zlasti na območjih velike neenakosti. Pod primernimi pogoji to vključuje financiranje jasnih in odgovornih načrtov pridobitve zemljišč s strani države, upravičencev ali drugih agencij v njihovem imenu, odvisno od tega, kaj je bolj primerno v lokalnih okoliščinah.

- s podpiranjem razvojnih zmogljivosti pri upravljanju zemlje na vseh ravneh, vključno z lokalnimi skupnostmi;

- s podpiranjem spremljanja in vrednotenja vpliva reform in s spodbujanjem primernega razširjanja rezultatov raziskav ter razprav o njih, da bi se tako oblikovala reforma zemljiške politike v dinamičen postopek.

6. SKLEPI

S tem sporočilom Komisija začrta nov referenčni okvir za podporo reform v državah v razvoju. Pričakuje se, da bo to pospešilo postopek državne reforme in izboljšalo usklajenost in sodelovanje z državami članicami in drugimi donatorji .

Komisija sprejme sedanje sporočilo in ga posreduje Svetu in Parlamentu v potrditev. Še naprej upošteva, da so priložene operativne smernice [glej delovni dokument služb Komisije SEC(2004) 1289] praktično sredstvo za vodenje Komisije in držav članic pri oblikovanju in izvajanju programov za podporo postopkov reforme zemljiške politike v državah v razvoju in državah v prehodu.

[1] Glej delovni dokument služb Komisije SEC(2004) 1289 za ključne koncepte.

[2] Ta politika v veliki meri upošteva druge donatorje, ki delajo zlasti v agencijah WB, FAO, IFAD in EU MS.

[3] Čeprav je to sporočilo osredotočeno predvsem na kmetijsko zemljo, so vprašanja v zvezi z zemljo pomembna tudi v mestnih/predmestnih predelih.

[4] Procesi reform se razlikujejo med državami, možnosti za posplošitev pa so omejene. Delovni dokument služb Komisije SEC(2004) 1289 predpisuje okvirni seznam elementov in pregled vprašanj, ki prevladujejo v različnih geografskih regijah.