9.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 232/14

(1)

Svet je z Uredbo (ES) št. 2604/2000 (2) uvedel dokončne protidampinške dajatve na uvoz polietilen tereftalata („PET“) s poreklom, med drugim, iz Indije („prvotna preiskava“). Svet je po pregledu zaradi izteka ukrepa z Uredbo (ES) št. 192/2007 (3) uvedel dokončno protidampinško dajatev za nadaljnjih pet let. Protidampinški ukrepi so bili po delnem vmesnem pregledu („zadnja preiskava v zvezi s pregledom“) spremenjeni z Uredbo Sveta (ES) št. 1286/2008 (4). Ukrepi so bili določeni na ravni odprave škode in jih sestavljajo posebne protidampinške dajatve. Stopnja dajatve je 87,5 do 200,9 EUR/tono za poimensko navedene indijske proizvajalce s stopnjo preostale dajatve 153,6 EUR/tono, uvedeno na uvoz drugih proizvajalcev („sedanje dajatve“).

(2)

Z Uredbo (ES) št. 2603/2000 (5) je Svet uvedel dokončne izravnalne dajatve na uvoz PET s poreklom, med drugim, iz Indije. Svet je po pregledu zaradi izteka ukrepa z Uredbo (ES) št. 193/2007 (6) uvedel dokončno izravnalno dajatev za nadaljnjih pet let. Izravnalni ukrepi so bili po zadnji preiskavi v zvezi s pregledom spremenjeni z Uredbo (ES) št. 1286/2008. Izravnalne ukrepe sestavlja posebna dajatev. Stopnja dajatve je 0 do 106,5 EUR/tono za poimensko navedene indijske proizvajalce s stopnjo preostale dajatve 69,4 EUR/tono, uvedeno na uvoz drugih proizvajalcev („sedanji izravnalni ukrepi“).

(3)

Komisija je s Sklepom 2000/745/ES (7) sprejela ponudbe o zavezi več proizvajalcev izvoznikov glede določitve najnižje uvozne cene („zaveza“).

(4)

Zahtevek za delni vmesni pregled je v skladu s členom 11(3) osnovne uredbe vložila družba Reliance Industries Limited, indijski proizvajalec izvoznik PET („vložnik“). Zahtevek je bil po obsegu omejen na damping in na vložnika. Vložnik je hkrati zahteval pregled sedanjih izravnalnih ukrepov. Preostale protidampinške in izravnalne dajatve se uporabljajo za uvoz izdelkov, ki jih proizvaja vložnik, prodajo vložnika v Unijo pa ureja zaveza.

(5)

Vložnik je predložil dokaze prima facie, da nadaljnja uporaba sedanjih dajatev na sedanji ravni za izravnavo dampinga ni več potrebna. Vložnik zlasti trdi, da je prišlo do bistvenih sprememb v proizvodnih stroških družbe, ki so od uvedbe sedanjih dajatev privedle do znatno nižje stopnje dampinga. V skladu z vložnikovo primerjavo domačih cen z njegovimi izvoznimi cenami za Unijo kaže, da je bila stopnja dampinga bistveno nižja od stopnje sedanjih dajatev.

(6)

Komisija je po posvetovanju s svetovalnim odborom ugotovila, da zahtevek vsebuje zadostne dokaze prima facie, ki upravičujejo začetek delnega vmesnega pregleda („ta pregled“), zato je z obvestilom o začetku (8), objavljenim 10. junija 2010 v Uradnem listu Evropske unije, začela delni vmesni pregled v skladu s členom 11(3) osnovne uredbe, omejen na preiskavo dampinga v zvezi z vložnikom.

(7)

Izdelek, ki se pregleduje, je polietilen tereftalat („PET“) z viskoznim številom 78 ml/g ali več, v skladu s standardom ISO 1628-5, ki se trenutno uvršča pod oznako KN 3907 60 20 in je s poreklom iz Indije („zadevni izdelek“).

(8)

V preiskavi je bilo ugotovljeno, da imata zadevni izdelek, proizveden v Indiji in prodan v Unijo, ter izdelek, proizveden in prodan na domačem trgu v Indiji, enake fizikalne in kemične lastnosti ter enako uporabo. Zato je bilo ugotovljeno, da so izdelki, prodani na domačih in izvoznih trgih, podobni izdelki v skladu s členom 1(4) osnovne uredbe. Ker je bil ta pregled omejen na določitev dampinga glede vložnika, v zvezi z izdelkom, ki ga industrija Unije proizvaja in prodaja na trgu Unije, ni bilo sprejetih sklepov.

(9)

Komisija je o začetku pregleda uradno obvestila vložnika, predstavnike države izvoznice in združenje proizvajalcev Unije. Zainteresirane strani so imele možnost, da pisno izrazijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje v roku iz obvestila o začetku.

(10)

Vsem zainteresiranim stranem, ki so zahtevale zaslišanje in dokazale, da zanj obstajajo posebni razlogi, je bilo zaslišanje odobreno.

(11)

Komisija je vložniku poslala vprašalnik, da bi pridobila informacije, ki so potrebne za preiskavo, ta pa je izpolnjen vprašalnik vrnil v roku.

(12)

Komisija je zbrala in preverila vse informacije, ki so bile po njenem mnenju potrebne za določitev dampinga. Komisija je preveritveni obisk opravila v prostorih vložnika v Mumbaju v Indiji.

(13)

Preiskava dampinga je zajela obdobje od 1. aprila 2009 do 31. marca 2010 („obdobje preiskave v zvezi s pregledom“ ali „OPP“).

(14)

V skladu s členom 11(3) osnovne uredbe je bilo preučeno, ali so se okoliščine v zvezi z dampingom bistveno spremenile in ali se lahko štejejo za trajne.

(15)

Vložnik je trdil, da so bile spremembe njegove normalne vrednosti in izvoznih cen od prvotne preiskave, v kateri je bila določena njegova stopnja dampinga, posledica bistvene spremembe v proizvodnih stroških. Trdil je tudi, da je sprememba njegovih proizvodnih stroškov povezana z znižanjem carin, ki se uporabljajo za uvoz iz Indije osnovnih surovin, ki se uporabljajo v njegovem proizvodnem postopku. Vložnik je prav tako trdil, da je znižanje carin privedlo do znižanja izvoznih spodbud, kar je spremenilo cene domače prodaje, uporabljene za določitev normalne vrednosti.

(16)

Vendar je bilo ugotovljeno, da so bile kljub znižanju carin in izvoznih spodbud domače prodajne cene družbe, ki so se uporabljale za določitev normalne vrednosti v OPP, višje od cen iz prvotne preiskave, ki so bile uporabljene za določitev stopnje dampinga vložnika. Višje domače prodajne cene so bile posledica, med drugim, povečanih stroškov nekaterih surovin in drugih vložkov.

(17)

Izvozne cene v Uniji so bile v OPP določene v skladu s členom 2(8) in (9) osnovne uredbe. V zvezi s tem je bilo treba zlasti analizirati, ali je obstoj cenovne zaveze, v skladu s katero je moral vložnik v OPP prodati svoj izdelek na trg Unije po ceni, višji od najnižje uvozne cene, določeni za vsak mesec, vplival na izvozne cene vložnika. Sklenjeno je bilo, da je zaradi spodaj navedenih razlogov cenovna zaveza dejansko vplivala na izvoz v Unijo. Ker je moral vložnik izpolnjevati obveznosti iz zaveze najnižje uvozne cene, se je odločil, da v posebnih mesecih OPP, ko so bile njegove izvozne cene za druge izvozne trge pod najnižjo uvozno ceno, ne bo izvažal v Unijo.

(18)

Ugotovljeno je bilo, da je vložnik prodajal svoj izdelek v Unijo le šest mesecev OPP. Po drugi strani je celo leto prodajal izdelke na druge izvozne trge, na katerih mu ni bilo treba izpolnjevati obveznosti, določenih v cenovni zavezi. Ugotovljeno je bilo, da so bile izvozne cene za tretje države v mesecih, ko vložnik ni izvažal v Unijo, bistveno nižje od določene najnižje uvozne cene. Zato se glede na navedeno upravičeno domneva, da vložnik ni prodajal izdelkov v Unijo v preostalih mesecih zgolj zato, ker je moral izpolnjevati svoje zaveze in ni mogel prodajati pod določeno najnižjo uvozno ceno.

(19)

Vložnik je nasprotoval ugotovitvi, da je neprodaja izdelka na trg Unije povezana z obstoječo zavezo. Glede njegove prodaje v OPP na druge večje izvozne trge je vložnik trdil, da so bili meseci, v katerih ni prodajal, in da neredne prodaje niso posebna značilnost trga Unije. Trdil je tudi, da bi mesečna primerjava uvoznih cen zadevnega izdelka za Unijo iz vseh drugih izvoznih držav in/ali uvoznih cen zadevnega izdelka s poreklom iz Indije z mesečno najnižjo uvozno ceno družbe pokazala, da bi vložnik lahko prodajal izdelke v Unijo vse mesece OPP, ne da bi kršil zavezo.

(20)

Argumentov vložnika ni mogoče sprejeti, ker je na eni strani družba osredotočila svojo dejavnost na izbrane posamezne trge, ki jih določajo njihove lastne tržne posebnosti in ne nakazujejo razloga za neprodajo družbe v Unijo. Na drugi strani so vložnikove primerjave temeljile na splošnih statističnih podatkih, ugotovitve tega pregleda pa temeljijo na podatkih posamezne družbe, na podlagi katerih je mogoče bolj ustrezno in zanesljivo sprejemati sklepe. Predstavljeni argumenti vložnika prav tako niso bili v celoti utemeljeni; v nekaterih mesecih so bile splošne uvozne cene v Unijo dejansko višje od najnižje uvozne cene, v drugih obdobjih pa so bile nižje od najnižje uvozne cene, zato ni mogoče sprejeti splošnih sklepov. Vendar je nesporno, da je vložnik prodajal v Unijo le v mesecih, ko so bile splošne uvozne cene za Unijo na isti ravni ali višje od najnižje uvozne cene.

(21)

Argument vložnika, da bi lahko, če bi želel, v šestmesečnem obdobju prodajal izdelke na trg Unije, ko je prodajal izdelke na druge izvozne trge po ceni, ki je nižja od njegove najnižje uvozne cene, se zavrne kot špekulativen in neutemeljen. Vložnik ni predložil nobenega drugega argumenta, zakaj v navedenih šestih mesecih ni prodajal izdelkov v Unijo, medtem ko je istočasno prodajal enake izdelke na druge izvozne trge po ceni, ki je bila nižja od njegove najnižje uvozne cene. Zato je bilo sklenjeno, da vložnik izdelkov v Unijo v določenem časovnem obdobju ni prodajal zaradi potrebe po izpolnjevanju svoje zaveze. Posledično izvozne cene, zaračunane na trgu Unije v OPP, niso zanesljive.

(22)

Primerjava je bila narejena tudi med prodajnimi cenami vložnika za trg Unije in cenami, doseženimi na drugih izvoznih trgih, za katere ni obstajala nobena cenovna zaveza. Ugotovljeno je bilo, da so bile izvozne cene za navedene trge brez cenovnih obveznosti v OPP vseskozi nižje.

(23)

Vložnik je podvomil v sklepe primerjave cen za Unijo in druge izvozne trge ter trdil, da pri analizi po posameznih državah obstaja več drugih izvoznih trgov, kjer so zaračunane cene nad cenami, zaračunanimi na trgu Unije. Vendar pa je glede tega primerjava povprečnih cen bolj ustrezna kot posamezne razlike pri primerjavi posameznih držav, kar je povezano z velikostjo in posebnimi konkurenčnimi dejavniki pri navedenih posameznih trgih.

(24)

Posledično izvozne cene za tretje trge bolje odražajo normalno vedenje družbe pri določanju cen. Razlika v ceni med izvoznimi cenami za Unijo in izvoznimi cenami za druge države kaže močne gospodarske argumente za težnjo vložnika k prodaji po nižjih cenah v Uniji, če najnižja uvozna cena ne bi bila v veljavi. V teh okoliščinah se šteje, da bodo tako vse novoizračunane stopnje dampinga, ki temeljijo na izvoznih cenah za Unijo v OPP, določene na osnovi cen, ki se niso znatno spremenile in ne bodo trajne. Enak sklep velja za trditev vložnika, kot je navedeno v uvodni izjavi 5, da bi primerjava njegovih domačih cen in izvoznih cen za Unijo pokazala stopnjo dampinga, ki je nižja od stopnje sedanjih dajatev.

(25)

Glede na navedeno pogoj iz člena 11(3) osnovne uredbe, da so se okoliščine v zvezi z dampingom bistveno spremenile, ni izpolnjen. Zato je nadaljnje izvajanje ukrepov na sedanji ravni za izravnavo dampinga potrebno.

(26)

Po razkritju je vložnik vztrajal, da so njegove cene, zaračunane na trgu Unije, popolnoma zanesljive. Ker so se te izvozne cene med obdobjem prvotne preiskave in OPP bistveno zvišale, je treba izvozno obnašanje družbe v temu obdobju tudi šteti kot bistveno spremenjeno in trajno. Zato bi se tudi stopnja dampinga družbe domnevno zmanjšala in ostala trajna.

(27)

Vložnik je prav tako trdil, da trajna sprememba okoliščin ni nujno odločilni element za oceno po začetku pregleda, bolj pomembno je, ali je ohranitev dajatev potrebna za izravnavo dampinga. Skliceval se je na temeljno načelo iz člena 11(1) osnovne uredbe ter člena 11.1 Protidampinškega sporazuma WTO, da protidampinški ukrepi ostanejo v veljavi samo tako dolgo in samo v takem obsegu, kot je treba, da se prepreči damping, ki povzroča škodo. Glede tega je vložnik trdil, da mora biti analiza nujnosti vnaprejšnja ocena, v kateri bi bila ugotovljena vsaj verjetna ponovitev dampinga na predhodno določeni ravni.

(28)

Člen 11(1) osnovne uredbe določa, da „protidampinški ukrep ostane v veljavi samo tako dolgo in samo v takem obsegu, kot je treba, da se prepreči damping, ki povzroča škodo“. To načelo velja tudi pri vmesnem pregledu, kot v tem primeru, kjer člen 11(3) osnovne uredbe, med drugim, določa: „[…] vmesni pregled se začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dampinga in/ali da bi se škoda verjetno ne nadaljevala oz. se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni[…]“. Navedena določba določa referenčno merilo, ki ga je treba doseči, kadar zainteresirana stran meni, da je raven ukrepov prenizka ali previsoka in posledično zahteva pregled navedenih ukrepov. Ko se takšen pregled začne, člen 11(3) osnovne uredbe v nadaljevanju izrecno določa, da „pri izvajanju preiskave, o kateri govori ta odstavek, Komisija med drugim oceni, ali so se okoliščine glede dampinga […] bistveno spremenile […]. V tem pogledu se pri končnem odločanju upoštevajo vsi relevantni in ustrezno dokumentirani dokazi.“ Zato člen 11(3) za vmesne preglede določa dodatno merilo škode (tj. bistveno spremembo okoliščin), ki ga je poleg zahteve glede začetka (tj. oceno, ali so ukrepi na sedanji ravni še potrebni) treba proučiti med preiskavo, kot je trdil vložnik.

(29)

Treba je tudi opozoriti, da je pri vmesnih pregledih običajna praksa preiskav pregledati trajnost spremenjenih okoliščin, ugotovljenih med preiskavo. Glede tega sodna praksa Splošnega sodišča Evropske unije (9) potrjuje, da „imajo institucije široko diskrecijsko pravico, ki pri preizkusu potrebe po ohranitvi obstoječih ukrepov vključuje možnost sklicevanja na presojo politike cen zadevnih izvoznikov v prihodnosti“. Obravnavani dokazi kažejo, da izvozne cene, ki jih zaračuna vložnik na trgu Unije, ne odražajo dejanske cenovne politike vložnika in zato, kot je sklenjeno v uvodni izjavi 21, izvozne cene, zaračunane na trgu Unije v OPP, niso zanesljive in bi bile posledično novoizračunane stopnje dampinga, ki bi temeljile na teh cenah, določene na osnovi cen, ki se niso bistveno in trajno spremenile, kot je navedeno v uvodni izjavi 24.

(30)

Kljub sklepu, da se izvozne cene v Uniji niso bistveno in trajno spremenile, so se obravnavali argumenti vložnika in potrebnost ukrepov na njihovi sedanji ravni za preprečitev dampinga. Glede tega je vložnik trdil, da je trenutna raven ukrepov očitno previsoka glede na to, da bi bila njegova stopnja dampinga bistveno pod ugotovljeno stopnjo v prvotni preiskavi ter bo njegovo izvozno obnašanje na drugih trgih potrdilo, da stopnja dampinga odraža trend, ki se lahko upravičeno pričakuje v prihodnosti. Vendar dejstva niso govorila v prid temu argumentu. Prvič, glede izvoznega obnašanja vložnika na drugih trgih je bilo ugotovljeno, da so bile v nasprotju s trditvijo v zahtevku vložnika cene na teh trgih povprečno za 10 % nižje od cen za Unijo. Ti drugi izvozni trgi tretjih držav zajemajo številne države različnih velikosti trgov, med katerimi nekatere verjetno ne bodo imele domače proizvodnje PET. Te trge tako določajo njihove lastne individualne značilnosti konkurence, ki vodijo do cen in trendov, ki se razlikujejo od tistih na trgu Unije. Drugič, čeprav bi bilo ugotovljeno, da je treba sedanjo raven ukrepov spremeniti, ker dampinga ni več treba preprečevati, ni mogoče s sprejemljivo natančnostjo določiti ustrezne ravni v odsotnosti izvoznih cen, ki izhajajo iz normalnih pogojev na trgu Unije in jih odražajo.

(31)

Vložnik je menil, da bi bila lahko prilagoditev izvedena v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe in zlasti z njegovo točko (k) za „razlike v drugih dejavnikih […], če se pokaže, da ti dejavniki vplivajo na primerljivost cen, kakor se zahteva v skladu s tem odstavkom“.

(32)

Glede na navedeni sklep, da se izvozne cene niso bistveno in trajno spremenile, stopnje dampinga ni mogoče določiti. Zato je zahtevek za prilagoditev nepomemben in se zavrne.

(33)

Glede na ugotovitve, da se okoliščine glede dampinga niso bistveno in trajno spremenile, se šteje, da bi bilo treba ta pregled zaključiti brez spremembe ravni dajatev za vložnika. Zato bi morali protidampinški ukrepi, uvedeni z Uredbo (ES) št. 1286/2008 na uvoz PET, ki ga proizvaja vložnik, ostati nespremenjeni.

(34)

Vložnik in druge zadevne zainteresirane strani so bili obveščeni o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih naj bi bil predlagan zaključek tega pregleda. Predložene niso bile nobene pripombe, zaradi katerih bi se zgornji sklepi spremenili.

(35)

Ta pregled bi bilo zato treba zaključiti brez spremembe Uredbe (ES) št. 192/2007 –