10.12.2007

SL

Uradni list Evropske unije

L 324/79

---

UREDBA (ES) št. 1393/2007 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 13. novembra 2007

o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ter zlasti člena 61(c) in druge alinee člena 67(5) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Unija si je za cilj postavila ohranjati in razvijati se kot območje svobode, varnosti in pravice, na katerem se zagotavlja prosto gibanje oseb. Za vzpostavitev takega območja mora Skupnost med drugim sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, ki so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)	Za pravilno delovanje notranjega trga je potrebno boljše in hitrejše pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah pri vročanju med državami članicami.

(3)

Svet je z Aktom z dne 26. maja 1997 (3) pripravil Konvencijo o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah Evropske unije in priporočil, naj jo države članice sprejmejo v skladu s svojimi ustavnimi pravili. Navedena konvencija ni začela veljati. Zagotoviti bi bilo treba ohranitev rezultatov, doseženih v okviru pogajanj za sklenitev Konvencije.

(4)	Svet je 29. maja 2000 sprejel Uredbo (ES) št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (4). Bistveni del vsebine navedene uredbe temelji na Konvenciji.

(5)

Komisija je 1. oktobra 2004 sprejela Poročilo o izvajanju Uredbe (ES) št. 1348/2000. Zaključek poročila je, da se je pošiljanje in vročanje pisanj med državami članicami od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1348/2000 leta 2001 na splošno izboljšalo ter pospešilo, vendar pa izvajanje nekaterih določb navedene uredbe ni v celoti zadovoljivo.

(6)

Zaradi učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov v civilnih zadevah mora pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj potekati neposredno in s hitrimi sredstvi med lokalnimi organi, ki jih imenujejo države članice. Države članice lahko izrazijo svoj namen, da bodo za obdobje petih let imenovale en organ za pošiljanje in en organ za sprejem, ali samo en organ, ki bo opravljal obe nalogi. Vendar se to imenovanje lahko obnovi vsakih pet let.

(7)

Hitrost pošiljanja upravičuje uporabo vseh ustreznih sredstev, če so izpolnjeni določeni pogoji glede čitljivosti in zanesljivosti prejetega pisanja. Zaradi varnosti pošiljanja mora biti pisanju, ki se pošilja, priložen standardni obrazec, ki mora biti izpolnjen v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer naj se vročitev opravi, ali v drugem jeziku, ki je za zadevno državo članico sprejemljiv.

(8)	Ta uredba se ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, kjer poteka postopek.

(9)	Vročitev pisanja bi bilo treba opraviti čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po njegovem prejemu s strani organa za sprejem.

(10)	Za zagotovitev učinkovitosti te uredbe bi bilo treba možnost, da se vročitev pisanja zavrne, omejiti na izjemne primere.

(11)	Za lažje pošiljanje in vročanje pisanj med državami članicami bi bilo treba uporabljati standardne obrazce iz prilog k tej uredbi.

(12)

Organ za sprejem bi moral z uporabo standardnega obrazca pisno poučiti naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja, ki se vroča, in sicer v času vročitve ali tako, da pisanje v enem tednu vrne organu za sprejem, če ni napisano v jeziku, ki ga naslovnik razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve. To pravilo bi se moralo uporabljati tudi za naknadne vročitve, potem ko je naslovnik uporabil pravico do zavrnitve. Ta pravila o zavrnitvi bi se morala uporabljati tudi za vročanje prek diplomatskih ali konzularnih predstavnikov za vročanje z uporabo poštnih storitev in za neposredno vročanje. Določiti bi bilo treba, da se lahko vročitev zavrnjenega pisanja opravi z vročitvijo prevoda pisanja naslovniku.

(13)

Hitrost pošiljanja upravičuje, da se pisanje vroči v nekaj dneh po njegovem prejemu. V primeru, da se vročitev ne opravi po preteku enega meseca, bi moral organ za sprejem o tem obvestiti organ za pošiljanje. Potek tega obdobja ne bi smel pomeniti, da se zaprosilo vrne organu za pošiljanje, če je jasno, da je vročitev izvedljiva v razumnem roku.

(14)

Organ za sprejem bi moral tudi v primerih, ko vročitve ni bilo mogoče opraviti v enem mesecu, na primer, ker je bil toženec zdoma zaradi dopusta ali ga ni bilo v službi zaradi službenega potovanja, nadaljevati z vsemi potrebnimi ukrepi za vročitev pisanja. Vendar pa bi bilo treba organu za pošiljanje dati možnost, da v standardnem obrazcu določi rok, po katerem vročanje ni več potrebno, s čimer se organu za sprejem ne bi naložilo neomejene obveznosti nadaljevati s vsemi ukrepi za vročitev pisanja.

(15)

Zaradi razlik v postopkovnih pravilih med državami članicami je dejanski datum vročitve glede na državo članico različen. Ob upoštevanju teh okoliščin in morebitnih težav, ki lahko nastanejo, bi morala ta uredba predvideti sistem, po katerem se dan vročitve določi po pravu zaprošene države članice. Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva tisti dan vročitve, ki ga določa pravo te države članice. Ta sistem dvojnega datuma obstaja le v nekaterih državah članicah. Države članice, ki ta sistem uporabljajo, bi morale o tem obvestiti Komisijo, ta pa bi morala to informacijo objaviti v Uradnem listu Evropske unije in jo dati na voljo prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES (5).

(16)

Da bi olajšali dostop do pravnega varstva, bi morali stroški, nastali zaradi storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice, ustrezati enotni fiksni taksi, ki jo ta država članica določi vnaprej, ob upoštevanju načel sorazmernosti in nediskriminacije. Zahteva po enotni fiksni taksi ne bi smela izključevati možnosti držav članic, da, če upoštevajo ti dve načeli, določijo različne takse za različne vrste vročitev.

(17)	Vsaka država članica bi morala imeti možnost, da osebam, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, vroči pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.

(18)	Vsaki osebi, ki jo zadeva nek sodni postopek, bi moralo biti omogočeno, da vroča pisanja neposredno po sodnih uradnikih, uradnikih ali drugih pristojnih osebah zaprošene države članice, kadar pravo te države članice dopušča takšno neposredno vročanje.

(19)

Komisija bi morala pripraviti priročnik, ki bi vseboval informacije za pravilno uporabo te uredbe in ki bi bil na voljo prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah. Komisija in države članice bi si morale po svojih najboljših močeh prizadevati, da zagotovijo posodobljene in popolne informacije, zlasti kontaktne informacije organov za sprejem in pošiljanje.

(20)	Za štetje rokov in iztek rokov, določenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (6).

(21)	Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(22)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za posodabljanje ali tehnične prilagoditve standardnih obrazcev iz prilog. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spremembi/črtanju nebistvenih določb te uredbe, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(23)

Ta uredba v razmerjih med državami članicami pogodbenicami prevlada nad določbami dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov z istim področjem uporabe, sklenjenih med državami članicami, zlasti pa nad Protokolom, ki je priložen k Bruseljski konvenciji z dne 27. septembra 1968 (8), in Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965 (9). Ta uredba državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali sklenejo sporazume ali dogovore za pospešitev ali poenostavitev pošiljanja pisanj, pod pogojem, da so združljivi s to uredbo.

(24)

Informacije, ki se pošiljajo v skladu s to uredbo, bi morale biti ustrezno varovane. To vprašanje sodi na področje uporabe Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (10) ter Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (11).

(25)	Komisija bi morala najpozneje do 1. junija 2011 in potem vsakih pet let pregledati uporabo te uredbe in predlagati potrebne spremembe.

(26)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega ali učinkov ukrepov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(27)	Zaradi lažje dostopnosti in berljivosti določb bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1348/2000 razveljaviti in jo nadomestiti s to uredbo.

(28)	V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Združeno kraljestvo in Irska sodelujeta pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(29)	V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. Ne uporablja se zlasti za davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti („acta iure imperii“).

2.   Ta uredba se ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan.

3.   V tej uredbi izraz „država članica“ pomeni države članice razen Danske.

Člen 2

Organi za pošiljanje in sprejem

1.   Vsaka država članica imenuje javne uradnike, organe ali druge osebe (v nadaljevanju „organi za pošiljanje“), ki so pristojni za pošiljanje sodnih ali izvensodnih pisanj z namenom vročitve v drugi državi članici.

2.   Vsaka država članica imenuje javne uradnike, organe ali druge osebe (v nadaljevanju „organi za sprejem“), ki so pristojni za sprejem sodnih ali izvensodnih pisanj iz druge države članice.

3.   Država članica lahko imenuje en organ za pošiljanje in en organ za sprejem ali en organ, ki opravlja obe nalogi. Zvezna država, država, v kateri se uporablja več pravnih sistemov ali država z avtonomnimi teritorialnimi enotami ima možnost imenovati več kot en tak organ. Imenovanje učinkuje pet let in se lahko obnovi vsakih pet let.

4.   Vsaka država članica zagotovi Komisiji naslednje informacije:

(a)	imena in naslove organov za sprejem iz odstavkov 2 in 3;

(b)	geografska območja, za katera so pristojni;

(c)	razpoložljive načine sprejemanja pisanj in

(d)	jezike, v katerih se lahko izpolni standardni obrazec iz Priloge I.

Države članice uradno obvestijo Komisijo o vsaki naknadni spremembi teh informacij.

Člen 3

Osrednji organ

Vsaka država članica imenuje osrednji organ, ki je odgovoren za:

(a)	zagotavljanje informacij organom za pošiljanje;

(b)	reševanje vseh težav, ki se lahko pojavijo pri pošiljanju pisanj za vročitev;

(c)	v izjemnih primerih in na zaprosilo organa za pošiljanje, posredovanje zaprosila za vročitev pristojnemu organu za sprejem.

Zvezna država, država, v kateri se uporablja več pravnih sistemov ali država z avtonomnimi teritorialnimi enotami ima možnost imenovati več kot en osrednji organ.

POGLAVJE II

SODNA PISANJA

Oddelek 1

Pošiljanje in vročanje sodnih pisanj

Člen 4

Pošiljanje pisanj

1.   Pošiljanje sodnih pisanj med organi, imenovanimi na podlagi člena 2, poteka neposredno in čim hitreje.

2.   Pošiljanje pisanj, zaprosil, potrditev, potrdil o prejemu, drugih potrdil in vseh drugih listin med organi za pošiljanje in organi za sprejem lahko poteka na kakršen koli primeren način, pod pogojem, da ostane vsebina prejete listine istovetna vsebini poslane listine in da so vse informacije v njej dobro čitljive.

3.   Pisanju, ki se pošilja, se priloži zaprosilo, izpolnjeno na standardnem obrazcu iz Priloge I. Obrazec se izpolni v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev, lahko pa tudi v drugem jeziku, ki ga je država članica navedla kot sprejemljivega. Vsaka država članica poleg svojega uradnega jezika navede še uradni jezik ali jezike institucij Evropske unije, ki je/so zanjo pri izpolnjevanju obrazca sprejemljivi.

4.   Pisanj in nobene od listin, ki se pošiljajo, ni treba overjati oziroma se za njih ne zahteva kakšna druga enakovredna formalnost.

5.   Če organ za pošiljanje želi, da se izvod pisanja vrne skupaj s potrdilom iz člena 10, pošlje pisanje v dvojniku.

Člen 5

Prevod pisanj

1.   Organ za pošiljanje pouči prosilca, od katerega prejme pisanje v pošiljanje, da lahko naslovnik odkloni sprejem pisanja, če ta ni v enem od jezikov iz člena 8.

2.   Prosilec krije vse stroške prevajanja, nastale pred pošiljanjem pisanja, brez poseganja v morebitno naknadno odločitev sodišča ali pristojnega organa o teh stroških.

Člen 6

Prejem pisanj s strani organa za sprejem

1.   Ob prejemu pisanja organ za sprejem čim prej, v vsakem primeru pa v sedmih dneh po prejemu, pošlje organu za pošiljanje potrdilo o prejemu po najhitrejši možni poti, pri čemer uporabi standardni obrazec iz Priloge I.

2.   Če na podlagi poslanih informacij ali pisanj zaprosila za vročitev ni mogoče izpolniti, organ za sprejem po najhitrejši možni poti naveže stik z organom za pošiljanje, da se zagotovijo manjkajoče informacije ali pisanja.

3.   Če je zaprosilo za vročitev očitno izven področja uporabe te uredbe ali če neizpolnjevanje zahtevanih formalnih pogojev onemogoča vročitev, se poslano zaprosilo in pisanja ob prejemu vrnejo organu za pošiljanje skupaj z obvestilom o vračilu z uporabo standardnega obrazca iz Priloge I.

4.   Organ za sprejem, ki prejme pisanje za vročitev, vendar ni krajevno pristojen za njegovo vročitev, pisanje skupaj z zaprosilom pošlje krajevno pristojnemu organu za sprejem v isti državi članici, pod pogojem, da zaprosilo izpolnjuje pogoje iz člena 4(3), in o tem s standardnim obrazcem iz Priloge I obvesti organ za pošiljanje. Organ za sprejem obvesti organ za pošiljanje o prejemu pisanja na način, ki je določen v odstavku 1.

Člen 7

Vročanje pisanj

1.   Organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročitev v skladu s pravom zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, če je ta način združljiv s pravom te države članice.

2.   Organ za sprejem sprejme vse potrebne ukrepe, da se vročitev pisanja opravi čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po prejemu. Če vročitev v enem mesecu po prejemu ni bila mogoča, organ za sprejem:

(a)	o tem nemudoma obvesti organ za pošiljanje s potrdilom na standardnem obrazcu iz Priloge I, ki se izpolni v skladu s členom 10(2); in

(b)	še naprej izvaja vse potrebne ukrepe za vročitev pisanja, če se vročitev zdi mogoča v razumnem roku, razen če organ za pošiljanje ne določi drugače.

Člen 8

Zavrnitev sprejema pisanja

1.   Organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov:

(a)	jezik, ki ga naslovnik razume; ali

(b)	uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.

2.   Če je organ za sprejem obveščen, da naslovnik zavrača prejem pisanja v skladu z odstavkom 1, o tem s potrdilom iz člena 10 nemudoma obvesti organ za pošiljanje ter vrne zaprosilo in pisanja, za katera se zahteva prevod.

3.   Če je naslovnik zavrnil sprejem pisanja v skladu z odstavkom 1, se lahko vročitev pisanja naslovniku opravi tako, da se mu v skladu z določbami te uredbe vroči pisanje, ki mu je priložen prevod v jezik iz odstavka 1. V tem primeru je dan vročitve pisanja datum, na katerega se v skladu s pravom zaprošene države članice vroči pisanje, ki mu je priložen prevod. Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan vročitve začetnega pisanja, določen v skladu s členom 9(2).

4.   Za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 se prav tako uporabljajo odstavki 1, 2 in 3.

5.   Za namene odstavka 1 diplomatski ali konzularni predstavniki, če se pisanje vroča v skladu s členom 13, ali organ ali oseba, če se pisanje vroča v skladu s členom 14, poučijo naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja in da mora zavrnjeno pisanje poslati tem predstavnikom, organu oziroma osebi.

Člen 9

Dan vročitve

1.   Brez poseganja v člen 8 je dan vročitve pisanja v skladu s členom 7 datum, na katerega se vročitev opravi v skladu s pravom zaprošene države članice.

2.   Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan, ki ga določa pravo te države članice.

3.   Za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 se prav tako uporabljata odstavka 1 in 2.

Člen 10

Potrdilo o vročitvi in izvod vročenega pisanja

1.   Po izpolnitvi formalnosti v zvezi z vročitvijo pisanja se na standardnem obrazcu iz Priloge I sestavi potrdilo o izpolnitvi teh formalnosti in se ga pošlje organu za pošiljanje, če se uporabi člen 4(5), skupaj z izvodom vročenega pisanja.

2.   Potrdilo se izpolni v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov izvorne države članice ali v drugem jeziku, za katerega je izvorna država članica navedla, da je zanjo sprejemljiv. Vsaka država članica poleg svojega uradnega jezika navede še uradni jezik ali jezike institucij Evropske unije, ki je/so zanjo za izpolnitev obrazca sprejemljivi.

Člen 11

Stroški vročitve

1.   Za vročitev sodnih pisanj iz držav članic se za storitve zaprošene države članice ne zahteva nikakršno plačilo ali povračilo taks ali stroškov.

2.   Vendar prosilec plača ali povrne stroške:

(a)	storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice;

(b)	uporabe posebnega načina vročitve.

Stroški storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice, ustrezajo enotni fiksni taksi, ki jo ta država članica določi vnaprej v skladu z načeloma sorazmernosti in nediskriminacije. Države članice te fiksne takse sporočijo Komisiji.

Oddelek 2

Drugi načini pošiljanja in vročanja sodnih pisanj

Člen 12

Pošiljanje po konzularni ali diplomatski poti

Vsaka država članica ima možnost, da v izjemnih okoliščinah z namenom vročitve uporabi konzularne ali diplomatske poti za pošiljanje sodnih pisanj organom druge države članice, ki jih je ta imenovala v skladu s členom 2 ali 3.

Člen 13

Vročanje po diplomatskih ali konzularnih predstavnikih

1.   Vsaka država članica ima možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroči sodno pisanje neposredno po svojih diplomatskih ali konzularnih predstavnikih, vendar brez vsakršne prisile.

2.   Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da nasprotuje taki vročitvi na svojem ozemlju, razen če se morajo pisanja vročiti državljanom države članice, iz katere pisanja izvirajo.

Člen 14

Vročanje z uporabo poštnih storitev

Vsaka država članica ima možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vroča sodna pisanja neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način.

Člen 15

Neposredno vročanje

Vsaka oseba, ki ima interes v sodnem postopku, lahko vroča sodna pisanja neposredno po sodnih uradnikih, uradnikih ali drugih pristojnih osebah zaprošene države članice, kadar pravo te države članice dopušča takšno neposredno vročitev.

POGLAVJE III

IZVENSODNA PISANJA

Člen 16

Pošiljanje

Izvensodna pisanja se za vročitev v drugi državi članici pošiljajo v skladu z določbami te uredbe.

POGLAVJE IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 17

Izvedbena pravila

Ukrepi v zvezi s spremembo nebistvenih določb te uredbe glede posodabljanja ali tehničnega spreminjanja standardnih obrazcev iz prilog I in II, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 18(2).

Člen 18

Odbor

1.   Komisiji pomaga odbor.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 19

Primeri, ko se toženec ne spusti v postopek

1.   Če je treba v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje in se toženec ne spusti v postopek, se sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi, ali:

(a)	je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice; ali

(b)	je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo;

in ali je bila v obeh primerih vročitev oziroma dostava opravljena dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo.

2.   Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da sodnik ne glede na določbe odstavka 1 lahko izreče sodbo, čeprav ni prejel potrdila o vročitvi oziroma o dostavi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)	pisanje je bilo poslano na enega od načinov, predvidenih v tej uredbi;

(b)	od dne pošiljanja pisanja je preteklo obdobje, ki ga sodnik v vsaki posamezni zadevi oceni kot dovolj dolgo in ki ni krajše od šestih mesecev;

(c)	kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni bilo mogoče pridobiti nikakršnega potrdila.

3.   Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko sodnik v nujnem primeru odredi začasne ali zaščitne ukrepe.

4.   Če je bilo treba pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu v zvezi z rokom za vložitev pritožbe dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)	toženec brez svoje krivde s pisanjem ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali ni bil seznanjen s sodbo dovolj zgodaj, da bi lahko vložil pritožbo; in

(b)	obramba toženca v glavni stvari ima prima facie možnosti za uspeh.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo.

Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da takega predloga ne bo obravnavala, če je vložen po preteku roka, ki ga navede v izjavi, vendar pa ta rok v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta po datumu sodbe.

5.   Odstavek 4 se ne uporablja za sodbe v zvezi s statusom ali sposobnostjo oseb.

Člen 20

Razmerje do drugih sporazumov ali dogovorov, katerih pogodbenice so države članice

1.   Ta uredba v zadevah, za katere se uporablja, prevlada nad drugimi določbami dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov, ki so jih sklenile države članice, zlasti pa nad členom IV Protokola k Bruseljski konvenciji iz leta 1968 in Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965.

2.   Ta uredba ne preprečuje posameznim državam članicam, da ohranijo ali sklenejo sporazume ali dogovore za dodatno pospešitev ali poenostavitev pošiljanja pisanj, pod pogojem, da so združljivi s to uredbo.

3.   Države članice pošljejo Komisiji:

(a)	kopije sporazumov ali dogovorov iz odstavka 2, sklenjenih med državami članicami, in osnutke takih sporazumov ali dogovorov, ki jih nameravajo skleniti; in

(b)	vsako odpoved ali spremembo teh sporazumov ali dogovorov.

Člen 21

Pravna pomoč

Ta uredba ne vpliva na uporabo člena 23 Konvencije o civilnem postopku z dne 17. julija 1905, člena 24 Konvencije o civilnem postopku z dne 1. marca 1954 ali člena 13 Konvencije o mednarodnem dostopu do sodišča z dne 25. oktobra 1980 med državami članicami, ki so pogodbenice teh konvencij.

Člen 22

Varstvo poslanih informacij

1.   Informacije, zlasti osebne podatke, ki se pošiljajo po tej uredbi, sme organ za sprejem uporabiti samo za namen, za katerega so bili poslani.

2.   Organi za sprejem zagotovijo zaupnost teh informacij v skladu s svojim nacionalnim pravom.

3.   Odstavka 1 in 2 ne vplivata na nacionalno pravo, ki omogoča subjektom, na katere se osebni podatki nanašajo, da so obveščeni o uporabi informacij, poslanih po tej uredbi.

4.   Ta uredba ne posega v direktivi 95/46/ES in 2002/58/ES.

Člen 23

Sporočanje in objava

1.   Države članice sporočijo Komisiji informacije iz členov 2, 3, 4, 10, 11, 13, 15 in 19. Države članice sporočijo Komisiji, če se po njihovi zakonodaji pisanje v skladu s členoma 8(3) in 9(2) vroči v določenem roku.

2.   Komisija informacije, sporočene v skladu z odstavkom 1, objavi v Uradnem listu Evropske unije, razen naslovov in drugih kontaktnih informacij organov in osrednjih organov ter geografskih območjih, za katera so ti pristojni.

3.   Komisija sestavi in redno posodablja priročnik, ki vsebuje informacije iz odstavka 1 in je na voljo v elektronski obliki, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.

Člen 24

Pregled

Komisija najpozneje do 1. junija 2011 in potem vsakih pet let Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o izvajanju te uredbe, ob tem pa posebno pozornost nameni učinkovitosti organov, imenovanih v skladu s členom 2, in praktičnemu izvajanju člena 3(c) in člena 9. Poročilo po potrebi spremljajo predlogi za prilagoditve te uredbe razvoju sistemov obveščanja.

Člen 25

Razveljavitev

1.   Uredba (ES) št. 1348/2000 se razveljavi z dnem začetka uporabe te uredbe.

2.   Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

Člen 26

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 13. novembra 2008, razen člena 23, ki se uporablja od 13. avgusta 2008.

---

(1)  UL C 88, 11.4.2006, str. 7.

(2)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2006 (UL C 303 E, 13.12.2006, str. 69), Sklep Sveta z dne 28. junija 2007 (UL C 193 E, 21.8.2007, str. 13) in Stališče Evropskega parlamenta z dne 24. oktobra 2007.

(3)  UL C 261, 27.8.1997, str. 1. Svet se je na isti dan, kot je bila pripravljena Konvencija, seznanil z obrazložitvenim poročilom o Konvenciji, ki je objavljeno na strani 26 prej navedenega Uradnega lista.

(4)  UL L 160, 30.6.2000, str. 37.

(5)  UL L 174, 27.6.2001, str. 25.

(6)  UL L 124, 8.6.1971, str. 1.

(7)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23. Sklep, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES (UL L 200, 22.7.2006, str. 11).

(8)  Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968 o sodni pristojnosti ter izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 299, 31.12.1972, str. 32; prečiščena različica v UL C 27, 26.1.1998, str. 1).

(9)  Haaška konvencija z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini.

(10)  UL L 281, 23.11.1995, str. 31. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

(11)  UL L 201, 31.7.2002, str. 37. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/24/ES (UL L 105, 13.4.2006, str. 54).

---

---

---

---