Obvestilo Komisije o uporabi pravil o konkurenci v poštnem sektorju in o oceni nekaterih državnih ukrepov v zvezi s poštnimi storitvami

(98/C 39/02)

(Besedilo velja za EGP)

UVOD

Potem ko je Komisija predložila Zeleno knjigo o razvoju enotnega trga za poštne storitve [1] in obvestilo Evropskemu parlamentu in Svetu, ki navaja rezultate posvetovanj o Zeleni knjigi in ukrepe, ki jih priporoča Komisija [2], je potekala obsežna razprava o prihodnjem regulativnem okviru za poštni sektor v Skupnosti. Svet je z Resolucijo z dne 7. februarja 1994 o razvoju poštnih storitev Skupnosti [3] pozval Komisijo, naj predlaga ukrepe, ki bodo opredelili usklajeno univerzalno storitev in poštne storitve, ki bi bile lahko rezervirane. Julija 1995 je Komisija predlagala sveženj ukrepov za poštne storitve, ki jih je sestavljal predlog za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih predpisih za razvoj poštnih storitev Skupnosti in izboljšanje kakovosti storitev [4] ter osnutek tega obvestila o uporabi pravil o konkurenci [5].

To obvestilo, ki dopolnjuje usklajevalne ukrepe, ki jih je predlagala Komisija, temelji na rezultatih teh razprav v skladu z načeli, določenimi v Resoluciji z dne 7. februarja 1994. Upošteva pripombe, prejete na javnih posvetovanjih o osnutku tega obvestila, ki je bil objavljen decembra 1995, Resolucijo Evropskega parlamenta [6] o tem osnutku, ki je bila sprejeta 12. decembra 1996, ter razprave o predlagani direktivi v Evropskem parlamentu in Svetu.

Komisija meni, da so poštne storitve kot bistveno sredstvo za komunikacije in trgovino življenjskega pomena za vse gospodarske in socialne dejavnosti. Pojavljajo se nove poštne storitve in potrebna je tržna varnost, ki bo omogočala naložbe in ustvarjanje novih delovnih mest v sektorju. Kakor je ugotovilo Sodišče Evropskih skupnosti, se v poštnem sektorju uporablja pravo Skupnosti in zlasti pravila Pogodbe ES o konkurenci [7]. Sodišče je navedlo, da "javna podjetja, ki jim države članice podelijo posebne ali izključne pravice, ne smejo niti sprejemati niti ohranjati veljavi nobenih ukrepov, ki bi bili v nasprotju s pravili iz Pogodbe, ki se nanašajo na konkurenco", in da je treba takšna pravila "razumeti v povezavi s členom 90(2), ki določa, da za podjetja, ki opravljajo storitve v splošnem gospodarskem interesu, veljajo pravila o konkurenci, kadar uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira opravljanja posameznih nalog, ki jih imajo". Komisijo so zato že večkrat vprašali, kakšno stališče namerava zavzeti glede uporabe pravil o konkurenci, ki jih vsebuje Pogodba, glede ravnanja poštnih operaterjev in glede državnih ukrepov, ki zadevajo javna podjetja in podjetja, ki jim države članice dodelijo posebne ali izključne pravice v poštnem sektorju.

To obvestilo določa, kako Komisija razlaga ustrezne določbe Pogodbe in vodilna načela, po katerih namerava Komisija uporabljati pravila Pogodbe o konkurenci v posameznih primerih v poštnem sektorju, medtem ko ohranja potrebne zaščitne ukrepe za opravljanje univerzalne storitve, ter daje podjetjem in državam članicam jasna navodila, kako naj se izognejo kršitvam Pogodbe. To obvestilo ne posega v razlage Sodišča Evropskih skupnosti.

Poleg tega to obvestilo določa pristop, po katerem namerava Komisija uporabljati pravila o konkurenci pri ravnanju poštnih operaterjev in pri ocenjevanju skladnosti državnih ukrepov, ki omejujejo svobodo opravljanja storitev in/ali konkuriranja na poštnih trgih, s pravili o konkurenci in z drugimi pravili Pogodbe. Poleg tega obravnava nediskriminacijski dostop do poštnega omrežja in zaščitne ukrepe, potrebne za zagotavljanje lojalne konkurence v sektorju.

Nekatere države članice so zlasti zaradi razvoja novih poštnih storitev pri zasebnih ali javnih operaterjih spremenile ali še spreminjajo njihovo poštno zakonodajo, da bi monopol njihovih poštnih organizacij omejile na tisto, kar je nujno potrebno za uresničitev ciljev v javnem interesu. Hkrati se Komisija sooča z naraščajočim številom pritožb in primerov iz prava o konkurenci, pri katerih mora zavzeti stališče. Na tej stopnji je obvestilo zato primeren instrument, ki bo državam članicam in poštnim operaterjem, vključno s tistimi, ki imajo posebne ali izključne pravice, služil kot ustrezno orodje za pravilno uporabo pravil o konkurenci. Čeprav to obvestilo ne more biti izčrpno, je njegov namen ponuditi navodila za pravilno razlago zlasti členov 59, 85, 86, 90 in 92 Pogodbe v posameznih primerih. Z izdajo tega obvestila je Komisija naredila korak k povečanju preglednosti in lajšanju odločitev vseh poštnih operaterjev o naložbah, kar je v interesu vseh uporabnikov poštnih storitev v Evropski uniji.

Kakor je Komisija razložila v obvestilu z dne 11. septembra 1996 o "Storitvah v splošnem interesu v Evropi" [8], sta solidarnost in enako obravnavanje v tržnem gospodarstvu osnovna cilja Skupnosti. Tem ciljem sledijo storitve v splošnem interesu. Evropejci pričakujejo visokokakovostne storitve po dostopnih cenah, veliko pa je takih, ki na storitve v splošnem interesu gledajo kot na socialne pravice.

Zlasti v primeru poštnega sektorja so porabniki vedno bolj zahtevni pri uresničevanju svojih pravic in želja. Svetovna konkurenca sili podjetja, ki uporabljajo takšne storitve, k iskanju ugodnejših cenovnih ponudb, primerljivih s tekmeci. Nove tehnologije, kot so faksimile ali elektronska pošta, zelo pritiskajo na tradicionalne poštne storitve. Tak razvoj dogodkov je zbudil skrb o prihodnosti teh storitev, ki jo spremljajo pomisleki v zvezi z zaposlovanjem ter ekonomsko in socialno kohezijo. Gospodarski pomen teh storitev je velik. Iz tega izhaja pomembnost posodabljanja in razvoja storitev v splošnem interesu, ker te v veliki meri prispevajo k evropski konkurenčnosti, socialni solidarnosti in kakovosti življenja.

Cilj Skupnosti je podpirati konkurenčnost evropskega gospodarstva v vse bolj konkurenčnem svetu ter porabnikom ponuditi večjo izbiro, boljšo kakovost in nižje cene, hkrati pa s pomočjo politike pripomoči h krepitvi ekonomske in socialne kohezije med državami članicami ter zmanjšati nekatere neenakosti. Poštne storitve igrajo tukaj ključno vlogo. Skupnost se je zavezala, da bo spodbujala njihove funkcije splošnega gospodarskega interesa, kot izrecno potrjuje novi člen 7d, uveden z Amsterdamsko pogodbo, in hkrati izboljševala njihovo učinkovitost. Tržne sile omogočajo boljše razporejanje sredstev in večjo učinkovitost pri ponudbi storitev, od katerih ima največ koristi porabnik, ker dobi višjo kakovost po nižji ceni. Vendar pa imajo ti mehanizmi včasih omejitve; posledično morebitnih koristi ni deležno celotno prebivalstvo in cilj pospeševanja socialne in ozemeljske kohezije v Uniji ni dosežen. Javni organi morajo nato zagotoviti upoštevanje splošnega interesa.

Tradicionalna struktura nekaterih storitev splošnega gospodarskega interesa, ki so organizirane na podlagi državnih monopolov, pomeni izziv za evropsko gospodarsko integracijo. To vključuje poštne monopole, tudi kadar so upravičeni, ki lahko ovirajo nemoteno delovanje trga, zlasti tako, da zaprejo določen tržni sektor.

Resnični izziv je doseči nemoteno sodelovanje med zahtevami enotnega trga v smislu prostega pretoka, gospodarske uspešnosti in dinamike, svobodne konkurence ter med cilji splošnega interesa. Od tega sodelovanja morajo imeti koristi posamezni državljani, pa tudi družba kot celota. Iskanje ravnotežja je težka naloga, ker se cilji nenehno spreminjajo: enotni trg se še naprej širi in javne storitve, ki še zdaleč niso strogo opredeljene, se morajo prilagajati novim zahtevam.

Osnovni koncept univerzalne storitve, ki ga je prva predstavila Komisija [9], je zagotoviti ponujanje visokokakovostnih storitev vsem po vsakomur dostopnih cenah. Univerzalna storitev je določena z načeli: enakosti, univerzalnosti, stalnosti in prilagodljivosti; ter z dobro premišljenimi postopki: odprtosti pri upravljanju, določanju cen in financiranju ter preiskovanju s strani organov, ki so neodvisni od ponudnikov storitev. Ta merila na nacionalni ravni niso vedno izpolnjena, kjer pa so bila uvedena z uporabo pojma evropske univerzalne storitve, so se pokazali pozitivni učinki na razvoj storitev v splošnem interesu. Univerzalne storitve so v Evropi izraz zahtev in posebnih značilnosti evropskega družbenega modela v okviru politike, ki združuje dinamični trg, kohezijo in solidarnost.

Visokokakovostne univerzalne poštne storitve so zelo pomembne za zasebne, pa tudi za poslovne stranke. Glede na razvoj elektronskega poslovanja se bo v bližnji prihodnosti njihov pomen še povečal. Poštne storitve igrajo tukaj pomembno vlogo.

Kar zadeva poštni sektor, sta Evropski parlament in Svet sprejela Direktivo 97/67/ES (v nadaljnjem besedilu "Poštna direktiva"). Njen cilj je uvedba skupnih predpisov za razvoj poštnega sektorja ter izboljšanje kakovosti storitev, pa tudi za postopno nadzorovano odpiranje trgov.

Cilj Poštne direktive je dolgoročno zavarovati poštne storitve kot univerzalno storitev. Državam članicam določa minimalni usklajeni standard za univerzalne storitve, vključno z visokokakovostno storitvijo po vsej državi z zajamčeno redno dostavo po vsakomur dostopnih cenah. To vključuje prevzem, prevoz, razvrščanje in dostavo pisem, katalogov in paketov v okviru določenih omejitev glede cene in mase. Zajema tudi priporočene in vrednostne pošiljke (z deklarirano vrednostjo) ter velja za dostavo doma in v tujini. Upoštevajo se pomisleki glede stalnosti, zaupnosti, nepristranskosti ter enakega obravnavanja in prilagodljivosti.

Da bi zagotovili financiranje univerzalne storitve, je mogoče za izvajalce te univerzalne storitve rezervirati sektor. Področje uporabe rezerviranega sektorja je usklajeno s Poštno direktivo. V skladu s Poštno direktivo lahko države članice dodelijo izključne pravice za zagotavljanje poštnih storitev le v obsegu, ki zagotavlja vzdrževanje univerzalne storitve. Poleg tega Poštna direktiva določa največji obseg, ki ga države članice lahko rezervirajo, da bi dosegle ta cilj. Vsako dodatno financiranje, ki bi lahko bilo potrebno za univerzalno storitev, je mogoče pridobiti tako, da se vpišejo nekatere obveznosti v franšize komercialnega operaterja; mogoče je na primer zahtevati vplačilo finančnih prispevkov v odškodninski sklad, ki ga v ta namen vodi organ, ki je neodvisen od upravičenca ali upravičencev, kakor predvideva člen 9 Poštne direktive.

Poštna direktiva določa minimalni skupni standard univerzalnih storitev in določa skupne predpise za rezervirano področje. Tako povečuje pravno varnost glede zakonitosti nekaterih izključnih in posebnih pravic v poštnem sektorju. Obstajajo pa državni ukrepi, ki v direktivi niso obravnavami in bi lahko bili v nasprotju s pravili Pogodbe, ki so naslovljena na države članice. Za avtonomno obnašanje poštnih operaterjev se tudi še naprej uporabljajo pravila Pogodbe o konkurenci.

Člen 90(2) Pogodbe določa, da so ponudniki storitev v splošnem interesu lahko izvzeti iz določb Pogodbi, kadar bi uporaba določb ovirala izvajanje nalog v splošnem interesu, za katere so zadolženi. Za tako izvzetje iz določb Pogodbe pa velja načelo sorazmernosti. To načelo naj bi zagotovilo najboljši preplet med dolžnostjo zagotavljanja storitev v splošnem interesu in dejanskim načinom zagotavljanja storitev, tako da so uporabljena sredstva v sorazmerju z nameni. Načelo je oblikovano tako, da omogoča prožno in prilagodljivo ravnotežje, ki upošteva tehnične in proračunske omejitve, ki se med sektorji lahko razlikujejo. Pripomore tudi k čim boljšemu medsebojnemu vplivanju med tržno učinkovitostjo in zahtevami splošnega interesa, tako da zagotavlja, da sredstva za izpolnjevanje zahtev neupravičeno ne posegajo v nemoteno delovanje enotnega evropskega trga in ne vplivajo na trgovino do tolikšne mere, da bi bilo to v nasprotju z interesom Skupnosti [10].

Uporaba določb Pogodbe, vključno z morebitno uporabo izjeme iz člena 90(2), pri obnašanju podjetij in državnih ukrepih je mogoča le za vsak primer posebej. Da bi povečali pravno varnost glede ukrepov, ki niso zajeti v Poštni direktivi, pa je zelo zaželeno, da se razloži, kako Komisija razlaga Pogodbo, in pristop, ki ga namerava uporabiti pri prihodnji uporabi navedenih določb. Zlasti pa Komisija meni, da, ob upoštevanju določb iz člena 90(2) v zvezi z opravljanjem univerzalne storitve, uporaba določb Pogodbe pospeševala konkurenčnost podjetij, ki so dejavna v poštnem sektorju, koristi porabnikom in pozitivno prispeva k ciljem v splošnem interesu.

Za poštni sektor v Evropski uniji so značilna področja, ki so jih države članice rezervirale, da bi zagotovile univerzalno storitev, in se zdaj usklajujejo s poštno direktivo, da se omejijo škodljivi učinki med državami članicami. V skladu s Pogodbo mora Komisija zagotoviti, da so poštni monopoli v skladu z določbami Pogodbe, zlasti s pravili o konkurenci, ter s tem zagotoviti največje ugodnosti in omejiti škodljive učinke za porabnike. Pri doseganju tega cilja z uporabo pravil o konkurenci v sektorju za vsak primer posebej Komisija zagotavlja, da se ne uporablja moč monopolov za širjenje zaščitenega prevladujočega položaja v liberalizirane dejavnosti ali za neupravičeno diskriminacijo v korist velikih računov v škodo malih uporabnikov. Komisija bo tudi zagotovila, da se poštni monopoli, dodeljeni na področju čezmejnih storitev, ne bodo uporabljali za ustvarjanje ali ohranjanje nedovoljenih cenovnih kartelov, ki bi škodovali interesu podjetij in porabnikov v Evropski uniji.

To obvestilo tržnim akterjem razlaga praktične posledice uporabe pravil o konkurenci v poštnem sektorju ter morebitna odstopanja od načel. Določa stališče, ki bi ga Komisija sprejela v kontekstu stalnega obstoja posebnih in izključnih pravic, kakor jih je uskladila Poštna direktiva, pri ocenjevanju posameznih primerov ali pred Sodiščem Evropskih skupnosti v primerih, poslanih pred Sodišče ali državna sodišča na podlagi člena 177 Pogodbe.

1. OPREDELITVE

V okviru tega obvestila se uporabljajo naslednje opredelitve [11]:

"poštne storitve": storitve, ki vključujejo sprejemanje, razvrščanje, prevažanje in dostavljanje poštnih pošiljk;

"javno poštno omrežje": sistem organizacije in virov vseh vrst, ki jih uporablja(-jo) izvajalec(-(i) univerzalne storitve, zlasti za:

- sprejem poštnih pošiljk, ki sodi v obveznost zagotavljanja univerzalne storitve, na točkah dostopa na celotnem ozemlju,

- usmerjanje in predelavo teh pošiljk od točk dostopa poštnega omrežja do dostavnega centra,

- dostava na naslove, ki so navedeni na pošiljkah;

"točke dostopa": fizične zmogljivosti, vključno z javnimi poštnimi nabiralniki ob javnih cestah ali v prostorih izvajalca univerzalne storitve, na katerih lahko stranke oddajo poštne pošiljke v javno poštno omrežje;

"sprejem": postopek prevzemanja poštnih pošiljk, oddanih na točkah dostopa;

"dostava": proces od razvrščanja v dostavnem centru do dostave pošiljk njihovim naslovnikom;

"poštna pošiljka": pošiljka, naslovljena v končni obliki, v kakršni naj jo prevaža izvajalec univerzalne storitve. Poleg pošiljk korespondence vključujejo take pošiljke na primer tudi knjige, kataloge, časopise, revije in poštne pakete, ki vsebujejo blago s tržno vrednostjo ali brez nje;

"pošiljka korespondence": komunikacija v pisni obliki na vseh vrstah fizičnih nosilcev, namenjena za prevoz in dostavo na naslov, ki ga je navedel pošiljatelj na sami pošiljki ali na njenem ovoju. Knjige, katalogi, časopisi in revije ne štejejo za pošiljke korespondence;

"direktna pošta": komunikacija iz samo oglasnega, tržnega ali reklamnega materiala z enakim sporočilom, razen naslovnikovega imena, naslova in identifikacijske številke ter drugih razlik, ki ne vplivajo na naravo sporočila, poslana na veliko število naslovov, namenjena za prevoz in dostavo na naslove, ki jih je navedel pošiljatelj na sami pošiljki ali na njenem ovoju. Nacionalni regulativni organ mora v vsaki državi članici razložiti izraz "veliko število naslovov" in objaviti ustrezno opredelitev. Blagajniški zapisi, računi, računovodski izkazi in druga neenaka sporočila ne štejejo za direktno pošto. Komunikacija, v kateri so direktna pošta in druge pošiljke v istem ovoju, ne šteje za direktno pošto. Direktna pošta vključuje čezmejno direktno pošto in direktno pošto v notranjem prometu;

"izmenjava dokumentov": zagotavljanje sredstev, vključno z začasnimi prostori in prevozom, ki ga opravi tretja stran, ki dovoljuje samodostavo z medsebojno izmenjavo poštnih pošiljk med uporabniki, ki so na to storitev naročeni;

"pošiljka EMS": storitev, ki poleg večje hitrosti in zanesljivosti pri prevzemanju, usmerjanju in dostavi pošiljk, ponuja vse ali nekatere izmed naslednjih dodatnih možnosti: jamstvo dostave na določeni datum; prevzem na odpravnem mestu; osebna vročitev naslovniku; možnost spreminjanja namembnega kraja in naslovnika v tranzitu; potrdilo pošiljatelju o dostavi pošiljke; nadzorovanje in sledenje poslanih pošiljk; po potrebi strankam in njihovim potrebam prilagojene storitve. Stranke so načeloma pripravljene plačati višjo ceno za to storitev;

"izvajalec univerzalne storitve": javni ali zasebni subjekt, ki zagotavlja univerzalno poštno storitev ali del te storitve v državi članici in katerega identiteta je bila priglašena Komisiji;

"izključne pravice": pravice, ki jih podeli država članica in ki rezervirajo zagotavljanje poštnih storitev enemu podjetju s kakršnimi koli zakonodajnimi ali drugimi instrumenti ter mu rezervirajo pravico do zagotavljanja poštnih storitev ali izvajanja dejavnosti na danem zemljepisnem območju;

"posebne pravice": pravice, ki jih država članica podeli omejenemu številu podjetij s kakršnimi koli zakonodajnimi ali drugimi instrumenti in ki na danem zemljepisnem območju:

- na diskrecijski podlagi omeji število na dve ali več takih podjetij, ki so pooblaščena za zagotavljanje storitve ali izvajanje dejavnosti, ki ni v skladu z objektivnimi, sorazmernimi in nepristranskimi merili, ali

- določi, drugače kakor v skladu s takimi merili, več konkurenčnih podjetij, ki so pooblaščena za zagotavljanje storitve ali izvajanje dejavnosti, ali

- dodeli kateremu koli podjetju ali podjetjem, drugače kakor v skladu s takimi merili, kakršne koli zakonske ali druge prednosti, ki občutno vplivajo na zmožnost vsakega drugega podjetja za zagotavljanje iste storitve ali izvajanje iste dejavnosti na istem zemljepisnem območju pod bistveno primerljivimi pogoji;

"terminalni stroški": plačilo stroškov izvajalcem univerzalne storitve za dostavo dohodne čezmejne pošte, ki vsebuje poštne pošiljke iz druge države članice ali iz tretje države;

"posrednik": gospodarski operater, ki deluje med pošiljateljem in izvajalcem univerzalne storitve s prevzemanjem, usmerjanjem in/ali predhodnim razvrščanjem poštnih pošiljk, preden se te usmerijo v javno poštno omrežje iste ali druge države;

"nacionalni regulativni organ": organ ali organi v vsaki državi članici, kateremu država članica med drugim poveri regulativne funkcije, ki sodijo na področje uporabe Poštne direktive;

"bistvene zahteve": splošni negospodarski razlogi, ki državi članici narekujejo sprejem pogojev za opravljanje poštnih storitev [12]. Ti razlogi so: zaupnost korespondence, varnost omrežja pri prevozu nevarnega blaga in, kjer je to upravičeno, zaščita podatkov, varstvo okolja in regionalno planiranje.

Zaščita podatkov lahko vključuje zaščito osebnih podatkov, zaupnost poslanih ali shranjenih podatkov in varovanje zasebnosti.

2. OPREDELITEV TRGA IN POLOŽAJ NA POŠTNEM TRGU

(a) Opredelitev geografskega in proizvodnega trga

2.1 Člena 85 in 86 Pogodbe kot nezdružljivo s skupnim trgom prepovedujeta vsako obliko obnašanja enega podjetja ali več podjetij, ki bi lahko negativno vplivalo na trgovino med državami članicami, kar vključuje preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence in/ali zlorabo prevladujočega položaja na skupnem trgu ali na večjem delu skupnega trga. Ozemlja držav članic tvorijo ločene geografske trge za dostavo domače pošte in tudi za domačo dostavo dohodne čezmejne pošte, zlasti zaradi izključnih pravic ponudnikov, navedenih v točki 4.2, in omejitev, določenih za opravljanje poštnih storitev. Vsak geografski trg predstavlja znaten del skupnega trga. Za opredelitev izraza "upoštevni trg" ni pomembna odpravna država dohodne čezmejne pošte.

2.2 Kar zadeva proizvodne trge, razlike v praksi med državami članicami kažejo, da je prepoznavanje več ločenih trgov v nekaterih primerih potrebno. Ločevanje različnih proizvodnih trgov je med drugim pomembno za posebne ali izključne pravice, ki so bile podeljene. Pri ocenjevanju posameznih primerov na podlagi različnih tržnih in regulativnih razmer v državah članicah in na podlagi usklajenega okvira, določenega s Poštno direktivo, bo Komisija načeloma upoštevala, da obstajajo številni ločeni proizvodni trgi, kot so sprejem, razvrščanje, prevoz in dostava pošte, ter na primer direktna pošta in čezmejna pošta. Komisija bo upoštevala dejstvo, da so takšni trgi v številnih državah članicah v celoti ali deloma liberalizirani. Komisija bo upoštevala naslednje trge pri ocenjevanju posameznih primerov.

2.3 Splošna pisemska storitev zadeva dostavo pošiljk korespondence na naslove, navedene na pošiljkah.

Ne vključuje samodostave, to je poštnih storitev, ki jih opravljajo fizične ali pravne osebe (vključno s sestrsko ali hčerinsko organizacijo), ki pošto odpravljajo.

V skladu s prakso v številnih državah članicah so izvzete tudi poštne pošiljke, ki niso pošiljke korespondence, ker jih sestavljajo popolnima enaki izvodi istega napisanega sporočila, ki niso bili spremenjeni z dodanim ali izbrisanim besedilom ali z navedbami, razen imena naslovnika in njegovega naslova. Takšne pošiljke so revije, časopisi, tiskani katalogi, pa tudi blago ali dokumenti, ki jih spremljajo ali se nanje nanašajo.

Direktna pošta je zajeta v opredelitvi pošiljk korespondence. Vendar pa direktna pošta ne vsebuje osebnih sporočil. Direktna pošta je namenjena potrebam določenih operaterjev za komercialne komunikacijske storitve kot dodatek oglaševanju v medijih. Poleg tega pošiljatelji direktne pošte ne zahtevajo vedno enako kratkih dostavnih rokov, izračunanih po prvorazrednih pisemskih tarifah, kakor jih zahtevajo stranke, ki zahtevajo storitve na trgu, kakor so opisane zgoraj. Storitvi nista vedno neposredno izmenljivi, kar pomeni, da obstaja možnost ločenih trgov.

2.4 Drugi ločeni trgi vključujejo na primer trg ekspresne pošte, trg izmenjave dokumentov in trg novih storitev (storitve, ki se precej razlikujejo od konvencionalnih storitev). Dejavnosti, ki kombinirajo nove telekomunikacijske tehnologije in nekatere elemente poštnih storitev, so lahko, vendar ne nujno, nove storitve v smislu Poštne direktive. Lahko odsevajo tudi prilagodljivost tradicionalnih storitev.

Izmenjava dokumentov se razlikuje od trga, opisanega v točki 2.3, ker ne vključuje prevzema in dostave naslovniku pošiljke. Vključuje le sredstva, vključno z začasnimi prostori in prevozom s strani tretjih strank, ki omogočajo samodostavo z medsebojno izmenjavo pošiljk med uporabniki, ki so na to storitev naročeni. Uporabniki izmenjave dokumentov so člani zaprte skupine uporabnikov.

Storitev EMS se prav tako razlikuje od trga, opisanega v točki 2.3, zaradi vrednosti, dodane v primerjavi z osnovno poštno storitvijo [13]. Poleg hitrejšega in zanesljivejšega prevzema, prevoza in dostave pošiljk je za storitev EMS značilno tudi zagotavljanje nekaterih ali vseh izmed naslednjih dopolnilnih storitev: jamstvo dostave na določeni datum; prevzem na odpravnem naslovu; osebna vročitev naslovniku; možnost spreminjanja namembnega kraja in naslovnika v tranzitu; potrdilo pošiljatelju o dostavi pošiljke; sledenje in zasledovanje; strankam prilagojena obravnava in ponudba niza storitev glede na potrebe. Stranke so za to storitev načeloma pripravljene plačati višjo ceno. Storitev, ki jo je mogoče rezervirati, kakor je opredeljeno v Poštni direktivi, lahko vključuje pospešeno dostavo pošiljk domače korespondence, ki so v mejah predpisane cene in mase.

2.5 Ne glede na opredelitev storitev, ki jih je mogoče rezervirati, navedeno v Poštni direktivi, je mogoče opredeliti različne dejavnosti v okviru splošne pisemske storitve, ki ustrezajo določenim potrebam in jih je načeloma treba šteti kot različne trge; trge za sprejemanje in razvrščanje pošte, trg za prevoz pošte in nazadnje dostava pošte (domača ali dohodna čezmejna pošta). V tem pogledu je treba ločiti različne kategorije strank. Zasebne stranke zahtevajo ločene proizvode ali storitve kot eno samo integrirano storitev. Vendar pa poslovne stranke, ki pomenijo večino prihodkov operaterjev, navedenih v točki 4.2, aktivno iščejo možnosti, da bi nadomestile različne komponente končne storitve z alternativnimi rešitvami (glede na kakovost storitev in/ali stroške), ki jih v nekaterih primerih ponujajo različni operaterji ali njihovi podpogodbeniki. Poslovne stranke želijo uravnotežiti prednosti in pomanjkljivosti samodostave v primerjavi z dostavo, ki jo opravlja poštni operater. Obstoječi monopoli omejujejo zunanje opravljanje takšnih posameznih storitev, vendar pa bi bilo zunanje opravljanje takšnih posameznih storitev tudi sicer omejeno v skladu s tržnimi pogoji. Takšna tržna realnost podpira mnenje, da sprejemanje, razvrščanje, prevoz in dostava pošiljk pomenijo različne trge [14]. Z vidika prava o konkurenci je razlika med temi štirimi trgi lahko pomembna.

Tako je v primeru čezmejne pošte, kjer sprejem in prevoz opravlja drug poštni operater kakor distribucijo. Tako je tudi v primeru pošte v notranjem prometu, ker večina poštnih operaterjev večjim strankam omogoča razvrščanje masovne pošte v zameno za popuste na svoje javne tarife. V takšnih okoliščinah se razlikujejo tudi način oddaje in prevzema pošte ter način plačila. Poštne službe večjih podjetij zdaj pogosto upravljajo posredniki, ki pripravijo in predhodno razvrščajo pošto, preden jo predajo poštnemu operaterju za končno dostavo. Poleg tega vsi poštni operaterji omogočajo nekakšen postopen dostop do dostave. Vsi poštni operaterji omogočajo tudi nekakšen postopen dostop do svojega poštnega omrežja, na primer tako, da omogočajo ali celo zahtevajo, da se (razvrščena) pošta odda v center za odpremo ali razvrščanje. To velikokrat dopušča večjo zanesljivost (kakovost storitve), ker se preskočijo vsakršni viri odpovedi v višjih delih poštnega omrežja.

(b) Prevladujoči položaj

2.6 Ker je v večini držav članic operater, naveden v točki 4.2, na podlagi podeljenih izključnih pravic edini operater, ki upravlja javno poštno omrežje, ki pokriva celotno ozemlje države članice, ima takšen operater prevladujoči položaj v smislu člena 86 Pogodbe na nacionalnem trgu za dostavo pošiljk korespondence. Dostava je storitev uporabniku, ki omogoča pomembno ekonomijo obsega, in operater, ki zagotavlja takšne storitve, v večini primerov tudi prevladuje na trgih sprejemanja, razvrščanja in prevažanja pošte. Poleg tega ima podjetje, ki skrbi za dostavo, zlasti če upravlja tudi s prostori poštnih uradov, pomembno prednost, ker ga uporabniki štejejo za glavno poštno podjetje, ker je najbolj opazno in je torej naravna prva izbira. Poleg tega ta prevladujoči položaj v večini držav članic vključuje tudi storitve, kot so priporočene pošiljke ali posebne dostavne storitve in/ali nekatere sektorje paketnega trga.

(c) Obveznosti poštnih operaterjev v prevladujočem položaju

2.7 Točka (b) drugega odstavka člena 86 Pogodbe pravi, da je zloraba lahko omejevanje opravljanja ustrezne storitve na škodo svojih porabnikov. Če država članica dodeli operaterju iz točke 4.2 izključne pravice za storitve, ki jih ne ponuja ali jih ponuja pod pogoji, ki ne zadovoljujejo potreb porabnikov na enak način kakor storitve, ki bi jih ponudili konkurenčni gospodarski operaterji, država članica s preprostim izvajanjem izključne pravice, ki jim je bila dodeljena, takšne operaterje prisili, da omejijo izvajanje ustrezne storitve, ker je v tem primeru nemogoče, da bi zasebna podjetja učinkovito opravljala takšne dejavnosti. Tako je zlasti v primeru, ko ukrepi, sprejeti za zaščito poštnih storitev, omejujejo opravljanje drugih storitev na ločenih ali sosednjih trgih, kot je trg ekspresne pošte. Komisija je od več držav članic zahtevala, naj odpravijo omejitve, ki jih prinašajo izključne pravice v zvezi s storitvami EMS, ki jih opravljajo mednarodne kurirske službe [15].

Drugo morebitna zlorabo vključuje ponujanje resno neučinkovite storitve in neizkoriščanje znanstveno-tehničnega napredka. To škoduje strankam, ki ne morejo izbirati med več ponudniki. Poročilo, pripravljeno za Komisijo leta 1994 [16], je na primer pokazalo, da javni poštni operaterji v državah članicah, ki niso imeli konkurence, od leta 1990 niso znatno napredovali pri standardizaciji mer in mas. Poročilo je tudi pokazalo, da so nekateri poštni operaterji izvajali skrite navzkrižne subvencije med rezerviranimi in nerezerviranimi storitvami (glej točki 3.1 in 3.4), ki so po mnenju študije razložile večino cenovnih razlik med državami članicami v letu 1994, zlasti na škodo domačih uporabnikov, ki niso bili upravičeni do shem popustov, ker so uporabljali rezervirane storitve, ki so imele višjo ceno, kakor je bilo potrebno.

Dani primeri ponazarjajo možnost, da bi poštni operaterji, ki dobijo posebne ali izključne pravice, znižali kakovost storitev [17] in izpustili potrebne izboljšave kakovosti storitev. V takšnih primerih lahko Komisija ukrepa z upoštevanjem pogojev, razloženih v točki 8.3.

Glede čezmejnih poštnih storitev je zgoraj navedena študija pokazala, da bi bilo treba kakovost teh storitev precej izboljšati, da bi ustrezala potrebam porabnikov, zlasti pa domačih porabnikov, ki si ne morejo privoščiti, da bi namesto tega uporabljali storitve kurirskih podjetij ali storitve faksimilnega prenosa. Neodvisne meritve, opravljene leta 1995 in 1996, kažejo na izboljšanje kakovosti storitev od leta 1994. Te meritve pa so bile opravljene le na prvorazredni pošti in najnovejše meritve kažejo, da je kakovost spet rahlo padla.

Večina javnih poštnih operaterjev Skupnosti je Komisijo obvestila o sporazumu o terminalnih stroških, da ga oceni glede na pravila Pogodbe o konkurenci. Pogodbenice so razložile, da je njihov namen določiti pošteno nadomestilo za dostavo čezmejne pošte, kar bo bolje odražalo realne stroške, ki jih imajo podjetja, in izboljšalo kakovost čezmejnih poštnih storitev.

2.8 Tudi neupravičeno zavračanje dostave je zloraba, ki jo člen 86 Pogodbe prepoveduje. Takšno ravnanje bi vodilo v omejevanje storitev v smislu drugega odstavka člena 86, točka (b), in če bi veljalo le za nekatere uporabnike, bi vodilo v diskriminacijo, ki ni v skladu z drugim odstavkom člena 86, točka (c), ki zahteva, da se za enakovredne transakcije ne smejo uporabljati različni pogoji. V večini držav članic operaterji iz točke 4.2 omogočajo posrednikom dostop na različnih točkah dostopa svojega poštnega omrežja. Pogoji dostopa in zlasti uporabljene tarife so pogosto zaupni in lahko olajšajo uporabo diskriminacijskih pogojev, zato bi morale države članice zagotoviti, da njihova poštna zakonodaja ne spodbuja poštnih operaterjev k neupravičenemu razlikovanju, kar zadeva pogoje, ki se uporabljajo, ali k izključevanju nekaterih podjetij.

2.9 Medtem ko ima prevladujoče podjetje pravico, da brani svoj položaj s konkuriranjem tekmecem, ima tudi posebno odgovornost, da še bolj ne zmanjša stopnje preostale konkurence na trgu. Izključevanje je lahko usmerjeno k obstoječim konkurentom na trgu ali pa namenjeno preprečevanju dostopa novih ponudnikov do trga. Primeri takega nezakonitega ravnanja vključujejo: zavračanje poslovanja kot sredstvo za odstranjevanje konkurentov s strani podjetja, ki je edini ali prevladujoči vir dobave proizvoda ali ki nadzira dostop do osnovnih tehnologij ali infrastrukture; oderuško določanje cen in selektivno oblikovanje cen (glej oddelek 3); izključujoče trgovske sporazume; diskriminacijo kot del širšega okvira monopoliziranja, ki je namenjena izključevanju konkurence; ter izključujoče sheme popustov.

3. NAVZKRIŽNO SUBVENCIONIRANJE

(a) Temeljna načela

3.1 Navzkrižno subvencioniranje pomeni, da podjetje prenese ali razporedi vse ali del stroškov svoje dejavnosti na enem geografskem ali proizvodnem trgu na svojo dejavnost na drugem geografskem ali proizvodnem trgu. V nekaterih okoliščinah lahko navzkrižno subvencioniranje v poštnem sektorju, kjer skoraj vsi operaterji ponujajo rezervirane in nerezervirane storitve, izkrivlja konkurenco in vodi v to, da konkurente premagajo ponudbe, ki jih ne omogočata učinkovitost (vključno z ekonomijo obsega) in izvajanje, ampak navzkrižno subvencioniranje. Bistvenega pomena za razvoj poštnega sektorja je izogibanje navzkrižnim subvencijam, ki vodijo v nelojalno konkurenco.

3.2 Navzkrižno subvencioniranje ne izkrivlja konkurence, kadar stroške rezerviranih dejavnosti subvencionira dobiček, ki so ga ustvarile druge rezervirane storitve, ker pri teh storitvah konkurenca ni mogoča. Ta oblika subvencioniranja je včasih potrebna, da operaterjem iz točke 4.2 omogoči opravljanje njihove obveznosti univerzalnega zagotavljanja storitev pod enakimi pogoji za vse [18]. Na primer, neprofitna dostava pošte na podeželju se subvencionira z dohodki iz profitne dostave pošte v mestih. Enako bi lahko rekli za subvencioniranje zagotavljanja rezerviranih storitev z dobički, ki jih proizvajajo za konkurenco odprte dejavnosti. Poleg tega tudi navzkrižno subvencioniranje med nerezerviranimi dejavnostmi ni samo po sebi zloraba.

3.3 Nasprotno pa subvencioniranje dejavnosti, ki so odprte za konkurenco, s prerazporejanjem njihovih stroškov na rezervirane storitve lahko izkrivlja konkurenco in krši določbe člena 86. Podjetje, ki ima prevladujoči položaj v Skupnosti, bi s tem lahko zlorabilo ta položaj. Poleg tega bi morali uporabniki dejavnosti, zajetih v monopolu, nositi stroške, ki niso povezani z opravljanjem takšnih dejavnosti. Ne glede na to lahko tudi prevladujoča podjetja konkurirajo s ceno ali izboljšajo svoj denarni tok in pridobijo le delne prispevke za svoje fiksne (splošne) stroške, če cene niso oderuške in v nasprotju z ustreznimi nacionalnimi določbami ali določbami Skupnosti.

(b) Posledice

3.4 Napotilo k navzkrižnemu subvencioniranju je bilo navedeno v točki 2.7; dolžnosti prevladujočih poštnih operaterjev. Operaterji iz točke 4.2 ne bi smeli uporabljali dohodkov iz rezerviranih področij za navzkrižno subvencioniranje dejavnosti na področjih, ki so odprta za konkurenco. Takšna praksa bi lahko preprečevala, omejevala ali izkrivljala konkurenco na nerezerviranem področju. V nekaterih upravičenih primerih pa je lahko s pridržkom določb iz člena 90(2) navzkrižno subvencioniranje zakonito, na primer pri kulturni pošti [19], če se uporablja na nediskriminacijski način, ali za posebne storitve za socialno, zdravstveno in ekonomsko ogrožene. Po potrebi bo Komisija navedla, katere druge izjeme bi Pogodba še dovolila. V vseh drugih primerih bo ob upoštevanju podatkov iz točke 3.3 cena konkurenčnih storitev, ki jih ponuja operater iz točke 4.2, zaradi težavnega razporejanja skupnih stroškov načeloma vsaj enaka povprečnim skupnim stroškom ponudbe. To pomeni pokrivanje neposrednih stroškov plus ustrezen delež skupnih in splošnih stroškov operaterja. Objektivna merila, kot so količina, poraba časa (delovne sile) ali intenzivnost uporabe, se uporabljajo za določanje ustreznega deleža. Ko se kot merilo v primeru navzkrižnega subvencioniranja uporablja promet, ki ga ustvarijo storitve, je treba upoštevati dejstvo, da je na takšen način prihodek ustrezne dejavnosti umetno znižan. Na dejavnike, na katere vpliva povpraševanje, kot so prihodki ali dobiček, vpliva tudi nepošteno ravnanje. Če bi se storitve ponujale sistematično in selektivno po ceni, ki je manjša od povprečnih stroškov, bi Komisija zadevo preučila za vsak primer posebej na podlagi člena 86 ali na podlagi členov 86 in 90(1) ali na podlagi člena 92.

4. JAVNA PODJETJA IN POSEBNE ALI IZKLJUČNE PRAVICE

4.1 Pogodba zavezuje države članice, da za javna podjetja ali podjetja, katerim dodeli posebne ali izključne pravice, ne sprejme ali ohranja ukrepov, ki bi bili v nasprotju s pravili Pogodbe (člen 90(1)). Izraz "podjetje" vključuje vse fizične ali pravne osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na pravni status subjekta in način, kako se financira. Sprejem, razvrščanje, prevoz in dostavo pošiljk predstavljajo gospodarske dejavnosti, takšne storitve pa se navadno nudijo proti plačilu.

Izraz javno "podjetje" pomeni vsako podjetje, na katerega lahko država neposredno ali posredno prevladujoče vpliva zaradi svojega lastništva, svojega finančnega sodelovanja v podjetju ali svojih pravil, ki urejajo podjetje [20]; Prevladujoč vpliv države se predpostavlja zlasti takrat, ko ima v rokah posredno ali neposredno večino vpisanega kapitala podjetja, nadzira večino glasovalnih pravic, pripisanih delnicam, ki jih je izdalo podjetje, ali lahko imenuje več kakor polovico članov upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa. Organi, ki so del uprave države članice in na organiziran način opravljajo poštne storitve za tretje osebe proti plačilu, štejejo za takšna podjetja. Podjetja, katerim so dodeljene posebne ali izključne pravice, so v skladu s členom 90(1) lahko javna, pa tudi zasebna.

4.2 Nacionalni predpisi o poštnih operaterjih, katerim so države članice dodelile posebne ali izključne pravice za opravljanje nekaterih poštnih storitev, so "ukrepi" v smislu člena 90(1) Pogodbe in jih je treba oceniti na podlagi določb Pogodbe, na katere se navedeni člen nanaša.

Poleg obveznosti držav članic iz člena 90(1) se za javna podjetja in podjetja, ki so pridobila posebne ali izključne pravice, uporabljata člena 85 in 86.

4.3 V večini držav članic se posebne in izključne pravice uporabljajo za storitve, kot so sprejem, prevoz in dostava nekaterih pošiljk, pa tudi za način, kako se te storitve izvajajo, kot so izključna pravica do postavljanja pisemskih nabiralnikov na javne ceste ali do izdajanja znamk z imenom zadevne države.

5. SVOBODA OPRAVLJANJA STORITEV

(a) Temeljna načela

5.1 Dodelitev posebnih ali izključnih pravic enemu operaterju ali več operaterjem iz točke 4.2 za opravljanje sprejema, vključno z javnim prevzemanjem, prevozom in dostavo nekaterih kategorij pošiljk, neizbežno omejuje opravljanje takšnih storitev za podjetja s sedežem v drugih državah članicah, pa tudi za podjetja s sedežem v zadevni državi članici. Takšna omejitev ima čezmejni značaj, kadar se naslovi ali pošiljatelji pošiljk, ki jih predelujejo takšna podjetja, nahajajo v drugih državah članicah. V praksi omejitve opravljanja poštnih storitev v smislu člena 59 Pogodbe [21] vključujejo prepoved prevoza nekaterih kategorij pošiljk v druge države članice, vključno s posredniki, ter prepoved distribucije čezmejne pošte. Poštna direktiva določa upravičene omejitve pri opravljanju poštnih storitev.

5.2 Člen 66 v povezavi s členoma 55 in 56 Pogodbe določa izjeme od člena 59. Ker so to izjeme od osnovnega načela, jih je treba razlagati restriktivno. Kar zadeva poštne storitve, se izjema iz člena 55 uporablja le za prevoz in dostavo posebnih vrst pošte, to je pošte v okviru sodnih ali upravnih postopkov, ki je povezana, četudi občasno, z izvajanjem javnih pooblastil, zlasti obvestil na podlagi sodnih ali upravnih postopkov. Za prevoz in dostavo takšnih pošiljk na ozemlju države članice se lahko torej zahteva izdaja dovoljenj (glej točko 5.5), da bi zaščitili javni interes. Pogoji za druga odstopanja od Pogodbe, ki so našteti v navedenih določbah, navadno ne bodo izpolnjeni pri poštnih storitvah. Takšne storitve same po sebi ne morejo ogrožati javne politike in ne morejo vplivati na zdravje ljudi.

5.3 Sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti načeloma dovoljuje nadaljnja odstopanja na podlagi obveznih specifikacij, če izpolnjujejo osnovne negospodarske zahteve v splošnem interesu, se uporabljajo brez razlik ter so primerna in sorazmerna s cilji, ki jih je treba doseči. Kar zadeva poštne storitve, so osnovne zahteve, za katere Komisija meni, da upravičujejo omejitve svobode opravljanja poštnih storitev, zaščita podatkov, za katero se uporabljajo ukrepi približevanja, sprejeti na tem področju, zaupnost korespondence, varnost omrežja pri prevozu nevarnega blaga in, kjer to upravičujejo določbe iz Pogodbe, varstvo okolja in regionalno planiranje. Nasprotno pa Komisija meni, da omejevanje svobode opravljanja poštnih storitev zaradi varstva potrošnikov ne bi bilo upravičeno, ker takšne zahteve splošnega interesa ne more izpolnjevati splošna zakonodaja o pošteni trgovini in varstvu porabnikov. Ugodnosti za porabnike povečuje svoboda opravljanja poštnih storitev, če so obveznosti univerzalne storitve točno določene na podlagi Poštne direktive in jih je mogoče izpolnjevati.

5.4 Komisija torej meni, da je ohranjanje posebnih ali izključnih pravic, ki omejujejo čezmejno opravljanje poštnih storitev, treba upravičiti v smislu členov 90 in 59 Pogodbe. Zdaj so posebne ali izključne pravice, katerih področje uporabe ne presega rezerviranih storitev, kakor jih določa Poštna direktiva, na prvi pogled upravičene na podlagi člena 90(2). Odhodna čezmejna pošta je pravno ali dejansko liberalizirana v nekaterih državah članicah, na primer na Danskem, Nizozemskem, Finskem, Švedskem in v Združenem kraljestvu.

(b) Posledice

5.5 Sprejem ukrepov, ki jih vsebuje Poštna direktiva, od držav članic zahteva, da s predpisi uredijo poštne storitve. Če države članice omejijo poštne storitve, da zagotovijo doseganje univerzalne storitve in osnovnih zahtev, mora vsebina takšnega predpisa ustrezati želenim ciljem. Obveznost se praviloma določa v okviru razrednih dovoljenj in deklaracijskih postopkov, pri katerih operaterji poštnih storitev navedejo svoje ime, pravno obliko, naziv in naslov, pa tudi kratek opis storitev, ki jih ponujajo javnosti. Izdajanje posameznih dovoljenj se uporablja le za posebne poštne storitve, če je dokazano, da manj omejevalni postopki ne morejo zagotoviti takšnih ciljev. Od držav članic je mogoče zahtevati, da za vsak primer posebej sporočijo sprejete ukrepe Komisiji, da bo lahko ocenila njihovo sorazmernost.

6. UKREPI DRŽAV ČLANIC

(a) Temeljna načela

6.1 Države članice lahko svobodno opredelijo storitve v splošnem interesu, podeljujejo potrebne posebne ali izključne pravice ponudnikom, urejajo njihovo vodenje, in jih po potrebi financirajo. Člen 90(1) Pogodbe pa določa, da države članice za javna podjetja in podjetja, ki jim podelijo posebne ali izključne pravice, ne smejo niti sprejeti niti ohraniti v veljavi nobenega predpisa, ki je v nasprotju s pravili Pogodbe, zlasti z njenimi pravili o konkurenci.

(b) Posledice

6.2 Upravljanje univerzalnega omrežja za sprejemanje pošte in distribucijskega omrežja daje znatne prednosti operaterjem iz točke 4.2, ker ti ne ponujajo le rezerviranih ali liberaliziranih storitev, ki sodijo v opredelitev univerzalne storitve, ampak tudi druge (ne-univerzalne poštne) storitve. Prepoved iz točke 90(1), brana v povezavi s členom 86(b), se uporablja za uporabo, brez objektivnih obrazložitev, prevladujočega položaja na enem trgu ali pridobitev tržne moči na sorodnih ali sosednjih trgih, ki se razlikujejo od prejšnjega, čeprav tvega, da bo odpravila konkurenco na takšnih trgih. V državah, v katerih je krajevna dostava pošiljk korespondence liberalizirana, na primer v Španiji, in je monopol omejen na medmestni prevoz in dostavo, je uporaba prevladujočega položaja za razširitev monopola s slednjega trga na prvega torej neskladna z določbami Pogodbe, ob odsotnosti posebne upravičenosti, če delovanje storitev v splošnem gospodarskem interesu ni bilo prej ogroženo. Komisija meni, da bi bilo primerno, da jo države članice obvestijo o vsaki razširitvi posebnih ali izključnih pravic in njeni upravičenosti.

6.3 Obstaja potencialni učinek na trgovino med državami članicami, ki ga povzročajo omejitve opravljanja poštnih storitev, ker lahko poštne storitve, ki jih ponujajo operaterji, ki niso operaterji iz točke 4.2, zagotavljajo poštni promet z drugimi državami članicami ali iz njih in lahko omejitve preprečijo čezmejne dejavnosti operaterjev v drugih državah članicah.

6.4 Kakor je razloženo v točki 8(b)(vii), morajo države članice nadzirati pogoje dostopa in uresničevanje posebnih in izključnih pravic. Ustanavljanje novih organov za to ni potrebno, ne smejo pa svojemu operaterju [22], kakor je naveden v točki 4.2, ali z njim povezanemu organu (pravno, upravno ali organizacijsko), omogočiti nadzora nad podeljenimi izključnimi pravicami in nad dejavnostmi poštnih operaterjev na splošno. Podjetje s prevladujočim položajem ne sme imeti tolikšne moči nad konkurenti. Teoretična in praktična neodvisnost nadzornega organa od vseh nadzorovanih podjetij je bistvenega pomena. Sistem neizkrivljene konkurence, ki ga zahteva Pogodba, je mogoče zagotoviti le, če so enake možnosti, vključno z zaupnostjo občutljivih poslovnih podatkov, zagotovljene vsem gospodarskim subjektom. Če je operaterju dana možnost, da preveri deklaracije konkurentov ali dodeli podjetju nadzor nad dejavnostmi svojih konkurentov ali da se poveže z dodeljevanjem dovoljenj, pomeni, da je takšno podjetje dobilo poslovne podatke o konkurentih in ima torej možnost, da vpliva na dejavnosti teh konkurentov.

7. POŠTNI OPERATERJI IN DRŽAVNA POMOČ

(a) Načela

Medtem ko ima nekaj operaterjev, navedenih v točki 4.2, zelo visoke dobičke, pa je videti, da večina v poštnih dejavnostih posluje s finančnim primanjkljajem ali na meji rentabilnosti, čeprav so podatki o predhodnem finančnem poslovanju omejeni, ker relativno malo operaterjev redno objavlja ustrezne podatke, ki bi jih bilo mogoče pregledati. Vendar pa se neposredna finančna pomoč v obliki subvencij ali posredna pomoč, kot so davčne oprostitve, dodeljuje za financiranje nekaterih poštnih storitev, čeprav dejanski zneski pogosto niso pregledni.

Po pogodbi je Komisijo pristojna za izvajanje člena 92, ki pravi, da je državna pomoč, ki vpliva na trgovino med državami članicami, nezdružljiva s skupnim trgom, razen v nekaterih okoliščinah, ko se izjemoma odobri ali jo je mogoče odobriti. Brez poseganja v člen 90(2) se člena 92 in 93 uporabljata za poštne storitve [23].

V skladu s členom 93(3) morajo države članice Komisiji priglasiti vse načrte za dodelitev pomoči ali za spremembo obstoječe ureditve pomoči. Poleg tega mora Komisija nadzorovati pomoč, ki je že bila odobrena ali ki je bila dodeljena pred začetkom veljavnosti Pogodbe ali pred pristopom zadevne države članice.

Ponudniki univerzalne storitve trenutno sodijo na področje uporabe Direktive Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji [24], kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 93/84/EGS [25]. Poleg splošne zahteve po preglednosti za račune operaterjev iz točke 4.2, kakor je navedeno v točki 8(b)(vi), morajo torej države članice zagotoviti, da bodo finančni odnosi med njimi in takšnimi operaterji pregledni, kakor zahteva direktiva, tako da je jasno prikazano naslednje:

(a) neposredno razpoložljiva javna sredstva, vključno z davčnimi oprostitvami ali znižanji;

(a) javna sredstva, ki so na voljo prek drugih javnih podjetij ali finančnih ustanov;

(c) dejanska uporaba teh javnih sredstev.

Komisija šteje, da zlasti naslednje pomeni razpolaganje z javnimi sredstvi:

(a) poravnavanje poslovnih izgub;

(b) zagotovitev kapitala;

(c) nepovratne dotacije ali ugodna posojila;

(d) podeljevanje finančnih ugodnosti z odpovedjo dobičku ali povračilu dolgovanih zneskov;

(e) odpoved običajnemu povračilu porabljenih javnih sredstev;

(f) kompenzacija finančnih bremen, ki jih naloži država.

(b) Uporaba členov 90 in 92

Komisijo so pozvali, naj preuči številne davčne ugodnosti, ki so bile dodeljene poštnim operaterjem na podlagi člena 92 v povezavi s členom 90 Pogodbe. Komisija je želela preveriti, ali bi bilo mogoče ugodnejšo davčno obravnavo uporabljati za navzkrižno subvencioniranje tistih poslov operaterjev, ki se nahajajo v sektorjih, odprtih za konkurenco. Ves ta čas poštni operaterji niso imeli analitičnega stroškovno računovodskega sistema, ki bi Komisiji omogočal, da loči med rezerviranimi in konkurenčnimi dejavnostmi. Zato je Komisija na podlagi ugotovitev študij, opravljenih na tem področju, ocenila dodatne stroške zaradi obveznosti univerzalne storitve, ki jih nosijo poštni operaterji, in jih primerjala z davčnimi ugodnostmi. Ugotovila je, da so stroški presegali takšne ugodnosti in se zato odločila, da davčni sistem, ki ga je preverjala, ne more povzročati navzkrižnega subvencioniranja dejavnosti operaterjev na konkurenčnih področjih [26].

Treba je navesti, da je Komisija v svoji odločbi povabila zadevne države članice, naj zagotovijo, da bo poštni operater sprejel analitični stroškovno računovodski sistem, in zahtevala letno poročilo, ki bo omogočalo nadzor skladnosti s pravom Skupnosti.

Sodišče prve stopnje je potrdilo odločbo Komisije in izjavilo, da so davčne ugodnosti takšnega poštnega operaterja državna pomoč, ki je upravičena do izjeme od prepovedi, določene v členu 92(1) na podlagi člena 90(2) [27].

8. STORITEV SPLOŠNEGA GOSPODARSKEGA POMENA

(a) Temeljna načela

8.1 Člen 90(2) Pogodbe dovoljuje izjemo od uporabe pravil Pogodbe, če bi uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ovirala izvajanje posamezne naloge, ki je dodeljena operaterjem iz točke 4.2 za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena. Brez poseganja v pravice držav članic, da določijo posebne zahteve za storitve v splošnem interesu, je ta naloga zlasti opravljanje in vzdrževanje univerzalne javne poštne storitve, ki po dostopnih, gospodarnih in preglednih cenah zagotavlja dostop do javnega poštnega omrežja po vsej državi v razumni razdalji in v primernem delovnem času, vključno s prevzemanjem pošiljk iz dostopnih poštnih nabiralnikov ali prevzemnih mest na celotnem ozemlju ter pravočasno dostavo pošiljk na navedene naslove, pa tudi s tem povezanih storitev, ki so jim zaupane z regulativnimi ukrepi upravne narave za univerzalno dostavo določene kakovosti. Univerzalna storitev se mora razvijati kot odziv na socialno, gospodarsko in tehnično okolje ter na povpraševanje uporabnikov.

Zaradi splošnega interesa mora biti v Skupnosti na voljo dobro integrirano javno poštno omrežje, ki omogoča učinkovito prenašanje informacij in tako spodbuja konkurenčnost evropskega gospodarstva ter razvoj trgovine in večjo povezanost med regijami in državami članicami, pa tudi izboljšanje družbenih stikov med državljani Unije. Opredelitev rezerviranega področja mora upoštevati finančne vire, ki so potrebni za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.

8.2 Finančni viri za vzdrževanje in izboljšanje takšnega javnega omrežja še vedno prihajajo zlasti iz dejavnosti, navedenih v točki 2.3. Trenutno na ravni Skupnosti zadeve niso usklajene, zato so države članice določile meje monopolov glede na maso pošiljke. Nekatere države članice uporabljajo kombinirane meje glede na maso in ceno, medtem ko ena država članica uporablja meje le glede na ceno. Komisija je zbrala podatke o dohodkih iz poštnih tokov v državah članicah, ki kažejo, da lahko ohranjanje posebnih ali izključnih pravic za ta trg, če ne gre za izjemne okoliščine, zadostuje za jamčenje izboljšanja in vzdrževanja javnega poštnega omrežja.

Storitev, za katero lahko države članice rezervirajo izključne ali posebne pravice, kolikor je potrebno, da zagotovijo vzdrževanje univerzalne storitve, je usklajena v Poštni direktivi. Če države članice za to storitev podelijo posebne ali izključne pravice, se ta storitev šteje kot ločen trg proizvoda pri ocenjevanju posameznih primerov, zlasti kar zadeva direktno pošto, dostavo dohodne čezmejne pošte, odhodne čezmejne pošte ter prevzem, razvrščanje in prevoz pošte. Komisija bo upoštevala dejstvo, da so takšni trgi v številnih državah članicah v celoti ali deloma liberalizirani.

8.3 Če bo uporabljala pravila o konkurenci in druga pomembna pravila Pogodbe v poštnem sektorju, bo Komisija na pritožbo ali na lastno pobudo upoštevala usklajeno opredelitev, navedeno v Poštni direktivi, pri ocenjevanju, ali je področje uporabe rezerviranega področja upravičeno na podlagi člena 90(2). Izhajala bo iz predpostavke, da bodo posebne ali izključne pravice, kadar sodijo v meje rezerviranega področja, kakor je navedeno v Poštni direktivi, na prvi pogled upravičene na podlagi člena 90(2). To predpostavko pa je mogoče ovreči, če dejstva v zadevi pokažejo, da omejitev ne izpolnjuje pogojev iz člena 90(2) [28].

8.4 Trg direktne pošte se po različnih državah članicah še vedno razvija z različno hitrostjo, zato je na tej stopnji Komisiji težko na splošno določiti obveznosti držav članic glede te storitve. Dve glavni zadevi v zvezi z direktno pošto sta možnost zlorab s strani strank pri določanju tarif in pri liberalizaciji (rezervirane pošiljke dostavijo alternativni operaterji, kakor da bi bile nerezervirane pošiljke direktne pošte), da bi obšle rezervirane storitve, navedene v točki 8.2. Dokazi iz držav članic, ki ne omejujejo poštnih storitev, kot so Španija, Italija, Nizozemska, Avstrija, Švedska in Finska, še niso dokončni in še ne omogočajo dokončne splošne presoje. Glede na ta dvom je ustrezno, da se začasno nadaljuje od primera do primera. Če je to potrebno zaradi posebnih okoliščin in brez poseganja v točko 8.3, lahko države članice ohranijo nekatere obstoječe omejitve storitev direktne pošte ali uvedejo izdajanje dovoljenj, da bi se izognile umetnim motnjam prometa in znatnim motnjam dohodkov.

8.5 Kar zadeva dostavo dohodne čezmejne pošte, se sistem terminalnih stroškov, ki ga je sprejel poštni operater države članice za dostavo čezmejne pošte od operaterja odpravne države članice, še vedno pregleduje, da se terminalni stroški, ki so velikokrat prenizki, prilagodijo dejanskim stroškom dostave.

Brez poseganja v točko 8.3 lahko države članice ohranijo nekatere obstoječe omejitve za dostavo dohodne čezmejne pošte [29], da bi se izognile umetnim motnjam prometa, ki bi zmanjšale delež čezmejne pošte v prometu Skupnosti. Take omejitve lahko veljajo le za pošiljke, ki sodijo v rezervirano področje storitev. Pri ocenjevanju stanja v okviru posameznih primerov bo Komisija upoštevala pomembne posebne okoliščine v državah članicah.

8.6 Sprejem, razvrščanje in prevoz poštnih pošiljk so poštni operaterji v številnih državah članicah bolj odprli ali jih bolj odpirajo tretjim strankam. Glede na to, da se učinek takšnega odpiranja na prihodke lahko spreminja glede na razmere v različnih državah članicah, lahko nekatere države članice, če tako zahtevajo posebne okoliščine, brez poseganja v člen 8.3 ohranijo nekatere obstoječe omejitve za sprejem, razvrščanje in prevoz pošiljk prek posrednikov [30], da bi omogočile potrebno prestrukturiranje operaterja iz točke 4.2. Takšne omejitve se načeloma lahko uporabljajo le za poštne pošiljke, ki so zajete v obstoječe monopole, ne smejo pa omejevati, kar so zadevne države članice že sprejele, in morajo biti v skladu z načelom nediskriminacijskega dostopa do poštnega omrežja, kakor je opisano v točki 8(b)(vii).

(b) Pogoji za uporabo člena 90(2) v poštnem sektorju

Za izjemo iz člena 90(2) se uporabljajo naslednji pogoji:

(i) Liberalizacija drugih poštnih storitev

Države članice morajo, razen za tiste storitve, za katere je potrebna rezervacija in ki jih je na podlagi Poštne direktive mogoče rezervirati, odpraviti vse posebne ali izključne pravice za opravljanje poštnih storitev, tako da izvajanje posamezne naloge, ki je dodeljena operaterjem iz točke 4.2 za opravljanje storitve v splošnem interesu, pravno in dejansko ni ovirano, razen za pošto, ki je povezana z izvajanjem javnih pooblastil, in morajo sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovijo pravico do opravljanja poštnih storitev vsem gospodarskim operaterjem.

To državam članicam ne preprečuje, da bi za opravljanje takšnih storitev po potrebi predpisale deklaracijske postopke ali razredna dovoljenja ter po potrebi posamezne postopke za izdajo dovoljenj, ki bodo uveljavljali bistvene zahteve in varovali univerzalno storitev. Države članice morajo v tem primeru zagotoviti, da bodo pogoji, določeni v takšnih postopkih, pregledni, objektivni in nediskriminacijski ter da bo v primeru vsake zavrnitve obstajal učinkovit postopek za pritožbe na sodišče.

(ii) Odsotnost manj omejujočih načinov za zagotavljanje storitve splošnega gospodarskega pomena

Izključne pravice se lahko dodelijo ali ohranijo le v primeru, ko so nujno potrebne za zagotavljanje delovanja nalog splošnega gospodarskega pomena. V številnih območjih bi lahko vstop novih podjetij na trg, na podlagi njihovih posebnih spretnosti in strokovnosti, prispeval k uresničitvi storitev splošnega gospodarskega pomena.

Če operater iz točke 4.2 kljub ugodnostim iz univerzalnega poštnega omrežja in posebnim ali izključnim pravicam ne opravlja zadovoljivo vseh elementov univerzalne storitve, ki jo zahteva Poštna direktiva (kot so možnost vsakega državljana v zadevni državi članici, zlasti pa tistih, ki živijo na odročnih območjih, da imajo dostop do časopisov, revij in knjig), mora zadevna država članica ukrepati [31]. Država članica naj ne razširi pravic, ki jih je že dodelila, ampak ustvari možnost, da bo storitve opravljal konkurent, v ta namen pa lahko poleg osnovnih zahtev predpiše obveznosti za takšne konkurente. Vse obveznosti morajo biti objektivne, nediskriminacijske in pregledne.

(iii) Sorazmernost

Države članice morajo tudi zagotoviti, da bo obseg morebitnih podeljenih posebnih in izključnih pravic sorazmeren s splošnim gospodarskim interesom, ki se s takšnimi pravicami zagotavlja. Prepoved samodostave, to je poštnih storitev, ki jih opravljajo fizične ali pravne osebe (vključno s sestrskimi ali hčerinskimi organizacijami), ki pošto odpravljajo, ali prevzemanja in prevažanja takšnih pošiljk, ki ju opravljajo tretje osebe samo zase, na primer ne bi bila v sorazmerju s ciljem zagotavljanja primernih virov za javno poštno omrežje. Države članice morajo tudi prilagoditi obseg takšnih posebnih ali izključnih pravic glede na spremembe potreb in pogoje, pod katerimi se opravljajo poštne storitve, in z upoštevanjem državne pomoči, dodeljene operaterju iz točke 4.2.

(iv) Nadzor, ki ga opravlja neodvisen regulativni organ

Nadzor izvajanja javnih nalog operaterjev iz točke 4.2 in odprt dostop do javnega poštnega omrežja ter po potrebi dodelitev dovoljenj ali nadzor deklaracij, pa tudi spoštovanje posebnih ali izključnih pravic gospodarskih operaterjev iz točke 4.2 mora zagotavljati organ ali organi, ki so od slednjih neodvisni [32].

Takšen organ mora zagotoviti zlasti: da so pogodbe za opravljanje rezerviranih storitev popolnoma pregledne, da se fakturirajo ločeno in se razlikujejo od rezerviranih storitev, kot so tiskanje, označevanje in kuvertiranje; da so pravila in pogoji za storitve, ki so deloma rezervirane in deloma liberalizirane, ločeni; ter da je rezervni element odprt vsem uporabnikom pošte, ne glede na to, ali kupijo nerezervirani del ali ne.

(v) Učinkovit nadzor rezerviranih storitev

Država članica mora učinkovito nadzorovati naloge, ki so izključene iz obsega konkurence, v skladu z objavljenimi cilji storitve in ravnjo obnašanja, ter objavljati redna in javna poročila o njihovem izpolnjevanju.

(vi) Preglednost računovodstva

Vsak operater iz točke 4.2 uporablja eno samo poštno omrežje za konkuriranje na različnih trgih. Operaterji, ki upravljajo univerzalno poštno omrežje, z lahkoto izvajajo diskriminacijo glede na cene in storitve med razredi strank ali znotraj njih, glede na znatne splošne stroške, ki jih ni mogoče popolnoma in natančno dodeliti eni posebni storitvi. Zato je izredno težko določiti navzkrižne subvencije med njimi, tako med različnimi stopnjami predelave poštnih pošiljk v javnem poštnem omrežju kakor med rezerviranimi storitvami in storitvami, ki se opravljajo v pogojih konkurence. Poleg tega številni operaterji ponujajo preferencialne tarife za kulturne pošiljke, ki očitno ne pokrivajo povprečnih skupnih stroškov. Člena 5 in 90 zavezujeta države članice, da ravnajo popolnoma v skladu s pravom Skupnosti. Komisija meni, da bi bil najbolj primeren način za izpolnitev navedene obveznosti ta, da bi države članice od operaterjev iz točke 4.2 zahtevale, da vodijo ločeno finančno evidenco, ki bo med drugim tudi ločeno vodila stroške in prihodke, povezane z opravljanjem storitev, ki jih nudijo na podlagi izključnih pravic in tistih, ki jih nudijo v pogojih konkurence, in omogočila ocenjevanje pogojev, ki se uporabljajo na različnih točkah dostopa v javno poštno omrežje. Tudi pri storitvah, ki jih sestavljajo elementi, ki sodijo med rezervirane in konkurenčne storitve, je treba ločevati med stroški vsakega elementa. Notranji računovodski sistem mora delovati na podlagi dosledno uporabljenih in objektivno upravičenih stroškovno računovodskih načel. Sestaviti je treba knjigovodski račun, ki ga pregleduje neodvisni revizor, ki ga imenuje nacionalni regulativni organ, objavi pa se v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo, ki se uporabljata za gospodarske organizacije.

(vii) Nediskriminacijski dostop do poštnega omrežja

Operaterji opravljajo univerzalno poštno storitev z omogočanjem nediskriminacijskega dostopa vsem strankam ali posrednikom na primernih javnih točkah dostopa v skladu s potrebami takšnih uporabnikov. Pogoji dostopa in pogodbe (če so ponujene) morajo biti pregledni, objavljeni na primeren način in ponujeni na nediskriminacijski podlagi.

Videti je, da nekateri operaterji ponudijo preferencialne tarife posebnim skupinam strank na nepregleden način. Države članice morajo nadzorovati pogoje dostopa do omrežja, da bi zagotovile, da ni diskriminacije ne v pogojih uporabe ne v zaračunanih stroških. Zlasti je treba zagotoviti, da lahko posredniki, vključno z operaterji iz drugih držav članic, izbirajo med razpoložljivimi točkami dostopa do javnega poštnega omrežja in pridobijo dostop v razumnem času po cenovnih pogojih, ki temeljijo na stroških, ki upoštevajo dejanske zahtevane storitve.

Obveznost zagotavljanja nediskriminacijskega dostopa do javnega poštnega omrežja ne pomeni, da morajo države članice zagotoviti dostop do javnega poštnega omrežja za pošiljke korespondence s svojega ozemlja, ki jih prenašajo gospodarske družbe v druge države v nasprotju s poštnim monopolom, preko poštnega operaterja navedene druge države, izključno za namen izkoriščanja nižjih poštnih tarif. Drugi gospodarski razlogi, kot so proizvodni stroški in objekti, dodana vrednost ali raven ponujene storitve v drugih državah članicah, niso neprimerni. Goljufijo kaznuje neodvisen regulativni organ.

Zdaj se čezmejni dostop do poštnega omrežja včasih zavrne ali dovoli le pod določenimi pogoji za pošiljke, katerih proizvodni proces vključuje prenos podatkov čez mejo, preden dobijo takšne pošiljke fizično obliko. Takšni primeri se praviloma imenujejo non-physical-remail. V zdajšnjih okoliščinah ima lahko poštni operater, ki dostavlja pošto, dejansko gospodarske težave zaradi stopnje terminalnih stroškov, ki se uporabljajo med poštnimi operaterji. Operaterji skušajo takšne težave rešiti z uvajanjem primernega sistema terminalnih stroškov.

Komisija lahko od držav članic v skladu s prvim odstavkom člena 5 Pogodbe zahteva, da jo obvestijo o pogojih dostopa, ki se uporabljajo, in o razlogih zanje. Komisija informacij, pridobljenih na podlagi takšne zahteve, ne da na voljo javnosti, če jo zavezuje poslovna skrivnost.

9. PREGLED

To obvestilo je sprejeto na ravni Skupnosti, da bi olajšalo ocenjevanje obnašanja podjetij in nekaterih ukrepov države, ki zadevajo poštne storitve. Primerno je, da po določenem obdobju razvoja, po možnosti do leta 2000, Komisija oceni poštni sektor glede na pravila Pogodbe in ugotovi, ali so na podlagi družbenih, gospodarskih ali tehnoloških vidikov ter na podlagi izkušenj z zadevami iz poštnega sektorja potrebne spremembe stališč, navedenih v tem obvestilu. Komisija bo pravočasno globalno ocenila razmere v poštnem sektorju z vidika ciljev tega obvestila.

[1] KOM(91) 476 končna različica.

[2] "Smernice za razvoj poštnih storitev Skupnosti" (KOM(93) 247 z dne 2. junija 1993).

[3] UL C 48, 16.2.1994, str. 3.

[4] UL C 322, 2.12.1995, str. 22.

[5] UL C 322, 2.12.1995, str. 3.

[6] UL C 20, 20.1.1997, str. 159.

[7] Primerjaj zlasti Skupne primere C–48/90 in C–66/90, Nizozemska in Koninklijke PTT Nederland in PTT Post BV proti Komisiji [1992] ECR I–565 in primer C–320/91 Procureur du Roi proti Paul Corbeau [1993] ECR I–2533.

[8] KOM(96) 443 konč.

[9] Glej opombo 8.

[10] Glej sodbo z dne 23. oktobra 1997 v zadevah C–157/94 do C–160/94 "Obveznosti države članice - elektrika" Komisija proti Nizozemski (157/94), Italiji (158/94), Franciji (154/94), Španiji (160/94).

[11] Opredelitve se razlagajo v pomenu Poštne direktive in vseh sprememb, ki bi bile sprejete pri pregledu navedene direktive.

[12] Pomen tega pomembnega stavka v okviru prava Skupnosti o konkurenci je razložen v odstavku 5.3.

[13] Odločbi Komisije 90/16/EGS (UL L 10, 12.1.1990, str. 47) in 90/456/EGS (UL L 233, 28.8.1990, str. 19).

[14] Glej sporočilo Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namen uporabe prava Skupnosti o konkurenci (UL C 372, 9.12.1997, str. 5).

[15] Glej opombo 13.

[16] UFC - Que Choisir, Postal services in the European Union, april 1994.

[17] V mnogih državah članicah so se uporabniki pred nekaj desetletji še vedno lahko zanašali na to, da bodo popoldne dobili standardna pisma, ki so bila odposlana zjutraj. Od takrat je bilo mogoče opaziti nenehno upadanje kakovosti storitve, zlasti pa števila dnevnih obhodov poštarjev, katerih število je bilo skrčeno s petih na enega (ali dva v nekaterih mestih v Evropski uniji). Izključne pravice poštnih organizacij so povzročile upad kakovosti, ker so preprečevale, da bi na trg vstopila druga podjetja. Posledica tega je bila, da poštne organizacije niso upravičevale povečanja plač in zmanjšanja delovnega časa z uvajanjem moderne tehnologije, kakor se je zgodilo v podjetjih v gospodarskih panogah, v katerih je obstajala konkurenca.

[18] Glej Poštno direktivo, uvodni izjavi 16 in 28 ter Poglavje 5.

[19] V okviru Svetovne poštne zveze je to "intelektualno delo", ki zajema knjige, časopise in revije.

[20] Direktiva Komisije 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji, UL L 195, 29.7.1980, str. 35.

[21] Za splošno razlago načel iz člena 59 glej Razlago Komisije o prostem pretoku storitev preko meja (UL C 334, 9.12.1993, str. 3).

[22] Glej zlasti Zadeva C–18/88 RTT v GB–Inno–BM [1991] ECR I–5981, odstavki 25 do 28.

[23] Zadeva C–387/92 Banco de Credito Industrial proti Ayuntamiento Valencia [1994] ECR I-877.

[24] UL L 195, 29.7.1980, str. 35.

[25] UL L 254, 12.10.1993, str. 16.

[26] Zadeva NN 135/92, OJ C 262, 7.10.1995, str. 11.

[27] Zadeva T–106/95 FFSA proti Komisiji [1997] ECR II–229.

[28] Glede omejitev uporabe izjeme, določene v členu 90(2), glej stališče Sodišča Evropskih skupnosti v naslednjih primerih: Zadeva C–179/90 Merci convenzionali porto di Genova proti Siderurgica Gabrielli [1991] ECR I–1979; Zadeva C–41/90 Klaus Höfner in Fritz Elser proti Macroton [1991] ECR I–5889.

[29] To lahko zadeva zlasti pošto iz ene države, ki so jo gospodarske družbe prenesle v drugo državo, kjer pride v javno poštno omrežje preko poštnega operaterja navedene druge države.

[30] Tudi v monopolu morajo imeti pošiljatelji možnost, da uporabijo posebno storitev, ki jo opravlja posrednik, kakor je (pred)razvrščanje pred oddajo poštnemu operaterju.

[31] V skladu s členom 3 Poštne direktive morajo države članice zagotoviti, da bodo uporabniki uživali pravico do univerzalne storitve.

[32] Glej zlasti člena 9 in 22 Poštne direktive.

--------------------------------------------------