Sporočilo Komisije državam članicam po členu 93(1) pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe za kratkoročno zavarovanje izvoznih kreditov

(97/C 281/03)

(Besedilo velja za EGP)

1. Uvod

1.1 Države članice ohranijo aktivno politiko podpore izvozni industriji. Od skupnega zneska pomoči, ki so jo države članice namenile proizvodni industriji v obdobju med leti 1992 in 1994, je bilo 7 % namenjenega podpori izvoza, predvsem v obliki ugodnih pogojev za izvozne kredite in zavarovanje izvoznih kreditov [1].

1.2 Izvozne subvencije neposredno vplivajo na konkurenco na trgu med konkurenčnimi potencialnimi dobavitelji blaga in storitev. Komisija kot varuh konkurence na podlagi Pogodbe priznava njihove škodljive učinke in je vedno strogo obsojala izvozno pomoč v trgovini znotraj Skupnosti [2]. Čeprav lahko podpora držav članic izvozu izven Skupnosti prav tako vpliva na konkurenco znotraj Skupnosti [3], Komisija ni vedno sistematično posegala na to področje na podlagi pravil o državni pomoči iz členov 92, 93 in 94 Pogodbe. Za to obstaja več razlogov. Prvi je ta, da to področje deloma urejajo določbe Pogodbe o zunanji trgovini, zlasti člena 112 in 113; člen 112 predvideva usklajevanje izvozne pomoči. Drugi je ta, da pomoč za izvoz izven Skupnosti ne vpliva le na konkurenco znotraj Skupnosti, ampak tudi na konkurenčnost izvoznikov Skupnosti v primerjavi z izvozniki v trgovinskih partnericah Skupnosti, ki dajejo podobne pomoči. Nazadnje, napredek pri nadzorovanju pomoči je bil dosežen s trgovinskimi določbami Pogodbe ter v okviru OECD in STO.

1.3 Medtem ko Komisija doslej ni izvrševala svojih pooblastil na področju nadzora državnih pomoči ter na področju izvoznih kreditov in zavarovanj izvoznih kreditov, so delo Skupine Sveta za izvozne kredite [4] in primeri pred Sodiščem Evropskih skupnosti [5] pokazali, da vsaj na enem področju, to je na področju kratkoročnih zavarovanj izvoznih kreditov, dejanska ali morebitna izkrivljanja konkurence v Skupnosti lahko upravičujejo ukrepe Skupnosti na podlagi pravil o državni pomoči, ne da bi čakali na napredek na drugih področjih. Izkrivljanje konkurence lahko nastopi ne le med izvozniki v različnih državah članicah v njihovi trgovini znotraj in izven Skupnosti, ampak tudi med zavarovatelji izvoznih kreditov, ki nudijo svoje storitve v Skupnosti.

1.4 Namen tega sporočila je odpraviti takšna izkrivljanja zaradi državne pomoči v sektorju zavarovanja izvoznih kreditov, v katerem obstaja konkurenca med javnimi ali javno podprtimi zavarovatelji izvoznih kreditov ter zasebnimi zavarovatelji izvoznih kreditov. Ta trgovinski sektor zavarovanj izvoznih kreditov se navezuje na zavarovanje izvoznih kreditov pred kratkoročnimi tveganji v trgovini znotraj Skupnosti in s številnimi državami izven nje. Takšna tveganja nosijo naziv "tržna" in bodo opredeljena v oddelku 2 spodaj. Opredelitev trenutno vsebuje le tako imenovana "trgovinska" tveganja, v nasprotju s "političnimi", pri trgovanju znotraj Skupnosti in z večino držav OECD, ki so naštete v Prilogi. Države članice so se v pričakovanju ukrepov Skupnosti znatno trudile za ukinitev pomoči v trgovinskem sektorju zavarovanj izvoznih kreditov, enotni trg pa zahteva ukrepe za zagotovitev enakih pogojev v vseh okoliščinah.

To sporočilo ne bo obravnavalo zavarovanj izvoznih kreditov pred srednje- in dolgoročnimi tveganji, ki so zaenkrat večinoma netržna. Na tem področju dejavniki, ki so vodili k temu, da Komisija ni široko uporabila pooblastil za nadzor državnih pomoči, še vedno nasprotujejo takšnim ukrepom. Namesto tega se poskuša uskladiti pogoje zavarovanj izvoznih kreditov, premije in politike zavarovanj za posamezne države, ob upoštevanju programov v tretjih državah, da ne bi ogrozili konkurenčnost izvoznikov Skupnosti.

1.5 Oddelek 2 tega sporočila opisuje strukturo trga zavarovanj izvoznih kreditov in razlikuje trgovinski ali tržni sektor, v katerem poslujejo zasebni zavarovatelji in ki je v tem sporočilu zajet med zasebnimi in javnimi ali javno podprtimi zavarovatelji izvoznih kreditov, ter razlaga, zakaj in v kolikšni meri se uporabljajo členi Pogodbe o državni pomoči. V oddelku 4 Komisija navaja, kateri ukrepi se ji zdijo potrebni za zagotovitev, da se iz tržnega sektorja umaknejo preostanki tistih vrst državnih pomoči, ki so naštete v oddelku 3, in v skladu s členom 93(1) Pogodbe zahteva, da države članice po potrebi tako ukrepajo.

2. Tržni in netržni sektor kratkoročnega zavarovanja izvoznih kreditov

2.1 Poročilo Skupine Sveta za izvozne kredite (v nadaljnjem besedilu "poročilo"), pritožbe zasebnih zavarovateljev izvoznih kreditov in primeri pred Sodiščem Evropskih skupnosti so pokazali, da v nekaterih državah članicah iste "uradne" izvozno-kreditne agencije, ki zavarujejo srednje- in dolgoročna tveganja izvoznikov na račun ali z jamstvom [6] države, tudi poslujejo na račun ali z jamstvom države v delih trga kratkoročnih izvoznih zavarovanj, kjer predstavljajo konkurenco zasebnim zavarovateljem izvoznih kreditov, ki nimajo takšnih povezav z državo. Zadevne "uradne" izvozno-kreditne agencije so lahko organi, družbe v državni lasti ali v državnem upravljanju ali družbe, ki so v celoti v zasebni lasti ali zasebnem upravljanju. Za namene tega sporočila bodo takšne agencije imenovane "javni ali javno podprti zavarovatelji izvoznih kreditov". Kakor "uradne" agencije, ki poslujejo na srednje- in dolgoročnem, pa tudi na kratkoročnem področju, lahko tudi nekatere zavarovatelje izvoznih kreditov v zasebni lasti in zasebnem upravljanju, ki nudijo le kratkoročna zavarovanja, v nekaterih delih njihovega poslovanja, podpirajo vlade s pomočjo garancij ali podobnih pozavarovalnih ureditev. Tudi takšne zavarovatelje je treba šteti med "javne ali javno podprte". Po drugi strani pa so zavarovatelji izvoznih kreditov, ki poslujejo predvsem ali izključno kratkoročno in ne poslujejo na račun ali z jamstvom [7] države v nobeni izmed svojih dejavnosti, imenovani "zasebni zavarovatelji izvoznih kreditov".

Poročilo je pokazalo, da so javni ali javno podprti zavarovatelji izvozih kreditov, ki so poslovali na račun ali z jamstvom države v delih kratkoročnega trga, kjer so predstavljali konkurenco zasebnim zavarovateljem, uživali nekatere finančne ugodnosti, ki bi lahko izkrivljale konkurenco v primerjavi z zasebnimi zavarovatelji. Javni ali javno podprti zavarovatelji izvoznih kreditov niso imeli v nobeni državi monopola za kratkoročne posle.

Eno izmed najtežjih področij, ki jih obravnava poročilo, je bilo pozavarovanje, ki ga neposredno ali posredno nudi država. Poročilo je pozavarnovalne ureditve, ki nudijo 100 % kritje in so enakovredne jamstvom, izenačilo s subvencijami. Zdaj se priznava, da tudi pozavarovalni instrumenti, pri katerih država le sodeluje ali dopolnjuje pozavarovalno pogodbo v zasebnem sektorju, lahko nudijo zavarovateljem, ki jih koristijo, ugodnosti pred zasebnimi zavarovatelji, ki takega kritja ne dobijo, in tako izkrivljajo konkurenco.

2.2 Kljub novim izboljšavam (primeri, ko javni ali javno podprti zavarovatelji izvoznih kreditov vedno bolj odstopajo svoje kratkoročne posle različnim ločenim družbam ali uvajajo ločeno računovodstvo) se je v zgornjih točkah pokazalo, da so še vedno potrebni ukrepi, ki bodo ustvarili enake pogoje. Prva naloga je ugotoviti, v katerem sektorju obstaja konkurenčni trg. Odločilno merilo za ločevanje tržnega sektorja, ki je bil uporabljen v poročilu, je to, ali je zasebno zavarovanje dostopno na splošno in ne le v posameznih primerih. Izkazalo se je, da je bil odgovor večinoma "da" za trgovinska tveganja pri nejavnih kupcih, pri političnih tveganjih (vključno s tveganji pri javnih kupcih, valutnimi transferji in netrgovinskimi tveganji katastrofalnih elementarnih nesreč) pa so bile razpoložljive kapacitete tako neprimerne, da je kritje takšnih tveganj očitno predstavljalo tržno dejavnost. Na podlagi analize trga zasebnih pozavarovanj glede na tri merila, ki so bila trajanje, kraj in narava zavarovanih tveganj, poročilo šteje, da "tržna" tveganja vključujejo trgovinska tveganja z dobo tveganja, ki običajno traja največ tri leta za izvoz po vsem svetu.

2.3 Pripombe, ki so jih posledično poslale države članice, poslovne združbe in zavarovatelji, so pokazale, da je navedena opredelitev na splošno preširoka. Večina pripomb se je strinjala s poročilom, da je treba izključiti politična tveganja, ker zasebni pozavarovalni trg ni dovolj velik, in da so bolj naklonjeni najdaljši dobi tveganja, ki traja dve leti za trgovinska tveganja. Pokazalo se je tudi, da je na zasebnem trgu zelo težko pozavarovati trgovinska tveganja podaljšane zamude plačil v državah, ki niso članice OECD.

2.4 Glede na tesno povezavo med podaljšanimi zamudami plačil in plačilno nesposobnostjo (podaljšana zamuda plačil lahko postane plačilna nesposobnost) ter potrebe po uvrščanju obeh tveganj v isto kategorijo (tržno ali netržno), je zaradi previdnosti treba zaenkrat izključiti vsa trgovinska tveganja v državah, ki niso članice OECD, iz opredelitve tržnih tveganj in s področja uporabe tega sporočila. Nazadnje, zdi se, da še vedno obstajajo težave pri pridobivanju zasebnega pozavarovanja trgovinskih tveganj v nekaterih državah OECD.

2.5 Glede na zgoraj navedeno, so "tržna" tveganja za namen tega sporočila opredeljena kot trgovinska tveganja pri nejavnih dolžnikih [8], registriranih v državah, ki so naštete v Prilogi. Za takšna tveganja je najdaljše obdobje tveganja (ki vključuje proizvodnjo in trajanje kredita z normalnim rokom Bernske unije in običajnimi kreditnimi pogoji) krajše od dveh let.

Vsa druga tveganja (politična tveganja, tveganja katastrofalnih elementarnih nesreč [9] in trgovinska tveganja pri javnih kupcih in pri državah, ki niso naštete v Prilogi) se štejejo, da še niso tržna.

"Trgovinska tveganja" so za namene tega sporočila opredeljena kot:

- samovoljna odpoved pogodbe s strani dolžnika, to pomeni vsako samovoljno odločitev nejavnih dolžnikov o prekinitvi ali prenehanju pogodbe brez upravičenih razlogov,

- samovoljna odklonitev nejavnega dolžnika, da bi sprejel blago iz pogodbe, brez upravičenega razloga,

- plačilna nesposobnost nejavnega dolžnika ali njegovega garanta,

- neplačilo dolga iz pogodbe s strani nejavnega dolžnika ali garanta, to pomeni podaljšana zamuda plačila.

2.6 Kapacitete trga zasebnega zavarovanja se spreminjajo. To pomeni, da opredelitev tržnih tveganj ni nespremenljiva in se sčasoma lahko spreminja; lahko se na primer razširi na politična tveganja. Opredelitev mora zato Komisija redno preučevati (vsaj enkrat na leto). Komisija se bo o tem preučevanju posvetovala z državami članicami in drugimi zainteresiranimi strankami [10]. Po potrebi bodo spremembe opredelitve morale upoštevati področje uporabe zakonodaje Skupnosti, ki ureja zavarovanje izvoznih kreditov, da bi seizognili sporom ali pravni negotovosti.

3. Dejavniki, ki izkrivljajo konkurenco med zasebnimi in javnimi ali javno podprtimi zavarovatelji izvoznih kreditov

3.1 Dejavniki, ki lahko izkrivljajo konkurenco v prid javnih ali javno podprtih zavarovateljev izvoznih kreditov, ki nudijo zavarovanja pred tržnimi tveganji, vključujejo [11]:

- pravne ali dejanske državne garancije za zadolževanje in izgube. Takšne garancije omogočajo, da se zavarovatelji zadolžujejo po stopnjah, ki so nižje od običajnih tržnih stopenj ali jim izposojanje denarja omogočajo. Poleg tega obidejo potrebo zavarovateljev, da se sami pozavarujejo na zasebnem trgu,

- razlike v obveznostih v primerjavi z zasebnimi zavarovatelji, da ohranjajo ustrezne rezervacije. Treba je upoštevati, da je ob spremembi Direktive Sveta 73/239/EGS [12] z Direktivo 87/343/ES [13] štelo, da v izključitev dejanj zavarovanja izvornih kreditov, ki jo je upoštevala ali zajamčila država (člen 2(2)(d) izvirne Direktive) niso bila zajeta dejanja na področju kratkoročnih trgovinskih tveganj, ki so jih javno ali javno podprti zavarovatelji izvoznih kreditov izvršili za lasten račun in brez državnega jamstva [14]. To pomeni, da morajo imeti javni ali javno podprti zavarovatelji določen znesek lastnih sredstev (meja minimalnega kapitala, vključno z jamstvenim skladom) in zavarovalnotehničnih rezervacij (predvsem izravnalne rezervacije), da lahko zavarujejo kratkoročna trgovinska tveganja, pridobiti pa morajo tudi dovoljenje v skladu s členi 6 in sledeči Direktive 73/239/EGS,

- zmanjšanje ali izvzetje iz davkov, ki se običajno plačujejo (kot so davki na dohodke podjetij in davki na zavarovalne police),

- dodeljevanje državne pomoči ali zagotavljanje državnega kapitala. Glede slednjega je treba spoštovati načelo, da če država ne ukrepa tako, kakor bi ukrepal zasebni investitor v tržnem gospodarstvu, kapitalski vložki predstavljajo državno pomoč [15]; zagotavljanje storitev s strani države, kot so dostop do in uporaba državne infrastrukture, opreme ali posebnih podatkov (na primer podatkov o dolžniki, ki jih zbirajo ambasade), pod pogoji, ki ne odražajo njihove cene; in pozavarovanje s strani države, neposredno ali posredno preko javnih ali javno podprtih zavarovateljev izvoznih kreditov, pod pogoji, ugodnejšimi od tistih, ki so na voljo na trgu zasebnih pozavarovateljev, kar vodi v nerealno nizke cene pozavarovanja ali umetno ustvarjanje kapacitet, ki jih na zasebnem trgu ne bi bilo.

3.2 Vrste obravnave, naštete v odstavku 3.1, nudijo ali lahko nudijo zavarovateljem izvoznih kreditov, ki jih prejemajo, finančne ugodnosti pred drugimi zavarovatelji finančnih kreditov. Takšne finančne ugodnosti, dodeljene nekaterim podjetjem, izkrivljajo konkurenco in predstavljajo finančno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe.

Člen 92(1) se uporablja za vse ukrepe, ki nudijo finančne ali gospodarske ugodnosti nekaterim podjetjem ali izdelkom in vključujejo dejansko ali morebitno bremenitev ali izgubo javnih sredstev, in za katere se od zadevnega prejemnika zahteva malo ali nič, če takšni ukrepi vplivajo na trgovino med državami članicami in izkrivljajo ali grozijo z izkrivljanjem konkurence s podpiranjem nekaterih podjetij ali proizvodnje nekaterega blaga [16].

Finančne ugodnosti, naštete v odstavku 3.1 za tržna tveganja, kakor so določena v odstavku 2.5, vplivajo na trgovanje s storitvami znotraj Skupnosti. Poleg tega povzročajo razlike v razpoložljivih zavarovalnih kritjih za tržna tveganja v različnih državah članicah in s tem izkrivljajo konkurenco med podjetji v državah članicah ter vplivajo na trgovino znotraj Skupnosti, ne glede na to, ali gre za uvoz znotraj ali izven Skupnosti [17]. Izjeme iz člena 92 Pogodbe se ne uporabljajo pri pomoči za zavarovanje tržnih tveganj. Škodljivi vplivi takšne pomoči v Skupnosti odtehtajo vse morebitne interese posameznih držav ali Skupnosti, ki jih imajo pri podpiranju izvoza. Takšno stališče je potrdila sodba Sodišča Evropskih skupnosti v primeru C-63/89, ki je obravnavala temo tega sporočila. Sodišče je menilo, da kljub temu, da direktiva o delni uskladitvi izravnalnih rezervacij za zavarovalnice, ki je oprostila zavarovanja izvoznih kreditov na račun ali z jamstvom države, ni bila nezakonita, lahko dejavniki, ki izkrivljajo konkurenco med zasebnimi in javnimi ali javno podprtimi zavarovatelji izvoznih kreditov, "upravičijo uporabo pravnih postopkov za kaznovanje kršitev določb (člena 92)" [18]. V sodbi v primeru C-44/93 [19] je Sodišče menilo, da zadevne ugodnosti predstavljajo državno pomoč in potrdilo, da lahko Komisija ukrepa, da zagotovi njihovo odpravo.

4. Ukrepi, potrebni za odpravo izkrivljanja konkurence pri zavarovanju kratkoročnih izvoznih kreditov za tržna tveganja

4.1 Vrste državne pomoči, naštete v odstavku 3.1, ki jih prejemajo javno podprti zavarovatelji izvoznih kreditov za tržna tveganja, navedena v odstavku 2.5, lahko izkrivljajo konkurenco in torej ne morejo biti upravičene do izjem po pravilih Pogodbe o državni pomoči.

4.2 Na podlagi člena 93(1) Pogodbe morajo zato države članice po potrebi spremeniti sisteme zavarovanja izvoznih kreditov za tržna tveganja tako, da dodeljevanje naslednjih vrst državne pomoči javnim ali javno podprtim zavarovateljem izvoznih kreditov za takšna tveganja preneha v roku enega leta od objave tega sporočila:

(a) državna jamstva za zadolževanje ali izgube;

(b) oprostitev zahteve po zagotavljanju primernih rezerv in drugih zahtev, naštetih v drugi alinei odstavka 3.1;

(c) zmanjšanje ali oprostitev davkov ali drugih bremen, ki se običajno plačujejo;

(d) dodelitev pomoči ali zagotavljanje kapitala ali druge oblike financiranja v okoliščinah, ko zasebni investitor, ki posluje po običajnih tržnih pogojih, ne bi investiral v podjetje, ali pod pogoji, ki jih zasebni investitor ne bi sprejel;

(e) zagotavljanje s strani države državnih storitev kot so dostop do in uporaba državne infrastrukture, opreme ali posebnih podatkov (na primer podatkov o dolžnikih, ki jih zbirajo ambasade), pod pogoji, ki ne odražajo njihove cene; in

(f) državno pozavarovanje, neposredno ali posredno preko javnih ali javno podprtih zavarovateljev izvoznih kreditov, pod pogoji, ki so ugodnejši od tistih, ki so na voljo na trgu zasebnih pozavarovateljev, kar vodi v nerealno nizke cene pozavarovanja ali umetno ustvarjanje kapacitet, ki jih na zasebnem trgu ne bi bilo.

Do izida pregleda, navedenega v odstavku 4.3, pa so obstoječi programi dodatnega državnega pozavarovanja še naprej dovoljeni v vmesnem obdobju, če se izpolnjeni naslednji pogoji:

- državno pozavarovanje je manjšinski del celotnega zavarovateljevega paketa pozavarovanja,

- v primerih, ko zavarovateljeve pozavarovalne pogodbe vključujejo tržna in netržna tveganja ter je tako vsako državno pozavarovanje neizogibno povezano z tržnimi tveganji, stopnja državnega pozavarovanja za tržna tveganja ne sme presegati tiste, ki bi bila na voljo na trgu zasebnih pozavarovateljev, če bi iskali pozavarovanje samo za takšna tveganja,

- državno pozavarovanje zavarovatelju ne omogoča, da bi zavaroval posle posameznim kupcem preko omejitev, ki jih določajo zavarovatelji na zasebnem trgu,

- premija za državno pozavarovanje dokazljivo odseva tveganje je izračunana z uporabo trgovinskih tehnik in, če je na voljo enakovredna tržna premijska stopnja, je vsaj enaka takšni stopnji,

- državno pozavarovanje je za tržna tveganja dostopno vsem zavarovateljem kreditov, ki lahko izpolnijo enotna merila upravičenosti.

4.3 Minimalni pogoj za namene izpolnjevanja odstavka 4.2 je, da javni ali javno podprti zavarovatelji izvoznih kreditov vodijo ločeno upravo in ločene računovodske izkaze za svoja zavarovanja tržnih tveganj in netržnih tveganj na račun ali z jamstvom države, ki dokazujejo, da ne uživajo državne pomoči pri zavarovanju tržnih tveganj. Računovodski izkazi za posle, zavarovane na zavarovateljev račun, morajo biti v skladu z Direktivo Sveta 91/674/ES [20].

Poleg tega morajo države članice, ki nudijo pozavarovanja zavarovateljem izvoznih kreditov s sodelovanjem v pozavarovalnih pogodbah v zasebnem sektorju, ki pokrivajo tržna in netržna tveganja, dokazati, da programi ne vključujejo državne pomoči v smislu odstavka 4.2(f).

V ta namen bo Komisija od objave tega sporočila v tesni povezavi z državami članicami nenehno nadzorovala takšne programe na podlagi šestmesečnih poročil, ki jih oddajo zadevne države članice, do konca leta 1998 pa bo opravila temeljit pregled takšnih programov. Pregled bo upošteval vse znanje in izkušnje o delovanju trga kratkoročnih zavarovanj izvoznih kreditov in intervencij držav članic na takšnem trgu, pridobljene v tem času iz poročil o izvajanju, prispelih na podlagi odstavka 4.5, iz prvega letnega poročila na podlagi odstavka 4.6 in iz priglasitev uporabe odstopne klavzule na podlagi odstavka 4.4. Če bi pregled odkril, da programi v državah članicah vključujejo pomoč, bi morala država članica programe končati najpozneje do konca leta 1999.

4.4 Od načela, da lahko zavarovanja izvoznih kreditov za tržna tveganja zagotavljajo javni ali javno podprti zavarovatelji izvoznih kreditov le, če ne prejemajo finančnih ugodnosti, naštetih v odstavku 4.2, je mogoče odstopati le v spodaj navedenih okoliščinah.

V nekaterih državah zaradi pomanjkanja zavarovalnih ali pozavarovalnih kapacitet začasno ni mogoče dobiti kritja za tržna tveganja pri izvoznih kreditih pri zasebnih zavarovateljih izvoznih kreditov ali pri javnih ali javno podprtih zavarovateljih izvoznih kreditov, ki poslujejo na svoj račun. Zato se šteje, da so takšna tveganja začasno netržna.

V takšnih okoliščinah lahko takšna začasno netržna tveganja prevzame javni ali javno podprti zavarovatelj in jih zavaruje na račun ali z jamstvom države. Zavarovatelj mora, kolikor je mogoče, uskladiti svoje premijske stopnje za takšna tveganja s stopnjami, ki jih drugje zaračunavajo zasebni zavarovatelji izvozih kreditov za zadevno vrsto tveganj.

Vsaka država članica, ki namerava uporabiti navedeno odstopno klavzulo, mora osnutek odločbe takoj priglasiti Komisiji. Takšna priglasitev mora vsebovati tržno poročilo, ki dokazuje pomanjkanje kritja za tveganja na trgu zasebnih zavarovateljev tako, da predloži dokazila dveh velikih in znanih mednarodnih zasebnih zavarovateljev izvoznih kreditov ter domačega zavarovatelja kreditov, ki upravičujejo uporabo odstopne klavzule. Vsebovati mora tudi opis pogojev, ki jih namerava javni ali javno podprti zavarovatelj izvoznih kreditov uporabiti za takšna tveganja.

V roku dveh mesecev od prejema priglasitve Komisija preuči, ali je uporaba odstopne klavzule v skladu z zgoraj navedenimi pogoji in združljiva s Pogodbo.

Če Komisija ugotovi, da so pogoji za uporabo odstopne klavzule izpolnjeni, je njena odločba o združljivosti omejena na dve leti od datuma sprejetja, če se pogoji na trgu, ki upravičujejo uporabo odstopne klavzule, v tem času ne spremenijo.

Komisija lahko po posvetovanju z drugimi državami članicami spremeni pogoje za uporabo odstopne klavzule ali odloči, da bo njeno uporabo prekinila ali nadomestila z drugim primernim sistemom.

4.5 To sporočilo se uporablja pet let od 1. januarja 1998. Države članice morajo v roku dveh mesecev od prejetja tega sporočila Komisiji sporočiti, ali se strinjajo s priporočili. Najpozneje do 1. januarja 1999 morajo države članice obvestiti Komisijo o ukrepih, ki so jih sprejele za uskladitev s tem sporočilom. Če bi se v poročilih ali drugače pokazalo, da sistemi, ki se uporabljajo v državah članicah, še vedno vključujejo državno pomoč, bo Komisija takšno pomoč presojala na podlagi členov 92 in 93 Pogodbe, v skladu z zgoraj navedeno politiko.

4.6 V sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi strankami bo Komisija pregledala opredelitev tržnih tveganj in delovanje tega sporočila z vidika razvoja trga in morebitne zakonodaje Skupnosti. Vse informacije, ki jih Komisija dobi v zvezi s takšnimi pregledi od držav članic in zainteresiranih strank, bodo z dovoljenjem dobavitelja informacij na voljo vsem drugim udeležencem pregleda.

[1] Vir: Peti pregled državnih pomoči v Evropski skupnosti, Komisija ES, 1997, str. 20. Od leta 1992 naprej bodo zmanjšanja subvencioniranih izvoznih kreditov, o katerih so se dogovorili v helsinškem paketu, to številko verjetno zmanjšala.

[2] V sedmem poročilu o politiki konkurence (1977), točka 242, je Komisija izjavila, da izvozna pomoč v trgovini znotraj Skupnosti "ne more izpolnjevati pogojev za odstopanja ne glede na intenzivnost, obliko, razloge ali namen".

[3] Glej sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v primeru C-142/87 Belgija proti Komisiji [1990] ECR I–959. Glej tudi primer C-44/93 Assurances du Crédit proti OND in Belgiji [1994] ECR I–3829, odstavek 30.

[4] Poročilo "L'assurance crédit et le marché unique 1992 (court-terme)", ki ga je prejel koordinator skupine, poročevalec P. Callut.

[5] Glej primer C-63/89 Assurances du Crédit in Cobac proti Svetu in Komisiji [1991] ECR I–1799, in primer C–44/93 Assurances du Crédit proti OND in Belgiji [1994] ECR I-3829.

[6] V nekaterih primerih, kot na Nizozemskem, se srednje- in dolgoročni posli ne sklepajo pod jamstvom, ampak pod izčrpno pozavarovalno pogodbo z vlado.

[7] Ali z ustreznimi pozavarovalnimi ureditvami.

[8] Ali nejavnih garantih. Javni dolžnik ali garant je dolžnik ali garant, ki v eni ali drugi obliki predstavlja javno oblast in ne more niti sodno niti upravno objaviti svoje plačilne nesposobnosti. Za namen tega sporočila se družbe v javni lasti ali v javnem upravljanju, registrirane v državah, ki so naštete v Prilogi med državami s tveganji, ki jih je mogoče zavarovati na trgu in za katere veljajo običajne določbe prava zasebnih družb, štejejo kot nejavni dolžniki/garanti.

[9] To so vojna, revolucija, naravne katastrofe, jedrske nesreče in tako naprej, brez tako imenovanih "tveganj poslovnih katastrof" (katastrofalnih kopičenj izgub pri posameznih kupcih ali državah), ki jih lahko krije pozavarovanje za škodni presežek in so trgovinska tveganja.

[10] Med drugim bo Komisija za pomoč prosila Svet (na primer Skupino Sveta za izvozne kredite).

[11] Povezovanje zavarovanja netržnih tveganj s sprejetjem kritja za tržna tveganja s strani javnega ali javno podprtega zavarovatelja izvoznih kreditov lahko pomeni kršitev čelna 86 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Takšno dejanje lahko postane predmet postopka pri Komisiji in pred sodišči in nacionalnimi organi za konkurenco.

[12] Prva Direktiva Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o prevzemu in poteku poslov aktivnega premoženjskega zavarovanja (UL L 228, 16.8.1973, str. 3).

[13] Direktiva Sveta 87/343/EGS z dne 22. junija 1987 o spremembi Direktive Sveta 73/239/EGS o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o prevzemu in poteku poslov aktivnega premoženjskega zavarovanja (UL L 185, 4.7.1987, str. 72).

[14] Glej sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v primeru C-63/89, Assurances du Credit in Cobac proti Svetu in Komisiji, navedeno v opombi 5, str. 1848 (odstavek 22).

[15] Glej sporočilo Komisije državam članicam o deležih javnih oblasti v kapitalu podjetij (Bilten ES 9-1984) in sporočilo Komisije o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za javna podjetja v proizvodnem sektorju (UL C 307, 13.11.1993, str. 3).

[16] Glej sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v primeru 30/59 Steenkolenmijnen proti visoki oblasti [1961] ECR str. 1, odstavek 19; primer 173/73 Italija proti Komisiji [1974] ECR str. 709, primer 730/79 Philip Morris proti Komisiji [1980] ECR str. 2671.

[17] Sodišče je v sodbi v primeru C-142/87 Belgija proti Komisiji, navedeni v opombi 3, menilo, da lahko ne le pomoč za izvoz znotraj Skupnosti, ampak tudi pomoč za izvoz izven Skupnosti, vpliva na konkurenco in trgovino znotraj Skupnosti. Zavarovatelji izvoznih kreditov zavarujejo obe vrsti poslovanja in pomoč obema lahko torej vpliva na konkurenco in trgovino znotraj Skupnosti.

[18] Navedena v opombi 5; glej odstavek 24. Generalni pravobranilec Tesauro je v mnenju o primeru menil, da če obstaja konkurenca med zasebnimi in javnimi ali javno podprtimi zavarovatelji izvoznih kreditov, "je zelo vprašljivo, ali lahko države članice pravno upravičeno dodelijo finančno podporo javnim izvajalcem. Takšne intervencije bi lahko bile nezdružljive s pravili o javni pomoči" ([1991] ECR I-1835, točka 15).

[19] Navedeno v opombi 3; glej zlasti odstavek 34.

[20] Direktiva Sveta 91/674/EGS z dne 19. decembra 1991 o letnem obračunu in konsolidirani bilanci zavarovalnic (UL L 374, 31.12.1991, str. 7).

--------------------------------------------------

PRILOGA

Seznam držav z tržnimi tveganji

Evropska unija | Države, ki niso članice OECD in štejejo kot države z tržnimi tveganji |

Avstrija Belgija Danska Finska Francija Nemčija Grčija Irska Italija Luksemburg Nizozemska Portugalska Španija Švedska Združeno kraljestvo | Avstralija Kanada Islandija Japonska Nova Zelandija Norveška Švica Združene države Amerike |

--------------------------------------------------