1.

Ali je treba člen 13 Direktive 85/374/EGS (1) z dne 25. julija 1985, kakor je razložen v sodbi z dne 25. aprila 2002 (Maria Victoria Gonzalez Sanchez proti Medicina Asturiana SA. C-183/00), v skladu s katerim oškodovanec lahko uveljavlja pravice na podlagi drugih sistemov pogodbene ali nepogodbene odgovornosti, ki temeljijo na drugih podlagah kot je tista iz Direktive, razlagati tako, da lahko tisti, ki je bil oškodovan zaradi proizvoda z napako, od proizvajalca zahteva povračilo svoje škode na podlagi splošnega sistema krivdne odgovornosti, pri čemer se sklicuje zlasti na ohranjanje proizvoda v prometu, opustitev dolžne skrbnosti v zvezi s tveganji, ki jih predstavlja proizvod, ali nasploh na pomanjkanje varnosti proizvoda?

2.

Ali je člen 11 Direktive 85/374/EGS z dne 25. julija 1985, v skladu s katerim pravice, ki jih ima oškodovanec po tej direktivi, ugasnejo po izteku 10 let od dne, ko je dal proizvajalec dejanski proizvod, ki je povzročil škodo, v promet, v nasprotju s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker je zaradi tega oškodovanec, ki zaradi proizvoda z napako trpi progresivno škodo, prikrajšan za pravico dostopa do sodišča?

3.

Ali se lahko člen 10 Direktive Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako, ki določa, da triletni zastaralni rok začne teči na „dan, ko je oškodovanec zvedel ali bi moral zvedeti za škodo,“ razlaga tako, da ta rok začne teči šele od dneva, ko je znan celoten obseg škode – zlasti z določitvijo datuma stabilizacije, ki je opredeljen kot trenutek, od katerega se stanje oškodovanca s telesno poškodbo ne spreminja več, tako da zastaralni rok v primeru napredujoče patologije ne more začeti teči –, in ne od dneva, ko je škodo v zvezi s proizvodom z napako mogoče z gotovostjo prepoznati, ne glede na to, kaj se z njo dogaja pozneje?