1.

Ali člen 24 [direktive o EPN (2)] v povezavi s členom 3 [direktive o EPN] dopušča izdajo EPN za zaslišanje prek videokonference v primeru obdolženca, ki je med ustno obravnavo priprt v izvršitveni državi, da bi se z njegovim zaslišanjem zbrali dokazi, poleg tega pa tudi, da bi se ob upoštevanju določb člena 24 ter uvodnih izjav 25 in 26 zagotovila njegova udeležba na sojenju, zlasti če niso izpolnjeni pogoji za izdajo evropskega naloga za prijetje in če je z nacionalno zakonodajo države izdajateljice obdolžencu priznana pravica do udeležbe na sojenju in zaslišanja, tudi prek videokonference, da bi lahko podal izjave z dokazno vrednostjo?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je mogoče pravilo iz člena 10 [direktive o EPN], v skladu s katerim lahko država izvršiteljica zavrne izvršitev EPN, če preiskovalni ukrep ni dovoljen v podobnem notranjem primeru, razlagati tako, da državi izvršiteljici dovoljuje, da zavrne izvršitev EPN za zaslišanje prek videokonference v primeru obdolženca, ki je priprt v tujini, ob upoštevanju člena 24 [navedene direktive], ki določa posebno ureditev obravnave prek videokonference, ne da bi bil vključen razlog za zavrnitev zaslišanja?

3.

Ali je treba člen 11(1), točka (f), [direktive o EPN] v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da izvršitve EPN za zaslišanje na ustni obravnavi prek videokonference v primeru obdolženca, ki je priprt v tujini, ni mogoče zavrniti, če so procesna jamstva, ki se za takšno videokonferenco uporabljajo v skladu s pravom države izdajateljice, v posameznem primeru ustrezna, da je obdolžencu zagotovljeno učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe in temeljne pravice do pravičnega sojenja v smislu člena 47 Listine?

4.

Ali lahko pojem „temeljna načela države izvršiteljice“, ki je lahko poseben razlog za zavrnitev v smislu člena 24(2), točka (b), [direktive o EPN], pomeni omejitev za izvršitev vsakršnega zahtevka za zaslišanje obdolženca prek videokonference med sojenjem zaradi splošne nacionalne direktive, ki je zavezujoča za vse izvršitvene organe, pri čemer se ne opravi presoja posebnosti posamezne zadeve in določb iz nacionalnega prava države izdajateljice, s katerimi je zagotovljena obdolženčeva pravica do obrambe in ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, ali pa je, nasprotno, zavrnitev izvršitve napačno šteti kot ugovor, ki ga je treba razlagati ozko, in sicer glede posebnih postopkovnih vidikov, določenih v nacionalnem pravu države izdajateljice, ali posebnih okoliščin posamezne zadeve?

5.

Ali člen 22(1) [direktive o EPN] v povezavi s členom 3 [direktive o EPN] dopušča izdajo EPN za začasno premestitev obdolženca, ki je priprt v tujini, da bi se omogočilo njegovo zaslišanje na ustni obravnavi, če se to zaslišanje po nacionalnem pravu države izdajateljice uporablja za namene preiskave?