1.

Ali pravo Unije nasprotuje sodni praksi, kakršna izhaja iz sodbe Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike, Slovaška) z dne 28. februarja 2022, opr. št. 7Cdo 294/2019, v skladu s katero je zahteva po jasnosti in razumljivosti predmeta storitve, za katero mora potrošnik plačati nadomestilo za odobritev kredita, izpolnjena s tem, da ,,iz opredelitve zadevnega nadomestila izhaja, da gre za nadomestilo za odobritev kredita, torej za dejanja kreditodajalca, ki so potrebna za sklenitev pogodbe in pri katerih gre za njegovo notranjo zadevo ter del njegovih stroškov, to je za dejanja kreditodajalca, povezana z odobritvijo kredita, kakršni sta priprava pogodbe in njena sklenitev itd.,“ in pa s tem, da je bil znesek nadomestila natančno opredeljen?

2.

Ali je za presojo, ali je provizija za odobritev kredita nedopustna, upošteven obseg izdatkov, ki jih ima kreditodajalec s storitvijo, povezano s takšnim nadomestilom, in ali bi zato v pogodbi moral biti naveden predmet takšne storitve, ali pa nadomestilo pomeni zgolj plačilo, pri določitvi katerega kreditodajalcu ni treba upoštevati izdatkov, ki jih ima v zvezi z izvedbo storitve, povezane s takšnim nadomestilom?

3.

Če bi morala provizija za odobritev kredita ustrezati izdatkom, ki jih ima kreditodajalec s storitvijo, povezano s to provizijo, ali je ta dejavnik upošteven za namene člena 6(1) Direktive 93/13 (2), če kreditodajalec s to provizijo na potrošnika prenese vse izdatke, ki so kreditodajalcu nastali pri izvedbi storitve, povezane s to provizijo, in če je predmet te storitve v interesu obeh pogodbenih strank?