1.

Ali nacionalna zakonodaja, v skladu s katero nacionalno sodišče o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, odloča v ločenem postopku v zvezi z nezakonito pridobljenim premoženjem, ki se od glavnega kazenskega postopka loči, preden se ugotovi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in je oseba spoznana za krivo, ter ki odvzem določa tudi na podlagi gradiva, izločenega iz spisa kazenske zadeve, spada na področje uporabe Direktive 2014/42 (1), zlasti njenega člena 4, in Okvirnega sklepa 2005/212 (2), zlasti njegovega člena 2?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba pojem „sklep o odvzemu“ v smislu Direktive 2014/42, zlasti njenega člena 8(6), drugi stavek, razumeti tako, da zajema ne le sodne sklepe, s katerimi je ugotovljeno, da je bilo premoženje pridobljeno nezakonito in s katerimi je bil odrejen njegov odvzem, ampak tudi sklepe o ustavitvi postopka v zvezi z nezakonito pridobljenim premoženjem?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je ureditev, ki ne določa pravice oseb, povezanih s premoženjem, da izpodbijajo sklep o odvzemu, združljiva s členom 47 Listine in členom 8(6), drugi stavek, Direktive 2014/42?

4.

Ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi ustavno sodišče države članice, ki odloča o ustavni pritožbi zoper nacionalno zakonodajo, ki je bila razglašena za nezdružljivo s pravom Unije, odločilo, da se uporabi načelo pravne varnosti in da se pravni učinki navedene zakonodaje ohranijo do trenutka, ki je v odločbi zadevnega sodišča določen kot trenutek, ko sporna določba preneha učinkovati?