1.

Ali mora biti ob upoštevanju člena 288 [PDEU], členov 14 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členov 3, 5, 7, 11, 20, 34, 35 in 40 Direktive 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair (prenovitev) (1) ter njenih uvodnih izjav 2 in 60 ter načel pravne varnosti in preglednosti možnost zavrnitve prošnje za prebivanje, ki je državi članici podeljena s členom [20(2)(f)] Direktive [2016/801], izrecno določena v njeni zakonodaji, da bi jo ta država uporabila? Če je odgovor pritrdilen, ali morajo biti v njeni zakonodaji natančno določeni resni in objektivni razlogi?

2.

Ali mora država članica pri obravnavi prošnje za izdajo vizuma za namene študija preveriti željo in namero tujca za študij, čeprav člen 3 Direktive [2016/801] opredeljuje študenta kot osebo, ki je bila sprejeta na visokošolski zavod, razlogi za zavrnitev prošnje iz člena [20(2)(f) te direktive] pa so neobvezni in niso zavezujoči, kot so razlogi iz člena [20(1)] [navedene] direktive?

3.

Ali člen 47 Listine o temeljnih pravicah, načelo učinkovitosti in člen [34(5)] Direktive 2016/801 zahtevajo, da pravno sredstvo, določeno z nacionalnim pravom zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za sprejem na ozemlje za namene študija, sodišču omogoča, da presojo upravnega organa nadomesti s svojo presojo in spremeni odločbo tega organa, ali pa zadostuje nadzor zakonitosti, ki sodišču omogoča, da z razglasitvijo ničnosti odločbe upravnega organa graja nezakonitost, zlasti očitno napako pri presoji?“