1.

sodbo Splošnega sodišča z dne 12. oktobra 2022, izrečeno v zadevi Francesca Corneli/ECB (T-502/19, neobjavljena, EU:T:2022:627) razveljavi v delu, v katerem sta bila z njo sklepa ECB z dne 1. januarja 2019 in z dne 29. marca 2019 razglašena za nična;

2.

v ta namen ugotovi, da tožba, ki jo je pri Splošnem sodišču vložila Francesca Corneli, na podlagi člena 263(4) PDEU ni dopustna, in jo posledično v celoti zavrže;

3.

podredno ugotovi, da sta bila sklepa ECB glede predmeta tega spora zakonita in po potrebi zadevo vrne Splošnemu sodišču, da bi to odločilo o tožbenih razlogih, ki v izpodbijani sodbi niso bili preučeni, in

4.

Francesci Corneli naloži plačilo stroškov postopka, ki so ECB nastali na obeh stopnjah.

i.

izkrivilo upoštevna dejstva, ker je ugotovilo, da sta sklepa, ki sta bila razglašena za nična, posegala v „pravice“, ki naj bi jih Francesca Corneli kot delničarka družbe Banca Carige domnevno imela, v resnici pa ne obstajajo ali pa ta sklepa ne posegata vanje;

ii.

napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da imata sklepa, ki sta bila razglašena za nična, neposreden učinek na pravni položaj Francesce Corneli, ki je bila v času vložitve tožbe ena od 35 000 malih delničarjev družbe Banca Carige;

iii.

napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da se sklepa, ki sta bila razglašena za nična, posamično nanašata na Francesco Corneli, ker je bila prizadeta v enem svojstvu – da je delničarka družbe Banca Carige –, ki jo je po mnenju Splošnega sodišča izključno opredeljevalo, in da se zato sklepa, ki sta bila razglašena za nična, posamično nanašata nanjo;

iv.

napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da ima Francesca Corneli interes za razglasitev ničnosti sklepov, ki sta bila razglašena za nična, ki se razlikuje od interesa naslovnika teh sklepov, to je družbe Banca Carige, saj ta ugotovitev ni v skladu z ustaljeno sodno prakso glede izjemnih primerov, v katerih je mogoče delničarju priznati pravni interes.

i.

spregledalo razlago člena 70 Testo Unico Bancario (enotni zakon o bančništvu), ki so jo podala nacionalna sodišča, in je zato napačno uporabilo pravo pri razlagi tega pravnega pravila in obsega napotitve na člen 69q(1)(b) enotnega zakona o bančništvu v tem členu;

ii.

napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo nacionalnega prava v celoti, iz katerega jasno izhaja volja italijanskega zakonodajalca, da v celoti in pravilno prenese Direktivo 2014/59/EU (1);

iii.

napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo sistematične in teleološke razlage členov 69q in 70 enotnega zakona o bančništvu ob upoštevanju namena ukrepov za zgodnje posredovanje, vključno z izredno upravo;

iv.

napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da skladna razlaga člena enotnega zakona o bančništvu glede na člen 29 Direktive 2014/59/EU pomeni razlago contra legem italijanske ureditve.