—

za Syllogos Ellinon Poleodomon kai Chorotakton G. P. Giannakourou,

—

za Ypourgos Perivallontos Chorotaxias & Dimosion Ergon kot tudi Ypourgos Oikonomias kai Oikonomikon in Ypourgos Esoterikon, Dimosias Dioikisis kai Apokentrosis F. Iatrelis, zastopnik,

—

za grško vlado K. Paraskevopoulou, C. Divani, G. Karipsiadis in I. Bakopoulos, zastopniki,

—

za belgijsko vlado T. Materne, zastopnik,

—

za Evropsko komisijo P. Oliver, M. Patakia in S. Petrova, zastopniki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(2)(b) Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6, str. 157, v nadaljevanju: Direktiva SPVO, „SPVO“ pomeni strateška presoja vplivov na okolje).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe, ki jo je pri Symvoulio tis Epikrateias vložilo združenje Syllogos Ellinon Poleodomon kai Chorotakton, katerega sedež je v Atenah, zaradi razglasitve ničnosti ministrskega odloka 107017 z dne 28. avgusta 2006 o prenosu Direktive SPVO v grško pravo (YPEXODE/EYPE/oik. 107017/28-8-2006, v nadaljevanju: ministrski odlok z dne 28. avgusta 2006), ki so ga skupaj sprejeli Ypourgos Perivallontos, Chorotaxias & Dimosion Ergon (minister za okolje, prostorsko načrtovanje in javna dela), Ypourgos Oikonomias kai Oikonomikon (minister za gospodarstvo in finance) in Ypourgos Esoterikon, Dimosias Dioikisis kai Apokentrosis (minister za notranje zadeve, javno upravo in decentralizacijo).

3

Upoštevne direktive v tej zadevi so:

4

V skladu z deseto uvodno izjavo Direktive SPVO bodo vsi načrti in programi, pri katerih je bilo ugotovljeno, da je zanje potrebna presoja skladno z Direktivo o habitatih, verjetno znatno vplivali na okolje in naj bi se zanje praviloma izvedla sistematska okoljska presoja.

5

Člen 3 Direktive SPVO, katerega naslov je „Področje uporabe“, določa:

„1.   Okoljska presoja v skladu s členi 4 do 9 se izvede pri načrtih in programih iz odstavkov 2 do 4, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

2.   Ob upoštevanju odstavka 3 se okoljska presoja izvede za vse načrte in programe,

3.   Pri načrtih in programih iz odstavka 2, ki določajo rabo majhnih območij na lokalni ravni, ter pri manjših spremembah načrtov in programov iz odstavka 2 je okoljska presoja potrebna le, kadar države članice ugotovijo, da bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

4.   Države članice ugotovijo, ali je verjetno, da bodo načrti in programi, ki določajo okvir za prihodnja soglasja za izvedbo projektov in ki niso načrti in programi iz odstavka 2, znatno vplivali na okolje.

5.   Države članice s preučevanjem vsakega primera posebej, z določanjem vrst načrtov in programov ali s kombinacijo obeh načinov ugotovijo, ali je verjetno, da bodo načrti ali programi iz odstavkov 3 in 4 znatno vplivali na okolje. Zato države članice v vseh primerih upoštevajo ustrezna merila iz Priloge II za zagotovitev, da so načrti in programi z verjetnimi znatnimi vplivi na okolje zajeti s to direktivo.

[…]“

6

Člen 4 Direktive o habitatih določa:

„1.   Na podlagi meril iz Priloge III (faza 1) in ustreznih znanstvenih informacij vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi iz Priloge I in domorodne vrste iz Priloge II so prisotni na teh območjih. […]

[…]

2.   Na podlagi meril iz Priloge III (faza 2) ter v okviru vsake od petih biogeografskih regij iz člena 1(c)(iii) in celotnega ozemlja iz člena 2(1) Komisija izdela iz seznamov držav članic v soglasju z vsako državo članico osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost, v katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami.

[…]

Seznam območij, ki so bila izbrana za območja, pomembna za Skupnost, na katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami, sprejme Komisija skladno s postopkom iz člena 21.

3.   Seznam iz odstavka 2 se izdela v šestih letih od notifikacije te direktive.

4.   Ko je območje, pomembno za Skupnost, sprejeto skladno s postopkom iz odstavka 2, zadevna država članica čim prej in najkasneje v šestih letih določi to območje za posebno ohranitveno območje in določi prednostne naloge glede na pomembnost območij za ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa iz Priloge I ali vrste iz Priloge II ter za usklajenost Nature 2000 in glede na nevarnost, da bi se ta območja razvrednotila ali uničila.

5.   Takoj, ko je območje uvrščeno na seznam iz tretjega pododstavka odstavka 2, zanj velja člen 6(2), (3) in (4).“

7

Člen 6(3) Direktive o habitatih določa:

„Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.“

8

Člen 7 Direktive o habitatih določa:

„Obveznosti iz člena 6(2), (3) in (4) te direktive nadomestijo vse obveznosti iz prvega stavka člena 4(4) Direktive 79/409/EGS za območja, določena na podlagi člena 4(1) ali podobno priznana po členu 4(2) navedene direktive, od datuma začetka izvajanja te direktive ali datuma, ko država članica določi ali prizna ta območja po Direktivi 79/409/EGS, če je slednji datum kasnejši.“

9

Člen 4 Direktive o pticah, ki nadomešča člen 4 Direktive 79/409, pri čemer mu je popolnoma enak, določa:

„1.   Vrste iz Priloge I so predmet posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.

V zvezi s tem se upoštevajo:

Kot osnova za vrednotenje se upoštevajo trendi in nihanja populacijskih nivojev.

Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje teh vrst, upoštevaje varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.

2.   Države članice sprejmejo podobne ukrepe za redno pojavljajoče se selitvene vrste, ki niso navedene v Prilogi I, upoštevaje njihovo potrebo po varstvu na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva, kar zadeva njihova območja za razmnoževanje, goljenje in prezimovanje ter počivališča na njihovih selitvenih poteh. Države članice zato posvetijo posebno pozornost varovanju mokrišč ter zlasti mokrišč mednarodnega pomena.

[…]

4.   V zvezi z območji varstva iz odstavkov 1 in 2 države članice sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje tega člena. Države članice si prizadevajo, da ne bi prišlo do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov tudi izven teh območij varstva. […]“

10

Člen 1 ministrskega odloka z dne 28. avgusta 2006 določa:

„S tem odlokom se izvajajo določbe Direktive [SPVO], tako da se v okviru uravnoteženega razvoja v pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov vključijo okoljski vidiki ter se določijo vsi ukrepi, pogoji in postopki, potrebni za presojo njihovih verjetnih posledic na okolje, in da se tako spodbujata trajnostni razvoj in visoka raven varstva okolja.“

11

Člen 3(1)(b) ministrskega odloka z dne 28. avgusta 2006 določa:

„1.   Strateška okoljska presoja se izvede pred odobritvijo načrta ali programa oziroma preden je ta vložen v zakonodajni postopek, ob upoštevanju določb iz odstavka 2, za načrte ali programe na državni, regionalni, pokrajinski ali lokalni ravni, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje, in zlasti:

[…]

Za določitev, ali načrti in programi iz prejšnjega odstavka, ki ne spadajo med načrte in programe iz točke (a), lahko znatno vplivajo na nacionalna območja Evropskega ekološkega omrežja Natura 2000 [območja, pomembna za Skupnost (OPS), in posebna območja varstva (POV)], in – posledično – določitev, ali je zanje treba izvesti postopek strateške okoljske presoje, je treba izpeljati postopek predhodnega spremljanja okolja iz člena 5(2).“

12

Člen 5(1) ministrskega odloka z dne 28. avgusta 2006 določa:

„Za vse načrte ali programe, navedene v členu 3(1)(b) in (2), se izvede postopek predhodnega spremljanja okolja, da lahko pristojni organ iz odstavka 3 na podlagi posebnih meril, določenih v navedenem členu, odloči, ali bo zadevni načrt ali program verjetno znatno vplival na okolje in je zato zanj treba izvesti strateško okoljsko presojo […].“

13

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je strateška okoljska presoja, ki jo določa Direktiva SPVO, na podlagi členov 3(1)(b) in 5 navedenega odloka podrejena „postopku predhodnega spremljanja okolja“, katerega cilj je ugotoviti, ali načrti in načrtovani programi lahko znatno vplivajo na posebna ohranitvena območja, ki so del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000.

14

Tožeča stranka je v utemeljitev svoje tožbe predložila različne razloge za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo tako na notranje pravo kot na pravo Unije.

15

Glede prava Unije tožeča stranka zatrjuje, da z ministrskim odlokom z dne 28. avgusta 2006 ni bila pravilno prenesena Direktiva SPVO. Po njenem mnenju iz člena 3(4) te direktive izhaja, da države članice nimajo pravice določiti, ali bodo načrti oziroma programi verjetno znatno vplivali na okolje, če gre za načrte in programe iz odstavka 2 navedenega člena 3.

16

V teh okoliščinah je Symvoulio tis Epikrateias prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3(2)(b) Direktive [SPVO] v delu, v katerem določa, da se okoljska presoja izvede za vse načrte in programe, ‚pri katerih je bilo glede na možne vplive na območja ugotovljeno, da je zanje potrebna presoja skladno s členom 6 ali 7 Direktive [o habitatih]‘, razlagati tako, da je obveznost izvedbe okoljske presoje pri določenem načrtu odvisna od tega, da so za ta načrt izpolnjeni pogoji za izvedbo okoljske presoje v skladu z Direktivo [o habitatih], in da se zato tudi v sami navedeni določbi Direktive [SPVO], tako kot v zgoraj navedenih določbah Direktive [o habitatih], predpostavlja, da bi načrt lahko znatno vplival na določeno posebno ohranitveno območje, pri čemer je ustrezna vsebinska presoja prepuščena državam članicam? Ali pa je treba člen 3(2)(b) Direktive [SPVO] razlagati tako, da obveznost izvedbe okoljske presoje v skladu s to določbo ni odvisna od tega, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo okoljske presoje v skladu z Direktivo [o habitatih], oziroma od presoje verjetnih znatnih vplivov na posebno ohranitveno območje, ampak da za nastanek obveznosti izvedbe te presoje zadostuje ugotovitev, da je določeni načrt kakor koli povezan z enim od območij iz Direktive [o habitatih] in ne nujno s posebnim ohranitvenim območjem?“

17

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2)(b) Direktive SPVO razlagati tako, da morajo biti za nastanek obveznosti predložitve posameznega načrta v okoljsko presojo v smislu te direktive izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je potrebna predložitev tega načrta v presojo v smislu Direktive o habitatih.

18

Najprej je treba poudariti, da se člen 3(4) Direktive SPVO, ki ga predložitveno sodišče ravno tako navaja v predložitveni odločbi, ne uporablja – kakor potrjuje besedilo tega člena – za načrte in programe iz člena 3(2) navedene direktive.

19

V skladu s členom 3(2)(b) Direktive SPVO se okoljska presoja zahteva vsakič, ko je potrebna presoja v skladu s členom 6 ali 7 Direktive o habitatih. Zato je treba za določitev področja uporabe člena 3(2)(b) Direktive SPVO preučiti področje uporabe teh členov.

20

Člen 4(5) Direktive o habitatih določa, da za območja, pomembna za Skupnost, vključno z območji, pomembnimi za Skupnost, ki so jih za posebna ohranitvena območja označile države članice, velja člen 6, od (2) do (4), te direktive.

21

Iz besedila člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 4(5) te direktive izhaja, da se presoja zahteva za vsak načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja, pomembnega za Skupnost, ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na tako območje.

22

Prvi stavek člena 6(3) zahtevo po ustrezni presoji posledic načrta ali projekta podreja pogoju, da obstaja verjetnost ali tveganje, da bo omenjeni načrt ali projekt pomembno vplival na zadevno območje (sodba z dne 7. septembra 2004 v zadevi Waddenvereniging in Vogelbeschermingsvereniging, C-127/02, ZOdl., str. I-7405, točka 43). Ta pogoj je izpolnjen, dokler se ne more na podlagi objektivnih dejstev izključiti, da omenjeni načrt ali projekt pomembno vpliva na zadevno območje (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2007 v zadevi Komisija proti Irski, C-418/04, ZOdl., str. I-10947, točka 227).

23

Posledično je preizkus, ali načrt oziroma projekt lahko pomembno vpliva na območje v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih, nujno omejen na vprašanje, ali je mogoče na podlagi objektivnih dejavnikov izključiti, da navedeni načrt ali projekt znatno vpliva na zadevno območje. Ta razlaga je nujna tudi glede območij iz člena 4(1) in (2) Direktive o pticah ob upoštevanju razširitve – v skladu s členom 7 Direktive o habitatih – področja uporabe člena 6(3) te direktive na navedena območja.

24

Odgovor na postavljeno vprašanje je torej, da je treba člen 3(2)(b) Direktive SPVO razlagati tako, da morajo biti za nastanek obveznosti predložitve posameznega načrta v okoljsko presojo izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je potrebna predložitev tega načrta v presojo v smislu Direktive o habitatih, vključno s pogojem, da lahko načrt znatno vpliva na zadevno območje. Preizkus, ali je zadnjenavedeni pogoj izpolnjen, je nujno omejen na vprašanje, ali je na podlagi objektivnih dejavnikov mogoče izključiti, da navedeni načrt ali projekt znatno vpliva na zadevno območje.

25

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 3(2)(b) Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje je treba razlagati tako, da morajo biti za nastanek obveznosti predložitve posameznega načrta v okoljsko presojo izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je potrebna predložitev tega načrta v presojo v smislu Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/105/ES z dne 20. novembra 2006, vključno s pogojem, da lahko načrt znatno vpliva na zadevno območje. Preizkus, ali je zadnjenavedeni pogoj izpolnjen, je nujno omejen na vprašanje, ali je na podlagi objektivnih dejavnikov mogoče izključiti, da navedeni načrt ali projekt znatno vpliva na zadevno območje.