1.

oddelek C, del 6.1, se nadomesti z naslednjim:

„6.1   Tuje neposredne naložbe

Tuje neposredne naložbe so povezane z rezidentom enega gospodarstva, ki ima nadzor ali pomembno stopnjo vpliva na upravljanje podjetja, ki je rezident drugega gospodarstva. V skladu z mednarodnimi standardi (in zlasti BPM6) se kot dokazilo za tako razmerje uporablja merilo neposrednega ali posrednega lastništva 10 % glasovalnih pravic ali več v podjetju, ki je rezident enega gospodarstva, s strani vlagatelja, ki je rezident drugega gospodarstva. Na podlagi tega merila lahko razmerje tuje neposredne naložbe obstaja med več povezanimi podjetji, ne glede na to, ali povezava vključuje eno verigo ali več. To razmerje se lahko razširi na družbe, ki so v razmerju do podjetja, v katero se neposredno vlaga, hčerinske družbe, hčerinske družbe teh hčerinskih družb in pridružena podjetja. Po vzpostavitvi tuje neposredne naložbe se vsi nadaljnji finančni tokovi/imetja med povezanimi subjekti zajamejo kot transakcije/stanja tujih neposrednih naložb.

Lastniški kapital obsega lastniški kapital v podružnicah ter vse deleže v hčerinskih družbah in pridruženih podjetjih. Reinvestirani dohodki so protipostavka deleža neposrednega vlagatelja v dohodkih, ki jih hčerinske družbe ali pridružena podjetja ne razdelijo kot dividende, in dohodkih podružnic, ki se ne nakažejo neposrednemu vlagatelju ter se zajamejo v postavki ‚investicijski dohodek‘ (kakor je navedeno v delu 3.2.3 oddelka A).

Lastniški in dolžniški kapital pri tujih neposrednih naložbah sta nadalje razčlenjena glede na vrsto razmerja med subjekti in glede na smer naložbe. Razlikovati je mogoče med tremi vrstami razmerij tuje neposredne naložbe:

Za vrednotenje stanj tujih neposrednih naložb se stanje lastniškega kapitala, ki kotira na borzi vrednostnih papirjev, vrednoti po tržnih cenah. Nasprotno se v primeru družb, v katere se neposredno vlaga in ki ne kotirajo na borzi, stanje lastniškega kapitala vrednoti na podlagi knjigovodskih vrednosti, pri čemer se uporabi enotna opredelitev, ki jo sestavljajo naslednje računovodske postavke:

Pri lastniških vrednostnih papirjih družb, ki ne kotirajo na borzi, se lahko transakcije, ki se zajamejo v finančnem računu, razlikujejo od lastnih sredstev po knjigovodski vrednosti, ki se evidentirajo v stanju mednarodnih naložb. Te razlike se zajamejo kot prevrednotenja zaradi drugih sprememb cene.

Zaradi večje usklajenosti pri vrednotenju sredstev in obveznosti, kadar lahko zgoraj določena metoda vrednotenja povzroči izkrivljanje neto stanja mednarodnih naložb držav članic, lahko države članice stanje lastniškega kapitala v družbah, v katere se neposredno vlaga in ki ne kotirajo na borzi, alternativno vrednotijo po eni od drugih metod vrednotenja iz odstavka 7.16 BPM6, če gre vsaj za enega od naslednjih primerov:

Če se za vrednotenje stanja lastniškega kapitala v družbah, v katere se neposredno vlaga in ki ne kotirajo na borzi, uporabi alternativna metoda, se pripravljavca stanja mednarodnih naložb spodbuja, da o alternativni metodi obvesti pripravljavca v nasprotni državi in z njim sodeluje, da bi se čim bolj zmanjšalo tveganje za dvostransko asimetrično zajemanje. Te informacije je treba posredovati znotraj ESCB v okviru obstoječih dogovorov in objaviti v publikaciji ECB o statističnih virih in metodah za pripravo plačilne bilance in stanja mednarodnih naložb Evropske unije (European Union balance of payments and international investment position statistical sources and methods) (kakor je opisano v Prilogi V).

Kot dobra praksa se priporoča, da vse države članice začnejo pripravljati podatke o stanjih lastniškega kapitala pri tujih neposrednih naložbah in reinvestiranih dohodkih na podlagi rezultatov raziskav tujih neposrednih naložb, ki se morajo zbirati vsaj na letni ravni (*1).

(*1)  Opustiti je treba naslednje nesprejemljive prakse: (i) prepustitev izbire merila vrednotenja poročevalskim enotam (tržne ali knjigovodske vrednosti); (ii) uporaba metode stalne inventarizacije/akumulacije tokov plačilne bilance za pripravljanje podatkov o stanjih.“."