(1)

Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO), ustanovljena s Čikaško konvencijo o mednarodnem civilnem letalstvu (v nadaljnjem besedilu: Konvencija), je leta 2016 na svoji 39. skupščini z Resolucijo A39-3 (v nadaljnjem besedilu: Resolucija A39-3) sprejela odločitev o oblikovanju globalnega tržnega ukrepa, s katerim bi emisije toplogrednih plinov iz mednarodnega letalstva omejili na ravni iz leta 2020. Stališče Unije v zvezi s pripravo in sprejetjem navedenega mehanizma in njegovih različnih podrobnih elementov je bilo določeno s Sklepom Sveta (EU) 2016/915 (1).

(2)

Svet ICAO je 27. junija 2018 na deseti seji 214. zasedanja sprejel prvo izdajo zvezka IV Priloge 16 h Konvenciji: „Mednarodni standardi in priporočene prakse za varstvo okolja – shema za poravnavo in zmanjševanje emisij ogljika za mednarodni letalski promet (CORSIA)“. V skladu z Resolucijo A39-3, ki je bila nadomeščena z Resolucijo A40-19, sprejeto na 40. zasedanju skupščine ICAO (v nadaljnjem besedilu: Resolucija A40-19), se v navedeni prvi izdaji med drugim določijo vrednosti emisij, ki se uporabijo za izračun faktorjev rasti (sektorskega faktorja rasti in faktorjev rasti operaterjev letal). Te vrednosti so določene kot povprečje emisij CO2 iz mednarodnega letalskega prometa, ki jih zajema shema CORSIA v letih 2019 in 2020 (na sektorski ravni in ravni posameznih operaterjev letal).

(3)

Trenutna pandemija COVID-19 bo v letu 2020 povzročila znatno zmanjšanje emisij CO2 iz mednarodnega letalskega prometa. To bo privedlo tudi do bistveno nižjih vrednosti emisij v okviru sheme CORSIA, ki se uporabijo za izračun faktorjev rasti. Če se te vrednosti ne spremenijo, bi lahko uporaba takšnih bistveno nižjih vrednosti emisij v okviru sheme CORSIA povzročila znatno višje zahteve glede poravnave, odvisno od stopnje okrevanja mednarodnega zračnega prometa in razvoja emisij CO2 iz mednarodnega zračnega prometa.

(4)

Verjetno in tudi pomembno je, da bo Svet ICAO na 220. zasedanju od 8. do 26. junija 2020 sprejel odločitev glede spremembe vrednosti emisij, ki se uporabljajo za izračun faktorjev rasti v okviru sheme CORSIA, natančneje glede referenčnega obdobja, ki se upošteva („izhodiščno obdobje“).

(5)

Vsakršna sprememba mednarodnih standardov in priporočenih praks v okviru sheme CORSIA bi pomenila odločitev organa, ustanovljenega s sporazumom, ki ima pravne učinke v smislu člena 218(9) PDEU.

(6)

Čeprav se Unija in njene države članice dosledno zavzemajo za globalno omejitev emisij toplogrednih plinov iz mednarodnega letalstva na raven, ki ni višja od tiste v letu 2020, se v trenutnih okoliščinah zdi, da je sklicevanje na leto 2019 kot izhodiščno obdobje najboljši možni približek, ki temelji na dejanskih podatkih in odraža dolgoročni cilj ICAO, da bi od leta 2020 dosegli ogljično nevtralno rast, kot je določeno v Resoluciji A39-3. Da bi ohranili zadostno podporo in ključne elemente sheme CORSIA, bi bilo treba glede na navedeno in na podlagi trenutno razpoložljivih informacij kot izhodiščno obdobje sprejeti koledarsko leto 2019.

(7)

Druga možnost, predstavljena v trenutni razpravi, tj. določitev različnih izhodiščnih obdobij za različne države glede na njihovo stopnjo razvoja, leto pristopa k shemi CORSIA ali drugih meril, ne bi smela biti podprta. To bi bilo v nasprotju z načelom nediskriminacije, na katerega se opozarja v Resoluciji A40-19, in bi lahko ogrozilo nadaljnji obstoj sheme CORSIA v zdajšnji obliki.

(8)

Zato bi bilo treba Sklep (EU) 2016/915 spremeniti, da se Uniji in njenim državam članicam omogoči, da kot izhodiščno obdobje sprejmejo koledarsko leto 2019.

(9)

Še naprej bi bilo treba uporabljati načelo rednega pregleda. V zvezi s tem velja opozoriti, da je v Resoluciji A40-19 določeno, da se shema CORSIA pregleda vsaka tri leta. Prvi pregled naj bi bil opravljen leta 2022. Dlje kot traja, da sektor doseže predkrizno raven prometa in s tem povezanih emisij, tem bolj relevanten je takšen pregled v zvezi z vrednostmi emisij, ki se uporabljajo za izračun faktorjev rasti. V primeru počasnega okrevanja letalskega sektorja je verjetno, da z uporabo leta 2019 kot izhodiščnega obdobja za emisije ne bi prišlo do nikakršnih zahtev glede poravnave v pilotni fazi sheme CORSIA (2021–2023) ali bi bile te zahteve minimalne. Pomen takšnega pregleda, ki naj bi ga obravnavala skupščina ICAO, je razviden tudi iz potrebe po tem, da se zagotovi skladnost z dolgoročnim ciljem zmanjšanja emisij CO2 v skladu s temperaturnimi cilji iz Pariškega sporazuma. Takšen pregled bi lahko po potrebi vključeval opredelitev izhodiščnega obdobja.

(10)

V skladu s členom 28b(2) in (3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu v 12 mesecih po tem, ko ICAO sprejme ustrezne instrumente, in preden začne veljati globalni tržni ukrep predložiti poročilo, v katerem preuči načine prenosa navedenih instrumentov v pravo Unije z revizijo navedene direktive, ter po potrebi predlog, na podlagi katerega bi se shema CORSIA izvajala tako, da se zagotovi prispevek letalstva k zavezi Unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu do leta 2030 –

„—

Unija zaradi upoštevanja vpliva pandemije COVID-19 na emisije v letu 2020 sprejme, da se vrednosti emisij, ki se uporabijo za izračun faktorjev rasti, določenih v shemi CORSIA, spremenijo tako, da se upoštevajo ravni emisij v letu 2019;“.