Direktiva Sveta

z dne 27. julija 1990

o spremembi Priloge II k Direktivi 86/280/EGS o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti pri odvajanju določenih nevarnih snovi, vključenih v seznam I Priloge k Direktivi 76/464/EGS

(90/415/EGS)

SVET EVROPSKIH SKUPNOSTI JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in zlasti člena 130s Pogodbe;

ob upoštevanju Direktive Sveta 76/464/EGS z dne 4. maja 1976 o onesnaževanju zaradi odvajanja nekaterih nevarnih snovi v vodno okolje Skupnosti [1] in zlasti členov 6 in 12 Direktive,

ob upoštevanju predloga Komisije [2],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta [3],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora [4],

ker zaradi zaščite vodnega okolja Skupnosti pred onesnaženjem z določenimi nevarnimi snovmi člen 3 Direktive 76/464/EGS uvaja sistem predhodnega dovoljenja, ki določa emisijske standarde za odvajanje snovi iz seznama I v Prilogi k Direktivi; ker člen 6 navedene direktive predvideva, da se za take emisijske standarde določijo mejne vrednosti in tudi cilji kakovosti za vodno okolje, na katero vplivajo izpusti teh snovi;

ker morajo države članice upoštevati mejne vrednosti, razen v primerih, ko lahko uporabijo cilje kakovosti;

ker bo treba na predloge Komisije Direktivo 86/280/EGS [5], kakor je bila spremenjena z Direktivo 88/347/EGS [6], spremeniti in dopolniti skladno z razvojem stanja znanstvenega znanja, ki zadeva predvsem strupenost, obstojnost in kopičenje zadevnih snovi v živih organizmih in sedimentih, ali razvojem najboljših razpoložljivih tehničnih sredstev; ker je za ta namen treba predvideti dodatke k navedeni direktivi, ki se nanašajo na ukrepe v zvezi z ostalimi nevarnimi snovmi, ter spremembe vsebine Priloge II;

ker člen 5 Direktive 86/280/EGS predvideva, da je treba v primeru določenih pomembnejših virov onesnaženja s temi snovmi, razen virov, za katere veljajo mejne vrednosti Skupnosti ali nacionalni emisijski standardi, pripraviti posebne programe za zmanjšanje onesnaženosti;

ker je primerno, da so manjši izpusti, za katera veljajo določbe člena 5 Direktive 86/280/EGS, izvzeti iz zahtev člena 3 Direktive 76/464/EGS;

ker bi morale na podlagi meril, določenih v Direktivi 76/464/EGS, za 1,2-dikloroetan, trikloroetilen, perkloroetilen in triklorobenzen veljati določbe Direktive 86/280/EGS,

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Priloga II k Direktivi 86/280/EGS se s tem spremeni, kot je določeno v Prilogi k tej direktivi.

Člen 2

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, v 18 mesecih po notifikaciji te direktive [7]. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2. Države članice sporočijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 3

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 27. julija 1990

Za Svet

Predsednik

E. Rubbi

[1] UL L 129, 18.5.1976, str. 23.

[2] UL C 253, 29.9.1988, str. 4.

[3] UL C 96, 17.4.1989, str. 188.

[4] UL C 23, 30.1.1989, str. 4.

[5] UL L 181, 4.7.1986, str. 16.

[6] UL L 158, 25.6.1988, str. 35.

[7] Ta direktiva je bila notificirana državam članicam 31. julija 1990.

--------------------------------------------------

PRILOGA

SPREMEMBE PRILOGE II K DIREKTIVI 86/280/EGS

1. Pod naslov se doda naslednje:

"8. V zvezi z 1,2-dikloroetanom (EDC)

9. V zvezi s trikloroetilenom (trikloroeten) (TRI)

10. V zvezi s perkloretilenom (tetrakloroeten) (PER)

11. V zvezi s triklorobenzenom (TCB)"

.

2. Doda se naslednji oddelek:

"VIII. Posebne določbe v zvezi z 1,2-dikloroetanom (EDC) (št. 59) [1]

CAS – št. 107-06-2

Rubrika A(59): Mejne vrednosti za emisijske standarde [2]

Vrsta industrijskega obrata | Vrsta povprečne vrednosti | Mejne vrednosti izražene kot | Skladnost se zagotovi s |

masa (g/t) | koncentracija (mg/l) |

(a)proizvodnja 1,2-dikloroetana (brez predelave ali uporabe na istem mestu) | mesečna | 4 | 2 | 1.1.1993 |

| 2,5 | 1,25 | 1.1.1995 |

| dnevna | 8 | 4 | 1.1.1993 |

| 5 | 2,5 | 1.1.1995 |

(b)proizvodnja, predelava ali uporaba 1,2-dikloroetana na istem mestu, razen uporabe, opredeljene pod (e) spodaj | mesečna | 12 | 6 | 1.1.1993 |

| 5 | 2,5 | 1.1.1995 |

| dnevna | 24 | 12 | 1.1.1993 |

| 10 | 5 | 1.1.1995 |

(c)predelava 1,2-dikloroetana v različne snovi, razen v viniklorid | mesečna | 2,5 | 1 | 1.1.1993 |

| dnevna | 5 | 2 | 1.1.1993 |

(d)uporaba EDC za razmaščevanje kovin (na drugem mestu, kot je opredeljeno v (b)) | mesečna | — | 0,1 | 1.1.1993 |

| dnevna | — | 0,2 | 1.1.1993 |

(e)uporaba EDC v proizvodnji ionskih izmenjalcev | mesečna | — | — | — |

| dnevna | — | — | — |

Rubrika B(59): cilji kakovosti

Okolje | Cilji kakovosti (μg/l) | Skladnost se zagotovi s |

celinske površinske vode | 10 | 1.1.1993 |

rečne vode ob izlivu v morje = somornica |

obalno morje z izjemo somornice |

teritorialne morske vode |

V skladu s tretjo alineo člena 13(1) Direktive 76/464/EGS bo Komisija primerjala rezultate spremljanja z okvirno koncentracijo 2,5 μg/l.

Na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju sedanjih ukrepov, bo Komisija do leta 1998 ponovno preučila cilje kakovosti.

Rubrika C (59): referenčna merilna metoda

1. Referenčna merilna metoda, ki se uporablja za določanje prisotnosti 1,2-dikloretana v odpadnih vodah in v vodnem okolju, je plinska kromatografija z detektorjem na zajetje elektronov po ekstrakciji s primernim topilom ali plinska kromatografija po izolaciji ter ujetjem snovi z uporabo kriogensko ohlajene kapilarne pasti. Meja določljivosti je 10 μg/l za odpadne vode in 1 μg/l za vodno okolje.

2. Točnost in natančnost metode mora biti ± 50 % pri koncentraciji, ki je enaka dvojni vrednosti meje določljivosti.

3. Države članice lahko določijo koncentracije EDC glede na količino AOX, EOX ali VOX, če se Komisija pred tem prepriča, da te metode dajejo enakovredne rezultate, ter dokler ni sprejeta splošna direktiva o topilih.

Zadevne države članice določijo razmerje v koncentraciji med EDC in uporabljenim parametrom.

IX. Posebne določbe v zvezi s trikloretilenom (trikloroeten) (TRI) (št. 121) [12]

CAS 79.01.6

Rubrika A (121): mejne vrednosti za emisijske standarde [13]

Vrsta industrijskega obrata | Vrsta povprečne vrednosti | Mejne vrednosti izražene kot | Skladnost se zagotovi s |

masa (g/t) | koncentracija (mg/l) |

(a)proizvodnja trikloroetilena (TRI) in perkloroetilena (PER) | mesečna | 10 | 2 | 1.1.1993 |

| 2,5 | 0,5 | 1.1.1995 |

| dnevna | | | |

| | 20 | 4 | 1.1.1993 |

| | 5 | 1 | 1.1.1995 |

(b)uporaba TRI za razmaščevanje kovin | mesečna | | 0,1 | 1.1.1993 |

| dnevna | | 0,2 | 1.1.1993 |

Rubrika B (121): cilji kakovosti

Okolje | Cilji kakovosti (μg/l) | Skladnost se zagotovi s |

celinske površinske vode | 10 | 1.1.1993 |

rečne vode ob izlivu v morje = somornica |

obalno morje z izjemo somornice |

teritorialne morske vode |

V skladu s tretjo alineo člena 13(1) Direktive 76/464/EGS bo Komisija primerjala rezultate spremljanja z okvirno koncentracijo 2,5 μg/l.

Na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju sedanjih ukrepov, bo Komisija do leta 1998 ponovno preučila cilje kakovosti.

Rubrika C (121): referenčna merilna metoda

1. Referenčna merilna metoda, ki se uporablja za določanje prisotnosti trikloroetilena (TRI) v odpadnih vodah in v vodnem okolju, je plinska kromatografija z detektorjem na zajetje elektronov po ekstrakciji s primernim topilom.

Meja določljivosti za TRI je 10 μg/l za odpadne vode in 0,1 μg/l za vodno okolje.

2. Točnost in natančnost metode morata biti ± 50 % pri koncentraciji, ki je enaka dvojni vrednosti meje določljivosti.

3. Države članice lahko določijo koncentracije TRI glede na količino AOX, EOX ali VOX, če se Komisija pred tem prepriča, da te metode dajejo enakovredne rezultate, ter dokler ni sprejeta splošna direktiva o topilih.

Zadevne države članice določijo razmerje v koncentraciji med TRI in uporabljenim parametrom.

X. Posebne določbe v zvezi s perkloroetilenom (tetrakloroeten) (PER) (št. 111) [18]

CAS-127-18-4

Rubrika A (111): mejne vrednosti za emisijske standarde [19]

Vrsta industrijskega obrata | Vrsta povprečne vrednosti | Mejne vrednosti izražene kot | Skladnost se zagotovi s |

masa (g/t) | koncentracija (mg/l) |

(a)proizvodnja trikloroetilena (TRI) in perkloroetilena (PER) (postopki TRI-PER) | mesečna | 10 | 2 | 1.1.1993 |

| 2,5 | 0,5 | 1.1.1995 |

| dnevna | 20 | 4 | 1.1.1993 |

| 5 | 1 | 1.1.1995 |

(b)proizvodnja ogljikovega tetraklorida in perkloroetilena (postopki TETRA-PER) | mesečna | 10 | 5 | 1.1.1993 |

| 2,5 | 1,25 | 1.1.1995 |

| dnevna | 20 | 10 | 1.1.1993 |

| 5 | 2,5 | 1.1.1995 |

(c)uporaba PER za razmaščevanje kovin | mesečna | – | 0,1 | 1.1.1993 |

| dnevna | – | 0,2 | 1.1.1993 |

(d)proizvodnja klorofluoroogljikovodikov | mesečna | – | – | – |

| dnevna | – | – | – |

Rubrika B (111): cilji kakovosti

Okolje | Cilj kakovosti (μg/l) | Skladnost se zagotovi s |

celinske površinske vode | 10 | 1.1.1993 |

rečne vode ob izlivu v morje = somornica |

obalno morje z izjemo somornice |

teritorialne morske vode |

V skladu s tretjo alineo člena 13(1) Direktive 76/464/EGS bo Komisija primerjala rezultate spremljanja z okvirno koncentracijo 2,5 μg/l.

Na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju sedanjih ukrepov, bo Komisija do leta 1998 ponovno preučila cilje kakovosti.

Rubrika C (111): referenčna merilna metoda

1. Referenčna merilna metoda, ki se uporablja za določanje prisotnosti perkloroetilena (PER) v odpadnih vodah in v vodnem okolju, je plinska kromatografija z detektorjem na zajetje elektronov po ekstrakciji s primernim topilom.

Meja določljivosti za PER je 10 μg/l za odpadne vode in 0,1 μg/l za vodno okolje.

2. Točnost in natančnost metode mora biti ± 50 % pri koncentraciji, ki je enaka dvojni vrednosti meje določljivosti.

3. Države članice lahko določijo koncentracije PER glede na količino AOX, EOX ali VOX, če se Komisija pred tem prepriča, da te metode dajejo enakovredne rezultate, in dokler ni sprejeta splošna direktiva o topilih.

Zadevne države članice določijo razmerje v koncentraciji med PER in uporabljenim parametrom.

Posebne določbe v zvezi s triklorobenzenom [25] (TCB) (117, 118) [26]

Rubrika A(117, 118): mejne vrednosti za emisijske standarde

Onesnaženost,

ki izhaja iz odvajanja TCB in ki vpliva na koncentracije v sedimentih in/ali mehkužcih in rakih in/ali lupinarjih in/ali ribah, se ne sme posredno ali neposredno znatno povečevati s časom.

Vrsta industrijskega obrata | Vrsta povprečne vrednosti | Mejne vrednosti izražene kot | Skladnost se zagotovi s |

masa (g/t) | koncentracija (mg/l) |

(a)proizvodnja TCB s postopkom dehidrokloriranja HCH in/ali predelavo TCB | mesečna | 25 | 2,5 | 1.1.1993 |

| 10 | 1 | 1.1.1995 |

| dnevna | 50 | 5 | 1.1.1993 |

| 20 | 2 | 1.1.1995 |

(b)proizvodnja in/ali predelava klorobenzenov s postopkom kloriranja benzena | mesečna | 5 | 0,5 | 1.1.1993 |

| 0,5 | 0,05 | 1.1.1995 |

| dnevna | 10 | 1 | 1.1.1993 |

| 1 | 0,1 | 1.1.1995 |

Rubrika B (117, 118): cilji kakovosti

Koncentracija

TCB v sedimentih in/ali mehkužcih in rakih in/ali lupinarjih in/ali ribah se s časom ne sme znatno povečevati.

Okolje | Cilji kakovosti (μg/l) | Skladnost se zagotovi s |

celinske površinske vode | 0,4 | 1.1.1993 |

rečne vode ob izlivu v morje = somornica |

obalno morje z izjemo somornice |

teritorialne morske vode |

V skladu s tretjo alineo člena 13(1) Direktive 76/464/EGS bo Komisija primerjala rezultate spremljanja z okvirno koncentracijo 0,1 μg/l.

Na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju sedanjih ukrepov, bo Komisija do leta 1998 ponovno preučila cilje kakovosti.

Rubrika C (117, 118): referenčna merilna metoda

1. Referenčna merilna metoda, ki se uporablja za določanje prisotnosti triklorobenzena (TCB) v odpadnih vodah in v vodnem okolju, je plinska kromatografija z detektorjem na zajetje elektronov po ekstrakciji s primernim topilom. Meja določljivosti za posamezen izomer je 1 μg/l za odpadne vode in 10 ng/l za vodno okolje.

2. Referenčna metoda, ki se uporablja za določanje TCB v sedimentih in organizmih, je plinska kromatografija z detektorjem na zajetje elektronov po primerni pripravi vzorcev. Meja določljivosti za posamezen izomer je 1 μg/kg suhe snovi.

3. Države članice lahko določijo koncentracije TCB glede na količino AOX ali EOX, če se Komisija pred tem prepriča, da te metode dajejo enakovredne rezultate, ter dokler ni sprejeta splošna direktiva o topilih.

Zadevne države članice določijo razmerje v koncentraciji med TCB in uporabljenim parametrom.

4. Točnost in natančnost metode morata biti ± 50 % pri koncentraciji, ki je enaka dvojni vrednosti meje določljivosti."

[1] Člen 5 Direktive 86/280/EGS velja posebej za EDC, ki se uporablja kot topilo na drugem mestu, kot se proizvaja ali predeluje in če je količina celoletnega odvajanja manjša od 30 kg/leto. Takšni manjši izpusti so lahko izvzeti iz zahtev člena 3 Direktive 76/464/EGS. Ne glede na člen 5(3) Direktive 86/280/EGS morajo države članice izvesti svoje posebne programe najkasneje do 1. januarja 1993. Do takrat morajo o njih tudi seznaniti Komisijo.

[12] Člen 5 Direktive 86/280/EGS se še posebej nanaša na TRI, ki se uporablja kot topilo za odstranjevanje maščobe ali vonjav s kemičnim čiščenjem ter za razmaščevanje kovin, če je celoletno odvajanje manjše od 30 kg/leto. Takšni majhni izpusti so lahko izvzeti iz zahtev člena 3 Direktive 76/464/EGS. Ne glede na člen 5(3) Direktive 86/280/EGS morajo države članice izvesti svoje posebne programe najkasneje do 1. januarja 1993. Do takrat morajo o njih tudi seznaniti Komisijo.

[18] Člen 5 Direktive 86/280/EGS se še posebej nanaša na PER, ki se uporablja kot topilo za odstranjevanje maščobe ali vonjav s kemičnim čiščenjem ter za razmaščevanje kovin, če je celoletno odvajanje manjše od 30 kg. Takšni majhni izpusti so lahko izvzeti iz zahtev člena 3 Direktive 76/464/EGS. Ne glede na člen 5(3) Direktive 86/280/EGS morajo države članice izvesti svoje posebne programe najkasneje do 1. januarja 1993. Do takrat morajo o njih tudi seznaniti Komisijo.

[25] Člen 5 Direktive 86/280/EGS se še posebej nanaša na TCB, ki se uporablja kot topilo ali pomožno sredstvo pri procesu barvanja v tekstilni industriji ali kot sestavina olj v transformatorjih, dokler ni na tem področju sprejeta posebna zakonodaja Skupnosti. Ne glede na člen 5(3) morajo države članice izvesti svoje posebne programe najkasneje do 1. januarja 1993. Do takrat morajo o njih tudi seznaniti Komisijo.

[26] TCB se lahko pojavi v enem od naslednjih treh izomerov:

- 1, 2, 3-TCB — CAS 87/61-6;

- 1, 2, 4-TCB — CAS 120-82-1 (št. 118 na seznamu EGS);

- 1, 3, 5-TCB — CAS 180-70-3.Tehnični TCB (št. 117 na seznamu EGS) je zmes teh treh izomerov z prevladujočo vsebnostjo 1,2,4-TCB, lahko vsebuje tudi majhne količine di- in tetraklorobenzena.V vsakem primeru te določbe veljajo za celotni TCB (vsota treh izomerov).

--------------------------------------------------